kaktus
asistent
Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24
Prispevkov: 163
|
 Objavljeno: 15 Apr 2008 21:18 Naslov sporočila: dober članek |
 |
|
V imenu zakona in reda do nereda
HINKO JENULL VRHOVNI DRŽAVNI TOŽILEC IN PRAVNIŠKI PUBLICIST
Vrednote svobode, varnosti in pravice so v sodobni družbi najvišje postavljene. Zato je oblikovanje in izvajanje pravnega reda, ki jih varuje, ves čas predmet strokovnih, medijskih in političnih razprav. Vsakokratna oblast pri tem dokazuje, da se je v njenem obdobju stanje bistveno izboljšalo, opozicija pa opozarja na zlorabe in afere, ki "nimajo sodnega epiloga". Za obe strani je pravna država še posebej primerna tema pred volitvami, saj omogoča, da se računi za težave pretežno izstavijo pravosodju, ki naj svojega dela ne bi opravilo zadovoljivo.
Zato politične stranke tudi letos ne bodo zamudile priložnosti, da se opredelijo do vprašanj, povezanih z zakonitostjo in pravičnostjo. Pri tem bodo izbirale tista ožja področja, kjer je vrednostnih razhajanj najmanj, občinstvo pa je možno nagovoriti s preprostimi rešitvami in hitro uresničljivimi obljubami. Po teh merilih so za pridobivanje naklonjenosti volilnega telesa naravnost idealne kazenskopravne teme. Če nismo, pa še bomo žrtve tatvin, goljufij in nasilja, priče smo borznih in prevzemnih špekulacij z nezmernim bogatenjem, ropov stoletja, nemočno gledamo sezname najpremožnejših, ki matematično natančno kažejo našo nesposobnost, "da se znajdemo" na pravem kraju in v pravem trenutku. Povsod nekaznovane krivice, kriminal, korupcija, sodni sistem ne deluje, država nesposobne in lene še preveč plačuje, obkrožata nas nered in zmeda... Skoraj nemogoče je, da bi se ob takšni javni podobi našle stranke ali politiki, ki ne bi zahtevali odločnejšega pregona tajkunov, trdega ravnanja in strožjih kazni za pretepače, posiljevalce, pedofile, morilce, barabe in zločince vseh vrst.
Seveda so vsi takšni predlogi koristni in legitimni, saj družba mora preverjati svoj odnos do kriminalitete, politike pregona in kaznovalne politike. Ni pa najbolje, če v politično razgreto obdobje umestimo dolgoročno pomembne, sistemske kazenskopravne rešitve. Utegne se zgoditi, da licitiranje volilnih obljub, pritiski javnosti, odločnost in politični pogum spremembe potisnejo čez razumno mero. Strokovne razprave se v takih okoliščinah nujno "politizirajo", stvarni razlogi nadomeščajo z ideološkimi opredelitvami, sredstva mešajo s cilji, osebna nasprotovanja in zamere prevladajo nad objektivnimi dejstvi in poklicnimi standardi.
Ni težko v tem opisu prepoznati aktualnih razprav o novem kazenskem zakoniku, drugačnem modelu kazenskega postopka, sporov o prenovi izvrševanja kazni, višjih globah in točkah za prometne prekrške, grozeči sodniški stavki, ustavno sporni odvetniški tarifi in disciplinski odgovornosti, očitkov o politizaciji državnega tožilstva... Tudi tokrat je skupni imenovalec vseh navedenih tem delovanje kazenskopravne države, od izida razprav in sprejetih odločitev pa bo odvisna njena prihodnja učinkovitost na tem področju. Bolj kot usodo političnih strank, ki bodo za morebitni končni neuspeh sedanje reforme zlahka našle krivce na nasprotni strani, po potrebi pa še v daljni zgodovini, bo sedanja reforma vplivala na položaj pravosodja. Povsem verjetno je, da bo končni rezultat poslabšanje njegove javne podobe, kolikor je sploh še mogoče.
To seveda ni nič novega, že doslej je bilo enako. Različen je le obseg odprtih tem in predvidenih sprememb. V seštevku vseh številnih zakonskih novot, ki so med seboj le navidez in naključno povezane, gre - to je treba posebej poudariti - za vsebinsko reformo pravosodja. Ta ni bila nikjer napovedana, o njej se ni razpravljalo, pod tem imenom se še vedno graja organizacijska iz leta 1995, ki je pridelala obsežne zaostanke. In medtem ko razpravljamo, kako bi dokončno odpravili njene posledice, se dogaja nova, obsežnejša in še bolj tvegana, ker ni sistemsko načrtovana niti strokovno spremljana. Brez celovite analize razmer in usklajevanja rešitev prihaja do globokih posegov v pravni red, ne le na kazenskopravnem področju, pač pa tudi na večini drugih, ki so neposredno povezana z delom pravosodnih organov. Vloženi so predlogi novega zakona o sodnih taksah, zakona o arbitraži, zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, velika novela zakona o pravdnem postopku, v tem mandatu že četrta novela zakona o sodiščih, zakon o sodniški službi se spreminja vsako leto, pomembno je bilo spremenjeno sodno pripravništvo, spreminjajo se evidence pravnih subjektov in evidence nepremičnin, prekrškovni postopek... Z izjemo kazenskega zakonika gre za srednje ali manjše zakonske novele, vendar bo njihov skupni učinek na delo sodišč izjemen. Če dodamo hitro povečevanje števila sodniških mest s kadri, ki so pospešeno napredovali in se bodo zato dlje usposabljali za tekoče delo, je očitno, da smo priča velikim spremembam v pravosodju.
Ni mogoče zanikati potrebe po boljših pravnih podlagah za delo sodišč niti primernosti posameznih rešitev. Skrbita pa obseg in hitrost sprememb, pomanjkanje strategije prilagajanja in odpor stroke pri najbolj pomembnih projektih. Dosedanje izkušnje kažejo, da se zaradi stroge obličnosti pravosodje postopno in počasi prilagaja spremembam, kratkoročno se pri tem sodni zaostanki povečujejo, prihaja do negotovosti in zapletov v praksi, kar zmanjšuje pravno varnost, povzroča ustavne spore in nove popravke zakonodaje. Na resno ogroženost delovanje sodnega sistema naj bi parlament v kratkem opozoril tudi predsednik republike.
Ob dinamični pravosodni politiki bo tretja veja še naprej delovala v nestabilnem pravnem okolju in z zmanjšano učinkovitostjo. Glavni vzrok za pomanjkljivosti pravne države tako postaja presežno normiranje. Ob novih kritikah, ki se kmalu utegnejo zgrniti na "razvajene sodnike, nesposobne tožilce ter pohlepne odvetnike", bo politike veljalo spomniti na zanemarjanje današnjih opozoril stroke in na zakonodajno naglico, ki temeljno listino kazenskega prava sprejema s hitrostjo šestdesetih členov na minuto. Državno pravosodje pa se bo pred običajnim pritoževanjem nad slabo premišljeno zakonodajo moralo vprašati, ali je ob ekspresnem sprejemanju zakonov (bilo) modro oportunistično molčati.
Res je, da razprav ne manjka, mediji podrobno in tekoče spremljajo dogajanje v zakonodajnih in pravosodnih dvoranah in odpirajo prostor za raznovrstne polemike. Te so žal največkrat slabo pripravljene, površno vodene in politično zaznamovane. Zaradi predvolilnega tekmovanja v pretirani formalni strogosti Zakona in Reda, nezmernih kritik sodnih odločitev, če ne ustrezajo trenutnim strankarskim interesom, in spoštljive zadržanosti pravosodnega vrha praviloma poslušamo razgovor gluhih, ki le utrjuje prepričanje, da pravna stroka probleme množi, namesto da bi jih odpravljala. Kadar gre za soočanje oblasti in opozicije, je tako že po naravi, ko sta zraven stroka in "stroka", pa še toliko bolj. Ni brez pomena, da tudi slednja večkrat nastopa vzvišeno, izključujoče in odklonilno, ne glede na stvarne razmere.
S predpisi, ki so vsiljeni proti večinskemu mnenju akademskih in pravosodnih avtoritet, in s predvolilnimi zakonskimi razpravami ne bomo storili veliko za napredek pravne države. Morda bi bilo bolje, če bi se v Trenjih, Tarčah, Vročih stolih in drugih oddajah in rubrikah začasno odpovedali pravniškim resničnostnim šovom s politično propagando, z nestrokovnimi poenostavitvami in nesmiselnimi prerekanji ter z glasovanjem, kdo je za kaj kriv in komu bolj zaupamo. Če bi svetovali, kako preprečiti nasilje, se izogniti nakupu ukradenega vozila, zapletom z neplačanami davki ali poslovnim goljufijam in finančnim tveganjem, bi naredili veliko več za pravno varnost naših ljudi.
Foto: Janko Rath
HINKO JENULL |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
