|
Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN Kratek opis vašega foruma
|
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
Avtor |
Sporočilo |
Administrator Administrator foruma
Pridružen/-a: 27.12. 2005, 13:53 Prispevkov: 218
|
Objavljeno: 30 Mar 2006 17:21 Naslov sporočila: Sodniki spet bremenijo Slovenijo |
|
|
Slovenija bo spet plačevala Strasbourg
Evropsko sodišče za človekove pravice je Sloveniji znova naložilo plačilo odškodnine. Tokrat kar za 20 primerov.
Odškodnina, zaradi sodnih zaostankov
"Sodni svet ni prejel odločb evropskega sodišča, zato jih tudi zaenkrat ni moč komentirati," so za 24ur.com odgovorili iz urada Sodnega sveta. Evropsko sodišče je danes v 22 primerih, ki so jih proti Sloveniji zaradi sodnih zaostankov sprožili slovenski državljani, sprejelo odločitev glede izplačila odškodnin in povračila stroškov. V 20 primerih je sodišče odredilo izplačilo odškodnin v različnih višinah, in sicer od 1000 do 8000 evrov, v dveh primerih pa odškodnine ni priznalo. V vseh primerih je sodišče priznalo povrnitev stroškov, prav tako v različnih višinah, in sicer od 300 do 1720 evrov.
Vse več Slovencev se zaradi zavlačevanja primerov obrača na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Že tretjič kazen, zaradi predolgih postopkovSodišče je razsodilo, da je Slovenija s predolgimi sodnimi postopki kršila 6. člen Evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o pravici do poštenega sojenja, oziroma 13. člen, ki določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi sodišči.
To je že tretja odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v tem mesecu, da mora Slovenija plačati odškodnino zaradi sodnih zaostankov.Odškodnine od 1000 do 8000 evrov.
Ministra za pravosodje Lovra Šturma odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu glede izplačila odškodnin in povračila stroškov zaradi sodnih zaostankov ni presenetila. "Zdi se, da se bomo morali takih sporočil kar navaditi. Današnje sporočilo prav gotovo ni zadnje, letos jih bo gotovo še veliko," je dejal Šturm.
Najvišjo odškodnino v višini 8000 evrov je sodišče danes prisodilo v primeru Žolger proti Sloveniji, najnižjo, po 1000 evrov, pa v primeru Hrustelj proti Sloveniji in Kos proti Sloveniji. Sodišče danes ni priznalo odškodnine v primerih Fetiš d.o.o. proti Sloveniji in Puž proti Sloveniji, je pa v obeh primerih priznalo povračilo stroškov. Skupno bo morala Slovenija za primere, o katerih je danes razsodilo sodišče v Strasbourgu, izplačati odškodnino v višini 66.100 evrov in povrniti stroške v višini 21.280 evrov.
Evropsko sodišče za človekove pravice je glede tožb zaradi sodnih zaostankov proti Sloveniji prvič razsodilo v primeru Franja Lukende. Sodišče je v tem primeru 6. oktobra lani razsodilo, da mu mora Slovenija zaradi sodnih zaostankov izplačati odškodnino za negmotno škodo v višini 3200 evrov in 965 evrov za stroške.Takrat je tudi zapisalo, da zaradi nenehnega kopičenja nerešenih primerov na slovenskih sodiščih meni, da je predolgo trajanje sodnih postopkov v Sloveniji velika težava.
Na Evropskem sodišču za človekove pravice je bilo takrat 500 podobnih tožb proti Sloveniji. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Gost
|
Objavljeno: 31 Mar 2006 17:46 Naslov sporočila: lukenda |
|
|
Dileme ni...
Lukenda mora uspeti, Večer, 18. 3. 2006
V zadnjem obdobju so predlogi plačne reforme sodnikom in problemi sodnih zaostankov prav gotovo najbolj "zasedli" medijski prostor s področja delovanja sodne veje oblasti. Pri tem sta mnenje in razpoloženje ljudi v obeh skrajnostih od negacije sodstva do njegovega prevrednotenja. Tako je Večer še 21. decembra 2005 zapisal "Lovra Šturma imamo radi, Marije Lukačič pa ne", in je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm po uspešnosti vodil na lestvici raziskave javnega mnenja, danes pa kritike prihajajo iz lastnih - sodnih vrst. Preseneča me, da ga ni sodnika (junaka), ki bi dejal: jaz pa mislim, da lahko s pridnostjo in predvsem boljšo organizacijo dela naredim(o) več. Od več kot 1200 sodnikov, tožilcev in pravobranilcev niti eden ne upa javno podpreti stališč ministra(-ov). Prav tako je na sodiščih še več kot 6000 zaposlenih in ni glasu od nikoder. Izvajanja, da bodo zaposlili dodatne sodnike (1909) in drugo osebje (1000), le še podkrepijo stališča sodnikov, da se lahko manipulira naprej. Ljudje smo soodvisni od delovanja sodnega aparata v vsej razsežnosti in ga ne nazadnje plačujemo in zato toliko bolj aktivno spremljamo možne rešitve in razne predloge. Pregled skozi deloma zbran arhiv zapisov pokaže, da je tematika sodnih zaostankov bila aktualna že leta 1996 ("Hvala bogu, da ni več hitrih sodišč", Večer 24. 1. 1996) in so takrat ca. 200.000 zaostankov pripisali nezasedenosti okrajnih sodišč (od sist. 277 zasedenih 188), okrožnih sodišč (212/176), skupaj je tako delalo ca. 650 sodnikov. In danes? Vsaj 150 odstotkov več jih je zaposlenih na slovenskih sodiščih, zaostankov pa je za 250 odstotkov več. Že takrat je državni sekretar Jože Tratnik zapisal, "da so sodniki neodvisni in nimajo delovne norme", in enak problem je prisoten danes.
Kot navaja dr. Šturm v intervjuju Dileme ni, Lukenda mora uspeti (Večer, 18. 3. 2006), torej deset let po takratnih zapisih in istih problemih, a v manjšem obsegu, je sodniška služba dosmrtna in zanesljiva, meril uspešnosti ni. Problem je v odnosu vseh treh vej oblasti in situacije, ki omogoča sodnikom uveljavitev želja po vsestranski neodvisnosti in napihovanju balona. Balona, v katerem so tako zaostanki kot zaposlovanje sorodnikov, otrok, partnerjev in zdaj še možnost soodločanja na državni ravni. Mar ni neokusno, da sodnica javno na občnem zboru pove, da minister dr. Lovro Šturm ni njen minister?! Za manjšo izjavo sem bil disciplinsko kaznovan s pogojnim prenehanjem delovnega razmerja. Znižajmo (prepolovimo) število sodnikov na razumno evropsko mero in dajmo drugi polovici za 30 odstotkov večje plače. Isto delo bo opravljeno v skupno zadovoljstvo. Seveda pa zahteva sodstvo boljšo organiziranost in je o tem še kot državni sekretar večkrat pisal in strokovno razložil dr. Hinko Jenull, zdaj umaknjen na državno tožilstvo v anonimnost, vsaj glede sodobne organizacije sodnega dela.
Zanimiv je prispevek Sodstvo v času plenilskega kapitalizma dr. Urbana Vehovarja (Večer, 23. 3. 2006), v katerem tudi piše "pristop do prenove sodstva je bil nepremišljen, po mojem mnenju tudi diletantski" in "zaprtost sodnega sistema zanesljivo izvira iz tega, da se njegovi ključni akterji niso (bili) sposobni primerno odzvati na razmere".
Država je že v preteklosti namenila ogromno denarja za posodobitev sodišč in samo v razdobju 1992 do 1995 več kot 1,3 milijarde in leta 1996 več kot 900 milijonov za nakup 1200 sodobnih računalnikov in usposobitev 14 računalniških programov. Ob tem je ostalo 60 odstotkov denarja še neporabljenega. Informatizacija zemljiške knjige je bila izvedena tudi z denarjem iz programa Phare in se je delala toliko časa, dokler je pritekal denar (Večer, 24. 1. 1996, Borko De Corti).
Dejansko stanje delovanja sodnega sistema je lepo razvidno iz aktualnih podatkov na področju prekrškov. Po ukinitvi klasičnih sodišč za prekrške se je število prekrškov po podatkih PU Maribor na našem območju v letošnjem letu bistveno zmanjšalo. Število zaprtih za prekrške se je v primerjalnem obdobju od 1. 1. do 23. 4. zmanjšalo s 108/288 v letu 2002, 67/199 v letu 2004 na devet v letu 2006. Ob tem je evidentno, da je bilo v letu 2001 samo v zaporu v Mariboru zaradi prekrškov zaprtih skupno 619 ljudi, v letu 2005, po sprejemu ZP (april), pa v celotnem razdobju le dva. Pa še to, ker je oseba peljala po praznem Titovem mostu ob 0.10 s hitrostjo 65 km/h, trezna in z veljavnimi dokumenti. Nonses za sodišče v Mariboru. Žal je vodstvo sodišča na kakršnekoli predloge racionalizacije in izboljšanja dela "s strani pravnih laikov" gluho oz. jih zavrača. Kaj dela 250 sodnikov za prekrške? Kot je dejala predsednica, "Posvetili se bomo vsakemu primeru bolj", je razvidno iz primera Lipa. Mnogi pomembni prekrški finančne vrste so zastarali. Pričakujem reakcijo teh sodnikov na ministrova izvajanja in ponovno zapiranje siromakov, že zaradi statistike, saj se je pokazalo, da ima bistveno večjo preventivno vlogo ozaveščanje ljudi kot pa kaznovanje. Saj v zaporu niti ni tako hudo, nemalokrat porečejo kršitelji. Še posebno če potrebujejo zdravstveno oskrbo in socialno pomoč.
Zakaj so zapori ob upadanju kriminalitete po vsej Sloveniji prepolni, kot še nikoli po II.SV???? (klasični kriminal)? Zakaj je prav z območja sodišča v Mariboru vsaj 200 odstotkov več zaprtih kot po preostali Sloveniji? Zakaj se tudi na drugih področjih odločanja (pogojni odpusti, pomilostitev Kovačiča, alternativne kazni, mediacija ipd.) kaže izredno nazadnjaški in represiven odnos do drobnih kršiteljev z našega območja? Zakaj je moral g. Stojan Auer poiskati pravno zaščito in resnico na sodišču v Ljubljani (izpust iz zapora), ni pa je našel na sodiščih v Mariboru? G. Stojan Auer je bil "osamljen" v zaporu, ker se je oblast zbala, da bi enako kot dobra tri desetletja pred njim g. Drago Jančar zbral primere in ustvaril kritične oddaje o delovanju sodišča v Mariboru. Prežeto z osebno izkušnjo, bi morda tudi dobil kakšno letno nagrado na festivalu, kot jo je pisatelj Drago Jančar dobil za roman leta Zvenenje v glavi. Roman, napisan na podlagi izkušenj med bivanjem v zaporu. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
dnevnik Gost
|
Objavljeno: 01 Apr 2006 11:08 Naslov sporočila: intervju |
|
|
INTERVJU: Marjan Pogačnik, predsednik sodnega sveta
Žal mi je, da sodniška toga najboljših študentov ne zanima
Rok Praprotnik
Marjan Pogačnik je novi predsednik sodnega sveta, trenutno pa službuje tudi kot vršilec dolžnosti predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, največjega sodišča v državi. Do njegove neugledne podstrešne sobe v osrednji sodni stavbi v Tavčarjevi ulici v Ljubljani pridemo po dolgih hodnikih, po katerih ležijo odsluženi računalniki, mize in druga pisarniška oprema. Sodišče naj bi bilo ugledna ustanova, toda njegova podoba tega ne kaže.
V pogovoru s Pogačnikom se lahko znova prepričamo, da ima slovensko sodstvo veliko težav. Število novih zadev se neprestano povečuje - v januarju in februarju kar za 20 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani - sodišča so tehnološko zaostala, storilnosti sodnikov, pravi Pogačnik, pa ni več mogoče povečati. Dodatna težava, ki jo opaža, pa je, da vse manj najboljših diplomantov prava svojo poklicno pot nadaljuje v sodstvu. Razmeroma nizek zaslužek sodnikov je večinoma nezanimiv za dobre mlade pravnike, ki lahko bistveno več zaslužijo drugje. V takšnih razmerah bi moralo biti reševanje sodstva nacionalni projekt, ne pa da se z njim ukvarja samo pravosodno ministrstvo in da sodniki v paketu s projektom Lukenda dobijo še hladen tuš z znižanjem plač, poudarja Pogačnik.
Kaj ste si mislili, ko je bilo iz sodniških vrst med srečanjem z ministrom Virantom slišati tudi žvižge?
Predvidevam, da imate v mislih izredni občni zbor slovenskega sodniškega društva, na katerega sem bil povabljen kot gost v funkciji novega predsednika sodnega sveta. Sam sicer nisem zaznal žvižgov, sem pa slišal glasno izražanje nezadovoljstva nad izvajanjem gospoda ministra. V nastopu sem apeliral na navzoče, da je treba pozabiti morebitne zamere, ki bi lahko nastale v postopku plačne reforme. In da je ključno gledati naprej in predvsem iskati poti, kako rešiti nastali položaj. Nikakor pri tem ne podpiram kakšnih radikalnih potez sodništva, razen pravno ustaljenih poti, ki pa so v tem trenutku že sprožene. Mislim, da je pobuda za oceno ustavnosti primerna pot. Še posebej pa me veseli, ker imam občutek, da je pri vseh akterjih dozorelo spoznanje, da bo treba opraviti še en krog pogovorov med ministrstvom, sodnim svetom, sodniškim društvom in vrhovnim sodiščem ter na tak način poskušati zmanjšati veliko nezadovoljstvo, ki je med sodniki nastalo pri uveljavljanju plačne reforme.
Dr. Urban Vehovar je v Večeru izrazil prepričanje, da gre pri sedanjem konfliktu med vlado in sodstvom za poskus podreditve sodne veje oblasti. Se s tem strinjate? Navsezadnje je vlada že dosegla ukinitev protikorupcijske komisije, izginja državna revizijska komisija, pa tudi sicer vsem neodvisnim nadzornim institucijam v državi slabo kaže.
Ne bi se želel vrednostno opredeljevati do institucij, ki delujejo zunaj pravosodja. Razumem tudi težavo avtorjev reforme, da si vsak, ki ga ta reforma zadeva, prizadeva, da bi bila njegova funkcija uvrščena čim višje. Tisto, na kar je sodni svet vseskozi opozarjal, pa je, da so uveljavljena razmerja med funkcionarji vseh treh vej oblasti podcenila funkcionarje sodne veje oblasti v primerjavi s funkcionarji drugih dveh vej. Zato je sodni svet tudi podal negativno mnenje k predlogu zakona.
Naj vas še enkrat vprašam. Ali menite, da si želi izvršna veja oblasti podrediti sodno vejo?
To je odvisno od tega, v kakšnem smislu razumemo to podreditev. Izvršna in zakonodajna veja oblasti sta predvsem pokazali, da funkcionarjev sodne veje oblasti ne štejeta za enakovredne. Če primerjamo sodnike različnih rangov z ministri in poslanci, vidimo, da so vrhovni sodniki kot vrh sodstva ostali daleč za drugimi funkcionarji. Težko razumem, da je sodnik po plači uvrščen za 10 do 15 razredov nižje, kot so nekateri funkcionarji drugih vej oblasti.
Kakšen je trenutno neto prejemek sodnika z desetimi leti sodniških izkušenj?
Enoznačne številke ni mogoče povedati. Po podatkih, s katerimi razpolagam, okrajni sodnik začetnik prejema med 260.000 in 270.000 tolarjev neto. Okrožni kazenski sodnik z desetimi leti delovnih izkušenj pa v povprečju ne dobi več kot 350.000 tolarjev neto. Seveda je nova reforma prinesla možnost stimulacij, vendar menimo, da na način, ki ni ustrezen. Temelji namreč na osnovni predpostavki, da se najprej vsem sodnikom plača nominalno zniža, potem pa se iz teh tako imenovanih prihrankov deli stimulacije sodnikom, ki medsebojno tekmujejo, da bi prišli na isto plačo kot prej, samo najbolj uspešni pa na nekoliko višjo plačo.
Kakšen pa je vaš predlog vladi za ureditev vprašanja sodniških plač?
Kar zadeva kakovost spremljanja dela sodnikov, moram reči, da je bil sistem nagrajevanja in napredovanja izoblikovan že pred leti. Z njim spremljamo strokovnost sodnikov. Pri napredovanjih sodnikov se torej upoštevata kakovost in obseg sodnikovega dela. Gre za osem kriterijev, po katerih se ocenjuje delo sodnika. Ta sistem je nadpovprečno uspešnim omogočal hitrejše napredovanje, preskakovanje razredov in s tem tudi višjo plačo. Mislim, da je bil ta sistem ustrezen.
Očitno ni bil ustrezen, če se je v sodstvu nakopičilo toliko problemov. Se vam ne zdi, da bi bilo treba uspešne sodnike s stimulacijami nagrajevati sproti, pa čeprav ne preskakujejo plačnega razreda?
V kratkem pričakujemo sestanek delovne skupine in zelo pomembno je, s kakšnimi izhodišči bo na ta pogajanja prišla izvršilna veja oblasti, predvsem ministra Šturm in Virant. Mislim, da bi morali ponovno pregledati vsebino odloka, ki v plačne razrede uvršča funkcionarje sodne veje oblasti. Ena izmed možnosti bi bila, da bi se plačni razredi sodnikom dvignili. Po prvotnem predlogu sodnega sveta bi okrajni sodniki začeli v 42. plačnem razredu. Na koncu je zakonodajalec okrajnega sodnika uvrstil v 39. razred in še to s časovnim zamikom. Druga možnost, ki je bila tudi ponujena, je ustrezno ovrednotenje načela nezdružljivosti sodniške funkcije. Dejstvo je, da je sodniška nezdružljivost dvignjena na raven ustavnega načela. Plačno zadrego bi torej lahko rešili tudi z izplačevanjem dodatka na nezdružljivost.
Kakšen bo izid pogovorov, je ta trenutek prezgodaj govoriti. Seveda pa je kakršnekoli dokončne rešitve težko sprejemati pred odločitvijo ustavnega sodišča. Ne glede na to, kakšna bo, bo pomemben mejnik v ustavnosodni praksi glede razmejevanja posameznih vej oblasti in obsega pristojnosti ene veje oblasti proti drugi.
Vidim, da nikakor ne želite govoriti o možnosti dodatnega sprotnega finančnega stimuliranja dobrih sodnikov.
Opozoriti je treba, da so sodniki v zadnjih letih, ob povečanem pripadu zadev, svojo storilnost že krepko povečali. Slovensko sodstvo je leta 2000 rešilo okoli 500.000 zadev, leta 2005 pa že več kot 600.000. Torej se je storilnost sistema povečala za 100.000 zadev. Bojim se, da je sodstvo že kar pri koncu svojih zmogljivosti. Menim, da bi nadaljnje povečevanje storilnosti šlo na račun kakovosti dela.
V to me prepričujejo tudi izkušnje. Ko sem delal na okrajnem sodišču, so nekateri sodniki sprejeli dodatne obremenitve. Takrat smo imeli projekt Herkules. Ti sodniki so bili dodatno stimulirani za povečan obseg dela. Izid pa je bil naslednji: prišlo je do določenega zmanjšanja števila nerešenih zadev, pokazalo pa se je tudi, da so sodniki zdržali štiri, pet, šest mesecev - delo doma, delo zvečer, ob nedeljah - potem pa so povedali, da so preobremenjeni in preutrujeni in da bo takšno delo na daljši rok zagotovo vplivalo na zmanjšano kakovost dela. Storilnosti ne smemo povečevati na račun kakovosti. Slabo rešen spis se namreč vrne kot bumerang.
To je seveda razumljivo. Pa vendar: kako nameravate v sodniških vrstah zadržati dobre pravnike, ko pa jim ne morete ponuditi ustrezne finančne nagrade? Dobri pravniki gredo lahko v zasebni sektor in tam dobijo dvakrat, trikrat višjo plačo.
Ob trenutnih plačnih razmerjih zagotovo obstaja bojazen, da bi tista generacija sodnikov, ki je na vrhuncu svoje moči, iskala bolje plačano zaposlitev zunaj sodnega sistema. Ena izmed možnosti, da jih zadržimo, je zagotovo primerno plačilo. Ne govorim o bogatem plačilu, govorim o primernem plačilu. Napačno bi bilo reči, da vse nezadovoljstvo sodnikov izvira izključno iz plačne reforme. Je pa res, da je ta prišla ob zelo nepravem trenutku. Če govorimo o programu Lukenda, so sodniki sprejeli rokavico, ki jo je na mizo vrgel minister Šturm. Ko pa so bili ti programi z aktivnim prispevkom sodstva izdelani, je prišel hladen tuš z zniževanjem osnovnih plač. Pa ne samo to. Sodniki so bili celo s strani političnih veljakov deležni diskreditacij, da so lenuhi, da so koruptivni. Pričakoval bi, da se predstavniki treh vej oblasti pogovarjajo na neki drugi, višji ravni.
Pa ste med svojimi kolegi opazili kakšne lenuhe?
Ne bi bil iskren, če bi rekel, da so vsi sodniki odlični in vrhunski. Vsak sistem ima odlične, dobre in manj dobre. Naša ureditev tudi za morebitne slabe sodnike predvideva nadzorne mehanizme oziroma dopušča, da se iz sistema odstranijo. V zadnjih letih smo imeli primere, ko je predsednik sodišča podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka, ker je ocenil, da je prišlo do kršitve sodniških dolžnosti. Vendar je simptomatično, da se sodnik, ki je soočen z uvedbo disciplinskega postopka, sam umakne iz poklica.
Prej ste rekli, da imate tri kategorije sodnikov. Ali so odlični sodniki ustrezno bolje nagrajeni za svoje delo kot slabi?
En segment nagrajevanja je plača. Tisti, ki so boljši, napredujejo hitreje, preskakujejo plačilne razrede in napredujejo na višja sodišča. Pomemben je tudi kader, ki vstopa v sodniški poklic. Ugotavljam, da je odziv pri razpisih za sodniška mesta okrajnih sodnikov v urbanih središčih, kot sta Ljubljana in Maribor, sorazmerno velik. Odziv na razpisana mesta predvsem na okrožnih sodiščih pa je bistveno manjši. Objavljeni so bili tudi razpisi, na katere se ni prijavil nihče. Po drugi strani pa na sodnem svetu opažamo, da se skoraj brez izjeme na sodniška mesta prijavljajo ženske kandidatke. S tem ni nič narobe, da me ne bo kdo narobe razumel. Mislim pa, da ni za delovanje nobenega sistema dobro, če v njem izrazito prevladuje en spol.
Eno od meril so še ocene, ki so jih kandidati dosegli v času študija. Opažamo, da se za poklic okrajnega sodnika odloči čedalje manj tistih, ki so bili nadpovprečno ocenjeni med študijem na fakulteti in na pravniškem državnem izpitu. Želeli bi si bistveno več tistih, ki sodijo v sam vrh. Bojim se, da najbolj sposobni, najbolj angažirani mladi pravniki ne iščejo svoje poklicne prihodnosti znotraj sodstva.
Zakaj?
Veste, kako je... Mlad človek, ki konča fakulteto, mora postoriti številne stvari, ureja si eksistenco, večina jih mora razmišljati o tem, kako bi čim več zaslužili, da si zagotovijo samostojnost. Diplomirani pravnik pri 24 letih - tedaj dober študent konča fakulteto - se zaveda, da bo najprej dve leti sodniški pripravnik, da bo po opravljenem pravosodnem izpitu pet, morda šest let delal na sodišču kot strokovni sodelavec, preden bo pridobil formalne pogoje, da se sploh lahko poteguje za sodniški poklic. Ko mladi diplomanti vse to seštejejo - ob tem ugotovijo tudi to, da bodo kot strokovni sodelavci dolgo zaposleni za določen čas in da torej niti posojila ne bodo mogli najeti - lahko zaključijo, da jim ta zaslužek ne omogoča ustrezne finančne samostojnosti.
Pravite, da se za sodniško službo prijavljajo povprečni študentje. Ali se to pozna pri njihovi samozavesti, avtoriteti v razpravni dvorani? Ob opazovanju določenih obravnav namreč človek dobi občutek, da postopek vodi odvetnik in ne sodnik.
Ne bi posploševal. Kandidat, ki vstopa v sodniški poklic, praviloma začne na okrajnem sodišču, kjer se obravnavajo manj huda kazniva dejanja in premoženjski spori, ki so po vrednosti nižji. Na teh zadevah mladi sodniki dobivajo potrebne izkušnje in dodatna znanja, da lahko kasneje prevzemajo dolžnosti na višjih sodiščih in vodijo zahtevnejše primere. Je pa zelo pomembno, da je kandidat oziroma strokovni sodelavec deležen ustrezne strokovne pozornosti že v času, ko se pripravlja na sodniški poklic.
Sicer pa v našem sistemu vidim veliko pomanjkljivost: nimamo sodniških pomočnikov, ki so v zakonu predvideni že kar nekaj let. To je kader, ki bi imel več kot srednjo strokovno izobrazbo in manj kot pravno fakulteto. Tega kadra nimamo. Zato zelo pogosto za ta enostavnejša dela uporabijo strokovne sodelavce, to pa jim ne omogoča takšnega strokovnega napredka, kot bi ga lahko bili deležni.
Sodna uprava očitno slabo deluje. Pri direktorjih bolnišnic se je večkrat izkazalo, da zdravniki na tej funkciji ne obvladajo menedžerske in poslovne vloge. Ali je tako tudi s predsedniki sodišč, ki so sodniki, hkrati pa bi morali biti še menedžerji?
Dejstvo je, da je predsednik sodišča lahko zgolj sodnik. Sojenje in sodna uprava se samo odvijata v isti zgradbi, vendar sta po vsebini to dve povsem različni stvari. Eno je sojenje, kjer je sodnik absolutno neodvisen pri odločanju. Na drugi strani pa je ključna naloga sodne in tudi pravosodne uprave, torej ministrstva, da zagotavlja pogoje, v katerih bi lahko sodnik čim bolje opravljal svoje delo. Osebno menim, da ni jamstva, da bo odličen sodnik tudi odličen predsednik sodišča. Koristno je sicer, da predsednik sodišča pozna sojenje, da je tudi sam sodil, vendar pa je jasno, da se predsednik danes ukvarja predvsem z organizacijo dela in finančnimi zadevami. To pa so področja, za katera sodnik ni bil šolan. Teh znanj imamo premalo.
Je pa seveda predsednik sodišča v določenih svojih pristojnostih tudi zelo omejen. Težko si predstavljam predsednika uprave neke gospodarske družbe, ki nima v rokah financ. Okrožno sodišče je sicer samostojen proračunski porabnik, vendar le v okviru sredstev, ki mu jih namenita drugi veji oblasti. Predsednik sodišča ima na finančnem področju izjemno malo manevrskega prostora, ko odštejemo plače in stroške sodnih postopkov, ki grozovito zajedajo sodniške proračune. Ostane zgolj za drobne investicije, kot so beljenje, lakiranje, nakup kakšnega stola, mize - potem se možnosti izčrpajo. Prav tako predsednik sodišča nima skoraj nikakršnega vpliva na to, kdo bo sodnik na njegovem sodišču. Kot tudi nima nobene možnosti zagotoviti dodatnih prostorov, če oceni, da sodišče v obstoječih prostorih ne more delovati. Okrožno sodišče v Ljubljani recimo poka po šivih. Do nedavnega nobeden izmed gospodarskih sodnikov ni vedel, kaj je vodenje obravnave v razpravni dvorani. Postopke so vodili v svojih pisarnah, stranke so spise in listine držale na kolenih. Za reševanje prostorske problematike je odgovorno pravosodno ministrstvo.
Razpadajoča sodna palača v Ljubljani je velika sramota. Simbolizira pa tudi odnos drugih dveh vej oblasti do sodne. Parlament je že bil obnovljen, predsednik vlade se je tudi preselil v nove prostore, sodstvo pa še vedno čaka. Ali tudi vi vidite v vsem skupaj neko simboliko?
Nekaj simbolike v tem zagotovo je. V tej sodni zgradbi so okrožno, višje in vrhovno sodišče. Na neki način je zgradba naše ogledalo. Upali smo, da bo v letu 2005 rešeno vprašanje fasade, ki ni samo neugledna, ampak v določeni meri tudi nevarna. Ministrstvo pa nas je obvestilo, da proračunska sredstva obnove ne omogočajo. Razumem finančne omejitve in tudi ne mislim, da bi samo fasada izboljšala pogoje za delo sodnikov.
Vrsto let že poslušamo, da je sodstvo velik problem te države, veliko je govora o sodnih zaostankih. Človek bi pričakoval, da bi reševanje krize sodstva postalo nacionalni projekt, s katerim se bo ukvarjala celotna vlada, vsi resorji, ne samo ministrstvo za pravosodje. Kaj lahko tu naredite vi kot predsednik sodnega sveta?
Možnosti sodnega sveta so v tem pogledu precej omejene. Z vami pa se lahko samo globoko strinjam. Dokler ne bo problem sodstva postal nacionalni projekt, torej ne zgolj projekt resornega ministrstva, ampak tudi projekt vlade in vseh drugih ministrstev, do takrat bodo rezultati težko takšni, kot se na kratki rok pričakujejo. Ni naš cilj, da bodo sodniki delali še več. Naš cilj mora biti, da bodo sodniki delali toliko kot danes - sam menim, da delajo veliko - in naredili več. Eno od orodij je prilagoditev materialnih, predvsem pa procesnih predpisov, ki bodo to omogočali. Tukaj mislim predvsem na ureditev pritožbenih poti v vseh vrstah postopkov. Prav tako bi bilo treba omejiti možnosti, da lahko stranka postopka nova dejstva navaja ne samo v pritožbenem postopku, ampak v nekaterih primerih celo v postopku na vrhovnem sodišču, čeprav gre za dejstva, ki bi jih lahko navajali že v prvi fazi. Treba je veliko več narediti tudi pri tehnologiji sojenja. Ne samo države EU, tudi države z območja bivše Jugoslavije so nas na tem področju že prehitele. Zgolj kot primer navajam snemanje glavnih obravnav. Če razpravo snemamo, se čas trajanja razprave razpolovi. Naš sistem narekovanja in zapisovanja je že popolnoma preživet. V BiH so denimo snemanje uvedli že zdavnaj. Trdim, da so tukaj rezerve sodstva, ne v zviševanju norm sodnikom.
In čeprav je sodstvo tako grajano in ima slabo podobo med ljudmi, je dejstvo, da iz leta v leto več ljudi išče usluge tega sodnega sistema. Na okrožnem sodišču v Ljubljani smo januarja in februarja letos zabeležili 20-odstotno povečanje pripada glede na enako obdobje lani. Trendi na drugih okrožnih sodiščih so enaki. Ukvarjati se moramo tudi z ukrepi, ki bi zmanjšali priliv zadev na sodišča. Vlada bi morala ob vlaganju novih zakonov oceniti, kakšen vpliv ima sprejem določenega zakona na pripad zadev v sodni sistem. Zdaj je recimo v proceduri zakon o zagotavljanju pravice do sojenja v razumnem roku. Zavedam se, da pred tem zakonom ne moremo ubežati, toda rešitve, ki jih predlagajo, uvajajo nove sodne spore, ki se bodo reševali na okrajnih sodiščih, torej na sodiščih, ki so že zdaj najbolj obremenjena z zaostanki.
Malo prej sem bral osnutek novega družinskega zakonika. Upam, da ne bo sprejet v takšni obliki. Določene zadeve, ki so zdaj v pristojnosti centrov za socialno delo, se prenašajo na sodišče. Sploh ne vemo, koliko dodatnih zadev bi to pomenilo za sodstvo. Če se bodo na sodišče prelagale vedno nove in nove pristojnosti, imamo dve možnosti: ali bomo povečali število sodnikov ali pa bo število nerešenih zadev spet začelo naraščati. Tretje možnosti po mojem mnenju ni. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
Administrator Administrator foruma
Pridružen/-a: 27.12. 2005, 13:53 Prispevkov: 218
|
Objavljeno: 01 Apr 2006 21:32 Naslov sporočila: Re: intervju |
|
|
Kdor je prebral besedilo intervjuja s predsednikom sodnega sveta, in svobodno razmišlja, je lahko zgrožen, kako neodgovorno in nestrokovno je delo na področju pravosodne veje oblasti.
Zakaj in kako se mogoče marsikdo vpraša?
Zelo preprosto!
O organizaciji dela, upravljanu in vodenju organizacijskuh sistemov, obvladovanju delovnih procesov in postopkov ter seveda posledično razvojnih procesov vsakega organizacijskega sistema, seveda tudi pravosodnega sistema, najodgovornejši v telesih pravosodne veje oblasti, očitno nimajo pojma.
Vas zanima zakaj in čemu takšna trditev?
Zato ker pravniki in progami izobraževanja s področja prava ali pravnih znanosti ne obsegajo vsebin sodobnih znanosti s področja sodobnih organizacijskih sistemov in organizacije dela, zakonitosti sodobne komunikacijske-informacijske družbe, osnovnih elementov in znanj s področja ekonomskih znanosti ali ekonomike, oz. gospodarnosti, produktivnosti in učinkovitosti delovnih procesov ter še posebej sodobnih tehnik in metod vodenja ter upravljanja človeških resursov.
Najbolj pomembni element, od zgoraj naštetih, je obvladovanje človeških resursov ali struktur znotraj pravosodnega sistema, vplivnih družbenih struktur z vidika moči zanja in ustvarjalnih potencialov ter še posebej struktur, ki potrjujejo ali negirajo (spreminjajo) formalne in moralne norme.
Vsa beda pravosoden strukture (z vidika ustvarjalnih potencialov) se kaže v omejenem delovanju celotne pravosodne strukture (z njihovimi pooblaščemnimi telesi na čelu) v dominantnem delovanju izključno na osnovi egoizma človeka, da izrablja svoj privilegiran položaj na principu nič spremeniti, ampak maksimalno izkoriščati poseben položaj (pooblaščene osebe) v osebno korist in povečanje svojih privilegijev na račun drugih depriviligiranih družbenih struktur.
V ospredje, kot dominanten temelj takšnega delovanja, pravosodna struktura postavlja pravno normo in pravno državo, ki pomeni vladavino prava ali posredno vladavino strukture, ki obvladuje in si podreja na osnovi pravne znanosti (ali prava) vse družbene elemente okolja, življenja posameznika in družbene skupnosti kot celote.
Osrednji dinamičen proces razvoja vrednost človeka in človeške skupnosti tako postaja normiranje vrednot v obliki fiksiranih pravnih norm po meri privilegiranih struktur v smeri absolutne zapovedi (ali absolutne resnice), ki ne dopušča svobodne misli, ampak svobono misel opredeljuje, kot ne dopustno kršenje principa pravne norme in pravne države.
S takšnega spoznanja so poštenim in svobodomiselni ljudje največja nevarnost in protislovje vladavine prava in pravni države ter posledično strukrure na oblasti, ki pravno normo in pravno državo izrablja za utrjevanje in krepitev privilegiranega položaja na račun množice drugih (deprivilegiranih) družbenih struktur. Prav to se najbolj nazorno dogaja in kaže v strukturi pravosodne veje oblasti.
Nasprotno takšnim spozanjem je svobodna misel najbolj dinamiče proces v naravnem okolju, katere nosilec je svoboden človek in ne sužen pravnih norm in pravne države.
Normiranje človeški vrednot in odnosov z vidika multiplilacija pravnih norm in na teh normah uveljavljanje pravne države, ki služi privilegirani družbeni strukturi, dajansko pomeni umetno blokado razvoja človeških vrednot in posledično medčloveških odnosov.
S preprostimi besedami zapisano to pomeni vedno več formalnih pravnih norm, ki normirajo vsako dejanje, ravnannje in obnašanje človeka in ne dopuščajo odstopanje, saj to pomeni kršenja pravnih norm ali nedopustno in celo kaznivo dejanje.
Hiper-produkcija pravnih norm, kot doktrina in rezultat delovanja pravne države (in strukture na oblasti), pa posledično organizirano družbeno skupnost vodi v totalno normiranje (množico pravnih norm), ki ga nihče ne spoštuje in upošteva, saj ni prostora za svobodno misel in dinamične medčloveške odnose. V takšnem procesu se vedno bolj uveljavlja kriza pozitivni duhovnih človekovih vrednot in posledično spreminjanje organizirane družbe v vedno večje nasilje in anarhijo.
Torej, hiper produkcija pravnih norm in uveljavljane pravne države po meri privilegirane družbene strukture vodi človeka in njegovo skupnost, ne v večjo in bolj organizirano skupnost, temveč njeno nasprotje - anarhijo!
Ali je to res ali ne presodite sami!
Za žrtve pravosodnega nasilja je resnica takšna, da je struktura pravosodja, nestrokovna in neodgovorna, saj namesto znanj, pri svojem delu uporablja vedno več nemoralnih dejanj in kriminala za utemeljevanje in zagovarjanje svojega položaja. Zakaj tako? Prav zaradi pomanjkanja znanja in odgovornosti, saj kdor nima znanja ta ne more odgovorno opravljati svojega dela.
Kakšna znanja in kakšna odgovornost si lahko vsakdo postavlja vprašanja? Odgovor je na dlani, če si nepristransko in objektivno odgovorimo na izjavo predsednika (vrhovnega sodišča iz prejšnih intervjujev ali) sodnega sveta v gornjem besedilu, ko pravi:
"Tretje možnosti ni!"
Znani ljudski rek pravi "kolko ljudi tolko čudi" ali za človeka, ki ima znaje in uporablja svobodno misel je rešitev toliko kolikor ima volje in znanja.
Pri pravosodju ni volje do sprememb, zaradi subjektivnih interesov in pridobljenih privilegijev, predvsem pa gre za pomanjkanje znanj in to je ključno, saj so za spremembe in razvoj potrebna interdiciplinarna znanja in ne zgolj strokovno pravoznastvo.
Ko bi pravosodna struktura imela že (v uvodnem delu) navedena znanja, potem pravosodni strukturi ne bi bil tuj razvoj (ali spremembe) pravosodnega sistema ali sodobno vodenje in upravljanje sistemom in delovnih procesov, večja učinkovitost dela ali nagrajevanje na osnovi objektine metodologije vrednotenja dela ter demokratični odnosi in javnost dela.
Brez pomoči okolja ali drugih vej oblasti, predvsem pa neobremenjene civilne družbe, bo pravosodje ostalo zasvojeno, zaslepljeno in vedno večja arena ali mesto zločinov, ki pomenijo negacijo pozitivnih človekovih vrednot in razpad pravne države ali uresničevanje hiper-produkcije pravne države ali anarhije!
Ko zasvojenec doseže dovolj visoko stopnjo zasvojenosti mu brez tuje pomoči ni rešitve!
To je osnovno sporočilo Združenja žrtev pravosodnega nasilja ZŽPN drugim dvema vejama oblasti, saj je zasvojenost (privilegirancev) nalezljiva in kar lahko se zgodi, da se v tej zasvojenosti utopita tudi druge dve veji oblasti.
Da se to ne zgodi, je tu civilna družba in z njo vse žrtve pravosodnega nasilja! |
|
Nazaj na vrh |
|
|
direkt Gost
|
Objavljeno: 28 Apr 2006 07:48 Naslov sporočila: odgovorni boste sedaj odstopili |
|
|
Zaostajajo s sodbami, hitijo z obtoževanjem
Ljubljana, 28.04.2006
Andrej Majcen
Bivša pravosodna ministra Miha Kozinc in Metka Zupančič naj bi bila po besedah pravosodnega ministra Lovra Šturma glavna krivca za ogromne sodne zaostanke.
Ministrstvo za pravosodje je pripravilo, poslanci pa sprejeli zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s katerim naj bi pospešili odločanje v sodnih postopkih. Razlog je bilo opozorilo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je sicer že lani ugotovilo, da Slovenija ne zagotavlja sojenja v razumnem roku.
Pravosodni minister Lovro Šturm se izgovarja, da so zaradi slabo premišljene in izvedene reforme pravosodnega sistema sodni zaostanki nastali med letoma 1994 in 1996. Podatki, na katere se opira Šturm, pa kažejo, da so se sodni zaostanki precej bolj enormno povečali med letoma 1998 in 2000. Takrat je namreč v predalih na slovenskih sodiščih ostalo za 1,7 milijona nerešenih sodnih zadev, medtem ko je bilo v letih, na katera se Šturm opira, 1,1 milijona takšnih zadev (glej faksimile). Za odgovornost pa Šturm s prstom kaže le na takratno vlado Janeza Drnovška ter na takratna ministra za pravosodje Miho Kozinca in Metko Zupančič. Odgovornosti pa ne priznavajo niti v takratni največji vladni stranki LDS. Kot pravi Darja Lavtižar Bebler, so pravni resor v glavnem vodili ministri iz nekdanje SLS in takratne SKD, sicer predhodnice današnje Bajukove NSi.
Medtem ko se politiki prerekajo o odgovornosti in jo prenašajo drug na drugega, pa je sodišče v Strasbourgu v 112 tožbah proti Sloveniji zaradi prepočasnega sojenja državi naložilo plačilo 110 milijonov tolarjev odškodnine. Obravnavalo pa bo še okoli 500 podobnih tožb, kar pomeni, da bo morala država (in ne odgovorni politiki) zaradi lastne malomarnosti še globoko seči v (proračunski) žep. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
vecer Gost
|
Objavljeno: 10 Maj 2006 07:47 Naslov sporočila: |
|
|
Vlada brez sodnikov za določen čas ne vidi izhoda iz zaostankov, pravna stroka dvomi
Prenese ustava dve vrsti sodnikov?
V pravosodnem ministrstvu poudarjajo, da bi s spremembo ustave trajni mandat ostal nedotaknjen, pravniki pa v začasnih sodnikih vidijo "preoblečene" sodnike na preizkusu
Foto: Sašo Bizjak
Lojze Ude: Kriznih situacij se ne rešuje s spreminjanjem ustave.
"Preoblečeni" sodnik na preizkusu, kakor bi ga v ustavo rada vpisala nacionalna stranka (čemur nekdanja ustavna sodnika Lojze Ude in Tone Jerovšek, člana strokovne skupine pri ustavni komisiji, nasprotujeta), tako Lojze Ude vidi začasnega sodnika za pet let za odpravljanje sodnih zaostankov, kar - očitno kot nasprotni predlog - želi v ustavo pripeljati tudi nekdanji ustavni sodnik, pravosodni minister Lovro Šturm. Kar je Večer včeraj prvi objavil, je zdaj na internetu med vladnimi gradivi. Vlada bo zelo verjetno že jutri obravnavala predlog za začetek postopka za spremembo ustave z osnutkom ustavnega zakona. Predlagana je razširitev 129. člena ustave, ki sodnikom daje trajni mandat, s členom 129 a. V njem bi, kakor je znano, pisalo, da so "za zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko izvoljeni sodniki za pet let".
Če začasni sodnik v treh letih po petletni dobi kandidira v trajni mandat, ima sredi tistih, ki prvič poskušajo postati sodniki, absolutno prednost, na razpisano trajno sodniško mesto pa ga, če ga izbere, neposredno imenuje sodni svet. To bi po novem tudi pisalo v ustavi.
Ko še ni poznal uradnega predloga ustavnega zakona in je začasne sodnike komentiral teoretično, je ustavni pravnik Igor Kaučič včeraj v Večeru imel pomislek zaradi dvoje vrst sodnikov, trajnih in začasnih, dveh načinov imenovanja in dveh "delokrogov" sodnikov: začasni bi reševali stare spise, trajni pa nove? Če je ocena, da sodnikov primanjkuje, naj bodo imenovani dodatni v trajni mandat, je razmišljal. Nemogoče se mu je zdelo in morda v nasprotju z ustavo, da bi imeli dve vrsti sodnikov.
Vsekakor pomeni predlog vlade trajne in začasne sodnike, ki znajo biti pozneje trajni. Ta dvojnost se zdi pravnikom še najbolj problematična. Uvaja tudi dva načina sodniških imenovanj. Sodnike bi v trajni mandat še zmeraj volil državni zbor na predlog sodnega sveta. Začasne sodnike za omejeno dobo bi tudi izvolil parlament na predlog sodnega sveta, pozneje pa bi jih za trajni mandat lahko izbral in potrdil sodni svet. Čeprav predlaga delno predrugačenje postavljanja sodnikov, pa vlada ne vidi nuje, da bi dopolnila tudi člen ustave, ki se ukvarja z imenovanjem sodnikov.
Dežela sodnikov
Vlada za spremembo ustave potrebuje dvetretjinsko parlamentarno podporo, torej nemajhnih 60 glasov poslancev. Sodnike za določen čas razume izključno kot izhod iz sodnih zaostankov. Takšna sprememba ustave, poudarjajo predlagatelji, absolutno ohranja trajni mandat, ki varuje sodnikovo neodvisnost. Priznavajo, da predlagajo posebnost, ki skoraj nima zgleda v tujini. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo terjata naša ustava pa med drugim Evropsko sodišče za človekove pravice z malim morjem obsodb zaradi naših prepočasnih sodišč, v prihodnjih letih kaže nujnost dodatnih sodnikov, mislijo v pravosodnem ministrstvu. (Tudi) z Lukendo, načrtom ukinitve zaostankov do konca leta 2010, so utemeljene dodatne zaposlitve sodnikov za določen čas, kar da je mogoče le s spremembo ustave. Trajni mandat se s tem ne najeda, prav tako ne neodvisnost sodstva, zatrjujejo predlagatelji in v začasnem sodniku ne vidijo sodnika na preizkusu.
Načrtovana ustavna sprememba predvideva nekaj posebnih pravic začasnih sodnikov. Po začasni dobi bi smeli prednostno kandidirati za trajne sodnike, vmes (do stalne zaposlitve ali recimo upokojitve) pa bi določen čas celo prejemali nadomestilo plače. Nikjer pa ni ničesar o tem, kam bi šli delat, ko bi dobili trajni mandat. Na okrajna sodišča? Okrožna, višja? Na vrhovno sodišče? Bi, hipotetično, sodnik, ki je bil zaradi sodnih zamud začasno na okrožnem sodišču, imel prednost v napredovanju med višje sodnike, ko bi dobil trajni mandat, in bi prehitel "starega" trajnega sodnika, ki ima tudi vse pogoje za napredovanje? Ali pa bi sodnik, ki je začasno na vrhovnem sodišču, šel v trajni "vrhovni" mandat, s tem pa prehitel nekoga, ki je že dvajset let sodnik? Bi se Ljubljančan raje prijavil za trajnega sodnika recimo v Ljutomeru kot za začasnega v Ljubljani, pozneje pa bi prosil za premestitev? Med začasnim mandatom sodniki ne bi mogli nič napredovati? Vse te dileme med drugim prinaša predlagana sprememba ustave. In še vprašanje, koliko sodnikov prenese Slovenija, že zdaj, ko jih ima okrog tisoč, rekorderka glede na število prebivalcev. Kje bi začasni sodniki delali, ko bi dobili trajni mandat, zanima tudi Lojzeta Udeta. Poudarja pa predvsem generalni pomislek, da si je vlada zamislila dvoje vrst sodnikov, ki bi bili tudi imenovani na dva načina. Kriznih situacij, kot so sodni zaostanki, se po Udetovem prepričanju ne rešuje s spreminjanjem ustave.
Bo zmanjkalo sodniških pomočnikov?
Skepsa "do poštenih namenov izvršilne oblasti" morda ni nujna, se sliši ponekod v sodstvu, od tistih, ki ponavljajo, da ni več nič rezerv, da bi zmogli odpraviti zaostanke. Ampak kje je naravna baza morebitnih začasnih sodnikov? Slejkoprej v sodniških pomočnikih. Če gredo med začasne sodnike, sodnikom v trajnem mandatu zmanjka strokovna pomoč. Ljudje se torej prerazporedijo, problemi pa ostanejo?
Kar se zdaj ponuja v gradivu, pripravljenem za vlado in pozneje parlament, Lojzetu Udetu ob načelnih vzbuja povsem vsebinske pomisleke. Če bo zagotovljen denar za dodatno delo v pospešenem odpravljanju zaostankov, razmišlja, bi bilo morda bolje okrepiti alternativno reševanje sporov.
Koliko začasnih sodnikov potrebujemo, ni mogoče izvedeti. V ministrstvu za pravosodje pravijo, da bi se to videlo tedaj, ko bi razpisovali ta sodniška mesta. Tone Jerovšek ob sodnikih za določen čas ne bi imel nepremagljivih pomislekov, če bi v sodniško službo vstopali pod takšnimi pogoji kot sodniki s trajnim mandatom. Tudi Jerovšek začasne sodnike vidi kot neke vrste sodnike na preizkusu, nadomestilo plače po začasnem mandatu se mu zdi sporno. Obenem dvomi, da bi lahko sodniki, ki zdaj delajo po sodiščih, odpravili zaostanke in obvladovali še sveže zadeve. Drugače kot pravosodno ministrstvo pa prave zveze med začasnim mandatom in načrtom Lukenda ne vidi, Jerovšek pravi kar, da je, če bomo imeli sodnike z omejenim mandatom, Lukendo morda najbolje opustiti. Tudi od drugih pravnikov prihaja spraševanje, ali so začasni sodniki slovo od Lukende in od načrta, da so "stari" sodniki plačani tudi po učinku oziroma da po načrtu Lukenda delajo več, ker se sodišča morajo izkopati iz zaostankov. Pa še vsaj začasni "suspenz" novih trajnih sodnikov vidijo nekateri v spremembi ustave. Mislijo na to, da bi začasni sodniki, ko bi prednostno napredovali v trajne, najbrž na vsak način za nekaj časa ustavili dotok novih, od vsega začetka trajnih sodnikov na sodišča. |
|
Nazaj na vrh |
|
|
polona Gost
|
Objavljeno: 13 Jul 2006 21:11 Naslov sporočila: Spet zaostanki |
|
|
Zaostanki ponovno udarili po žepu
Serija glob se nadaljuje
Evropska unija, 13. julij 2006 16:05
Strasbourg - RTV SLO/STA
Evropsko sodišče za človekove pravice je v 15 primerih tožb slovenskih državljanov proti Sloveniji razsodilo v njihov prid.
Sodišče v Strasbourgu jim je priznalo plačilo odškodnine v višini od 2.000 do 9.600 evrov. Prav tako je sodišče priznalo povrnitev stroškov po tisoč evrov. Te razsodbe bodo Slovenijo stale skupno 78.510 evrov.
V vseh primerih je šlo za kršitev 6. člena konvencije, ki govori o pravici do poštenega sojenja, in 13. člena, ki določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodišči doma.
To je že enajsta razsodba, ki Sloveniji nalaga plačilo odškodnin zaradi sodnih zaostankov.
Sorodne novice
Nove kazni za Slovenijo
29. junij 2006
7. junij 2006
Pravica zamujena je pravica odrečena
1. odškodnina Slovenije
Skupno mora Slovenija plačati že 530.000 evrov
Evropska unija, 6. julij 2006 18:13
Strasbourg - RTV SLO
Evropsko sodišče za človekove pravice je Sloveniji naložilo še izplačilo sodnih stroškov po 4.800 evrov šestim Slovencem.
Slovenija je v zadevi Sehur s predolgim postopkom kršila 6. člen Evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o pravici do poštenega sojenja v razumnem roku, in 13. člen, ki govori o pravici do učinkovitega pravnega varstva pred domačimi sodišči.
To je že enajsta sodba evropskega sodišča, ki Sloveniji nalaga plačilo odškodnine zaradi sodnih zaostankov. Sodišče se je v omenjeni sodbi zgledovalo po prvem tovrstnem primeru, primeru Franja Lukende.
prijateljPošlji | tiskalnikNatisni
Na Evropskem sodišču za človekove pravice naj bi bilo še več sto podobnih primerov iz Slovenije. Foto: EPA
Sorodne novice
27. april 2006
Nove kazni zaradi zaostankov
:: Napiši komentar!
13.07.2006 - Država je pač u p****
Avtor bonziee
pa kaj še use druga plačujemo davkoplačevalci, dejstvo je da nvem, al je tko vsepovsod al sam u sloveniji brezveze mečejo dnar še posebi me jezi glede letala k so ga kupl, mastno plačal po bi ga pa radi prodal po nižji ceni
Stalna povezava
13.07.2006 - letalo
Avtor Gost
prej so (smo ) taku šinfal čez frčeplan. zdej bomo (do) pa podobno zadevo pa najel!
in to prav tist,ki so mel največ pripomnit.
Stalna povezava
13.07.2006 - plačilo računa
Avtor Gost
Zdaj za lenobo nekaterih plačujemo vsi, a kdaj bodo plačali kriminalci iz pravosodne veje oblasti!
Verjetno ko jim bomo sodli mi - ljudstvo!!!
Stalna povezava |
|
Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|