Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

http://blog.vecernji.hr/ocevblog

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

VABILO

na posvet

OTROK V VRTINCU ODLOČITEV INSTITUCIJ,

ki bo

13. maja 2008 ob 10.00 uri,
v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije, v poslopju parlamenta,
Šubičeva 4, 1000 Ljubljana

Posvet organizira Državni svet Republike Slovenije, v soorganizaciji z Belim obročem Slovenije in UNICEF-om Slovenija.

Posvet bodo povezovali dr. Zoltan Jan, državni svetnik, predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja, gospa Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča Slovenije, in dr. Zoran Pavlovič, predsednik Nacionalnega odbora za uresničevanje otrokovih pravic UNICEF-a Slovenija.

* * *

Namen posveta

Posvet se dotika področja socialnega varstva, pravosodja, človekovih pravic in šolstva, njegov namen pa je iskanje učinkovitih rešitev za preprečevanje posledic dodelitev, predodelitev in izvršb otrok po razvezi in razhodu staršev.

Na podlagi dialoga in strpne izmenjave mnenj bomo skušali najti načine za:

o učinkovitejše in manj konfliktne postopke pri razvezah in razhodih staršev;
o preprečevanje ali vsaj omilitev trpljenja otrok;
o ustrezno izobraževanje staršev ter tistih, ki odločajo v postopkih reševanja zadev in
o morebitno spremembo zakonodaje.

* * *
PROGRAM

Uvodni nagovori

Mag. Blaž KAVČIČ
Predsednik Državnega sveta Republike Slovenije
Dr. Zoltan JAN
Državni svetnik, predstavnik interesov vzgoje in izobraževanja
Zora TOMIČ, prof. soc.
Predsednica UNICEF-a Slovenija
Dr. Zoran PAVLOVIČ
Predsednik Nacionalnega odbora za uresničevanje otrokovih pravic UNICEF-a Slovenija

* * *

Referati

Ljubica ŠALINGER
Sekretarka v Direktoratu za družino na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve
Mag. Evelin PRISTAVEC TRATAR
Generalna direktorica direktorata za pravosodno upravo na Ministrstvu za pravosodje
"Položaj in vloga Ministrstva za pravosodje v razmerju do sodnih postopkov (varstva in vzgoje otrok ter osebnih stikov z otroki)"
Vlasta NUSSDORFER
Predsednica Belega obroča Slovenije
"Otroci v številnih postopkih; kaj lahko naredimo mi - odrasli?"
Mirjam KLINE
Okrožna državna tožilka, vodja oddelka za mladoletniško, spolno in družinsko kriminaliteto,
Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
Tatjana MUŠIČ
Kriminalistična inšpektorica, Generalna policijska uprava
"Zaščita otrok v okviru policijskih pooblastil"
Branka HORVAT ZEC
Izvršiteljica in bivša okrožna državna tožilka
"Otrok v postopku izvršbe"
Julija PELC, univ. dipl. psih.
Sekcija šolskih psihologov pri Društvu psihologov Slovenije
"Ločitev - vpliv na šolajočega otroka"
Metka SOKLIČ, univ. dipl. psih.
Center za socialno delo Radovljica
"Otrok ob prenehanju skupnega življenja družine"
Samo AHLIN
Društvo OSTRŽEK
Nataša BIDER HUMAR, spec. zak. in druž. terapije in Barbara KUTNAR, univ. dipl. ped.,
Zakonski in družinski terapevtki, Center za družinsko terapijo Kamnik
"Pomoč staršem in izobraževanje strokovnih delavcev v postopkih ločitve po modelu relacijske družinske terapije"
Helena HEGLER, univ. dipl. psih.
"Odtujitveni sindrom in strategije njegovega preprečevanja"
Tatjana ROŽIČ, spec. zak. in druž. terapije
Frančiškanski družinski inštitut
"Terapevtska pomoč staršem pri prepoznavanju otrokovih koristi"

* * *
Razprava

* * *
Prosimo, da svojo udeležbo na posvetu potrdite na elektronski naslov: mateja.faletic@ds-rs.si do petka, 9. 5. 2008, do 14.00 ure.

Vljudno vabljeni!

Predsednica Belega obroča Slovenije Predsednik Državnega sveta
Vlasta NUSSDORFER l. r. mag. Blaž KAVČIČ l. r.

Predsednica UNICEF-a Slovenija
Zora TOMIČ l. r.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

METODOLOGIJA SAVS / HAP
(SOVRAŽNO AGRESIVNO VEDENJE STARŠEV / HOSTILE-AGGRESSIVE PARENTING)

UPORABA TESTOV ZA OCENO OGROŽENOSTI OTROKA

Društvo BOOR, predstavlja metodo SAVS / HAP (Sovražno Agresivno Vedenje Staršev, Hostile Aggressive Parenting), ki jo je razvila nevladna organizacija Family Conflict Resolution Services v Kanadi, kot pomoč pri odločanju v postopkih povezanimi z otroci in določanju skrbništva otrokom.

To metodo izvaja s pomočjo usposobljenih izvajalcev s ciljem doseganja največje koristi za otroka in upoštevanjem temeljnih načel in pravic otrok določenih v Mednarodni konvenciji o otrokovih pravicah. Metoda se uporablja v primerih odločanja o skrbništvu, kadar gre za zelo konfliktno razhajanje ali ločitev staršev. Metoda omogoča objektiven pristop in ugotovitev dejanskega stanja v družini v zelo kratkem času.

OB LOČITVI IMA OTROK NASLEDNJE PRAVICE:

1. Da se ga obravnava, kot pomembno človeško bitje z čustvi, idejami in željami in ne pa razlog za prepir med staršema.
2. Do občutka varnosti in pripadnosti, ki izhaja iz tega, da je del stabilnega doma, šole in družbene skupnosti.
3. Do razvoja v okolju brez negativnih socialnih vplivov (droge, alkohol, kriminal, nespoštovanje, fanatizem, izkoriščanje in zanemarjanje).
4. Do nadaljevanja stikov z obema staršema ter njihovo družino, ki so pravično in natančno dogovorjeni, takšni, da omogočajo vzpostavljanje kvalitetnih odnosom z obema staršema, vključno z sprejemanjem in izražanjem ljubezni do obeh.
5. Do »staršev, ki prisluhnejo«, ki sodelujejo v dobrobit otroka – tako kot tudi vsi ostali člani družine.
6. Do izražanja ljubezni in naklonjenosti do obeh staršev brez potlačitve te ljubezni zaradi bojazni neodobravanja le-te s strani drugega starša.
7. Do pojasnila staršev, da otrok ni odgovoren za njihovo odločitev o ločitvi.
8. Do nadaljnje skrbi in vzgoje s stani obeh staršev na področju izobraževanja, duhovnosti, telesnega razvoja v vzdušju brezpogojne ljubezni.
9. Do poštenih odgovorov na vprašanja o spremenjenih družinskih odnosih.
10. Da zve in ceni kaj je pri posameznem staršu dobro brez omalovaževanja tega s strani drugega starša.
11. Do sproščenih in varnih stikov z obema staršema ne da bi se ga postavilo v položaj, da manipulira enega od staršev proti drugemu.
12. Do takih staršev, ki ne bodo ovirali preživljanje časa z drugim staršem, tako da ga bodo postavljali pred težke izbire med njemu ljubimi možnostmi, ali pa za otrokove napake otroka kaznovali s preprečevanjem in krajšanjem časa, ki ga preživi z drugim staršem.
13. Pridobiti redne in stalne stike z staršem ter pravico, da izve pravi razlog, če takih stikov nima.
14. Biti otrok in biti izvzet iz starševskih medsebojnih konfliktov in problemov.
15. Da se ga v skladu z njegovo starostjo nauči, da razume vrednote, da prevzema odgovornost za svoje ravnanje ter da se sooči z posledicami svoje izbire - odločitve.
16. Do možnosti prispevati k svoji usodi ter, da se mu pove o njegovi družinski kulturi in zgodovini.
17. Do možnosti biti v stiku z obema staršema in člani širše družine brez neprimernih pripomb ali vmešavanja kateregakoli od staršev.
18. Da mu uradne osebe v vseh postopkih prisluhnejo, ter da o njegovim letom primernih željah in izbirah obvestijo vsako vpleteno sodišče.
19. Do podpore in skrbi, finančne in emocionalne, s strani svojih lastnih staršev in širše družine, ki je vedno prva možnost preden se vpletejo institucije ali tretje osebe.
20. Do pomoči kompetentnih tretjih oseb, ki ščitijo in zagovarjajo njegov interes, ter zagotavlja nepristransko pomoč brez predsodkov in vnaprejšnjega favoriziranja kateregakoli od staršev

OTROKOVE PRAVICE SE NE UPOŠTEVAJO

V dosedanji praksi se pri dodeljevanju skrbništva ob ločitvi staršev pojavljajo dolgotrajni in dragi sodni procesi s katerimi ni zadovoljna ne širša javnost ne sami udeleženci. V mnogih primerih se želje otroka ne upoštevajo ali pa se popolnoma ignorirajo. Kršijo so navedene otrokove pravice in se skrbništvo dodeljuje s strani pristojnih inštitucij stereotipno na podlagi subjektivne ocene in predsodkov. Zaradi pomembnosti, ki jo ima ta aspekt za bodoče generacije otrok potrebujemo zanesljivo in objektivno metodo, ki bo na strokoven način v pomoč sodniškim odločitvam pri ugotavljanju primernosti staršev za izvajanje pozitivnega starševstva ter osveščanje o nujnosti delovanja v največjo dobrobit - največjo korist za otroke.

V postopku ugotavljanja medsebojnega sovražno-agresivnega vedenja staršev po metodi HAP SAVS/HAP izvedenega po enotnem obrazcu s pomočjo testnih vprašalnikov lahko v kratkem času na dokaj enostaven način pridobimo objektivno oceno tveganja, ali bo otrok postal žrtev v ali po procesu ločitve ali razhoda staršev.

Metodologija daje natančne napotke o tem, kateri specifični pogoji morajo biti izpolnjeni, da se določenega starša lahko spozna za ''manj primernega'', kar bo zagotovilo zanesljive podatke za morebitno omejitev starševskih pravic s strani sodišča.

Dokumentacija in pripadajoči testni vprašalniki bi se uporabljali za ocene osebe, ki naj bi imela vlogo skrbnika otroka – v primeru »dodeljevanja« otrok ob ločitvi, kot tudi v primeru zaznave SAVS oziroma v primeru suma ali nevarnosti izvajanja SAVS na otroku.

NAMEN IN MOŽNOSTI UPORABE SASV/HAP

Metodologija za oceno tveganja je namenjen pridobivanju zanesljivega in konsistentnega merila za oceno škode, ki jo lahko otroku povzroči SAVS. Postopek je bil zasnovan posebej za uporabo na primerih družin, ki so tik pred, med ali po zelo konfliktnem razhodu ali ločitvi staršev, saj je v tem času tveganje za razvoj SAVS največje in otroci pa so najbolj ogroženi zaradi vedenja s strani svojih staršev.

Pomembno pri tem je, da je v samem postopku predvideno in omogočeno tudi učenje staršev o tem, kaj je pozitivno in kaj negativno vedenje, kar daje staršem možnost, da zmanjšajo sovražno agresivno vedenje, ker se spoznajo z vrednostjo dobrega in posledicami slabega vedenja staršev, zato se v procesu ocenjevanja lahko tudi učijo.

Kljub tej specifični uporabi, je pristop uporaben tudi v mnogih drugih primerih za ocenjevanje SAVS.

IZVEDBA OCENE OGROŽENOSTI OTROKA/TVEGANJA ZA NASTANEK ŠKODE

Proces izvedbe je dokaj enostaven. V številnih primerih sestoji iz ocene neposrednega dokumentarnega gradiva, kot tudi iz ocene zbranega gradiva iz številnih posrednih in neposrednih virov, ki so povezani s primerom in so pomembni za oceno (pisma, elektronska pošta, pričevanja otrok, avdio in video posnetki itd.).

Ocena tveganja za povzročitev škode pri otroku, ki se uporablja v tem postopku temelji na preprostem sistemu vrednot, ki različnemu opisanemu vedenju pripiše določeno vrednost, na osnovi verjetnosti, da je to vedenje škodljivo za otroka.

Dejavniki tveganja za povzročitev škode pri otroku so ovrednoteni na osnovi dveh glavnih elementov:
1) stopnja SAVS in vpliva le tega: 1-zmerno, 2-resno, 3-zelo resno;
2) časovna komponenta vpliva SAVS.

Sledita še elementa o tveganju za nastanek SAVS: ''visoko tveganje samih staršev'' in ''tveganje družine staršev ''.

V postopku je dodano opozorilo o upoštevanju suma na PAS sindrom odtujitve starša (Parental Alienation Syndrome), saj lahko bistveno vpliva na pričanje otroka, ki je lahko sovražno nastrojeno do drugega starša.

KORAKI PRI IZDELAVI OCENE SAVS/HAP

1. korak: uvod in seznanitev sodelujočih s procesom
2. korak: raziskovanje s strani ocenjevalca tveganja
3. korak: pregled vmesnega poročila ocenjevalca z osebami sodelujočimi v postopku
4. korak: proces pritožbe (izbirno)
5. korak: predložitev ocenjevalčevega končnega poročila

Ko so končani koraki od 1 do 4, predloži ocenjevalec končno poročilo sodelujočim osebam oz. ga posreduje sodišču, če zadeva poteka na sodišču.

KRITERIJI ZA OCENO OGROŽENOSTI OTROKA ZARADI SAVS/HAP

Metodologija vključuje natančna navodila za izpolnjevanje obrazcev- vprašalnikov razdeljenih v 5 tematskih sklopov. Trditve oz. vprašanja so ocenjena s točkami, katerih število je sorazmerno s stopnjo ogroženosti otroka in obratno-sorazmerno s pretečenim časom. Več časa kot je preteklo od nekega dogodka (pogosto uporabljena časovna obdobja so 24 mesecev, med 24 in 72 meseci, pred več kot 72 meseci itd.), manj točk je pripisanih temu dogodku. Tako ocenjevanje naj bi omogočalo nagrajevanje staršev, ki so v zadnjem času izboljšali svoj odnos do otroka in zmanjšali SAVS.

- Prvi sklop zajema prepoznavanje in ocenjevanje ''blagih do zmernih'' oblik SAVS,
- Drugi sklop zajema ''resne'' SAVS vedenjske kazalce,
- Tretji sklop zajema ''zelo resne'' SAVS kazalce oziroma vedenja,
- Četrti sklop zajema kazalce ''visokega tveganja'' zaradi tveganosti samih staršev,
- Peti sklop se nanaša na tako imenovana ''družinska'' tveganja zaradi preteklega vedenja v družine staršev.

Postopek vsebuje tudi poseben obrazec za ocenjevanje PAS - sindroma odtujitve starša od otroka (Parental-Alienation Syndrome).

DOLOČITEV STOPNJE OGROŽENOSTI

Stopnja ogroženosti je določena s končnim seštevkom točk, po naslednji razpredelnici

- 00-49 točk pomeni nizko tveganje za pojav škodljivega vedenja za otroka,
- 50-249 točk pomeni zmerno tveganje,
- 250-499 točk visoko tveganje,
- nad 500 točkami pa je tveganje ekstremno.

Metodologija vsebuje tudi priporočene ukrepe, ki so prilagojeni stopnjam tveganja, ki se nanašajo na seštevek točk in so namenjeni zaščiti otroka pred škodljivim SAVS.

KORISTI UPORABE METODE HAP

Uporaba te vrste ocenjevanja tveganja poveča podporo s strani javnosti, poveča pa se tudi spoštovanje pravosodnih institucij. Poleg tega se zmanjša tveganje za tožbe proti pravnim in zdravstvenim strokovnjakov, saj je proces ocenjevanja izveden v sodelovanju s celotno družino - skupnostjo in je s tem zmanjšana možnost nastanka napak. Prav tako zmanjšamo stroške davkoplačevalcev, ki gredo za dolgotrajne pravdne postopke. Jasno definirani kriteriji in postopki v okviru SAVS metodologije, znatno zmanjšajo čas in kompleksnost ocenjevanja stopnje tveganja za otroka v procesu določanja, kaj je v otrokovem najboljšem interesu.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Intervju: Gregor Virant - Diplomacija, ministrstvo za delo in ministrstvo za okolje in prostor so leglo birokracije

Pri razbijanju birokratskega betona gre največ kritik na račun ministrstva za delo in ministrstva za okolje

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Zlorabljen otrok v sistemu države

Objavljeno v Socialno delo, Enostarševske družine, knjige avtor Katarina
Predstavljm vam knjigo, prvo v Sloveniji, ki govori o ločitvi, zlorabah
položajev na CSD Ravne na Koroškem, neaktivnosti policije in ležernosti ter pristranskosti sodišča.
Ko se je odločila, da noče več tako živeti ji je mož rekel, da ji bo vzel VSE:
avto, stanovanje in otroka. In ji je. Za dolgih SEDEM let je ostala brez obeh hčera, prva - ki sploh ni bila njegova, saj se je rodila v njenem prvem zakonu z možem, ki je kmalu po rojstvu hčere umrl, je bila dodeljena v rejništvo babici in dedku, druga - njuna skupna, pa je bila dodeljena njemu. Natalija je ostala popolnoma brez vsega - avta, stanovanja in otrok.

Šele ko se je obrnila na Protikoupcijsko komisijo in Varuha človekovih pravic, se je klobčič začel odpletati in so se stvari začle postavljati na pravo mesto. Česar prej v sedmih letih ni mogla urediti, je potem v enem dnevu uredila - prvo hčero nazaj k sebi iz rejništva.

Knjiga opisuje obnašanje strokovnjakov na CSD-ju, funkcioniranje sodnih izvedencev, pristranskost sodišč ter podlo igro bivšega partnerja, s katero ji je prav vse - prijateje, sorodnike in strokovnjake, obrnil proti njej samo zato, ker je hotela stran, ker ni hotela živet v zakonu, ki to ni bil.Postopki, ki so bili vodeni brez argumentov, strokovnjaki so se do nje obnašali ignorantsko in skrajno žaljivo. Vse to in še več preberete v knjigi, ki je bila predstavljena včeraj.

Njena kalvarja se je začela nekega večera, ko je kot običajno šla v šolo na predavanja. Pred tem sta se z možem sprla in ko se je po treh urah vrnila domov je našla stanovanje … prazno. V tem času je oče odšel na policijo in CSD ter prijavil mamo, da ogroža življenje otrokoma in njemu. Otroke so dali v rejo na tajno lokacijo (oče pa ju je vseeno lahko obiskoval), njej pa niso hoteli povedati kje so in zakaj so to storili.
________________________________________

Podobnih zgodb je v Sloveniji nešteto. Pa ne samo takih, kjer so mamam odvzeti otroci in jih ne morejo ali ne smejo pod pritiskom ustrahovanja videti, tudi obratno je, ko očetje leta ne morejo do svojih otrok, ko imajo strogo omejene stike z njimi, pa se še ti ne izvajajo.

Knjiga vredna branja in razmišljanja ter doumevanja, kako pri bojevanju med staršema nepopravljivo trpijo otroci.

Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0 5 komentarjev lalala.la pravi:

hvala, Katarina,za zgoraj napisano..
Hočeš slišati moje izkušnje na temo CSD..kot mama,ženska,človek..Kaj so mi storile??????????????????LP

katarina:

seveda. opiši vse z imeni in priimki (da imam verodostojne podatke, ki pa jih po želji ne bom objavila) in objavim tudi tvojo zgodbo.

samo :

Vse pohvale Nataliji, da je zbrala pogum in vso to kalvarijo opisala v knjigi. Že dolgo stojim na tem stališču, da je o tem treba jasno in glasno
spregovoriti, s prstom pokazati na akterje tega maltretiranja otrok, saj se po večini pojavljajo eni in isti! Naj nas ne bo sram, naj nas ne
obremenjuje “jezik ulice”- klevetanje, naj jim ne uspe nas prestrašiti, …, z
velikimi črkami je potrebno zapisati njihova imena!!!
Pri vsem tem se pa upravičeno vprašam;

”ALI VSI TI, KI SO TO POVZROČILI, ŠE
VEDNO DELAJO NA SVOJIH DELOVNIH MESTIH?”

P.S. Tudi sam pišem, a glede na situacijo, ne vem kdaj bo knjiga spisana. Morda, kar mi je zelo žal, bo šele takrat, ko bodo že vsi mislili, da je zgodba otrok in Natalije pozabljena. Še v naprej se lahko nekateri skrivajo za svojimi maskami in se medsebojno podpirajo kot členi verige. Ne vedo pa, da se vsi ti členi lahko tudi prelomijo, dočim sam, sem člen, ki ga ne more pretrgati nihče. Ljubezen do sina je premočan argument, da bi se lahko to zgodilo!!

Katarina danes pa moram povdariti, da ti je uspelo zelo lepo in nazorno v
parih besedah zapisati resnico in realno stanje dogajanja na tem tako
občutljivem področju.

Samo

katarina :

hvala, samo. žal mi je samo to, da v knjigi ni imen in priimkov. sama rada operiram s temi podatki, da se ne meče vseh v isti koš. torej socialna delavka ta in ta, recimo. pa sodnica ta in ta.

samo :

Vidiš v moji pa bodo!!! Od prvega do zadnjega policista, vse socialke,
sodnice, izvedenci, Urad Varuha, Protikorupcjiska komisija, politiki,
zdravstveni delavci, odvetniki, prijatelji, znanci, sorodniki,…, vsi z pravimi
imeni in nazivi, slike, skenirani dokumenti, saj konec koncev so vsi javne
osebe in knjiga bo po resničnem dogodku. Kdaj pa bo to, ne vem. Kot kaže še dolgo ne. A ker vem, da sina ne bom nikdar pozabil in mi je tako težko, ker ga nisem še uspel rešiti iz tega začaranega kroga, vem, da bo prišel tisti dan, ko ….

Zakaj nisem imel vseh teh izkušenj in znanja že mnogo prej. Vse bi rešil v pol leta, tako pa …

http://www.youtube.com/watch?v=N1EkWnqiJiQ

Samo

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Ker je delo sodnih izvedencev, ki odločajo o naših otrokih v slovenskem prostoru kritično in prihaja vse več pritožb na njih delo, neposredno ministru za pravosodje, ki jih postavlja in ob nekorektnem in nepoštenem delu tudi odstavlja, smo se odločili, da zberemo čimveč mnenj za katere sicer vemo, da so neuporabna in narejena zgolj za pridobitništvo.

S tem razlogom pozivamo vse , ki so imeli kakršenkoli opravek z izvedencem iz Rogaške, da se nam se javijo in dostavijo izdelek , ker želimo , da se njegovo delo v tem prostoru ovrednoti pri
komisiji Medicinske zbornice Slovenije .

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Te dni sem izvršil pregled spisa v predmetni zadevi N___/2007 in v spisu našel nekaj zanimivih cvetk, ki do obisti razkrijejo odkrijejo neustrezno delo izvedenca v tej zadevi.

Zapriseženi izvedenec je naredil mnenje o o stikih otroka z očetom , pa očeta ni videl, kaj šele, da bi opravil potreben razgovor. No pač sodišču je izstavil račun za neuporabno nestrokovno mnenje in zanj želel iztržiti znesek 507,74 Eura. Zoper mnenje je sledil ugovor in pritožba na višje sodišče. Sodeča sodnica, kljub nasprotovanju zaradi neopravljenega dela izda sklep o izplačilu izvedenca in ga po polletnem zatišju pozove , da dopolni za stroko sporno mnenje, ker je ugotovila, da ne obstoji nikakršen razlog za poplačilo izvedenca. Kljub vsemu izda sklep, da izplačilo bremeni očeta in v delu tudi državni proračun.

Sledila je pritožba ministru pravosodja RS zaradi nedopustnega postopanja v delu izvedenstva in zahteva za odvzem licence izvedencu.

Sodni izvedenec je bil prisiljen napisati poročilo sodišču in ministru pravosodja o svojem nedopustnem delu, kjer sam zapiše, da je ustvaril nestrokovno in nepopolno mnenje, vendar se plačilu noče odreči, čeprav zahtevanega ni opravil. Zaradi nepopolnosti neuporabnega mnenja je potekal telefonski dogovor med sodnico in izvedencem, čeprav je že podana zahteva za izločitev. Sodnica izvedenca o tem ne seznani , ker potrebuje pokritje za svoje odločitve.

Izvedenec je naredil poročilo sodnici s katerim dodatno stigmatizira očeta zato, da bi prikril svoje napake pri vabilih očetu. To poročilo je opremil z naslovom dopolnitev izvedenstva, ki z izvedenstvom nima nobenih opornih točk, je zgolj terminski opisnik dogodkov.

Poročilu( ki ga sam imenuje dopolnitev mnenja ) priloži račun v višini
97, 30 Eura , kar dokazuje najtemnejšo bit človeka. Očitno je, da izvedenec stremi k enemu samemu cilju PRIDOBITNIŠTVU .

Stroka, etika, morala, zahteve sodišča so zanj višje vrednote, ki jih za denarna sredstva črta kot vrednote človeštva.

Takšno postopanje je temelj za izbris iz registra sodno zapriseženih izvedencev in je potrebno lakomno postopanje predočiti slovenski javnosti.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Zaupanja na kredit več ni Ombudsmanka dr. Zdenka Čebašek Travnik je minuli teden predsedniku Državnega zbora RS predala redno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2007. Z njo o pravni državi, o revščini, o "marginalcih" in tudi o priporočilih in opozorilih, ki jih dobiva od politikov
< ="http://web.czp-vecer.si/ali/splosno/audio_predvajalnik/prikazi_audio_predvajalnik.asp?id=2008092405363443" =text/>

Je bila kršitev človekovih pravic, da gluhi niso mogli spremljati predvolilnih soočenj na nacionalni televiziji?

"Ja, to je bila kršitev in nanjo smo, kot že leta prej ob vsakih volitvah, opozarjali vodstvo RTV Slovenija. Prišlo je do nekaj neprijetnih zapletov, rezultat pa je bil, kot smo videli - nič. Gre za zelo očitno kršitev pravic invalidnim osebam."

- Je vaše mnenje o Sloveniji kot pravni državi danes enako kot pred letom in pol, ko ste postali varuhinja?

"Ni enako. Prej sem bila prepričana, da sodišča delujejo v dobro državljanov in da tu večjih težav ne more biti. Danes vidim, da nam do pravne države še veliko manjka. Ignoriranje odločb Ustavnega sodišča in sodni postopki, ki se vlečejo tudi deset let in več, ne morejo biti zagotovilo, da živimo v pravni državi."
- Bi lahko rekli, da je v državah, kjer je ombudsman bolj kritičen, napak manj?

"Takšnih analiz ne poznam. Letna poročila ombudsmanov pa niso sestavljena tako, da bi bila mogoča primerjava, ker se države med seboj razlikujejo v zakonodaji, pooblastilih ...

Več v tiskani izdaji tednika 7dni...

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Učinkovitost Centrov za socialno delo

Reporter 19 stran 17

mag . Darja Kuzmanič - Korva Stojan Jež predsednik društva Podos

http://www.revija-reporter.si/

Edina rešitev glede CSD in tudi sodišč v Sloveniji je v snemanju in arhiviranju vseh pogovorov z otroki in starši in kaj kmalu bi veliko socialnih delavk, sodnic in predsednic sodišč dobilo nagrado odstranitve, za zlorabe , ki so jih zavedno počele.

Prav 1. novebra 2008 bo začel veljati 288. člen KZ RS , ki bo sprožil plaz odgovornosti za sodnice , predsednike sodišč. ki nočejo spoštovati tudi ustavnih določb o uvedbi družinskih sodišč (1.5.2004) . Predsednica drugega največjega sodišča v državi izjavi, da družinskih sodišča , ki jih zapoveduje ustavna odločba ne bo ustanavljala, ker so pravice otrok postranskega pomena. Takšen odnos predsednika sodišča dokazuje totalno aboto v nerazumevanju prava. Bliža se čas in bo treba nedvoumno povedati, da bo njen odhod s sodišča naložba za boljši jutri državljanom....

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

VPRAŠANJE ZAGOTAVLJANJA PRAVIC OTROKA V POSTOPKIH PRED SODIŠCEM
Tone Dolcic,
mag. Martina Jenkole,
Lan Vošnjak
Varuh clovekovih pravic RS

1. Otrok pred sodišcem – objekt ali subjekt?

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah otroku zagotavlja pravico, da se ga v postopkih pred državnimi organi obravnava kot subjekt in ne kot objekt. Podrobneje procesne pravice otrok doloca Evropska konvencija o uresnicevanju otrokovih pravic. Obe konvenciji se na podlagi 8. clena Ustave RS uporabljata neposredno, kar pa se v praksi žal pogosto pozabi.

2. Mnenje otroka, izraženo v postopkih

Vecji del nesporazumov ali sporov iz razmerij med starši in otroci je obicajno razrešen že pred prihodom na sodišce ali pred drug državni organ. Ce starša medsebojna razmerja po razpadu njune življenjske skupnosti dogovorita sama, pomeni sodni postopek zgolj formalno potrditev dogovorjenega in pri tem naceloma ne prihaja do kršitev clovekovih pravic razen, ko morda dogovor staršev ni v otrokovo najvecjo korist. Pri varuhu se še nismo ukvarjali s primerom, da bi sodišce poseglo v medsebojni dogovor staršev, ki bi po oceni sodišca ne zagotavljal otrokove najvecje koristi.

Kadar pa iz takšnih in drugacnih razlogov starša sporazuma nista zmožna, starša njegovo stisko še stopnjujeta z njunim nadaljnjim konfliktnim odnosom in pritiskom na otroka. Pogosto skuša eden ali oba od roditeljev prikazati voljo otroka, ki se pa dejansko lahko tudi spreminja. Otrok praviloma želi ohraniti skupnost obeh staršev. Pogosto ne razume, zakaj prihaja do razpada življenjske skupnosti njegovih staršev. Otrokom se pogosto pojavljajo obcutki krivde za nastalo situacijo. Otrok želi zavedno in tudi nezavedno ugajati vsakemu od staršev in s tem svoje odlocitve in stališca prilagaja svojima staršema. V situaciji, ko so interesi staršev diametralno nasprotni, lahko otrok prihaja v razlicne stiske, ki pogosto povzrocijo tudi spreminjanja otrokovih stališc. Pritiski staršev na otroka so vecinoma nezavedni, obcasno pa namerni in s tem še dodatno škodljivi. Mnenje otroka je potrebno upoštevati ves cas trajanja postopkov. Izjemnega pomena pa je, da je prvo mnenje pridobljeno hitro in da otrok pred tem pridobi ustrezne informacije na njemu razumljiv nacin. Hitra pridobitev mnenja tudi omogoca, da se spremlja spreminjanje otrokovega mnenja skozi cas in se lahko ugotavlja tudi razloge za morebitno spreminjanje.

Opažamo, da z otroci pogosto opravljajo razgovore razlicni strokovnjaki pri izdelavi izvedenskih mnenj, socialni delavci in obcasno tudi sodišce. Otrok je z relevantnimi podatki o postopku praviloma seznanjen le delno in ne razume v celoti posledic, ki bi jih lahko imelo njegove mnenje na koncno odlocitev. Tudi zato se otrok pogosto cuti neupoštevanega, saj s težavo in po premisleku izrazi neko stališce, ki po njegovem nima ustrezne posledice v njegovem dejanskem življenju. Navedeno hitro povzroci, da otrok svojega mnenja ne želi vec izražati, saj ima prepogosto za posledico zgolj to, da se mora soocati z reakcijami tistega od staršev, ki mu otrokovo izreceno mnenje ni najbolj po godu.

Na nekaj centrih za socialno delo v Sloveniji imajo že vzpostavljene sobe za razgovore. V prostorih, kjer je zagotovljeno udobje in dobro pocutje otroka, lahko strokovno usposobljena oseba opravlja razgovore z njim, lahko pa tudi z enim ali obema staršema. Celoten prostor je pod video nadzorom in je sliko mogoce spremljati v drugem prostoru, kjer se lahko nahaja sodnik. Sodnik lahko svoja vprašanja s tehnicnim pripomockom posreduje strokovnemu delavcu v sobo, ki jih nato zastavlja otroku. Sodnik lahko poleg samih odgovorov zaznava zlasti sporocila, ki jih otrok posreduje z neverbalno komunikacijo, ki so pogosto bistveno zgovornejša kot izgovorjene besede. Po naših podatkih se prednosti obstojecih sob sodišca zelo redko poslužujejo. Po našem mnenju gre za izjemno dobro rešitev, ki bi jo bilo potrebno v vecjem obsegu uvesti v prakso sodnega dela po celi državi. Posnetki pogovorov so lahko naknadno po potrebi na voljo tudi drugim strokovnjakom in v marsikaterem primeru bi se s tem obremenitev za otroka zmanjšala na minimum. Seveda pa je treba ob tem posebej paziti na varstvo vseh zbranih osebnih podatkov. Menimo, da v vseh zapletenejših primerih ni mogoce pri nobenem od staršev v celoti lociti njegovih interesov in interesov otroka, ki ga zastopa. Po naših podatkih se sodišca izjemno redko odlocajo za postavitev posebnih zastopnikov, ki jih predvideva cetrti odstavek 409. clena Zakona o pravdnem postopku, cetudi si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo oziroma v drugih primerih, ko je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Razlog naj bi bil v pomanjkanju ustreznih kadrov oziroma tudi financnih sredstev. Menimo, da bi v vseh težjih primerih morali iskati rešitve v vkljucevanju oseb, ki bi lahko spoznavale dejansko otrokovo mnenje glede razlicnih vprašanj in ga ustrezno prenesle sodišcu, ki bi lahko otroku posredovale vse relevantne informacije oziroma bi lahko v otrokovo korist celo opravljale posamezna procesna dejanja in sodelovale z drugimi nosilci javnih pooblastil (centri za socialno delo, šole, vrtci, upravne enote…). Menimo tudi, da gre za zelo specificno podrocje, kjer pogosto otroku ne more koristiti, ce sodišce otroku za zagovornika postavi odvetnika, razen ce ni za takšno delo posebej usposobljen. Otrokove koristi je že po uradni dolžnosti dolžno zagotavljati sodišce samo. Sodišce razpolaga s pravnimi znanji enako kot odvetnik in bi zato otroku koristilo mnogo bolj, ce bi njegove interese predstavljala oseba, ki razpolaga s strokovnimi znanji, povezanimi predvsem z vsemi okolišcinami, ki so pricakovane v primeru razpada življenjske skupnosti otrokovih staršev. Veljavni predpisi navedeno omogocajo, se pa že dlje casa zavzemamo, da bi se zakonsko uredilo zagovorništvo otrok v postopkih pred državnimi organi, kjer bi bile naloge in vloga zagovornikov jasno opredeljene. Takšna oseba (zastopnik, zagovornik ali drugace imenovana) bi morala zagotavljati, da se v vsakem postopku zagotavljajo otrokove pravice.

3. Zacasne odredbe
Ugotavljamo, da je obdobje po razpadu življenjske skupnosti staršev lahko za otroka izjemno težavno in celo travmaticno. S tem povezani sodni postopki so pogosto dolgotrajni, še posebej, kadar se za svoje pravice oziroma »za pravice otroka« intenzivno borita oba starša. Sodišca lahko na stanja v takšnih okolišcinah vplivajo predvsem z zacasnimi odredbami, ki se v praksi pojavljajo ne kot izjemno, temvec predvidljivo obicajno orodje.

Po našem mnenju nekatere izdane zacasne odredbe pomagajo enemu od staršev, da delno ali v celoti onemogoca stike otroka in drugega od staršev. V takšnih primerih pogosto prihaja do odtujevanja drugega od staršev od otroka, ki poleg drugih škodljivih posledic pomeni tudi to, da je lahko kasneje v postopku kot otrokovo mnenje prepoznano nekaj, kar ni vec v celoti plod otrokove volje. Menimo, da bi morale zacasne odredbe služiti varovanju koristi otroka in zavezati starše k odgovornemu ravnanju v korist otroka in v primeru, ko je razvidno, da nista sposobna uvideti posledic svojih ravnanj, ju napotiti na ustrezno strokovno pomoc.
Kljub nujnosti hitrega odlocanja o predlogih za zacasne odredbe zaznavamo, da v nekaterih primerih sodišca o zacasnih odredbah odlocijo šele ob izdaji sodbe in se v vmesnem casu do predloga sploh ne opredelijo.

3.1. Casovna veljava zacasnih odredb
Pri pregledu primerov opažamo, da se v postopkih pojavljata dve vrsti zacasnih odredb glede na njihovo casovno veljavnost. Pogosto se izdajajo zacasne odredbe, veljavne do pravnomocnosti koncne odlocitve v zadevi, ki se po potrebi, ob spreminjanju relevantnih okolišcin lahko tudi naknadno spremenijo. Takšen pristop po našem mnenju zagotavlja predvidljivost bodocih razmerij, ki je po našem mnenju izjemno pomembna za oba starša, predvsem pa za otroka. Opažamo pa tudi vecje število zacasnih odredb, ki se izdajajo zgolj za krajše obdobje, vecinoma meseca ali dveh, ki jih sodišca po preteku tega obdobja izdajajo vsakic znova in tako vse do pravnomocnosti koncne odlocitve. Seveda je sodišcu prepušcena ocena o potrebnosti takšnih sukcesivnih odredb, vendar pa opozarjamo, da v takšnih situacijah sodišce novo zacasno odredbo vcasih izda tudi po preteku obdobja, ki ga je zajemala predhodna zacasna odredba. Ob upoštevanju casa, potrebnega za vrocanje, se lahko zgodi, da je zacasna odredba izdana za posamezni mesec, pri cemer so bile stranke z njo seznanjene šele po zacetku obdobja, ki je bilo predmet urejanja. Takšna zacasna odredba seveda ne more v celoti zagotoviti svojega namena, ceprav je ocitno, da je po presoji sodišca nujna, sicer bi je ne smelo izdati. Takšna odredba vzbuja sum pri eni od strank postopka, da je sodišce pristransko in zavestno diskriminatorno. Pri tem je pomembno tudi, da sodišce že izdano zacasno odredbo lahko kadarkoli spremeni, tudi brez predloga strank.

3.2. Stiki pod nadzorom
V praksi so pogoste odlocitve, da se z zacasnimi odredbami opredeljuje stike pod nadzorom, pri cemer niso jasno obrazložene okolišcine, ki takšno odlocitev utemeljujejo. Hkrati ne zasledimo primerov, da bi sodišce opredelilo, kakšna je vloga oseb, ki nadzor izvajajo. Nadzor sicer praviloma izvajajo centri za socialno delo, vendar pa smo že prejeli tudi njihove pripombe, da jim njihove naloge niso jasne. Posledicno so strokovni delavci centrov zgolj prisotni pri stikih, kar po našem mnenju, razen v izjemnih primerih, ne more biti ustrezna rešitev. Prav tako iz odlocitev o stikih pod nadzorom pogosto ni mogoce ugotoviti, kakšni so pricakovani ucinki takšnih stikov, kako se to spremlja in katere so tiste okolišcine, ki morajo biti odklonjene, da bi se stiki lahko izvajali brez nadzora. Namen dolocitve stikov pod nadzorom mora biti v tem, da je zagotovljena postopnost vzpostavljanja odnosov med otrokom in roditeljem, intenzivno delo s staršema in po potrebi tudi z otrokom, spremljanje poteka stikov v obliki porocil centrov za socialno delo, ki morajo v celoti predstaviti vsa opažanja in odlocanje sodišca na podlagi spremljanja sprememb kot izhajajo iz temeljitih porocil, ki imajo podlago v zapisnikih o posameznih stikih. Stiki pod nadzorom so tudi ena ucinkovitih možnosti, kako spremljati morebitno manipulacijo z otrokom in posledicno odpravljati njene posledice.
Opažamo tudi, da sodišca ne opredeljujejo vedno terminov stikov pod nadzorom in odlocitev v tem delu prepušcajo centrom za socialno delo, ki hkrati izvajajo nadzor. V tem delu je sodna praksa neenotna, saj so v nekaterih primerih višja sodišca po našem mnenju pravilno razveljavila takšne odlocitve, saj je pristojnost odlocanja o obsegu, nacinu, kraju in terminu stikov, kadar starša o tem ne dosežeta sporazuma izkljucno na sodišcu. Zasledili smo tudi vec primerov, da se stiki pod nadzorom izvajajo daljše obdobje (tudi leto in vec), predvsem v okolišcinah, ko civilno sodišce caka na odlocitev kazenskega sodišca, kar je podrobneje opisano v nadaljevanju. Stiki pod nadzorom v takšnem trajanju so po našem mnenju nedopustni.
Namen stikov pod nadzorov mora biti opazovanje, spremljanje in delo s starši in ne varovanje.

3.3. Zaupanje otroka v varstvo in vzgojo brez socasne odlocitve o stikih

Sodišca veckrat izdajajo zacasne odredbe, s katerimi se otroka zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev, hkrati pa se v zacasni odredbi izrecno opredeli, da se stiki otroka in drugega od staršev ne dolocijo oziroma se opredelitev stikov z drugim od staršev zgolj izpusti. Takšna odlocitev ne opredeljuje, kako bo otroku in drugemu od staršev zagotovljeno izvajanje pravice do stikov in soizvajanje roditeljske pravice. Država mora spoštovati pravico otroka, ki je locen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen ce je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Kadar obstajajo okolišcine, ki v otrokovo korist utemeljujejo prekinitev stikov otroka z enim od staršev, je potrebno take okolišcine izrecno obrazložiti. Obrazložitev je med drugim tudi predpogoj, da je mogoce uveljaviti pravico do pravnega sredstva. S takšno zacasno odredbo sicer stiki med enim roditeljem in otrokom niso izrecno prepovedani, vendar je takšna zacasna odredba hkrati dejanska ovira za izvajanje stikov, saj po posegu države v družinska razmerja, tisti od staršev, ki mu stiki niso bili doloceni, nima neposredne pravne podlage, ki bi mu omogocala ucinkovito varstvo njegovih in otrokovih pravic, za razliko od drugega od staršev, ki takšno podlago ima s tem, da mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Po našem mnenju je takšna odlocitev v praksi popolnoma enaka prepovedi stikov le da za takšno prepoved ni podana utemeljitev. V enem od primerov je v obrazložitvi zacasne odredbe navedeno, da stiki niso doloceni, ker naj bo ta okolišcina prepušcena staršema, ki morata v tej smeri doseci sporazum. Po mnenju Varuha, v sporu iz razmerja med starši in otrokom ni verjetno, da bo roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo ustrezno zagotavljal pravico do medsebojnega stika drugega roditelja in otroka, v situaciji, ko zaradi nezmožnosti komunikacije med staršema že tece sodni spor in sicer na nacin, da je sodišce prisiljeno izdajati zacasne odredbe. Navedeno pomeni, da se eni stranki prepusti vsa pravica do odlocanja o zadevi, ki se dotika tudi druge stranke v postopku. Ceprav menimo, da izpustitev opredelitve izvajanja stikov v zgolj pravnem smislu res ne pomeni prepovedi stikov, je pa iz podatkov v konkretnih primerih razvidno, da je kot taka pogosto razumljena tudi s strani drugih državnih organov.

3.4. Dolocitev stikov na nacin, da o njih sprotno odloca otrok

Sodišca sprejemajo tudi odlocitve, da se stiki med otrokom in enim od staršev izvajajo izkljucno v primeru, da otrok tako želi. Otrokove pravice so znotraj posamezne družine omejene s pravicami staršev, da skrbijo za otrokovo vzgojo in varstvo. Otroku, katerega starša živita v življenjski skupnosti, ni moc dopustiti opredelitve, da s staršema ne želi imeti stikov, razen, ce za to obstajajo utemeljeni razlogi. V takšnem primeru mora država okolišcine, ki povzrocajo otrokovo odklanjanje stikov preuciti in po potrebi roditeljsko pravico staršev v nujno potrebnem obsegu omejiti. V primeru, ko starša otroka prenehata z življenjsko skupnostjo, taka okolišcina sama po sebi ne sme pomeniti, da se znotraj družinskih razmerij pravice in dolžnosti spremenijo kakorkoli vec, kot je nujno zgolj v obsegu prilagoditve novi dejanski situaciji, torej dejstvu, da starša živita loceni življenji, v locenih gospodinjstvih in da oba hkrati v razmerju do otroka ne moreta uveljavljati svojih pravic in izvajati svojih dolžnosti. Menimo, da ni ustrezna rešitev, da se zaradi razpada življenjske skupnosti staršev, od otroka pricakuje odlocitev, kdaj in kako bo s katerim od staršev izvajal stike, saj se odgovornost za ocitno zelo zahtevno odlocitev, kako urediti stike, ki je nista znala dogovoriti starša in kasneje ne sprejeti sodišce, prenese na najšibkejšo stranko v postopku – na mladoletnega otroka, kar zanj predstavlja po našem mnenju nedopusten pritisk, še posebej v povezavi s tem, da je praviloma deležen pritiska tudi s strani roditelja, ki meni, da otroku stiki z drugim od staršev niso v korist.

3.5. Zacasne odredbe in odtujevanja enega od staršev od otroka
V tej zvezi opozarjamo še na dejstvo, da je bilo v enem takih primerov, s strani sodnega izvedenca klinicnega psihologa, kot verjetno izkazano dejstvo, da otrok trpi tako imenovani odtujitveni sindrom, ki sam po sebi pri otroku v stiku z enim od staršev dejansko lahko povzroca stisko. Je pa bilo stališce istega sodnega izvedenca, da je v otrokovo najvecjo korist, da se takšna morebitna stiska nemudoma odpravlja oziroma celo, da se otroka takšni stiski izpostavlja, ce le ni strokovno utemeljeno ugotovljeno, da je stanje takšno, da utemeljuje tudi trajnejši poseg v pravice roditelja in otroka, ki sicer stike terjajo. Po tem, ko država v delu vstopi v izvajanje roditeljske pravice namesto staršev, se dejanski položaj otroka ne sme poslabšati. Otroku, ki kaže znake odklanjanja staršev kot posledice duševne stiske, mora biti omogocena možnost stikov, skladno z ustreznimi strokovnimi dognanji. Pogosto zaznavamo, da je že med samim postopkom eden od staršev spoznan za primernejšega za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, kar potrjujejo izdane zacasne odredbe.
Hkrati zaznavamo, da se ne upošteva dejstva, da je razloge za morebitne spremembe pri otroku, ki se pojavljajo v casu, ko ima z enim od staršev minimalne ali nikakršne stike potrebno iskati predvsem pri roditelju, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

4. Omejevanje ali odvzem roditeljske pravice

Po naših podatkih so v praksi primeri, da sodišce enemu ali obema roditeljema odvzame ali omeji roditeljsko pravico izjemno redki. Menimo, da razloga ni iskati v morebitnem stališcu, da takšno ukrepanje ni potrebno. Odvzem roditeljske pravice je ukrep, namenjen varstvu otroka. Po našem mnenju ni dopustno, da se v praksi roditeljsko pravico dejansko lahko omejuje vendar ne po postopku in na nacin opredeljen s pravnimi podlagami, temvec zgolj z oviranjem ali neomogocanjem izvajanja pravic, v katere posamezniku formalno ni bilo poseženo.

5. Enakopravna obravnava obeh staršev v postopku
Isto sodišce, v isti zadevi, v eni zacasni odredbi pravilno ugotovi, da so za otrokov zdrav osebnostni razvoj nujni stiki tudi s tistim od staršev, pri katerem otrok stike zavraca. Isto sodišce nekaj let kasneje, ko otrok odklanja drugega od staršev, takšnega stališca ne zavzame in odloci, da se stiki izvajajo zgolj, ce se otrok tako odloci. Ob pripravi tega besedila otrok in eden od roditeljev nista imela stika že vec kot eno leto in ga najverjetneje še nekaj casa ne bosta imela. Veljavni predpisi sicer dopušcajo ugotovitev, da so otroku stiki z enim od staršev lahko v škodo, kar lahko nudi ustrezno podlago, da se v družinskih razmerjih enega od staršev obravnava drugace kot drugega. V drugem primeru ob razpadu življenjske skupnosti eden od staršev samovoljno odpelje skupne otroke iz dotedanjega kraja bivanja in jih naseli v novem kraju, precej oddaljenem od starega. Sodišce ni ugotovilo, da bi takšna odlocitev bila posledica nasilja drugega od staršev. Sodišce hkrati tega ravnanja ne presoja, pri cemer v vec zacasnih odredbah presoja dejanje drugega od staršev, ki je otroka na protipraven nacin skušal vrniti v staro življenjsko okolje. Na navedeno smo postali še toliko bolj pozorni, saj se predvsem v razmerjih po razpadu življenjske skupnosti staršev, v razlicnih postopkih pred državnimi organi, veckrat opazi indice, ki kažejo na razlicno obravnavo obeh staršev in to ne zgolj v obsegu, ki je nujen zaradi samega razpada življenjske skupnosti oziroma v obsegu, ki je opredeljen z veljavnimi predpisi. Obravnavamo sicer vecje število pobud, kjer pobudniki zatrjujejo, da se to razlikovanje v obravnavanju nanaša predvsem na spol vsakega od staršev. Takšnega stališca (še?) ne moremo potrditi, po trenutni oceni pa pogosto prihaja predvsem do neutemeljenega in nepotrebnega razlikovanja med staršem, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo in tistim, ki ima z otrokom zgolj opredeljene stike. Tisti od staršev, ki
ima z otrokom zgolj stike, se lahko v posameznih kompleksnejših zadevah dejansko pocuti odrinjenega in so mu ucinkovito odvzete možnosti izvajanja roditeljske pravice. Poleg drugega roditelja lahko takšno odrinjenost povzrocajo tudi državni organi, ki imajo težave z zahtevnostjo dejanske situacije.

6. Obravnava nasilja nad otroki v sodnih postopkih
Vedno vecja pozornost se posveca nasilju, ki ga nad otrokom izvajajo starši ali drugi osebe. Nasilje je pogosto razlog za kasnejše sodne postopke, lahko je nasilje celo povezano s socasnim tekom sodnega postopka, predvsem v postopkih, ki tecejo zaradi razpada življenjske skupnosti staršev. Opažamo, da se fizicno nasilje kot pravno relevantna okolišcina obravnava z mnogo vecjo skrbnostjo kot psihicno nasilje, ki je enako škodljivo in verjetno celo pogostejše kot zgolj fizicno nasilje. Vse vrste nasilje se pogosto pojavljajo kot ocitek enega od staršev na racun drugega, pri cemer se sodišca in drugi organi na te ocitke ne odzivajo vedno z najvecjo skrbnostjo, saj po naši oceni neredko prevlada (sicer prepogosto utemeljena) ocena, da je zatrjevanje nasilja zgolj nacin boja ene od strank in se ga zato manj podrobno ugotavlja in upošteva pri odlocanju. Pri psihicnem nasilju opažamo, da je obcasno celo prepoznano, zlasti v primeru odtujevanja otroka oz. manipulacije, vendar verjetno tudi zaradi pomanjkanja znanja ni jasno, kako ga odklanjati in predvsem kako odklanjati njegove posledice in se sodišca do njega ne opredeljujejo dosledno. V tem smislu je verjetno ena bolj zanimivih odlocitev sodišca, da enemu od staršev prepove stike z otrokom, saj je ugotovilo, da bo v primeru stikov drugi od staršev nad otrokom izvajal psihicno nasilje. Sodišca se po našem mnenju pogosto ne opredeljujejo do blažjih oblik nasilja (vzgojni pristopi z uporabo nasilnih metod). Po našem mnenju se je do nasilja, ne glede na obliko in intenziteto potrebno vedno opredeliti, saj je edino na tak nacin možna ustrezna borba proti nasilju. Vsaka odlocitev sodišca ima zagotovo tudi preventivno vlogo v družbi in zgolj z
jasno opredelitvijo do vsake oblike nasilja je mogoce zagotoviti najbolj ucinkovito odklanjanje tega pojava.
Hkrati se z jasnim opredeljevanjem vseh oblik nasilja najlaže zagotovi, da nasilja starši ne bi uporabljali kot v praksi dejansko ucinkovite oblike dosege ciljev povzrocitelja nasilja. Navedeno velja predvsem za psihicno nasilje. V tej zvezi opažamo, da tisti od staršev, ki prijavi nasilje nad otrokom in se to naknadno izkaže za neutemeljeno praviloma ne nosi nikakršnih posledic za svoje navedbe, ki v prvi vrsti lahko povzrocijo izjemno škodo samemu otroku. Pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja v primerih ocitanega nasilja po našem mnenju povzrocajo, da so mehanizmi državne zašcite, ki so formalno zadovoljivo urejeni, pogosto neucinkoviti pri zašciti otroka, ko se nad njim dejansko izvaja nasilje, hkrati pa po drugi strani enako neucinkoviti v zašciti pravic otroka do obeh roditeljev v primerih, ko nasilja ni bilo. Težavnost ugotavljanja okolišcin tovrstnih situacij nikakor ne sme pomeniti, da se ob omembi ocitka nasilja za vsak primer predpostavlja, da je ocitek resnicen (razen v zacetnih fazah posameznih postopkov, ko je takšna predpostavka nujna).

6.1. Odnos med kazenskimi in civilnimi postopki
Pri pojavljanju ocitkov o nasilju nad otrokom, ki naj bi ga izvajal eden od staršev, ce je v zvezi z njimi sprožen kazenski postopek opažamo, da civilna sodišca v postopkih odlocanja o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo in opredelitvi stikov praviloma prekinjajo postopke (brez posebnih sklepov) in cakajo na odlocitev kazenskega sodišca. Navedeno je po našem mnenju nepotreben poseg v pravico do odlocanja v razumnem roku, ki je v postopkih, kjer se odloca tudi o pravicah otrok še posebej pomembna in imajo njene kršitve lahko še posebej negativne posledice. Zaznavamo stališce, da je civilno sodišce v takšnih primerih vezano na odlocitev kazenskega sodišca. Civilno sodišce seveda je vezano na odlocitev kazenskega sodišca (ce je bila predhodno že sprejeta) v primerih, ko je posameznik za kaznivo dejanje obsojen in sicer zgolj v delu ugotovitve obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Dodatna težava se pojavlja v zvezi z dejstvom, da je kazenski postopek po vsebini bistveno drugacen od civilnega postopka. Varovalke, ki skladno z ustavno domnevo nedolžnosti varujejo domnevnega storilca kaznivega dejanja po našem mnenju niso namenjene zašciti domnevnega storilca v razmerju do žrtve nasilja – mladoletnega otroka. Predvsem v primerih, ko je kazenski pregon zaustavljen zaradi pomanjkanja dokazov, zastaranja ali podobnega ni mogoce enostavno šteti, da se nasilje nad otrokom dejansko ni izvajalo. Menimo, da bi bila smiselna in najbolj ucinkovita rešitev, da bi se tovrstne zadeve, civilne in kazenske reševale pred specializiranimi družinskimi sodišci, kjer bi v enem postopku odlocal isti sodnik, ki bi imel najboljši pregled nad relevantnimi okolišcinami, predvsem bi pa razpolagal z dodatnimi znanji, povezanimi z razpadom življenjske skupnosti staršev. Takšnim specializiranim sodišcem bi se zagotovo z ustrezno specializacijo prilagodili tudi posamezni odvetniki, saj ugotavljamo, da pooblašcenci za delo v tovrstnih primerih niso ustrezno usposobljeni.

7. Pravica do sojenja v razumnem roku
V zvezi s to pravico ugotavljamo dalec najvec, po našem mnenju nedopustnih posegov. Hitrost (seveda ne na racun kvalitete in pravic strank) odlocanja je poleg razumljivosti in spoštovanja sprejetih odlocitev po našem mnenju najnujnejša zahteva pri zagotavljanju otrokovih koristi, saj je le na ta nacin moc prepreciti mnoge škodljive posledice, ki jih otroku lahko prinesejo dolgotrajni sodni postopki. Sodni postopki ne redko trajajo tudi po vec let. V analizi, ki jo pripravljamo, so zajeti tudi postopki, ki so do odlocitve na prvi stopnji potrebovali vec kot tri leta in pol. Do pravnomocnosti potrebujejo postopki tudi vec kot šest let. Na trajanje postopkov deloma vplivajo objektivne okolišcine, na katere sodišce težko ali ne more vplivati, pojavljajo se pa tudi okolišcine, ki bi jih bilo mogoce deloma odkloniti že z drugacno organizacijo sodnega dela, deloma pa tudi z drugacnim vsebinskim pristopom k delu. V postopkih sodišce del casa nima na voljo sodnega spisa in s tem v zvezi tudi ne more izvajati aktivnosti, usmerjenih v vsebinsko razrešitev spora. Spis sodišce zapusti v
primerih, ko o dolocenem vprašanju (lahko tudi zgolj pritožba zoper zacasno odredbo, ki sama po sebi ne pomeni okolišcine, ki bi morala ali smela zavirati tek sodnega postopka) odloca drugostopenjsko sodišce, spis se posreduje razlicnim izvedencem in podobno. Varuh meni, da gre za okolišcino, ki lahko pomembno vpliva na trajanje celotnega postopka, hkrati pa je to vprašanje mogoce rešiti na enostaven nacin, z ustreznim organizacijskim pristopom. Varuh je preprican, da bi z razlicnimi izkljucno organizacijskimi ukrepi, ki v nicemer ne bi posegali v neodvisno delo sodnikov, lahko zagotovili opazno skrajšanje mnogih sodnih postopkov.
Opažamo tudi, da sodišca štejejo za kontinuirano reševanje zadev, kadar v postopku izdajajo zacasne odredbe, pri cemer se lahko v daljšem obdobju tudi enega leta ali vec v smeri vsebinske rešitve spora ne zgodi nic.
Zgolj primeroma navajamo, da so med analiziranimi postopki tudi takšni, kjer izvedenec potrebuje devet mesecev za izdelavo svojega mnenja, ali je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi po trinajstih mesecih po izdelavi mnenja.
V zvezi s to pravico opozarjamo še na okolišcino, ki je sicer ni mogoce opredeliti kot izjemno pomembno v smislu njenega vpliva na dolgotrajnost postopkov, vendar na to vseeno vpliva in za to po našem mnenju ni nobene potrebe. Sodišca imenovanje sodnega izvedenca praviloma pogojujejo s predhodnim placilom akontacije stroškov izvedeniškega dela. Po našem mnenju se sodnega izvedenca v postopkih ne imenuje v interesu staršev, temvec predvsem v interesu mladoletnega otroka, ki sam placila akontacije ne more zagotoviti. Seveda pa najprej otrok nosi negativne posledice morebitnega dejstva, da eden ali oba od staršev takšne akontacije iz kakršnih koli razlogov (tudi iz razlogov zavlacevanja) ne poravnata. V takih primerih smo sicer pogosto zasledili, da sodišce naknadno vseeno imenuje izvedenca.
Menimo, da je v najvecjo otrokovo korist, da se izvedence vedno imenuje takoj, ko se za to izkaže dejanska potreba in ni dopustno, da se s tem odlaša iz razlogov izkljucno materialne narave.

8. Sodelovanje sodnih izvedencev
Pri delu sodnih izvedencev je tudi opaziti, da jim sodišca v postopkih iz sporov iz razmerij med starši in otroki pogosto prepušcajo vlogo, ki izvedencem ne gre, torej iskanje in predlaganje koncne odlocitve. Izvedenec mora zgolj ugotoviti okolišcine, ki jih je moc ugotoviti s strokovnim znanjem, s katerim organ, ki odloca ne razpolaga in organu predstaviti razlicna strokovna pravila, ki so v konkretnem primeru relevantna. Kot najbolj tipicen primer lahko izpostavimo sodnemu izvedencu prakticno vedno zastavljeno vprašanje, kateri od staršev je (po mnenju izvedenca) bolj primeren za vzgojo otroka. Po našem mnenju odgovor na to vprašanje lahko zavaja sodišce in ga vodi stran od potrebe po tehtanju in presoji vseh okolišcin. Izvedenec lahko ugotavlja posamezne znacilnosti obeh staršev in otroka. Lahko opredeli vezi, ki obstajajo med otrokom in vsakim od staršev, lahko pojasni potek razvojnih obdobij pri otroku, lahko pojasni možne posledice razlicnih okolišcin in razlicnih odlocitev, ni pa ustrezno, da se opredeljuje, kateri od staršev je za vzgojo otroka primernejši, saj pri takšni odlocitvi ni potrebno upoštevati zgolj strokovnih pravil posamezne stroke, temvec gre v veliki meri tudi za vrednostno opredelitev in uporabo pravnih pravil, kjer je izvedenec laicna oseba. Stališce, ki ga poda izvedenec v smeri, kateri od staršev je primernejši za varstvo in vzgojo otroka ni zgolj strokovno stališce s podrocja, kjer je izvedenec strokovnjak, temvec osebno stališce s katerim lahko izvedenec sodišce tudi zavede, ce sodišce takšno mnenje sprejme kot zgolj stališce stroke s podrocja, ki je sodišcu tuje. Ocenjujemo, da je pri delu izvedenca pomembna pomanjkljivost, da ne obstoji dejansko ucinkovit nadzor nad strokovnostjo in siceršnjo pravilnostjo njihovega dela. Sodišce na katerikoli stopnji ni strokovno usposobljeno za vsebinski nadzor nad izvedenskim mnenjem in je zato morebitne napake, na katere tudi izvedenci niso imuni, izjemno težko opaziti in upoštevati.

9. Pravica staršev, da skupno odlocata o vprašanjih, bistvenih za otrokov razvoj
Sami starši in nosilci javnih pooblastil pogosto razmišljajo na nacin, da zaupanje otroka v varstvo in vzgojo pomeni izkljucno izvajanje roditeljske pravice, pri cemer ima drugi od staršev kvecjemu pravico do stika. Še pri slednji se pogosto vsiljuje obcutek, da lahko tudi to pravico izvaja predvsem na nacin, ki ustreza roditelju, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo oziroma na nacin, ki je ustrezen po mnenju nosilcev javnih pooblastil. Pobudniki pogosto navajajo, da se morajo v celoti uklanjati neformalnim stališcem nosilcev javnih pooblastil, sicer se opazno poveca verjetnost, da bo roditelj tudi formalno izgubil posamezne pravice. Po naši oceni je verjetnost, da se navedeno dogaja velika. Takšna »tiha« prisila pomeni poseg v pravice roditelja in otroka. Opažamo relativno majhno težo, ki jo ima v razlicnih postopkih dolocba 113. clena ZZZDR, ki zagotavlja, da imata ne glede na razpad življenjske skupnosti oba starša enako pravico (so)odlocati o vprašanjih, ki so bistvena za otrokov razvoj. Od takšnih vprašanj najpogosteje zaznavamo težavo pri skupnem odlocanju o kraju prebivanja otrok. Po naši oceni državni organi vkljucno s sodišci ne reagirajo ustrezno na primere, ko se eden od staršev odloci in samovoljno preseli otroke v nov kraj bivanja, kljub temu, da bi o tem morala oba starša predhodno doseci soglasje oziroma odlocitev pristojnega sodišca. Ob tem je potrebno omeniti, da po našem mnenju praviloma ni v otrokovo korist, da pogosto spreminja kraj svojega bivanja, s tem morda tudi šolanja, stikov z ljudmi. V primeru, da eden od staršev otroka preseli samovoljno in ob tem zamenja šolo ali vrtec otroka (pogosto otrok temu roditelju niti (še) ni zaupan v varstvo in vzgojo), je po našem mnenju potrebna hitra in ucinkovita reakcija državnih organov, vkljucno s sodišcem. Ce takšne reakcije ni, lahko zaradi dolgotrajnosti postopkov sodišce po letu ali vec najveckrat zgolj ugotovi, da ni v otrokovo najvecjo korist, da ponovno spremeni svoje življenjsko okolje. Hkrati takšni protipravni posegi v pravice otrok omogocajo bistveno višjo stopnjo nevarnosti, da bo prišlo do odtujitve otroka in drugega roditelja, ki skozi postopek ne bo ustrezno prepoznana. Po našem mnenju sistem delovanja, ki daje opazno prednost tistemu od staršev, ki je zmožen reagirati hitreje, bolj brezkompromisno in brez upoštevanja vseh pravic otroka in drugega roditelja ne more šteti, da deluje v otrokovo najvecjo korist. Izjema od navedenega je seveda situacija, ko je takšna sprememba kraja bivanja posledica nasilja, ki ga nad otrokom ali enim roditeljem izvaja drugi roditelj. Po naši oceni je praviloma neucinkovito uveljavljanje pravice do soodlocanja tudi pri drugih vprašanjih, ki jih je moc oznaciti za bistvene za otrokov razvoj, saj v primeru nezmožnosti dosege soglasja obeh staršev lahko sodišce zgolj naknadno za nazaj potrdi že dolgo uveljavljeno dejansko stanje.

10. Izvajanje sodnih odlocb
Varstvo, ki ga država zagotavlja predvsem otroku po razpadu življenjske skupnosti njegovih staršev seveda ne terja zgolj sprejema ustrezne odlocitve v sodnem postopku, temvec predvsem zagotavljanje, da bo takšna odlocitev ustrezno spoštovana tudi kasneje. Opažamo, da se že pri zacasnih odredbah, izdanih znotraj postopka, relativno redko takšne odredbe tudi v celoti spoštuje. Navkljub domnevni sodni ureditvi razmerij, ki so to terjala, se izkaže, da razmerja niso urejena in jih lahko posamezne odlocitve sodišc zgolj še dodatno zapletejo. Sodišca bi ob sprejemu posamezne odlocitve morala upoštevati tudi dejanske možnosti za njeno izvršitev. V mnogih primerih opažamo, da sodišca zavzamejo stališca, da prisilna izvršitev zacasne odredbe ni v otrokovo najvecjo korist in je zato ne dovoljujejo. Po našem mnenju je treba otrokove koristi pretehtati predvsem ob sprejemu odlocitve, naknadno pa je potrebno predvsem zagotoviti, da jo oba starša spoštujeta. Dejstvo, da eden ali oba od staršev v odlocitvah sodišca vidita zgolj papir, ki ga je mogoce kadarkoli kršiti brez posledic, po našem mnenju pomeni zmanjševanje avtoritete sodišca. Po našem mnenju sta ustrezna avtoriteta in doslednost pri izvajanju že sprejetih odlocitev nujno potrebni za ucinkovito varovanje pravic otroka med in po sodnem postopku. Posebej je potrebno izpostaviti tudi stanje na podrocju izvršitve sodnih odlocb v delu, ko se enega od staršev zaveže k placevanju preživnine. Ena od okolišcin je, da je uspešnost celotnega izvršilnega postopka v veliki meri odvisna od aktivnosti upnika. Glede na to, da je upnik mladoletni otrok, ki ga sicer res zastopa eden roditeljev, je po našem mnenju breme za otroka preveliko in pogosto se izkaže, da mnogi razlicni koraki, ki lahko od preživninskega upnika terjajo še dodatna sredstva za izvedbo postopkov na koncu ne dosežejo želenih ucinkov in preživnina ni izterjana. Ocenjujemo, da veljavna ureditev izterjave preživnine omogoca relativno visoko možnost, da se preživninski dolžnik placilu izmakne. Seveda zgolj na škodo mladoletnega otroka. Menimo, da bi bilo smiselno premisliti o drugacnih rešitvah izterjave preživnine. V Evropi so znane razlicne rešitve, ki mladoletnega otroka bolj ali manj ucinkovito šcitijo pred placilno nezmožnostjo in predvsem pred izmikanjem placilu preživnine enega roditeljev.

11. Namesto zakljucka

Po naši oceni se pogosto pojavlja stanje, da sodišce oceni, kateri od staršev je primernejši za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo in na tej podlagi izda zacasno odredbo. V nadaljnjih postopkih, ki lahko trajajo vec let se prepogosto zgolj šciti tako vzpostavljeno stanje, kar je posebej problematicno, ko drugi od staršev mimo svoje volje dejansko nima stikov z otrokom. V primerih, ko otrok živi z enim od staršev, je praviloma razloge za neizvajanje stikov z drugim od staršev potrebno iskati v prvem staršu in glede na takšne ugotovitve tudi ustrezno reagirati. Po naši zaznavi ima tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo preveliko moc odlocanja o vseh okolišcinah otrokovega življenja, cetudi ne v najvecjo otrokovo korist. Državni organi in nosilci javnih pooblastil takšno stanje prepogosto pomagajo ohranjati namesto, da bi ga odklanjali.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Sem klinična psihologinja. 35 let sem delala na Pediatrični kliniki tako z zelo majhnimi kot večjimi otroki, zadnji dve leti pa delam na Svetovalnem centru v Ljubljani. Srečujem se z otroki, ki so v različnih stiskah in ena od teh je tudi postopek na sodišču.
Otroci zaščite na sodišču sami ne iščejo. V tem procesu se znajdejo zaradi navzkrižnih interesov tistih, ji jih navadno ima otrok zelo rad in bi ga morali čuvati in skrbeti za njegovo varnost. Otrokom, niti tistim, ki so že na meji adolescence, ni jasno, kaj je njihov interes. Le takrat, kadar se čutijo življenjsko ogrožene ali pa se bojijo za nekoga, ki ga ljubijo, so pripravljeni kaj povedati o tem, kar se jim dogaja, in bi želeli, da bi bilo drugače. Vsa njihova pozornost in skrb je namreč usmerjena v to, kako zaščititi, potolažiti, poravnati oziroma izravnati krivico, za katero mislijo, da muči tiste, ki so v sporu, in so vanj vpletli tudi njih.Izkušnje, ki jih imam z otroki, so me naučile, da skrb in brezpogojno ljubezen, ki bi jo moral prejemati otrok, nudi on tistim, za katere ocenjuje, da jo potrebujejo, pa če to zanj predstavlja še tako hud napor.
Zato se otroci počutijo krive, ker sami ne morejo razrešiti spora za katerega mislijo, da so zanj odgovorni. Če od njih zahtevamo, da se opredelijo, tožijo oziroma poročajo o dogodkih, ki so jih pripeljali na sodišče, se počutijo kot izdajalci in se temu izogibajo z molkom, zanikanjem ali pa podcenjevanjem problemov, ki jih imajo. Če so mlajši, se jim o dolžnostih in pravicah odraslih seveda sploh ne sanja, saj so prepričani, da odrasli vedno pravilno ravnajo, tudi če je morda za njih kaj neprijetno.
Sama sem vedno znova zaprepadena, kako so otroci odpuščajoči, strpni in ljubeči do svojih mučiteljev. Odrasli tega niti približno niso sposobni.
Kako jim olajšati življenje v teh situacijah? Zanje je odrešilna le razbremenitev odgovornosti, ki so jo prostovoljno vzeli nase. Sedaj to poteka preko advokatov, ki zagovarjajo vpletene stranke. Prednost ima tisti, ki ima več denarja, si lahko privošči ne le enega ampak celo več advokatov, je bolj prepričljiv in spreten. Največkrat pa ta starš ni tisti, ki bi imel boljši posluh za otroka, hitreje prepoznal njegove potrebe in mu prisluhnil. Svoje pravice uveljavlja brez kompromisno in z močjo. Pogosto imam pri teh sporih občutek, da je otrok statusni simbol ali pa trofeja, ki jo je treba dobiti.
Za otroka je resnično olajšanje le, če odrasli, ki so vpleteni, prevzamejo odgovornost za sporazumevanje in v spor otroka čim manj vpletajo. Prednost na sodišču bi moral imeti tisti, ki bi na tem področju pokazal večjo pripravljenost in zrelost v komuniciranju. Otrok, ki je v središču spora, je kot na natezalnici. Le če pritisk z ene in druge strani popusti, je razbremenjen. Sodišče bi po mojem moralo sprtima stranema dati jasno vedeti, da se»nagrajuje» tistega, ki kaže večjo pripravljenost do sodelovanja, sprejemanja kompromisov in »vojskovanje« z advokati ustavljati.
Kadar je otrok že toliko velik, da mora pričati pred sodiščem, je zanj to stres, saj je še za odrasle. Lažje mu bo, če je dobro seznanjen s situacijo, ki ga čaka, jo po možnosti v terapevtski situaciji preigra s psihologom, psihoterapevtom ali ustrezno usposobljenim socialnim delavcem in ima zaveznika v odrasli osebi, ki mu stoji ob strani. Ta oseba, ki mu stoji ob strani, pa bi morala na otrokovo situacijo gledati celostno in z vidika njegove bodočnosti.
V primerih, ko obstaja opravičen sum, da eden od staršev ali kdo drug v otrokovi bližini izrazito negativno ali celo škodljivo deluje nanj (na primer v primeru zlorab), bi moralo sodišče otroka zaščititi v obliki kontroliranih stikov z osumljenim, otrok pa bi moral biti v oskrbi tistega, ki je bolj zanesljiv in skrben, dokler toliko ne odraste in postane dovolj samozavesten, da se zna in zmore sam ubraniti. V takih primerih je edini zanesljivi pokazatelj dolgoročno spremljanje in opazovanje otroka. Otroci so tudi do zlorabljalcev, če so z njimi vtesni zvezi, ambivalentni in jih dolgo ne izdajo. Škode, ki jim jo zloraba povzroča pa nezmorejo oceniti. Bolje se mi zdi preprečevati situacije, v katerih bi do zlorabe lahko prišlo, kot pa jo dokazovati in zdraviti posledice.
V ta namen bi bilo potrebno okrepiti in strokovno dodatno usposobiti socialne delavce za takšno delo. Ob kontroliranih stikih je mogoče zelo dobro prepoznati vzorce vedenja in reagiranja staršev in oceniti potencialne nevarnosti.
Sodišča se trudijo otrokom tako pomagati, da določijo sodnega izvedenca, ki oceni situacijo in poda mnenje. Na žalost pa so med njimi velike razlike. Nekateri to delo opravijo zelo poglobljeno, drugi pa na hitro in površno. Najbolj me preseneča, da so med izvedenci, ki opravljajo to delo, tudi taki strokovnjaki, ki v svoji praksi ne delajo z otroki. Otroci so izjemno heterogena in specifična populacija in zaradi tega tudi strokovno zelo zahtevna.Verjetno nikomur ne bi padlo na pamet, da bi odraslega človeka poslal na pregled k pediatru, obratno (otroke pregledujejo tudi nekateri specialisti za odrasle) pa se očitno zdi čisto sprejemljivo.Sodišča bi po mojem morala dati pobudo za izobraževanje in podajanje licenc sodnim izvedencem za otroke. Pritegniti bi bilo potrebno mlade strokovnjake, ki se ukvarjajo z otroki različnih starosti, jih ustrezno dodatno izobraziti in predpisati primeren način dela ter doseči standard, ki bi bil primerljiv s tistim v tujini. Na ta način bi bili otroci vsaj po tej strani ustrezno varovani.
Sodišča se trudijo izboljšati to področje tako, da izvedeništvo zaupajo Medicinski fakulteti, vendar se na ta način kvaliteta mnenj ne more dvigniti. Specializirani medicinski oddelki se pač ukvarjajo z zelo specificnimi zdravstvenimi problemi in ne z družbenimi, saj to ni njihovo področje dela. Po mojem imajo največ opravka s tem socialni delavci na centrih za socialno delo in bi bilo potrebno oblikovati ekspertne skupine, ki bi vključevale različne strokovne profile, da bi potem sodelovali v težkih primerih.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

V brezplačniku ŽURNAL je na strani 20, 21 objavljen

intervju Toma Križnarja citiram

Angažiram se za pravice otrok v Sloveniji, ki so po besedah varuhinje človekovih najbolj kršene , in to prav od tistih , ki bi jih morali varovati .

TO SO SODIŠČA, SODNI IZVEDENCI, CENTRI ZA SOCIALNO DELO IN DRUGE INŠTITUCIJE; KI SE UKVARJAJO Z OTROKI ( MDDSZ,........).

To je treba spremeniti, omogočiti skupna skrbništva, družinska sodišča ( ustavna odoločba jih je predvidela od 1.5.2004 !!!)in mediatorje, ki bi posredovali v sporih.

NIČ OD TEGA NIMAMO, KER DRŽIJO TO V ROKAH LOBIJI NEOFEMINISTK , KI SO SE POPOLNOMA IZRODILE OD SVOJE PRVOTNE VLOGE.

.......... več v ŽURNALU

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

V brezplačniku Žurnal se pojavlja zopet kanditatura go. Ružice Petrovič
za novo direktorsko mesto, kjer bi zopet lahko trpinčila državljane dravskega okoliša. Čas ko je zapustila CSD Maribor zaradi neustreznega dela je pretekel tri cela leta, vendar državljani nismo pozabili centra kaosa v katerega ga je pretvorila s svojim nemarnim delom v fevd brezpravja, ponarejanja in zlorab.

Ura resnice za go. Ružico Petrovič

ni bila imenovana na mesto v. d. direktorja

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Otrok ima pravico do obeh staršev - ali res?
Kako neuspešno stoji ob strani država staršu, ki se zavzema za stike s svojim otrokom, kaže primer Andreja Furmana iz Maribora, ki devet let ni videl hčerke, četudi je imel v rokah vse odločbe

http://www.vecer.com/clanek2009010905395149

tudi v tej zadevi nastopajo isti ljudje grenkobe CSD Maribor, ki se obračajo kot piha veter, nadalje delajo enako slabo kot doslej, je pa dobro, da javno povedo slovenski javnosti, da je delo sodišč v Sloveniji SLABO ( katastrofalno ), da družinsko sodišče v Mariboru zaradi nesposobnega vodenja še ni ustanovljeno, čeprav je bilo to zapovedano z ustavna odločbo 1.5.2004 D. Šilca. Kot sledi iz zapisa i naj po 5 letih neupoštevanja zakona na Okrožnem sodišču v Mariboru , le zasijala zvezda danica za vse odtujene otroke, ki so jim s petričkovimi metodami sodnikov bili ukradeni starši in uničeni stiki

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Otrok ima pravico do obeh staršev - ali res?
Kako neuspešno stoji ob strani država staršu, ki se zavzema za stike s svojim otrokom, kaže primer Andreja Furmana iz Maribora, ki devet let ni videl hčerke, četudi je imel v rokah vse odločbe

http://www.vecer.com/clanek2009010905395149

tudi v tej zadevi nastopajo isti ljudje grenkobe CSD Maribor, ki se obračajo kot piha veter, nadalje delajo enako slabo kot doslej, je pa dobro, da javno povedo slovenski javnosti, da je delo sodišč v Sloveniji SLABO ( katastrofalno ), da družinsko sodišče v Mariboru zaradi nesposobnega vodenja še ni ustanovljeno, čeprav je bilo to zapovedano z ustavno odločbo 1.5.2004 D. Šilca. Kot sledi iz zapisa i naj po 5 letih neupoštevanja zakona na Okrožnem sodišču v Mariboru, le zasijala zvezda danica za vse odtujene otroke in okradene starše, ki so jim s petričkovimi metodami sodnikov in pohlepnih izvedencev uničeni stiki

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Zapriseženi izvedenec je naredil mnenje o o stikih otroka z očetom, Očeta ni videl, kaj šele, da bi opravil potreben razgovor. No pač sodišču je izstavil račun in zanj želel iztržiti znesek 507,74 Eura in še 97.31 Eura za poročilo sodišču, ki ga opremi
" dopolnitev mnenja " ,
da pridobi sredstva za delo , ki ga ni opravil. Sodnica - svetnica, kljub nasprotovanju in neodgovorjenih vprašanj izvedenca o PAS sindromu izda sklep o izplačilu nagrade .
V sklepu sodbe sodnica svetnica zapiše

citiramo :
" RAZLOGI ZA RAVNANJE IZVEDENCA SO PO OCENI SODIŠČA TEHTNI, STROKOVNO UPRAVIČENI, IZDELANO MNENJE JE KREDIBILNO, DOSEGA STANARD POTREBNE STROKOVNOSTI IN DAJE DOVOLJ STROKOVNE PODLAGE ZA SPREJEM ODLOČITVE, ZATO JE SODIŠČE NANJ OPRLO SVOJO PRESOJO "

Sledi pritožba ministru pravosodja RS zaradi nedopustnega postopanja v izvedenstvu in zahteva za odvzem licence .
Sodni izvedenec ministru pravosodja o svojem delu sam zapiše, da je ustvaril nestrokovno in nepopolno mnenje. Poročilu ( ki ga imenuje dopolnitev mnenja ) priloži še račun v višini 97, 31 Eura, kar dokazuje najtemnejšo bit človeka.

E P I L O G

VIŠJE SODIŠČE v Mariboru je sklenilo :

Pritožbam predlagatelja se ugodi in izpodbijalna sklepa spremenita tako, da se zavrne zahteva izvedenca za plačilo 507,74 EUR in 97,31 EUR za izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve v nepravdnem postopku. Pritožbi predlagatelja zoper sklep se UGODI in se ta sklep v izpodbijalnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

obrazložitev : MENI DA SE IZVEDENCU NEBI SMELI IZPLAČATI STROŠKI ZA IZDELAVO IZVEDENSTVA, DOKLER TEGA NEBO IZDELAL V SKLADU S SKLEPOM S KATERIM MU JE SODIŠČE NATANČNO DOLOČILO, NA KATERA VPRAŠANJA MORA ODGOVORITI . PREDLAGA SE RAZVELJAVITEV OBEH SKLEPOV. PREDLAGATELJ IZPODBIJA TUDI SKLEP S KATERIM SODIŠČE PRVE STOPNJE NJEGOV PREDLOG ZA DOLOČITEV STIKOV Z NEDOLETNO HČERKO ZAVRNILO .

PRITOŽBE SO UTEMELJENE.

IZVEDENEC NITI V IZVEDENSKEM MNENJU NITI V NJEGOVI DOPOLNITVI NI OBJEKTIVIZIRAL " PAS SINDROMA" , NITI NI ODGOVORIL NA KAKŠEN NAČIN JE MOŽNA SANACIJA ODNOSOV MED OTROKOM IN OČETOM, DA BI POSTALI EVENTUALNI STIKI KORISTNI ZA HČER. IZVEDENEC SE JE PRED RAZGOVOROM Z OČETOM OČITNO ODLOČIL, DA TAK RAZGOVOR NEPOTREBEN, KER BI LAHKO LE POJASNIL MEDSEBOJNO DINAMIKO OČETA IN HČERKE, NIKAKOR PA NE BI VPLIVAL NA SAMO OCENO STANJA IN OPREDELITEV STIKOV. TAKO JE IZVEDENEC MIMO ZAHTEVE SODIŠČA IZDELAL TAKŠNO IZVEDENSKO MNENJE IN NJEGOVO DOPOLNITEV , BREZ OPRAVLJENEGA RAZGOVORA Z OČETOM NE DA BI SE OPREDELIL DO " PA SINDROMA" TER MOŽNOSTI NJEGOVE SANACIJE.

TAKO JE MOGOČE ZAKLJUČITI, DA IZVEDENEC NITI IZVEDENSKEGA MNENJA NITI NJEGOVE DOPOLNITVE NI OPRAVIL V SKLADU Z ZAHTEVAMI SODIŠČA , ZATO JE PRITOŽBENO SODIŠČE IZPODBIJALNA SKLEPA NA PODLAGI 3 . točke 365. ČLENA ZPP SPREMENILO TAKO , DA JE ZAHTEVO IZVEDENCA ZA PLAČILO NAGRADE

Z A V R N I L O .

UGOTOVITEV NEPOPOLNOSTI IN NEPRAVILNOSTI V IZDELAVI IZVEDENSKEGA MNENJA IMA ZA POSLEDICO TUDI UGOTOVITEV, DA JE ODLOČITEV SODIŠČA PRVE STOPNJE O ZAVRNITVI PREDLAGATELJA ZA DOLOČITEV STIKOV, TEMELJI NA NEPOPOPLNO IN V NASPROTJU Z NAVODILI SODIŠČA IZDELANEM IZVEDENSKEM MNENJU, TO PA POMENI, KAR PRAVILNO ZATRJUJE PRITOŽBA, DA JE DEJANSKO STANJE OSTALO NEPOPOLNO UGOTOVLJENO, ZATO JE BILO POTREBNO IZPODBIJALNI SKLEP NA PODLAGI 3.točke 365.ČLENA ZPP v zvezi z 37.ČLENOM ZNP R A Z V E L J A V I T I

komentar :

postaviti je potrebno vprašanje o kredibilnosti sodnice svetnice , še toliko bolj, ker postopanja sodnice in dokumenti spisa evidentno kažejo na sum interesnih povezav izvedenec - sodišče . Še posebej ker sodnica- svetnica zapiše

" RAZLOGI ZA RAVNANJE IZVEDENCA SO PO OCENI SODIŠČA TEHTNI, STROKOVNO UPRAVIČENI, IZDELANO MNENJE JE KREDIBILNO, DOSEGA STANARD POTREBNE STROKOVNOSTI IN DAJE DOVOLJ STROKOVNE PODLAGE ZA SPREJEM ODLOČITVE, ZATO JE SODIŠČE NANJ OPRLO SVOJO PRESOJO "

Sklep ni strokoven , ni kredibilen, ne dosega zahtevanih
standardov, ne daje strokovne podlage zato je sodnica - svetnica napačno presodila in morda je čas za razmislek o svoji odgovornosti napačne presoje in konsekvence , ki ga napoveduje 288.člena KZ RS . Kritična masa slovenske javnosti enostavno ne more več tolerirati neodgovornega ravnanja sodnic svetnic.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

v tiskani izdaji Večera komentar odvetnika S.V. Majhna na članek,

" mati otroka preprečuje stike očeta z otrokom"

Otrok ima pravico do obeh staršev - ali res ?

"V objavljenem članku (Večer, petek, 9. januarja 2009) z istim naslovom, novinarke Tatjane Vrbnjak, je zapisana zgodba očeta, ki mu otrokova mati onemogoča stike s hčerko z različnimi zlorabami: opuščanjem sprejema pisanj CSD in sodišča, neodzivanjem na vabila, skrivanjem naslova, pošiljanjem partnerja, poskusom spremembe državljanstva.
Domišljija mater, ki s skrivanjem otrok in z onemogočanjem stikov poskušajo kaznovati očete za neuspele zakone, ne pozna meja. Objava še tako resničnih in številnih zgodb žal ne bo prinesla sprememb v delovanje centrov za socialno delo in sodišč vse do takrat, dokler ne bo prišlo do nujne spremembe v družbenih percepcijah spola, kajti treba je poudariti, da je postopek dodelitve otrok in stikov med staršema in otrokom feminiziran.

Postopek se začne na CSD (Center za socialno delo), socialna delavka je ženska, nadaljuje se z izvedenko psihologinjo, ponovno ženska, na sodišču sodnica, pa porotnice, zopet same ženske in še naravna mati in vse ženske funkcionirajo kot "mame" in ne kot strokovnjakinje na svojem področju. V neki vlogi za sodišče sem zapisal, da en moški proti šestim ženskam ne more nič. Izpostavljam vprašanje, kako zagotoviti otroku pravico do stikov z obema staršema, potem ko se družina razide. Zdi se mi najpomembnejša sprememba v družbeni percepciji staršev, ki se razidejo, da (vsem svojim travmam navkljub) omogočijo svojim otrokom pravico do stikov z obema staršema, ki jim jo zagotavlja konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah v členu 9, v praksi pa se ta določba najpogosteje izigrava.

Otrok ima pravico do obeh staršev in tudi do stikov z obema. To ni sporno. Sporna je praksa, ki se kaže v pogostem izigravanju starša, ki mu je otrok dodeljen ali pri katerem živi (prisotni starši), do stikov otroka z drugim staršem (odsotnim staršem). Najpogostejši izgovori prisotnega starša so: nasilje, celo spolno nasilje, psihično izsiljevanje, vsakodnevne obveznosti, odklanjanje otroka. Otrok je pogosto pod psihičnim pritiskom prisotnega starša in tako se ne izvajajo niti minimalni stiki, ki jih določi sodišče, in otrok se odtujuje ter postaja invaliden, ker lahko sprejema in se uči samo od enega starša. Sodišča še izrečejo denarne kazni zaradi neizvajanja stikov, vendar denarnih kazni nato ne izvršijo.

Sodišča in centri za socialno delo imajo dve zelo učinkoviti možnosti, da zagotovijo otroku stike med odsotnim staršem in otrokom, s katerima lahko prisilijo prisotnega starša, da izpolni svojo dolžnost, to je, da pripravi otroka na stike z odsotnim staršem.

Prva možnost je izrek in izvršitev denarne kazni. Praksa sodišč je, da izrekajo denarne kazni, vendar jih potem ne izvršujejo. Tako ostanejo odločitve sodišč le prezira vreden kos papirja. In česa boljšega si tudi ne zaslužijo. Druge možnosti, ki jo daje zakon, to so spremembe odločbe o dodelitvi otroka, sodišča praktično ne uporabljajo, čeprav je jasno, da bi bilo hitro izvrševanje obeh možnosti, ki sta na voljo centrom za socialno delo in sodiščem, učinkovito sredstvo, ki bi prisililo prisotnega starša, da pripravi otroka in zagotovi stike med otrokom in odsotnim staršem. Ne more biti dvoma, da so stiki z obema staršema v otrokovo korist.

Očitno je feminizacija tako centrov za socialno delo kot tudi sodišč vzrok za neimplementacijo dveh najučinkovitejših ukrepov, ki bi omogočila največjo korist otroku: stike z obema staršema. Uresničevanje obeh možnosti, ki ju daje zakon (izvršitev denarne kazni in sprememba odločitve o dodelitvi otroka), bi preprečilo nizkotne nagibe (maščevanja, finančna izsiljevanja in podobno) in številne stiske tako otroka kot tudi odsotnega starša. Očitno se pozablja konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi; ne koristi prisotnih staršev (običajno mater), glavno vodilo morajo biti otrokove koristi.

Zganite se, centri za socialno delo in sodišča!"

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Višje sodišče v Mariboru ( 07.01.2009) je v kazenski zadevi zoper :

go. Ružico Petrovič in g. Franca Škrinjarja zaradi kaznivih dejanj po 141.,261. in 270. členu KZ RS o pritožbi oškodovanke go. Bože Plut ugodilo in se sklep sodišča prve stopnje " R A Z V E L J A V I "

TER SE POSTOPEK VRNE PRVOSTOPNEMU SODIŠČU V NADALJNJI ZAKONITI POSTOPEK.

POMENI DA ZOPER ZGORAJ PRVOIMENOVANO DEJANSKO TEČE KAZENSKI POSTOPEK , KI GA JE TA ZAMOLČALA , KO SE JE PRIJAVLJALA ZA DIREKTORICO CENTRA ZA POMOČ NA DOMU MARIBOR IN PREDLOŽILA DOLOČENA POTRDILA.

SLEDILA JE POLEMIKA V žURNALU IN PISMIH BRALCEV " VEČER " V KATERI JE GO. RUŽICA PETROVIČ ZATO KER NI BILA IZBRANA V PISMIH BRALCEV NASTOPA UŽALJENO IN PRIZADETO. Žal dejstev , ki jih je protipravno počela ni moč skriti.

SKLEP K 109/2008 JE V POSESTI OŠKODOVANKE

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Dne 19.3.2009 ob 8.30 je razpisana obravnava v kazenski zadevi
zoper obdolženo go. Ružico Petrovič bivšo direktorico CSD Maribor
in g. Franca Škrinjarja na Okrajnem sodišču v Ljutomeru
soba 105/I .

Vabljeni vsi !

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Naslov sporočila: vabilo za 31.3.2009

--------------------------------------------------------------------------------

Dne 31.3.2009 ob 8.30 je razpisana obravnava v kazenski zadevi
zoper obdolženo go. Ružico Petrovič bivšo direktorico CSD Maribor
in g. Franca Škrinjarja na Okrajnem sodišču v Ljutomeru
soba 105/I .

Vabljeni vsi !

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Otroka v Sežani umrla nasilne smrti,
bo oče zahteval odgovornost uradnikov?

Zaradi nedeljske smrti dveh otrok v Sežani, ki naj bi ju mati zadušila med spanjem, naj bi njun oče zahteval odgovornost vpletenih uradnikov. Očeta bo zastopal odvetnik Franci Matoz, ki naj bi zahteval odgovornost Centra za socialno delo iz Sežane, saj naj bi bil ta obveščen o težavah matere, a ni ukrepal. Matoz pa naj bi zahteval tudi odgovornost sodnih izvedencev, ki so v ločitvenem postopku odločali o skrbništvu obeh otrok. Nedeljska smrt dveh otrok v Sežani še vedno močno odmeva. S policije so sporočili, da sta otroka umrla nasilne smrti. Več informacij o njuni smrti bodo pokazali rezultati obdukcije. Neuradno naj bi 36-letna mati zadušila štiriletno hčer in dveletnega sina. Oba partnerja naj bi sicer prihajala iz dobro situiranih družin, oče osumljene je po neuradnih podatkih zdravnik in naj bi ga po tem, ko je dejanje storila, tudi sama poklicala. Mati pa naj bi imela po poročanju nekaterih hudo depresijo in še težave z alkoholom, zaradi česar naj bi se mož tudi ločil. Imela sta deljeno skrbništvo, mož pa si je prizadeval za to, da bi on dobil skrbništvo nad otrokoma.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Komisija za preprečevanje korupcije je na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor (Uradni list RS, št. 2/04 in sprem.) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št.105/04) na seji dne 23.4.2009 sprejela

Načelno mnenje št. 164

Ravnanje uradnih oseb centrov za socialno delo, ki pri opravljanju strokovnih nalog za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroci s pristransko obravnavo enemu od staršev omogočijo neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.
Ravnanje uradnih oseb upravnih organov in organov pravosodja, ki v postopkih, v katerih odločajo o vzgoji in varstvu otrok, nekritično sledijo ugotovitvam centrov za socialno delo ali z njimi povezanih strokovnjakov, čeprav bi na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil mogle in morale vedeti, da s tem eni od strank postopka očitno dajejo neupravičeno prednost, ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.

Obrazložitev

Pristojnost komisije, da daje načelna mnenja, določa ZPKor v drugi alineji 18. člena. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v prvi alineji 13. člena pravi, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Kaj definicija korupcije zajema, pa je razvidno iz 3. alineje 2. člena ZPKor.

Poslovnik komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja o korupciji niso ne splošni in ne konkretni pravni akt, s katerim se sicer odloča o pravicah in dolžnostih posameznikov, saj že sam pojem »načelno mnenje« pove, da gre za neobvezne smernice, po katerih nedoločeno število nedoločenih subjektov lahko ali pa tudi ne oblikuje svoje ravnanje, da se izognejo situacijam, v katerih se lahko izpostavijo tveganjem korupcije.

Komisija poudarja, kar je v odločbah ugotovilo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije, da preprečevanje korupcije izhaja iz samih temeljev pravne države. Pri tem ne gre le za preprečevanje posledic, temveč za preprečevanje samih vzrokov oziroma tveganj za nastanek korupcije. Namen je torej v tem, da s preprečevanjem in odpravljanjem vzrokov in tveganj do korupcije in njenih posledic sploh ne pride. Zaradi tega Komisija opozarja, tako kot večkrat doslej, da z načelnimi mnenji ne presoja odgovornosti udeležencev posamičnega primera, niti se ne spušča v ugotavljanje konkretnih posledic njihovega ravnanja, ampak se v načelnih mnenjih opredeljuje le do dejanskega stanja, se pravi vzrokov oziroma tveganj za korupcijo, ki ga primerja z zakonsko definicijo iz 3. alineje 2. člena ZPKor. Na ta način oblikuje določene standarde kot vzorce zaželenega vedenja, ki korupcijo preprečujejo tako, da se ljudje po njih ravnajo prostovoljno in se z občutkom osebne odgovornosti, ne zaradi grožnje s prisilo in kaznovanjem, izogibajo tveganjem, ne le posledicam korupcije.

I.

Komisija je v obdobju od novembra 2008 do marca 2009 prejela več prijav, povezanih z delom centrov za socialno delo ter upravnih in pravosodnih organov pri urejanju izvrševanja roditeljske pravice in otrokovih pravic. Prijavitelji navajajo posamična ravnanja strokovnih delavcev centrov za socialno delo, izvedencev, strokovnjakov, odvetnikov in celo nekaterih institucij civilne družbe in dokazujejo, da so jim našteti s svojim ravnanjem bodisi zaradi pomanjkanja strokovnih znanj, bodisi zaradi pomanjkljive koordinacije ali drugih nagibov povzročili škodo, nasprotnemu udeležencu pa neupravičeno prednost v postopku. Od Komisije zahtevajo, da se v skladu s pristojnostmi po ZPKor opredeli do navedenih ravnanj.

V postopku za izdajo načelnega mnenja je Komisija od prijaviteljev in pristojnih organov, ki jih je pozvala, da se izrečejo glede navedb v prijavah, zbrala obsežno gradivo. Na ta način je ugotovila, da je bil v večini primerov nad delom centrov za socialno delo opravljen tudi inšpekcijski nadzor. Zato je poleg ostale dokumentacije pridobila zapisnike o inšpekcijskem nadzoru in v zvezi z njihovo vsebino zaprosila za dodatna pojasnila vodjo Socialne inšpekcije. Zbrano gradivo in podatki večinoma potrjujejo navedbe prijaviteljev tako, kot je zapisano v izreku tega načelnega mnenja. Po ugotovitvah sodeč, gre za probleme, ki so prerasli raven posamičnega primera in po skupnih značilnostih predstavljajo t.i. sistemski problem. Komisija v nadaljevanju povzema najbolj izstopajoče:

1. Prijavitelj uradnim osebam centra za socialno delo očita neučinkovitost, nestrokovnost in pristranskost pri urejanju stikov z otrokom in v postopku ugotavljanja zanemarjanja vzgoje ter varstva otroka s strani očeta.

Ugotovitve inšpekcijskega nadzora kažejo, da je center posamezna dejanja pri izvajanju strokovno upravnih nalog izvedel pomanjkljivo in da postopkov ni v celoti izpeljal v skladu z nameni predpisov, na podlagi katerih so uslužbenci centra v danem primeru opravljali uradne naloge, zaradi česar so bila strokovna ravnanja manj učinkovita. Inšpektor poudarja, da so bile pravice matere in otroka kršene zlasti v primeru izdelave poročila o odnosu mladoletnega otroka z materjo in očetom, ki ga je center za socialno delo posredoval sodišču. Kot izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru, je sodišče na center naslovilo zahtevo o aktualnem poročilu o odnosu med mladoletnim otrokom in starši, pri pregledu dokumentacije pa je bilo ugotovljeno, da je center razgovor opravil samo z očetom, ne pa tudi z materjo. Poročilo centra je tako bilo oblikovano samo na podlagi razgovora z očetom, česar pa center v poročilu sodišču ni posebej navedel. Inšpektor je ocenil, da so bile s tem bistveno kršene pravice matere, kot tudi otroka, da se v postopku lahko enakopravno izrečeta o pomembnih dejstvih in okoliščinah. S tem je bila zamujena priložnost za ponudbo vključitve staršev in otroka v eno od socialno varstvenih storitev, s pomočjo katerih bi lahko s strokovno podporo omogočili razvoj ustreznejših odnosov med njimi, zlasti pa za varstvo otrokovih pravic, za katere je v danih okoliščinah že po ustavi pristojna tudi država.

Nadalje inšpektor ugotavlja, da je center pri izvajanju strokovno upravne naloge v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja s strani otroka storil strokovno napako z opustitvijo nekaterih dejanj. Iz zapisnika izhaja, da je center od policijske postaje prejel poročilo, da je otrok osumljen kaznivega dejanja, kasneje pa še poziv okrožnega državnega tožilstva, da sporoči mnenje o smotrnosti postopka proti mladoletniku. Center se je pogovoril z otrokom, tožilstvu pa zaradi navedb otroka, da je ponarejeno listino prejel od očeta, predlagal, da postopek zaključi. Tudi v tem primeru se je center oprl samo na navedbe otroka, saj izjav očeta v spisu zadeve, ki bi navedbe otroka potrdile ali zanikale, ni bilo. Inšpektor je mnenja, da so navedbe otroka kazale na to, da bi bilo potrebno oceniti, ali oče s svojim ravnanji ne ravna v nasprotju s koristmi otroka, zaradi česar bi center moral v smislu 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku oceniti, ali obstajajo pogoji za pričetek upravnega postopka, v katerem bi bilo odločeno o tem, ali je oče s svojimi ravnanji zanemaril otrokovo vzgojo. Za takšno oceno bi center moral govoriti z očetom, česar pa ni storil.

Zbrano gradivo dokazuje, da je center za socialno delo ravnal v korist ene stranke, državni organi, ki so vodili nadaljnje postopke, pa so svoje ugotovitve nekritično oprli na pristranske ugotovitve uslužbencev centra za socialno delo, kar zbuja upravičen dvom tudi v njihove končne odločitve.

2. Prijavitelj uslužbencem centra za socialno delo očita nestrokovno in pristransko delo, ker so ves čas postopka sledili zgolj navedbam matere, medtem ko so njega v postopku obravnavali kot neenakovrednega udeleženca oziroma roditelja, otrokove pravice in koristi pa zanemarjali.

Pri opravljenem inšpekcijskem nadzoru so bile ugotovljene napake in nepravilnosti, ki so po mnenju inšpektorja pomembno vplivale na strokovnost dela in predpisano kakovost izvajanja storitev. Ugotovljeno je, da center ni vodil postopkov v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakona o socialnem varstvu in Zakona o splošnem upravnem postopku, da ni opravljal storitev v skladu z določbami Pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev in da ni uporabljal učinkovitih strokovnih metod pri delu.

Po ugotovitvah inšpektorja strokovni uslužbenci centra niso pravočasno prepoznali problema in naredili ustrezne ocene in načrta, da bi lahko začeli z njegovim razreševanjem. Nikoli niso izdelali ustrezne ocene, zakaj je sploh prišlo do problema pri izvajanju stikov in kljub temu sklicali posvetovalni tim, ki je odločil, da center po uradni dolžnosti predlaga sodišču postopek, da se stiki prekinejo in da se poišče ustreznejši način izvajanja stikov, čeprav sta le nekaj dni prej oba starša izrazila pripravljenost za vključitev v svetovalni proces. Poleg tega je center brez ustrezne ocene nevarnosti stikov sodišču podal predlog za izvajanje stikov pod nadzorom.

Ugotovljeno je bilo, da strokovni uslužbenci centra dejansko niso vodili svetovalnega odnosa, ampak so že vse od postopka priprave poročila sodišču naprej dopustili, da jih je vodila stranka, starša pa nista bila enakovredna udeleženca v svetovalnem procesu in pri drugem strokovnem delu centra.

Inšpektor je mnenja, da so strokovni uslužbenci centra neučinkovito vodili svetovanje zaradi njihove negotovosti in nezmožnosti prepoznavanja kontratransferja v svetovalnem delu tako z materjo kot tudi z očetom, v supervizijo so se vključili prepozno, svoje vloge strokovnega nadzora pri vodenju in odločanju pa ni uspešno opravil niti direktor kot strokovni vodja, saj se v tem primeru niso kazali rezultati svetovanja in ni bilo jasnega načrta ter ciljev svetovanja.

Poleg tega inšpektor ugotavlja, da so strokovni uslužbenci centra eni stranki izročali in pošiljali dokumentacijo (na njeno prošnjo), kljub temu, da so vedeli, da jo prilaga svojim zahtevkom na sodišču. S tem so z dokumenti, zbranimi v postopku izvajanja javnih pooblastil, ravnali v nasprotju z 82. členom ZUP, v postopku izvajanja storitev pa v nasprotju z 93. členom Zakona o socialnem varstvu.

Zbrano gradivo dokazuje, da je center za socialno delo ravnal v korist ene stranke, državni organi, ki so vodili nadaljnje postopke, pa so svoje ugotovitve nekritično oprli na pristranske ugotovitve uslužbencev centra za socialno delo, kar zbuja upravičen dvom tudi v njihove končne odločitve.

3. Prijavitelj uslužbencem centra za socialno delo očita pristransko obravnavanje in načrtno povzročanje škode, s čimer so enemu od roditeljev omogočili neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih.

Ugotovitve inšpekcijskega nadzora kažejo, da center ni opravljal storitve prve socialne pomoči v skladu z normativi in standardi, da ni uporabljal učinkovitih strokovnih metod pri delu z družino v stiski in da ni vodil postopkov v zvezi z priznanjem očetovstva v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ugotovljene napake in nepravilnosti so po mnenju inšpektorja pomembno vplivale na strokovnost dela, zagotavljanje pravic uporabnikov in predpisano kakovost izvajanja.

Tako inšpektor ugotavlja, da center stranki, ki se je zglasila zaradi priznanja očetovstva, ni nudil storitve prve socialne pomoči v skladu s strokovnimi načeli in predpisanimi standardi kot jih določa 3. člen Pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev. Stranki niso bili pravilno in ustrezno predstavljeni načini reševanja prepoznanih stisk, saj ji niso bile dane pravilne informacije o poteh in načinih priznanja očetovstva. V postopku nadzora namreč ni bilo mogoče ugotoviti, kdo naj bi mu to storitev nudil, saj se tega ne spominja noben strokovni uslužbenec, o tem ne obstaja niti zapis, ki bi ga izvajalec moral pripraviti. Stranki ni bila dana možnost, da bi v skladu z ZZZDR pri centru priznala otroka za svojega, tako da bi center lahko začel postopek priznanja očetovstva. Ne glede na to, da noben strokovni uslužbenec ni priznal, da bi se tistega dne stranka zglasila na centru, pa ni dvoma, da je stranka pet dni po rojstvu otroka bila na centru in ji prva socialna pomoč ni bila nudena. Ugotovljeno je namreč bilo, da tudi po tem, ko je center prejel izpis iz rojstne matične knjige, ni izvedel javnega pooblastila v skladu z določbami ZZZDR, ki določa, da mora center, ko dobi od matičarja obvestilo o rojstvu otroka rojenega izven zakonske zveze, poklicati mater, da izjavi koga šteje za očeta svojega otroka.

Nadalje inšpektor ugotavlja, da center ni ustrezno beležil storitev opravljenega dela v skladu z zadanimi cilji (ni naredil jasnega načrta dela, kot je bilo začrtano na timskem sestanku), neustrezno pa je bilo tudi sodelovanje več strokovnih delavcev, ki so se vključevali v obravnavo. Uradni zaznamki, ki so del dokumentacije v spisu, so bolj zapisi razmišljanj in odločitev strokovne delavke, ne pa zapisi strokovnega dela.

Po oceni inšpektorja sta bili največji napaki centra, da ni pravočasno prepoznal stisk in začel z njihovim reševanjem ter da ni pravočasno naredil ustreznega načrta, da bi lahko vzpostavil ustrezen in dejaven odnos do strank pri izvajanju naloge spodbujanja stikov, aktivnega starševstva in drugih zadev. Center stisk, ki bi jih moral prepoznati v zadevi, ni pravočasno ocenil kot zahtevne, zato jih je obravnaval preveč rutinsko.

Ravnanje uslužbencev centra za socialno delo so zaradi očitno nevestnega dela obravnavali tudi organi odkrivanja kaznivih dejanj, ki so za osumljene podali kazensko ovadbo. Komisija pri tem ugotavlja, da takšno ravnanje uradnih oseb, ko z nevestnim delom kršijo dolžno ravnanje, nasprotni strani omogoča boljši položaj (korist) v nadaljnjih postopkih.

4. Prijavitelj sodišču očita pristransko in nekritično ravnanje v sodnem postopku o urejanju izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otrokom, ker je sprejelo in odločalo na podlagi izvedenskega mnenja, čeprav slednje ni izpolnjevalo niti osnovnih elementov, ki jih sicer za izvedensko mnenje zahtevata stroka in sodna praksa.

Pri tem se prijavitelj izrecno sklicuje na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in gradivo seminarja za družinske sodnike v Ljubljani ter Sklep Višjega sodišča v Mariboru, s katerim je sodišče odločilo, da so njegove pritožbe v obravnavani zadevi utemeljene. Višje sodišče svojo odločitev utemeljuje z dejstvi, da izvedenec izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev ni pripravil v skladu z zahtevami sodišča, zato je odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je zahtevo izvedenca za plačilo nagrade zavrnilo. Nepopolnosti in nepravilnosti pri izdelavi izvedenskega mnenja je Višje sodišče utemeljeno ocenilo kot odločilen razlog, na podlagi katerega je odločitev prvostopnega sodišča v celoti razveljavilo.

Upoštevaje ugotovitve Višjega sodišča in načelo iura novit curia, ki jamči, da sodišče pozna pravo, Komisija ob vsem dolžnem spoštovanju sodne oblasti meni, da v tem primeru očitno gre za takšno kršitev dolžnega ravnanja, pri kateri ni mogoče govoriti o nehoteni napaki prvostopnega sodišča. Komisija ugotavlja, da predloženi dokazi nesporno potrjujejo navedbe prijavitelja, da je prvostopno sodišče kršilo dolžno ravnanje, izvedencu pa omogočilo protipravno korist.

II.

Komisija je po pregledu dokumentacije poleg opisanih zaznala vrsto drugih spornih ravnanj celo pri nekaterih izvedencih, strokovnjakih, odvetnikih, pa tudi pri posamičnih institucijah civilne družbe in raznih društvih, ko zaradi pomanjkanja strokovnih znanj, pomanjkljive koordinacije ali drugih nagibov namesto varstva otrokovih koristi povzročajo dodatno škodo. Komisija se s temi vprašanji podrobneje ni ukvarjala, ker za to ni pristojna, v korist otrokovih pravic in čimbolj pravičnega reševanja sporov glede vzgoje in skrbi za otroke, pa s tem načelnim mnenjem tudi apelira na vse udeležence v postopkih z otroki, vključno s starši, da naj pustijo ob strani nekoristno merjenje moči, da naj se primerom posvetijo čimbolj strokovno, humano in odgovorno, brez odvečne in nezdrave tekmovalnosti ter pri svojih ravnanjih upoštevajo predvsem korist otrok,

Z isto namero Komisija izraža pričakovanje, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje, sodišča, Sodni svet in Odvetniška zbornica v okviru svojih pristojnosti in zmožnosti poiščejo rešitve, kako navedene postopke pravno in strokovno nadgraditi, da bo udeleženim stranem zagotovljena čimbolj strokovna, poštena in učinkovita obravnava, otrokom pa čim manj trpljenja in čim več skrbi za njihove pravice in koristi. Komisija se pri tem sklicuje na primer dobre prakse, ko je kot pobudnik za urejanje odprtih vprašanj pri določanju odvetnikov po uradni dolžnosti v sporih, v katerih so udeleženi otroci in mladoletniki, ministru za pravosodje že predlagala koordinacijo med Ministrstvom za pravosodje, Odvetniško zbornico in sodišči. Komisija neobvezno meni, da bi tudi v postopkih, ki jih obravnava predmetno načelno mnenje, v katerih so udeleženi otroci, poleg dobro usposobljenih uslužbencev centrov za socialno delo, pristojnih upravnih in pravosodnih uslužbencev, lahko sodelovali odvetniki, specializirani za družinske spore.

Kar zadeva ravnanje uslužbencev centrov za socialno delo, ko na podlagi zakonskih pooblastil opravljajo naloge v navedenih sporih, in pri tem s pristransko obravnavo eni strani kršijo pravice, drugi pa na ta način omogočajo neupravičeno prednost v postopku, gre za kršitev dolžnega ravnanja že po temeljnih načelih enakosti oziroma prepovedi diskriminacije. Enako, ali celo še bolj to velja za uradne osebe upravnih organov in organov pravosodja, ki v nadaljnjih postopkih nekritično sledijo pristranskim ugotovitvam iz postopkov centrov za socialno delo, čeprav bi na podlagi razpoložljivih podatkov in dokazil mogle in morale vedeti, da s tem nekomu očitno dajejo neupravičeno prednost v postopku, pa kljub temu tako ravnajo in odločajo. Takšno ravnanje je kršitev dolžnega ravnanja, ki drugemu omogoča neupravičeno prednost v postopku, kar je oblika nematerialne koristi, oboje skupaj pa izpolnjuje zakonske znake, navedene v definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Drago Kos

Predsednik

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Dne 16.5.2009 je bila na Okrožno sodišče v Mariboru podana pobuda za izredni strokovni nadzor in uvedba preiskave zaradi suma kaznivega dejanja sodnice svetnice Marije Terboča Zalta ......... zaradi ravnanja z izvedenskim mnenjem izvedenca g. Eda Gošnjaka

in neustreznega ravnanja v zadevi urejanja stikov iz razloga suma kaznivega dejanja sodnice - svetnice , ki je v postopku odločanja o vzgoji
in varstvu otrok nekritično sledila ugotovitvam izvedenca in mu omogočila protipravno pridobitev nagrade v višini 614,01 Eur_a

Dne 18.5.2009 je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru odredila službeni nadzor nad delom sodnice- svetnice Marija Terboča Zalto v zadevi N XXX/XXXX

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

Lisa

Dobar dan svima.
Želim nešto podijeliti s čitateljima ovog bloga na koji jutros, eto, slučajno naletjeh.

Ovime ne podržavam generalizirane skupine (sve očeve, ili pak sve majke). Ovo je (tj. želim da bude) bilješka upućena onim ljudima koji jesu otac ili majka, a s obzirom na to da, zaista, ”dijete ne čini majkom /ocem, kao što ni klavir ne čini pijanistom”.

Imam 19 godina.
Kada sam imala pet/šest, majka i otac nisu znali riješiti svoje probleme, pa je majka, kako to već biva, pokupila sestru i mene, odvela nas sa sobom i podnijela zahtjev za rastavom.
Kao dijete, tada sam se lako ponašala po obrascima koje doživjeh i uputama koje dobih. Na žalost. Tako sam kada je došla socijalna radnica ”ispitati” situaciju, po majčinom nahođenju, plakala kako želim ostati s majkom i izrekla par -njenih, ne svojih- rečenica. Socijalna radnica je to zabilježila i zaključila da djeca žele ostati s majkom. Manipulacije su se tako nastavile, a ja ih nisam bila svjesna. I ne samo manipulacije, već i laži (o ocu) i ostali slučajevi ”okretanja vode na svoj mlin”.

Od tada do danas prošlo je trinaest godina.
Tih trinaest godina uopće nije bilo lijepo, primjereno i zdravo za sestru i mene s majkom, s njenim pravilima, strahovima, maltretiranjima, selidbama, njenim muškarcima i njenim ludim ocem gotovo identične naravi.
Sestrini i moji mnogi potencijali sustavno su uništavani, ljubav nismo dobivale.Morale smo stalno odlaziti kod njezinih roditelja gdje njen otac na strašne načine maltretira svoju ženu i nas, ali sve je to trebalo pretrpiti bez i jedne riječi. Satima i satima smo trebale mirno sjediti u kutu na klupici, nismo smjele plakati, nismo se smjele igrati, govoriti… Od nas je zahtijevano savršenstvo kako bi se priznalo majci da dobro radi svoj ”posao”, naša je psihička stabilnost narušavana, sazrijevale smo mnogo brže od naših vršnjaka, radile smo iste poslove kao ona (morale raditi) i ništa nikada nije bilo dovoljno dobro za nju. Nemoguće je opisati, stravično je, to zna svako dijete koje je proživljavalo slično. I tako trinaest godina.
Spomenut ću samo kraj 2008. godine: Majka i njezin partner (koji već ima svoju obitelj i tuče ženu). Psihičko maltretiranje, svakodnevno, gdje sam ja uvijek gore prolazila jer nikada i nikako nisam mogla prihvatiti sve odvratne nepravde koje su se bez prestanka događale. Sestra je uvijek šutila, ona ima velike kapacitete, no to i jest najgore. Ona je samo plakala i zatvarala se. Fizičko maltretiranje. Uvijek sve na njezin poticaj. Dolazio je svakodnevno u stan gdje smo živjele. Morala sam im uvijek biti pri ruci, morala sam imati njihove potrebe za prioritete, a moje potrebe nisu uopće našle slušatelja, pa čak ni onda kada sam plakala da mi fali otac. Često sam doslovno zatvarana u stan, neprestalna kontrola nadamnom. Oduvijek imam tendencije bijega, odlaska. I uvijek sam se to bojala učiniti. Kvragu i strah! Hodala sam ulicom i opet se gotovo panično bojala da me prati, taj mamin partner. Strah, strah, strah. Otpor, slamanje otpora, slamanje zdravog stanja, strah. Krug. Krugovi. Zaista sam se trudila poštivati ju. Mislila sam da je zaslužila time što mi plaća školovanje, hranu. I maturalac mi je platila. Te mi je stvari stalno predbacivala. Nema, NEMA opravdanja za to što je radila i radi. Ona je žena koja me je rodila, financijski uzdržavala i maltretirala. Ona time nije moja majka. Nije joj bilo lako. Zaista nije, i poštujem njen trud i ”uzdržavanje”, ali nema opravdanja.
Previše duljim.
Socijalna služba je znala što se događa. Naravno, na tome je stajalo. I policija je znala, no to me je samo koštalo pada pri pokušaju upisa na njihov studij.
Evo: ja sam tada, krajem 2008. godine, odlučila otići od nje. Nisam mogla gledati kako jedini dobri i normalni ljudi i voljeni ljudi pate od strane surovih, suludih maltretiratelja. Nisam ni sama više htjela, zadržala sam svih tih godina zdrav razum, ipak, i sada vidjela da nema smisla čekati, da nikada neće biti bolje nego samo gore. Počela sam raditi vizu, spremila sam jedan ruksak stvari.
Gotovo nevjerojatnim, pomalo parapsihološkim razvojem okolnosti, ja sam prije tog odlaska odlučila posjetiti oca.
Posjetila sam ga.
On se netom prije vratio iz zatvora gdje ga je ‘’strpala” moja majka i njena kolegica koje su se služile podmuklim lažima, zbog neredovitog plaćanja alimentacije. ”Živim za dan kada ću te vidjeti u zatvoru”, rekla mu je.
Posjetila sam ga. Isto to večer zvala me je majka da se vratim doma, odmah, jer ”nisi dobro oprala prozore na autu”. Nisam se mogla vratiti jer sam bila kilometrima daleko i -nisam se htjela vratiti. Ona je histerizirala, njezin partner mi je zaprijetio smrću, prijetili su i mom dečku jer su mislili da sam kod njega…, a onda sam rekla: mama, ja sam kod tate, ovdje ću i ostati, sutra ću doći po stvari u pratnji policije.

-Smijem li od večeras živjeti kod tebe?
-Smiješ- rekao je moj otac. To je sve skupa bio šok, za oboje. Vrtoglavo brzo se dogodilo. Samo pola sata prije nije mi bilo na kraj pameti da ću ostati isto to večer, i uopće, živjeti kod tate.

Sutradan sam došla po stvari, s tatom. Baš sam nosila posljednje stvari iz stana u auto, gitaru i čarape, kad evo maminog partnera u autu, kaže mi da sjednem u auto. Ignoriram ga i hodam dalje. On izlazi iz auta. Ja kažem da ću zvati policiju. On me prima za ruku. Ja kažem da ću vrištati. I tako i napravim, jer jači je od mene i odvukao bi me u auto. Susjedi osvrnu pogled ali nitko prstom ne makne. Bakica i dalje šeta psa, dedica popravlja auto, kućopazitelj pije pivo. Tata i njegov prijatelj su čuli, dotrčali, pokupili me odande i odveli doma.

Doma sam. Nakon trinaest godina sam doma. Otac mi je divan čovijek. Divim mu se. On se nije prestao nadati. To ga je održalo. Prošlo je manje od 6mjeseci kako živim s njime. Ne bih to mijenjala ni za što. Učim od njega, slušam što govori. Slušam dok svira. Mnogo radi. Mnogo je propatio. Mnogo voli sestru i mene. Jak je. Jak je jer je izdržao. Ja razumijem što je strah od odbijanja od strane vlastitog djeteta, razumijem što je rezignacija i što je kada najvoljeniji ljudi povrijede i što je nepravda. Dugo je trebalo. Trebalo je prvo sazrijeti u mojoj glavi. Nasmijala sam se kada sam otišla i shvatila da je mamin zid bio od riječi i prijetnji, od strahova. Da ga je bilo tako lako prijeći. Krozanj. Običan hod. Do oca. Imam sreće, zaista imam velike streće što imam oca i takvog kakav jest.

Sestra i dalje živi s majkom i majka je i dalje ista.
U početkuu sam pokušavala ostvariti komunikaciju (s majkom) ali to nije nailazilo na uspjeh. Jednostavno trebam shvatiti da se ona nije i neće promijeniti.

Moj otac je divan čovjek.

Ja sam sretno dijete.

kaktus · asistent Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24 Prispevkov: 163

To sem začel zelo naivno, mislil sem, da ljudje ne poznajo zadev. Na koncu sem ugotovil, da hudičevo dobro poznajo zadeve, razen mene.To je sistem, ki je res sistem z veliko začetnico. Eni in isti ljudje so pri zadevah, ena in ista imena. Ni jih veliko. Vsa ta imena imajo od ministrstev vso podporo, vso zaščito. In bolj kot so globoko v dreku, bolj so zaščiteni. In ves čas sem mislil, ko so se vlade menjale, oz. menjavale, da se bo kaj spremenilo. A zadeva je šla kot namazana naprej.
Potem vidiš, da to v bistvu je sistem, ki ga od zadaj nekdo vodi. Sam ne vem, a je to politika ali nekdo nad politiko ampak vsi delajo tisto kar morajo delati, da gre sistem naprej.

Žal na škodo OTROK!

Sedaj, ko gledam nazaj, vem, da bi marsikaj naredil drugače, recimo na vsak način bi spoznal že na samem začetku čim več ljudi, ki bi mi zaupali svoje življenjske zgodbe in izkušnje. Ampak ko sem se odločil, da tega ne storim, sem se odločil, ker sem verjel, da je dobro, da ne bi zaradi tega postal preveč kritičen, preveč pod vtisom njihovih zgodb - travm.
Ne sprenevedajmo se, saj cela naša država deluje na ta način.
Posameznik je v takem sistemu absolutno, iz lastnih izkušenj vem, nemočen in na koncu napaden kot krivec za nekaj, saj vedo en o drugem preveč in zato se ne grejo, da bi se obtoževali ali odstranili. Ljudje, ki pa na vse to opozarjamo, smo kaznovani, ljudje, ki to počno pa nagrajeni. Nihče ni izgubil funkcije ampak so danes na položajih. So zaščiteni, nihče jih ne bo odstavil. Ali pa?!

Odvetnik Boštjan Verstovšek

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli