czni
kapitan
Pridružen/-a: 09.11. 2007, 12:51
Prispevkov: 95
|
 Objavljeno: 02 Nov 2009 08:31 Naslov sporočila: PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO PIRANSKI |
 |
|
PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO
PIRANSKI
Tudi kamni pričajo, da Salvore ali Savudrija (in morje vmes)
pripadata Piranu
Bert Pribac
Mag. bibliotekarstva, (Mlib. University of NSW, Sydney 1979)
Spričevalo avstralskega bibliotekarskega združenja (LAA), 1968
Absolvent primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi 1959
Maturant koprske gimnazije 1955
V Avstraliji preživel 43 let.
Sergaši, Junij in Julij 2009
Vsebina:
PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO PIRANSKI ....................................................................... .... 1
Vsebina: ................................................................................................................................................ 2
Pojasnilo bralcem.................................................................................................................................. 2
1. Kadar kamni spregovorijo................................................................................................................. 3
2. Evropi se ne mudi.............................................................................................................................. 4
3. Istra in Piranski zaliv niso nikoli bili hrvaški ................................................................................... 4
4. Razna štetja v Istri ............................................................................................................................ 5
5. Hrvaški apetiti po Istri ...................................................................................................................... 6
6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra......................................................................................... 7
7. Izgubljene pogajalske priložnosti...................................................................................................... 8
8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta........................................................................ 9
9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev ................................................................................................ 10
10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre............................................................................................. 11
11. Iskanje možnosti za dogovor......................................................................................................... 12
12. Držati blokado in potrpeti ............................................................................................................. 13
O piscu te razprave:............................................................................................................................. 15
Pojasnilo bralcem
To razpravo sem napisal, ker sem zaskrbljen za usodo Slovenske Istre in za pravične odnose z
našo sosedo Hrvaško. Problemi pripadnosti Piranskega zaliva in slovenskega suverenega dostopa do
odprtega morja so vznemirili, ne samo politike in novinarje, ampak tudi mnogo preprostih ljudi. Ne
ponujam rešitev temveč ozadja, možnosti in informacije za naše pogajalce in javno mnenje.
Sem staroselski Istran, Šavrin in Slovenec rojen januarja leta 1933 tu v šavrinski Istri. Po vojni
sem tam v poznih 50. letih bil skoraj tri leta uradni jugoslovanski tolmač pri Razmejitveni komisiji z
Italijo in imam določene spomine ter izkustva o tej tematiki. Je pa dobršen del te razprave tudi poskus
osvežitve zgodovinskega spomina na čase in pripetije, ko je Slovenija po tisoč dvesto letih spet
prišla do morja in ko so veliki narodi in nasilni mali narodi mešetarili in preplavljali to našo brižno
Istro milo…
1. Kadar kamni spregovorijo
V stavbi občine Piran, nad pregibom prvega stopnišča, ki vodi iz pritličja, je na
levi strani vzidana kamnita plošča, na kateri švicarski državljan grof Antonio Caccia
zapušča ali podarja občini Piran svoja posestva v Salvore (Savudriji). Vklesano je
naslednje sporočilo:
Foto: Bert Pribac, Piran, 15.7.2009
Kot mi je znano, se gornja oporoka ni nikoli preklicala in še velja, a piranska občina ni uradno nikoli
odstopila ali se odpovedala svojemu ozemlju. Razni obalni in republiški uradniki ter funkcionarji pa
niso vedno imeli državotvornega in nacionalnega občutka za te zadeve. Mnoga naselja preko
Dragonje so bila brez potrebe in brez kake pogodbe kar prepuščena Hrvaški ali od nje protipravno
zasedena. Tudi o tem bom razpravljal.
2. Evropi se ne mudi
Sledim našemu tisku in temu našemu zapravljanju časa s hrvaškimi reakcijami na slovensko
blokado njihovega vstopa v Evropsko skupnost. Zgodovinske izkušnje nam pravijo, da v končnih ali
skrajnih situacijah odločajo ta veliki in močni v Evropski skupnosti, kdo se jim bo pridružil. Slovenijo
že imajo v Skupnosti zaradi poti iz Tržaškega zaliva in preko znamenitih Churchillovih Postojnskih
vrat, ki jim odpira najboljši pretok iz Sredozemlja in jugozahodne Evrope, v Srednjo in Vzhodno
Evropo ter na Balkan. In ko je začela razpadati Jugoslavija, so nas hitro vzeli v Skupnost, da ne bi
vojna vihra prišla na laške in avstrijske meje. To je bilo to. Slovenija jim je bila takrat potrebna in
zadosti. Sicer nas znajo ti Evropejci prisiliti (ali prepričati), da umaknemo nekako to blokado
Hrvaške, ko jim bo to zares koristilo1. Trenutno jim pa koristi, da je Hrvaška zunaj kot protiutež
zavirani turški vlogi za vstop, predvsem pa zato, ker EU še ni pripravljena, da bi sprejela Hrvaško kot
polnopravno članico, saj -ta še ni pravno in civilizacijsko zrela, kot piše anglo-ameriško časopisje.
Časopis Slobodna Dalmacija pa je 8. julija povzel izjavo nekega uradnika EU, da "Večini evropskih
vlad ustreza omenjeni spor, ker na ta način blokirajo širitev EU, na katero niso pripravljene.".
Seveda, Hrvaški se zelo mudi v EU, ker biti zunaj, pomeni letno zgubljati stotine in stotine
milijonov evrov.
3. Istra in Piranski zaliv nista bila nikoli hrvaška
Zame pa je stvar glede razmejitve tega zaliva enostavna. Piranski zaliv je postal ob podpisu
mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 15. septembra 1947 (in potrjeno je bilo ob podpisu
Londonskega sporazuma 1954 leta) dejansko in pravno ves slovenski; prej pa je bil laški,
avstrijski, beneški itd …ker je obala ali rob Istrskega polotoka od Savudrije vsaj do Kaštela spadala
vedno pod starodavno piransko občino, od podpisa mirovnih pogodb pa sem pod sedanjo slovensko
občino Piran; to potrjujejo vse zemljiške in občinske knjige in tudi zgodovinska dejstva. Saj imamo v
stavbi piranske občinske palače prav v kamen vklesano, da je bila Savudrija podarjena Piranu za vse
čase. Sosedje Hrvati, ki se ponašajo z zgodovinskim in državotvornim čutom, bi le morali to
upoštevati.
Ta del Istre tudi ni bil nikoli etnično hrvaški ali administrativno pod Hrvaško. Nobena
slovenska vlada ne more in ne bi smela tega odpisati ali podpisati. Če to stori, se bo za tisoč let
zamerila svojemu narodu in ga oškodovala za čudovit izhod na svetovna morja, Hrvaški pa ne bo
koristila v ničemer, razen v zadovoljevanju njene nečimrnosti, da mora mejiti z Italijo, pa čeprav
samo preko “jadranske mlake”, ker nočejo biti na Balkanu. Hrvaška nas na morju davi ne samo
zaradi svojih balkanskih kompleksov in nevoščljivosti zavolj Luke Koper, ampak občutek imam, tudi
zaradi dolga Ljubljanske banke, ki pa je zdaj stvar jugoslovanske sukcesije, saj so vse slovenske
devize morale v Beograd, tudi tiste od hrvaških in posebno kninskih varčevalcev, ki so bolj zaupali
slovenski banki kot hrvaškim. Bivši hrvaški varčevalci pa znajo biti zdaj zastrupljevalci odnosov.
To, da bomo kmalu skupaj s Hrvati v Evropi in da meje nič ne pomenijo več, ne drži povsem.
Italijani uvajajo svojo mejo, kadar jim godi, prav te dni so jo Avstrijci in Nemci tudi. Pa tudi ta
skupna Evropa ima že v sebi kali razkroja in bo trajala le tako dolgo, kolikor bo trajala nemškofrancoska
naveza, ali dokler se nam ne bo katera od bližnjih sosed hudo skujala.. Imeti moramo
lastni izhod na morje, sankcioniran od dejanskega posedovanja morja in mednarodno
deponiranih ter priznanih dogovorov in ne od milosti nepredvidljivih sosedov. V okviru SFRJ
smo to imeli vse do l.1991 in upravljali smo tudi ves Piranski zaliv.
_________________________
1 Železniška povezava iz Sredozemlja preko Reke na Madžarsko in dlje zna koristiti nekaterim deželam vzhodne Evrope.
Hrvaško-ameriški investitorji že čakajo, vendar Rusi tudi načrtujejo železnico iz Boke Kotorske do Beograda in dlje, a
Lahi in Avstrijci so se tudi že zmenili pred kratkim za veliki novi tunel pod Alpami in boljšo povezavo. Morda bi bilo
prav, da Slovenija čimprej posodobi svojo progo iz Kopra do madžarske meje, saj celo Bosanci načrtujejo veliki pristan v
Neumu in železniške povezave z zaledjem.
4
In čeprav S. Žižek pravi v Mladini, da gre za smešno male koščke zemlje, so ti delčki bistveni
za najboljši vhod in prehod iz Sredozemlja v srednjo Evropo.
To so ugotovili tudi strokovnjaki Zavezniške vojaške uprave v Trstu (ZVU) in ameriško vojno
ministrstvo (American War Department) v svojih depešah iz Trsta od 1946 do 1948. leta, ki se
imenuje Intelligence Review (Obveščevalni pregled).
4. Razna štetja v Istri
Če določamo pripadnost nekega ozemlja po njegovem prebivalstvu in ne zavolj kake vojaške
okupacije, potem bi moralo biti število prebivalstva neke etnične ali jezikovne pripadnosti odločilno,
pod katero državo to ozemlje spada. Naj omenim v tem smislu spet depeše ZVU v Trstu
V teh depešah (IR No.59, 3/4/47) so zavezniki na primer tudi našteli, da je bilo leta 1947 za
bodoče Svobodno tržaško ozemlje (STO) naštetih 350,000 prebivalcev, od tega 75 % Italijanov, 20 %
Slovencev in komaj 5 % drugih. Verjetno so to bili tistih pet odstotkov drugih predvsem Istrani2, kajti
povedal mi je pred tremi ali štirimi leti, le kakega pol leta pred smrtjo, pokojni garibaldinski kapetan
Dušan Faganeli, ki je bil v tisti zavezniški komisiji, ki je hodila po Istri 1946 ali 1947 leta in štela ter
spraševala ljudi po narodnosti, da v deželi izza Dragonje in do Mirne niso našli skoraj nobenega
Hrvata, temveč samo Slovence in Istrijane, pa še precej Lahov3, v Koprščini pa samo Lahe in Šavrine,
torej Slovence.
Zavezniška vojaška uprava je leta 1946/1947 pri odločanju o obsegu STO-ja odklonila
upoštevati italijanski iredentistični cenzus iz leta 1921 in tudi tistega od Hrvata Rogliča4 iz 1945, ker
so bili strokovno sporni in je zato naredila svojo raziskavo po arhivih in na terenu. Sicer je že sto let
prej, davnega leta 1846 tržaški zgodovinar Pietro Kandler napisal razpravo o Slovanih v Istri
(L’Istria No.11 & 12, 1846). Kandler je svoje štetje Slovanov v Istri utemeljeval s štetjem nekega
K. Czoerniga zgodaj leta 1846, osnovano na osnovi občevalnega jezika in to štetje ni takrat naštelo
prav nobenega Hrvata v Istri, ampak samo Slovence, Srbe, Črnogorce ter Vlahe in Venecjane.
Kandler pravi takole: “Trdimo lahko torej, da od ljudstva, ki biva v istrski pokrajini v svojem
telesnem svojstvu in ki ga je 234,000 oseb5, do 109,000 govori slovansko (slavo). 114,000 italijansko,
10,000 nemško, 1000 grško.
Od Slovanov jih pripada 54,000 družini Slovencev (famiglia slovenza), h katerim spadajo tudi
Kranjci (carniolini) in se dele na štiri plemena z malo razlike v dialektih…”
Povzemam po Kandlerju: Največjo pleme šteje 40,000 ljudi med Dragonjo in Trstom v
srednji Istri (Istria media), ali kot se reče v Istri Šavrini, ….kakih 7000 je bilo Slovencev ob
zgornjem delu reke Mirne izza Buzeta, ….a okrog 15,000 pomešanih z Italijani jih je bilo preko
Dragonje vse do Mirne in Novega grada.
Celo v avstrijskem štetju iz 1910 leta je bilo v Istri kar 55,134 Slovencev, 147,417 Lahov in
seveda 168,184 Hrvatov. Seveda, ostali so izginili vsi: Vlahi, Srbi, Istrorumeni, Čiči in še kdo.
________________________________
2 Ali so ti Istrani ali Istrijani iz takojšnjih povojnih let pleme ali narod zase, bi se dalo razpravljati v nedogled. Vsekakor,
da so Istrani mešano predvsem slovansko pleme, ki ni hrvaško, razen na robu tam preko Pazina. Po starih avstrijskih
štetjih so bili vsi ti “slavi”ali Slovani, ki si jih prilašča Roglič in drugi hrvaški “strokovnjaki” bolj Srbi, Vlahi, Uskoki in
Črnogorci ter celo Albanci, ki so jih v Istro pripeljali Avstrija in Benečija po velikih kugah in ob turških vdorih. In vmes
je bilo še ogromno ostankov Histrov in Istrovenetov ter seveda na kraškem robu vse od Rakitovca do Jelšan in še čez tudi
Čičev ali Vlahov, pod samim robom pa nekaj Karnov. V bistvu bi tem ljudem pripadala državica zase ali vsaj močna
avtonomija. Ampak Istra je zdaj končno okupirana od Hrvatov in že skoraj napol naseljena s hrvaškimi Hercegovci. Težko
verjamem, da bi jim Zagreb dal večjo avtonomijo kot sedanjo županijo. Slovencem pa ni bilo treba nikoli okupirati svojih
delov severne Istre, ker so bili vedno (in so še) strnjeno šavrinski, slovenski in jih je slovenski Istrski odred 1945.leta le
osvobodil izpod tujcev; Lahov iz obalnih mest pa nismo mi izgnali; z večina so šli svojevoljno, ker niso želeli sprejeti
slovensko ljudsko oblast.
3 Besedo Lah ali Lahi ne rabim iz nobenega slabšalnega namena, pač pa, ker smo tu v šavrinski Istri vedno imenovali
Italijane za Lahe od besede (leski, tuji).
4 To je taisti zakompleksirani Roglič, ki je 1945. leta dokazano ponaredil štetja za Istro in piransko občino in hotel doseči
od evropske in svetovne geografične stroke, da se Balkan preimenuje v Jugovzhodno Evropo.
5
V bistvu smo ostali Šavrini (ali istrski Slovenci) še danes edini avtohtoni prebivalci Istre s
svojim značilnim narečjem in strnjenim območjem severne Istre, od Škednja, vse vzdolž pod Steno do
Dragonje in še čez preko Buzetščine. Našla bi se še morda kakšna drugačna in manjša izrazita
skupina sredi Istre ali od Poreča do Rovinja.
Kasnejša štetja so hrvaški ali madžarski uradniki v avstrijski službi uporabili za proglasitev
vseh Slovanov v Istri za Hrvate; Srbe in Vlahe. Za te pa je katoliška cerkev in avstrijska politika
kmalu ali postopoma prisilila v katolištvo. Latinska cerkev je naše glagoljaše in vse, ki so rabili
staro slovansko bogoslužje, silila in prisilila sčasoma v svojo liturgijo. Danes imamo o njih samo še
kakšen cerkveni zapis ali kamen. Ampak še isto leto po prvem popravljenem štetju (1846) je bilo v
vsej Istri samo še okrog 32,000 Slovencev (zmanjkalo jih je kar naenkrat vsaj 22,000) , vsi drugi
“slavi” so kar naenkrat postali Hrvati; to je pojem, ki so ga ob majhnem, a vplivnem in bojevitem
kavkaškem plemenu Hrbatov, ustvarili Avstrijci in Madžari, da se zoperstavijo pravoslavlju. Pa tudi
zaradi mešanice tolikih preprostih in neizobraženih balkanskih ter romanskih ljudstev v Istri, jim tega
ni bilo težko storiti.
5. Hrvaški apetiti po Istri
Hrvaški nacionalistični apetiti po Istri, latentni že od začetka 19 stoletja, ko je Avstrija
prevzela bivše beneške pokrajine in obalna mesta v Istri, so se potem v okviru hrvaški naklonjene
avstrijske politike, nadaljevali po vsej Istri vse do začetka 20. stoletja, ko je prišlo do italijanske
okupacije. Takrat so slovenski in hrvaški domoljubi do neke mere sodelovali v skupnem odporu
italijanizaciji,… ampak odpor v okviru TIGR-a je bil v glavnem slovenski. A hrvaški apetiti so se
razplamteli prav močno takoj po razpadu Italije 1943. leta in nasprotja med slovenskimi in hrvaškimi
partizani so bila kmalu tako ostra, da bi skoraj prišlo do spopadov med njimi prav v zaledju šavrinske
Istre. Takrat v modi komunistični internacionalizem in bratstvo niso kdove kaj umirili zadev. Sicer
obstajajo še žive priče, ki vedo, da so se v Pazinu sestali 1943 takoj po razpadu Italije slovenski in
hrvaški partizani. V hrvaški delegaciji so bili člani njihove vlade in celo nekaj zgodovinarjev, ki so
imeli vsa pooblastila. V slovenski delegaciji je bil samo komandant Stane Rozman, ki ni imel kakih
večjih pooblastil, kot da se pogaja in je odločno zahteval mejo na Mirni, Hrvati pa na Dragonji. Do
Staneta so bili hrvaški emisarji zelo arogantni. Komandant Stane je pristal, da naj bo to samo vojno
operativna cona, a končna meja naj se določi po vojni. Kot mi je povedal eden od poveljnikov
Istrskega odreda so že 1944. leta nekateri šavrinski partizani pod hrvaško komando zahtevali, da se
priključijo slovenskemu Istrskemu odredu. Vprašal sem nekoč tega človeka, zakaj so se ustavili na
Dragonji in na Kaštelu ter niso šli čez ta rob vse do Mirne?. “Kaj hočeš, Bert, če si v vojski, ubogaš
komando od zgoraj.” Pozabil sem ga vprašati, kdo je bil tisti od zgoraj.
Toda pokojni zgodovinar Vlado Habjan je v svojih raziskavah6 ugotovil, da je v začetku
februarja 1944 prišlo še do enega sestanka s Hrvati, tudi tokrat ob prisotnosti komandanta Staneta7
(ali/in Gučka?) in to na koti 276 na Maliji nad Izolo in Hrvatom se je zaradi težavnosti našega
operativnega dostopa preko reke in gričevja dovolilo, da oni operirajo preko Dragonje. Obalo
Umaga in Savudrije vse do Mirne in seveda vso zdajšnjo slovensko obalo še preko Ankarana pa
je osvobodil slovenski Mornariški odred Koper v sestavi IX. korpusa in tam tudi deloval še po
vojni ter tako sta tudi ves Piranski in Koprski zaliv prišla pod slovensko upravo in naj bi bila še
zdaj.
_________________________________
6 Vlado Habjan: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, 2000. Posebno na strani 27.
7 Komandant Stane Rozman je umrl v sumljivih okoliščinah novembra 1944 na Dolenjskem pri preizkušanju nekega
orožja. Obstajajo sumi, da je imel sam Tito prste vmes, ker mu je Stane Rozman rasel vojaško-strateško čez glavo,
slovenska partizanska vojska pa mu je postajala vse bolj sumljiva in moteča, da jo je dal razpustiti takoj po koncu
2.sv.vojne. V Rozmanu je Tito videl slovenskega nacionalista, kot je to videl tudi v Kardelju, ki naj bi preživel kar sedem
nepojasnjenih atentatov. Celo na lovu s Titom je bil enkrat ustreljen “po pomoti” v glavo. Miha Marinko mi je sicer pravil,
da so bili za te atentate v glavnem krivi naši ta beli.
6
V Coni B STO pa so Hrvati, (ki so imeli veliko zaslombo v Titu, saj jim je menda bil
pripravljen dati vso Istro do Kopra), posegli ne samo po glavnih položajih v jugoslovanski vojaški
upravi, ampak tudi po ključnih položajih na okrožnih komitejih.
Zemljevid sporne meje vzdolž Dragonje (povzeto iz “GoogleMaps”)
Takoj po zaključku sovraštev leta 1945 pa je hrvaška Cerkev tudi začela takoj nastavljati svoje
župnike vse do Dragonje. Tam so še zdaj in Bog ne daj, da bi tam po nekaterih cerkvah govoril
slovensko ali laško. Naženejo te, kot so pred nekaj tedni blizu Oprtalja nagnali mojega tržaškega
bratranca, ko je želel fotografirati neke freske. V Buzeščini ne smejo otroci pri verouku niti moliti več
Očenaša po slovensko8. Naši slovenski vodilni kleriki pa niso imeli takrat časa za Istro; otepati so se
morali madeža kolaboracije - in rdečega terorja, kot mi je bežno pred nekaj leti zaupal nek primorski
škof.
6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra.
Spominjam pa se dobro, da je v letih od 1946 do 1948 moj zdaj že pokojni brat Avguštin, kot
narodni zaščitnik (miličnik) v Portorožu, hodil vse do Brtonigle patruljirat in tudi pobirat obvezno
kmečko oddajo. Tisti del Bujščine in Savudrijščine, pa vse do Umaga, in do Mirne je spadal pod
slovensko notranjo in državno upravo v Kopru; z njim sem šel tudi enkrat ali dvakrat. Okrog 1952 ali
1953 pa sem spremljal vodilne tovariše Beblerja in Vilfana na ogled tistega dela Istre, zato ker sem
dobro poznal te kraje in se lahko pogovarjal z ljudmi v moji šavrinščini ali po laško. Kaj sta
pravzaprav iskala, mi ta dva tovariša nista povedala; le nekaj, da se gre za meje. Bil sem zanje
mulec. Ali so kaj napisali o svojih vtisih iz Istre, ne vem. Naj kdo pogleda v njihove arhive, če ne za
drugo, vsaj za kako diplomsko nalogo.
V Kopru sem po nižji gimnaziji živel in delal od oktobra 1949 pa skoraj do konca leta 1952
kot novinarski pripravnik, najprej pri Istrskem tedniku in nato pri Slovenskem Jadranu (SJ). V tisti
stavbi nasproti Taverne je takrat poleg SJ domovala tudi La Voce del Popolo, ki sta jo urejala neki
Kraševec po imenu Jazbec in Hrvat Ive(?) Mihovilovič. Slednji je rad sprožal debate, da so kraji
__________________________
8 Glasbenik Emil Zonta, ki prihaja iz Buzetščine, je v svoji najnovejši knjigi (Od Svetega Duha in nazaj; Libris, Koper,
2009, strani 189 in 195), dokumentiral tako stanje in še hujše: kako so njegovemu očetu buzetski okrajni funkcionarji
grozili s smrtjo, če vpiše sina in hčer v slovensko šolo.
7
južno od Dragonje hrvaški. Imel je vpliv na Okrožnem komiteju partije in v upravnih organih Cone B.
Poveljnik jugoslovanske vojaške uprave v Kopru je bil takrat neki polkovnik Mirko Lenac, zelo
prohrvaško orientiran.. Mislim, da so prav pod Lenacem jugoslovanske vojne oblasti oropale Koper,
Izolo in Piran mašinerje vseh predelovalnih tovarn Ampelea in Arrigoni ter nekaj destilerij ter stroje
odpeljali v Rovinj (nekaj malega tudi v Umag) in celo v Dalmacijo, s čimer so pognali na tisoče
Šavrinov, Buzečanov, Koprčanov9 ter Izolanov v eksodus, kajti čez novo mejo niti v Trst niso ljudje
mogli več na dnino ali prodajat svoje kmečke proizvode, niti jih predelovati doma. Nekateri se tega še
živo spominjamo. Hrvate bi morali spomniti tudi na reparacije za to krajo. Kaj so tam v Kopru
še skuhali v tistih letih, ne vem. Kdo od Slovencev (ali pa celo Hrvatov in morda Lahov?) na
takratnih koprskih okrožnih ali okrajnih komitejih je morda podpisal ali se zmenil za prenos delov
piranske občine in tovarn na jug? In kdo ga je (in če ga je) s podpisom sankcioniral na republiški ali
zvezni ravni? Potrebno bi bilo pogledati podrobno v arhive, če niso že kam odromali.
Advokat Dušan Puh iz Pirana, človek, ki dobro pozna slovensko Istro, saj je tod bil med
vodilnimi istrskimi partizani vse do osvoboditve in še nekaj časa potem, se o teh zadevah spominja
takole:
»Dandanes imamo še vedno probleme s Hrvaško. Ti problemi so samo zaradi tega, ker je slovensko
politično vodstvo zanemarjalo to stvar in je ni reševalo že takoj takrat, ko so se ti problemi začeli
pojavljati. Začelo se je davno tega. Takrat, ko je Hrvat Mirko Lenac, polkovnik Jugoslovanske
armade kot poveljnik Vojne uprave Cone B, razmejil okraj Koper od okraja Buje tako, da je mejo
potegnil po Dragonji (oziroma Kanalu svetega Odorika). Ta meja je bila vojaška, provizorična. Bila
je napačna po vseh kriterijih, po katerih se sicer določajo meje. Slovenska vlada ni reagirala, ko so
Hrvatje to mejo samovoljno utrdili s tem, da so napravili nove katastrske operate in nove zemljiške
knjige za slovenski katastrski občini Kaštel in Savudrija. Zakonita zemljiška knjiga je bila v Piranu.
Upam, da je sedaj v naših arhivih. V bistvu smo imeli [in še imamo] zelo leno in nesposobno državno
upravo ... Vse matične knjige, rojstne, mrliške, poročne in kar je še tega, so za Kaštel in Savudrijo
bile v Piranu. In so še«.
Tako je povedal gospod Dušan Puh in je še nadaljeval: »Danes Sanader10 in Jandroković
govorita, da Hrvaška ne bo kupovala vstopa v Evropsko zvezo z ozemljem in morjem. Štajerski
poljaničar Davorin Rudolf, ... pa govori, da ne more biti tega, da z obale stopiš v tuje morje. Prav.
Toda obala na južni strani Piranskega zaliva je vedno bila piranska, kar pomeni slovenska. Nikoli ni
bil niti en kvadratni meter zemlje tam v rokah hrvaškega kmeta. Ta obala torej pripada morju,
pripada Piranski občini in s tem Sloveniji. Če se Hrvaška že odmika od svečane proklamacije, da
veljajo meje na dan 25. junija 1991, kakršno je dala tudi Slovenija – in je pokojni dr. Janez Drnovšek
z Ivico Račanom parafiral nesrečni Sporazum očitno zato, ker je imel preslabe svetovalce, potem je
mejo treba potegniti po grebenu Savudrijskega rta, kjer je bila celih 700 let, kolikor je stara
Piranska občina. Tudi po drugi svetovni vojni, v času Svobodnega tržaškega ozemlja in pozneje v
času obstoja Cone B je Slovenija upravljala savudrijski svetilnik in sploh vse pomorske zadeve do
Umaga. Luška kapitanija je bila namreč v Piranu. Ribolov in vsa marikultura je bila vedno v izključni
pristojnosti Občine Piran. V času Avstrije in Italije je piranski župan sklepal pogodbe z ribiči za dobo
desetih let. Po osvoboditvi pa so se sklepale za eno leto. «
7. Izgubljene pogajalske priložnosti
Zadnje tedne pa sem iz verodostojnega vira tu na Koprskem zvedel, da se nam je še enkrat
ponudila prilika, da bi se vsaj nekoliko popravila ta godlja s piransko občino, spet takoj ob
osamosvajanju 1991. leta. Tu ne govorim o nekih kombijih polnih mark za hrvaško orožje, ki so
romali v Kočevsko reko, namesto, da bi nam za plačilo bila priznana slovenska meja na Mirni. Takoj
_________________________________
9 Rad rabim ustrezne šavrinske izraze za te krajane.
10 Gospod Sanader naj bi 3.julija letos odstopil predvsem zaradi bojkota Slovenije in nerazumevanja Evrope. Tako je rekel
Jutarnjemu.Listu. Sanader je bil po mnogih svojih izjavah sodeč infantilen in neresen leader. Niti omenil ni nevarnosti
kolapsa hrvaškega gospodarstva in celo pravnega reda, za kar je baje prav on precej kriv. Če pa smo ga pa spravili ob
živce prav Slovenci, se nam lahko sosedi Hrvati za to zahvalijo.
8
leta 1992 ali 1993 je bila ustanovljena pod vodstvom našega takratnega zunanjega ministra Dimitrija
Rupla in z blagoslovom Lojzeta Peterleta, Slovenska (mednarodna) razmejitvena komisija za
razmejitev s Hrvaško, odnosno postavljen je bil slovenski del te komisije. V njej so bili ali naj bi bili
predstavniki obalnih občin in bil je tudi vsaj en znan univerzitetni pravnik z mednarodnimi
izkušnjami (neki Bohte menda). Predstavnikom občin je ukazoval neki visoki predstavnik piranske
občine (doma iz neke kranjske dežele), ki je slabo poznal teren, saj ni vedel niti, kje je naselje Krog,
kjer naj bi se sestali, da vidijo ves Piranski zaliv in drugi breg preko Dragonje. Ne Rupel, ne Peterle
nista imela ne posluha, ne znanja in niti uvidevnosti se nasloniti na lokalne poznavalce, ker so zanje
bili v glavnem preveč rdeči. Bohte pa sam brez lokalnih izvedencev si tudi ni mogel kaj dosti
pomagati. A so kaj sploh vedeli takratni ljubljanski Ruplovi nastavljenci o slovenski Istri in
razmejitvi s Hrvaško? Zato ni čudno, da tudi Drnovšku ni imel kdo svetovati ter prikazati ozadje in
resnico, ko je klamfal tisti nesrečni sporazum z Račanom.
V Primorskih novicah 3. julija pa nam je Aurelio Juri povedal, da so se leta 1995 on kot
koprski župan ter Fičur in Gasparini kot ostala dva slovenska župana z Obale zmenila z bližnjimi
hrvaškimi župani in celo Istrsko županijo, kako dati Sloveniji dostop do odprtega morja in
“internacionalizirati” Istro morda. Juri se zdaj toži, da sta ga na cedilu pustila D. Kajin in Jakovčič.
Kdo se pa lahko upre HDZ v Zagrebu (in celo v Bujah). Hrvaška je v Istri zdaj zakon, italijanska
manjšina pa le okrasek, socialistični internacionalizem pa izgubljene sanje. Kot bi rekel naš bivši
slovenski senator v Italiji Miloš Budin: Gre se za zemljo, za ozemlja ! To je treba razumeti in potem
se pogajati.
Toda po vseh pravilih kritičnega in uravnovešenega pristopa k zadevi moramo pri slovenski
meji na morju vzeti v poštev tudi zgodovinska dejstva, bližnja in daljnja ter z njimi združeno načelo
pravičnosti, drugače so tudi mednarodne razsodbe ničvredne. Tako pravi naš strokovnjak za
pomorsko pravo Marko Pavliha: “Hrvaška …bo težko trdila, da ne želi upoštevati načela pravičnosti,
da se predajmo samo [mednarodni] arbitraži raje. Pomeni to morda, da se otepa pravične rešitve?”
In ko sem pisal ta del eseja, je govorec hrvaškega zunanjega ministra Marjo Dragun povedal
da oni: “… išče(jo) civilizirano rešitev v skladu s tistim, kar predpisuje mednarodna skupnost. Vse
druge rešitve ne morejo biti trajne in mednarodno sprejemljive niti za Slovenijo niti za Hrvaško niti
za mednarodno skupnost.” Jaz bi temu dodal: torej vrnite ali umaknite se iz tistih delov piranske
občine, ki ste si jih zvijačno prilastili ali ukradli in plačajte škodo. To bi bila zares civilizirana rešitev
vprašanja meje. Marjo Dragun je ostal govorec tudi po odstopu Sanaderja in je že osmega julija
zaničeval izjavo našega govorca Milana Balažiča, da "hrvaška taktika pritiskov, lobiranja in včasih
grobe ter nepremišljene retorike proti Sloveniji Hrvaško vodi proč od Evropske unije". Dragun je
temu oporekal češ: "Nisem našel niti najmanjšega dokaza za tako težke ocene svojega slovenskega
kolega". Je pač evidentno, da Dragun ni sposoben zaznavati infantilnosti ali neresnosti Sanaderjevih
(in tudi nekaterih Mesičevih) izjav in stališč.
8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta.
Če že nočemo iskati več meje na Mirni in preko Buzeta, kot nam dopovedujejo gospod
Jelinčič in vsa SNS-SLS, je vseeno dobro vedeti, da bi nam tudi po zgodovinarju Petru Kandlerju in
ne samo po Jelinčiču, gotovo vse to moralo pripadati, saj tam Hrvatov zgodovinsko do zadnjih časov
nikoli ni bilo11. Tudi povojne zavezniške ugotovitve bi nam morale biti v korist, posebno pa z
dokumenti in celo kamenitimi pričevanji o posedovanju cele občine Piran. To posedovanje cele
piranske občine bi morala biti tista glavna utež in minimalna zahteva, ki bi morala prepričati
tudi bratrance ali sosede Hrvate, da je ves Piranski zaliv tudi pravno zares piranski in s tem
_________________________________
11 Tudi nima smisla več iskati neke nove plebiscite v Istri, kot nam dopoveduje France Bučar, kajti Hrvati so že od
razpada Italije 1943. leta začeli polniti svoje fojbe z laškimi fašisti, kar sem sam videl tistega leta v Poreču: kolone
fašistov, zvezanih z žico – taisti, ki so jih gledalci videli v filmu Srce v breznu. A takoj po vojni 1945, ko so bili
Američani še v Pulju, so izgnali skoraj 200,000 Lahov ali Istrovenetov in sčasoma, namesto njih, napolnili Istro s
Hercegovci in bosanskimi Hrvati.
9
tudi slovenski. Advokat Danijel Starman je izračunal, da so nam Hrvati protipravno zasedli
1310 hektarjev slovenskega ozemlja. To bi morali vrniti, ako želijo dobro sosestvo.
Povzemam po Borisu Šuligoju (Delo, 11/7/09), da, če bi zdaj s Hrvaško startali s položaja 25.
junija 1991, bi bil odgovor na te nesporazume enostaven. Težko pa bo prepričati Hrvaško, da je
prenagljeno zasedla katastrsko občino Sečovlje na primer, polovico Piranskega zaliva in razglasila
morske pasove tako, da je z njimi zaprla Sloveniji dostop do odprtega morja itd. Nekaj je bilo narobe
v piranski občini in celo v koprski, da so to dovolili ali dopustili. Še bolj pa narobe v naših vladah, da
tega niso videle. Nedavno je hrvaški govorec Vidas opozoril javnost, ”…da je Slovenija v
dokumentih za vstop v EU leta 1998 navedla, da ima 45 kilometrov obale in pripadajočih 180
kvadratnih kilometrov teritorialnega morja oziroma toliko, kolikor bi ji pripadlo, če bi meja s Hrvaško
tekla po sredini Piranskega zaliva”. A ni to delinkvento od naših vladnih služb, da južno obalo
Piranskega zaliva nismo šteli za svojo? Hrvati pa so s svojimi ponarejenimi vložki kar pohiteli in
proglasili za svoje, kar ni njihovo nikoli bilo.
Seveda smo lahko maksimalno
spravljivi a la Drnovšek in Račan, kot sta
bila onadva leta 1991 in si vzamemo samo
tista dva smešna kilometra morske tube, ki
nam daje vstop v mednarodne vode. Lahko
prepustimo Hrvatom še kakšen gozd
povrhu, kjer nam radi sekajo drva, kakor
smo jim prepustili 500 metrov ozemlja nad
vinogradi Briča vse do Starega Briča.
Vseeno, moje soimenjake in starodavne
sorodnike, vse Pribce v tistih treh naselkih
ob Dragonji, v zaselkih Bužini, Škudelini
in Mlini, ki so po izvoru iz starodavne
slovenske vasi Padna, (in po šavrinskih
vaseh živijo Pribci že preko tisoč let) bi pa
rad videl v Sloveniji čimprej. Mejni prehod
pred Dragonjo pa bi moral biti vsaj izza nje,
izza mlina, gori ob Casinoju Mulino ali celo
pod Bujami. To naj bi bil naš minimum.
Svobodno tržaško ozemlje leta 1954
9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev
A to, da je s povojno razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo ostalo 100,000 Slovencev in
skoraj noben Hrvat pod Italijo? “To nima nobene realne teže v pogajanjih …”, bi rekel
zgodovinar Jože Pirjevec. “Za Hrvate je povsem brez pomena in gre le za drobiž, s katerim ni
mogoče ničesar kupiti”. To je morda res pri kakih legalističnih pogajanjih, ampak Hrvatom je
treba ponavljati, da so oni na račun tega drobiža, (velikih območij slovenske starodavne etnične
zemlje okrog Trsta in Gorice ter Vidma, ki je šla pod Italijo), dobili nazaj vso Dalmacijo in Reko
(ki jih je njih poglavnik Pavelič prepustil Mussoliniju) ter večino Istre. Cona B STO-ja pa je bila
ustanovljena predvsem kot protiutež tolikim slovenskim vasem in mestecem okrog Trsta, ki so jih
zavezniki pustili v coni A STO-ja in s tem posredno tudi Italiji. O tem se je govorilo in o tem smo vsi
vedeli pri razmejitveni komisiji z Italijo, na čelu z Richardom Knezom, ki je bil vodja te komisije.
10
Nekateri italijanski delegati so mi to v pogovorih potrdili. In če naj bi mi bili s Hrvati tudi brati, bi to
oni morali upoštevati!
Občutek sicer imam, da s svojim pisanjem hrvaške politične nevoščljivosti in sovražno
razpoloženega razuma ne bomo premaknili, ampak pozabiti tudi ne smemo. Lahko pa povemo vse to
Evropi, da zve za ozadje in kakšni pogajalci so naši južni sosedje. In sedanjemu hrvaškemu
predsedniku lahko tudi parafraziramo besede njihovega pokojnega vojskovodje Franja Tuđmana: “Pa
kaj se toliko mudi tem Slovencem iz Jugoslavije”12. In, ko smo proglaševali svojo neodvisnost, je on
spustil jugo tanke preko Zagreba nad Slovenijo in takoj za tem, ko se je zaradi slovenskega odpora
Jugoslovanska armada sesuvala, je tekel k Nemcem in v Vatikan po priznanje Hrvaške, da nas prehiti
in se baha za en sam dan.
Lahko tudi mi zdaj rečemo: “Pa kaj se jim toliko mudi tem Hrvatom v Evropsko unijo? Saj so
lepo urejeni po njihovem geografu Rogljiču na severozahodu jugovzhodnega evropskega polotoka.”
Sploh niso na Balkanu po njegovih in tudi ne po Mesićevih željah. in imajo še dosti potencialnih skrbi
s tremi ali štirimi sosedi na jugovzhodu in pri ostalih pogajalskih poglavjih za vstop z Evropo. To mi
je potrdil pred dnevi celo en bosanski mufti, da na Neum ne bodo pozabili in da po njegovih
informacijah niti Črnogorci niso zadovoljni z zadevami na Prevlaki.
Sploh imajo naši sosedje Hrvati v bližnji zgodovini nekaj grotesknih in infantilnih oseb, da
omenimo spet samo še vojnega zločinca Pavelića, ki pokloni Lahom Reko in vso Dalmacijo (Istre kot
da ni več na svetu), da bi ga le pustili vladati v Hercegovini in čez , a šele dva meseca pred koncem
druge svetovne vojne napove vojno sami ZDA, vedoč, da te vojne ne more niti izgubiti, kaj šele, da bi
jo dobil…
Teh zagat s Hrvati smo si sicer tudi sami nekoliko krivi, saj naš pooblaščenec za pogajanja s
Hrvati, baje zelo dobro plačani Miha Pogačnik naj bi pripravil ves zgodovinski in pravni material, pa
je pogodbo prekinil predčasno, ker so mu šli mediji na živce. Povrh tega, kot se je pohvalil hrvaški
pogajalec (drugače menda napol štajerski janičar) Davorin Rudolf, je on imel vsa pooblastila in bi
lahko dogovor v imenu Hrvaške podpisal v enem dnevu, naš Pogačnik pa ni imel nikakih pooblastil
kot to, da se pogovarja z njimi v nedogled.
10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre
Kar lahko še upravičeno očitamo Hrvaški, je dejstvo, da so kmalu po 2. svetovni vojni minirali
peskovnike laških otrok na puljski plaži v Vergaroli in s tem povzročili veliki eksodus Lahov iz Istre,
zaradi katerega smo tudi mi Slovenci pri njih osovraženi, kajti v Italiji ne ločijo med Slovenci in
Hrvati. Dne 18 avgusta 1946 ob dveh popoldne se je na puljski plaži Vergarola zgodil velik zločin, za
katerega nekdanji Puležani obtožujejo Jugoslavijo oziroma Hrvaško. Na peskovniku plaže je
eksplodirala prava orožarna torpedov, granat in min. Ubitih je bilo vsaj 70 ljudi, v glavnem kopajoče
se mladine, ranjenih pa je bilo preko sto ljudi. Zavezniška vojaška uprava v Pulju je sicer takoj
sprožila preiskavo in ugotovila, da eksplozija ni bila naključna, ampak niso znali ali hoteli povedati,
kdo jo je sprožil. Zavezniki so tisti večer sproščeno plesali v neki kavarni. Ezulski tisk je pa prepričan
in ima precej dokumentacije, da je bil zločinski masaker namenjen teroriziranju italijanske populacije.
Iz Pulja in okolice se je v nekaj dneh in tednih izselilo na hitro z barkami preko Jadrana nekaj deset
tisoč prestrašenih ljudi.
Za istrtske ezule, kot je Lacota, pa smo itak še vedno vsi skupaj samo “slavi ali ščjavi.” Na
Koprskem pa ni bilo nobenih večjih ekcesov nad Lahi, razen nekaj rumpanja po vratih in oknih ter
nekaj gostilniških pretepov. Toda ta rumpanja in tudi nekaj žrtev vmes so huje prizadela predvsem
domače šavrinske kmete, ki so se zagrizeno branili obveznih oddaj in kolektivizacije.
Lahi iz slovenskega dela Istre pa so šli proč, ker jih je njihova propaganda iz Trsta izvabila z
obljubo, da se vrnejo kot zmagovalci in ker jim je bilo pod čast, da bi sprejeli slovensko ljudsko
_________________________________
12 Bral sem hrvaški časopis še v Avstraliji, ki je citiral prav Tuđmana, ko je tako rekel na nekem obisku v Berlinu: “ Šta
se to toliko žuri tim Slovencima iz Jugoslavije!”
11
oblast. Glasovali so z nogami proti takratni Jugoslaviji in Sloveniji13. Dobili so namreč navodila iz
Trsta in Rima: »Votate colle gambe! - Glasujte z nogami!«.
11. Iskanje možnosti za dogovor
Nista samo naš Pogačnik in Aurelio Juri zgubila živcev zaradi te meje. Še dobro, da so se
zdajšnja pogajanja v režiji naveličanega Finca Olija Rehna sfižila in da je hrvaški premier Sanader
tudi zgubil potrpljenje in živce s Slovenci in z Evropo ter je nepričakovano odstopil. Hrvati se bodo
zdaj vsaj nekaj tednov opotekali, da si utrdijo novo vlado. Ali nam daje to zares čas, da se bolje
pripravimo, ko pa vemo, da so se hrvaški emisarji pred nekaj tedni sprehajali po Vatikanu in že prejeli
njihov blagoslov za hitro ureditev te zadeve. Ali imamo sploh še čas in voljo, da se zares temeljito
pripravimo na končna pogajanja? Dvomim, razen če ne prebudimo slovenskih visokih “implantov ali
vsadkov” v Vatikanu v osebi kardinala Rodeta. Sicer, zdaj, ko sta Rehn in Sanader obupala, mi še ne
smemo obupati. Potrebujemo sicer mir in urejene zadeve s sosedo, ne pa pretirano nujo za hitri
dogovor in to za ceno predaje naše zemlje, morja in narodne časti.
Zadnji zastoj pogovorov med Slovenijo in Hrvaško je Radovan Žerjav (iz SLS) ocenil kot
novo priložnost, v kateri bi se slovenska politika lahko dokončno poenotila in postala
samozavestnejša. “To pomeni, da bi morala zahtevati od Hrvaške ne le, da umakne iz pristopne
dokumentacije dokumente, ki prejudicirajo mejo, temveč tudi vse fizične prejudice – objekte, ki jih je
postavila na slovenskem ozemlju, tako na Primorskem kot tudi v Prekmurju.” je bil odločen Žerjav.
Ivo Vajgl (iz Zaresa) pa vidi Hrvaško v vse bolj negotovem pogajalskem stanju: ”Hrvaška
ima odprto mejno vprašanje s kar štirimi sosednjimi državami. EU si bo zato nujno morala zastaviti
vprašanje, ali je država, ki ni sposobna sporazumno občrtati z mejo svojega ozemlja, dobrodošla
nova članica …. Tudi, meni Vajgl, da si je Hrvaška sicer v dolgih letih ohranjanja odprtega mejnega
problema sproti zagotavljala močnejša izhodišča s »politiko izvršenih dejstev, ne priznavanjem
posebnih okoliščin nastajanja meje na kopnem in morju ter z agresivnimi enostranskimi potezami v
škodo Slovenije, torej z ustvarjanjem novih dejstev na terenu«.« Glede deblokade Hrvaške Vajgl sicer
meni, da lahko Slovenija počaka – do spremenjenih okoliščin. Spora navsezadnje ni sprožila
Slovenija, ampak soseda – s prejudiciranjem meje v spornih dokumentih.. Zmago Jelinčič, prvak
SNS, pa meni, da je zadnji zaplet prizadevanj za rešitev vprašanja meje pokazal na to, da je edina
možnost in edina rešitev, ki lahko pripelje do nekega »normalnega konca«, mirovna konferenca o
Jugoslaviji, toda slovenska vlada je že izjavila, da se z Zmagom ne strinja in je še vsa zagnana za
dvostranska pogajanja.
Na taki mirovni konferenci vztraja tudi znani publicist in urednik revije 2000 Peter Kovačič
Peršin14: “Slovenska politika bi morala že leta 1991 odpreti celoten problem razmejitve, vztrajati bi
morala pri obljubi Zahoda, da bomo imeli za celotno jugoslovansko ozemlje mednarodno konferenco
o razmejitvi. To bi bilo edino pravično in to bo enkrat tudi potrebno, sicer bomo še doživeli nove
balkanske vojne”. Glede meje v Istri, pa PK Peršin pravi: “da je treba vztrajati samo pri
Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta
izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. K
občini Piran pa so vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih”.
Popolnoma drugačno stališče pa zagovarja bivši koprski župan in nekdanji evropski poslanec
Aurelio Juri, ki je nekako mnenja, naj bi pogajanja prepustili istrskim županom, saj so 1995 že
dosegli menda dogovor za rešitev neposrednega stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Ali pa, meni
Jurij, naj bi se brezpogojno in popolnoma prepustili mednarodni arbitraži. Zaradi svojega nestrinjanja
glede pogajanj s Hrvaško je celo izstopil iz Pahorjeve stranke, ker so “…v SD šli preko znosnih meja
_________________________________
13 Bral sem tržaške časopise takrat, ki so pozivali Italijane k odhodu, z obljubo, da jim bo Italija prav kmalu osvobodila
Istro in videl sem tudi plakatiče CLN (Comitato di liberazione nazionale) doli po Via Eugenia v Kopru, (sedanja
Kidričeva) v tem smislu, da naj glasujejo z nogami (Votate col’le gambe).
14 PKP: Levica je privolila v merkantilistični kapitalizem, Delo, Sobotna priloga, 20.junija 2009, st.12
12
[njegovih] postulatov za razumevanje socialne demokracije in levičarstva ter internacionalnosti, ki
mora biti v središču vsake leve opcije….” (PN 3.julija 09)
V Jurijevih postulatih slutim tudi frustracijo mnogih Istranov, ki ne morejo priti do svoje
avtonomne pokrajine ali vsaj Istrske regije v sklopu Evropske skupnosti. Cela Slovenija na primer bi
komaj zadostovala za eno evropsko regijo in ne verjamem, da se bo zaradi Istrske regije odpovedala
suverenosti nad delom Istre, Krasa in Goriške.
12. Držati blokado in potrpeti
Ob vsem, kar sem nanizal zgoraj, slovenska vlada (katerakoli) ima po mojem za zdaj samo
dva ali tri možne izhode in vztrajati bi morala brezkompromisno predvsem na Peršinovem predlogu,
ki ga spet povzemam tu spodaj:
1. Da drži blokado Hrvaške, dokler ta ne pride k pameti, ne glede na kaj bo Evropska
skupnost rekla. Tako so storili na primer Danci, ko niso hoteli Nemcem dati pravic do
svoje zemlje. Treba je brezkompromisno vztrajati pri Londonskem memorandumu
iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva,
da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati.
Kot vemo, so k občini Piran vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in
zaselki ob njih. Evropa ne bo propadla, če se ji Hrvaška še tri ali štiri leta ne priključi. Do
takrat bodo morda tudi Srbi in Bosanci ter Makedonci že zreli za vstop. O kredibilnosti
kogar koli pa pustimo špekulirati hrvaški tisk.
2. Da Slovenija možno zgodnjo deblokado Hrvaške pogoji z zahtevo po obvezujoči
hrvaški izjavi vsem članicam Evropske skupnosti, da njen vstop ne prejudicira meje
s Slovenijo v Piranskem zalivu in njenega suverenega dostopa v mednarodne vode:
Kar je lahko še stvar nadaljnih pogajanj in končnega dogovora, so tehnike okrog mejnih
znamenj in režima v vodah. V to smer se nagibajo celo nekatera hrvaška natisnjena
razmišljanja.
3. In v skrajnem primeru, da suvereno zahtevamo od Evropske skupnosti in ZDA, da
Hrvaški ukažejo, da se umakne iz vseh spornih delov Piranske občine (tako kot so
ukazali Srbom na Kosovu in v Bosni). Končno je ta piranska godlja tudi zapuščina razpada
Jugoslavije. Seveda, smešno je, da jih moramo na to spomniti, ampak to lahko ima vsaj
psihološki efekt.
Sem pesimist glede vere, da bi/bosta slovenska vlada in diplomacija bili sposobni in voljni
zares vztrajati na vsaj eni od teh treh točk. In Londonski memorandum iz 1954. leta bi nam morala
biti osnovna ali izhodna premisa za nadaljnja pogajanja, saj sta bila ves Piranski zaliv in rob
Savudrijskega polotoka vsaj de iure vsa naša. Naši politiki bodo nedvomno preizkusili tudi vse ovinke
in stranpoti, da bi kaj dosegli. Ljudstvo pa postaja naveličano in bo sprejelo, kar jim bo najlepše
ponujeno. Pa še velik praznik in hrvaško slovensko objemanje nam bodo priredili zraven. Nekaj
malega upanja pa mi vseeno dajejo nedavna izjave našega veleposlanika in koordinatorja za Zahodni
Balkan Vojka Volka in samega predsednika države Danila Tűrka.
Vojko Volk namreč meni (STA, 9/7), da bi morala Hrvaška izbrisati posledice svojih potez in
v celoti povrniti stanje na dan osamosvojitve obeh držav, šele nato bosta obe državi na štartni črti
mediacije, arbitraže ali sojenja resnično izenačeni in ne bo ena že vnaprej v veliki prednosti, upanje v
razumno rešitev mejnega problema pa bo zares utemeljeno. Volk še opozarja, da je slovenska blokada
hrvaških pristopnih pogajanj z EU zato upravičena, predvsem zavolj hrvaške enostranske in
protipravne prisvojitve polovice Piranskega zaliva, kjer meje nikoli ni bilo. …Hrvaška je svojo
pravno in politično napako potrdila še s tem, da je svoje [nelegitimne] pridobitve in sredinsko črto v
Piranskem zalivu vnesla v svoje uradne zemljevide, zakone in druge predpise, še poudarja
veleposlanik. Dodal bi, da je ponekod postavila tudi kamne ali pile, mi pa nič.
13
Predsednik države Danilo Türk pa je pred nekaj dnevi za Objektiv, sobotno prilogo
Dnevnika, komentiral trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, tudi v luči nedavnega domnevnega
poskusa atentata hrvaškega državljana na vrh slovenske politike … kar je povezano z atmosfero, v
kateri se je to zgodilo. ..Po njegovem mnenju sta se v tem primeru obe strani odzvali zrelo in
odgovorno, sedaj pa morata nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo
rešitve problemov. Državi, če želita priti do rešitve, se morata zavedati, da je vedno pomembno
medsebojno spoštovanje.
Po Tűrkovi oceni gre zadnji Rehnov predlog s 15. junija "zelo daleč in v pravo smer," ki obeta
možnost rešitve spora. Kot ocenjuje, gre za "najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega,
kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo
tretjega. … Hrvaški predlog, po katerem je Zagreb izrazil pripravljenost umakniti določene pristopne
dokumente, če bi pravne službe Evropske komisije ocenile, da prejudicirajo mejo, je označil za
iluzijo.. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati
v postopku reševanja spora, je dodal.
Zanimivo je, da se je končno oglasil tudi naš bivši slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel,
ki je 14. julija za hrvaški Jutarnji list dejal, …”da sedaj, ko ima Slovenija zaradi prejudiciranja meje v
hrvaških pristopnih dokumentih zadržke v več poglavjih ne gre za blokado hrvaških pogajanj, temveč
za "tehnični problem". Že lani je Rupel še kot naš zunanji minister prvi opozoril, da ima Slovenija
zadržke glede hrvaškega prejudiciranja meje v pogajalskih dokumentih za vstop v EU. Po tej logiki,
če Hrvati dokumente umaknejo, zadržkov ni več in blokade ni več. Ampak tukaj je težko najti
soskladje s tistim, kar menita Tűrk in tudi Rehn.
Seveda so še nekakšne možnosti fer dogovora, da lahko pogovore o meji sporazumno
prestavimo na kasnejšo obdobje, če bi bilo možno v tem obdobju imeti nekonfliktno mejno stanje. To
niti ni tako pogubna ideja glede na to, da so nacionalistična čustva na Hrvaškem še zelo pregreta in bo
potrebno še vsaj deset ali petnajst let kot mi je pred kakimi desetimi leti povedal hrvaški ambasador v
Avstraliji, da se nacionalistične strasti umirijo. Ampak hrvaški infantilni poglavarji, ki te strasti samo
še podžigajo, nam še vedno trdijo skoraj vsak dan: da “Hrvaška bo postala polnopravna članica
Evropske unije, vendar za to ne bo dala niti centimetra svojega ozemlja,'' Prav, dobro, saj ji tudi ni
treba. Naj Hrvaška samo vrne Sloveniji tisto, kar nam je ukradla ali si nezakonito prisvojila!
Hrvate moramo mi ali pa mednarodna skupnost prepričati, da glede Piranskega zaliva nimajo
v ničemer prav in da bi bilo prav, da nehajo gnesti dragonjsko blato in da lahko mejijo na Zahodno
Evropo samo s tem, da mejijo na Slovenijo.
V smislu možne odgoditve končnega dogovora, se za skrajno silo lahko Slovenija zmeni s
hrvaško vlado tudi za začasni tako imenovani Franko Jurijev kondominij teh spornih vod v zalivu in
na visokem morju (vse do izliva reke Mirne), tega naj bi bili sedaj Hrvati pripravljeni sprejeti (nič
uradnega še). Glede na to, da Slovenija vztraja trdno vsaj na stanju 21 junija 1991, je predlog za
kondominij brezpredmeten, saj je bil takrat piranski zaliv še ves naš in tako naj bilo še poslej. Naši
pogajalci naj se, samo ob omembi možnega kondominija, spomnijo tudi šavrinskega ljudskega reka,
da “ z dvemi guspudarji še voso (osel) krepŕ od glada ” ali po kranjsko: v španoviji še pes crkne. Kar
nas takoj spomni, da smo iz takozvane “stoletne” jugoslovanske španovije sedaj prišli v evropsko
“večno” federacijo ali španovijo.
Lahko samo molimo: Bog nas ohrani, Bog nas obvarji!
O piscu te razprave:
Bert Pribac, rojen v Sergaših v Slovenski Istri, je 43 let preživel v Avstraliji, kjer je deloval
kot bibliotekar v Narodni knjižnici Avstralije in potem na Zveznem ministrstvu za zdravje in v tem
svojstvu je bil tudi občasni svetovalec za zdravstveno informatiko pri Svetovni zdravstveni
organizaciji (WHO) in ob tem je naključno pomagal ponovno navezati diplomatske stike med ZDA
in Kitajsko. Objavil je pet pesniških zbirk, vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in
slovenskem jeziku. Prevedel je libreto Planinske rože Radovana Gobca v angleščino in še nekaj
krajših tekstov. Lani pa je v angleščino prevedel še Kosovelove pesmi in zbirka 120. izbranih pesmi
je izšla v Cambridgeu. V slovenščino je prevedel zbirko sodobne avstralske poezije in antologijo
aborigenske poezije. Pri založbi 2000 je izdal tudi knjigo Slovenske spravne motnje.
Šopek poljskega cvetja za dobro razpoloženje po napornem pisanju in branju.
15 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
