kaktus
asistent
Pridružen/-a: 06.03. 2006, 22:24
Prispevkov: 163
|
 Objavljeno: 14 Apr 2008 08:39 Naslov sporočila: aleš zalar tokrat tako |
 |
|
Aleš Zalar, pravni svetovalec in predsednik odbora za pravosodje pri LDS
Sodišča morajo biti odprta 24 ur na dan
12.04.2008
Aleš Zalar, nekdanji predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, se je po neuspeli kandidaturi za vnovično vodenje ljubljanskega okrožnega sodišča in po sporu z ministrom Lovrom Šturmom odločil, da vrne sodniški mandat. Zdaj bo kot pravni svetovalec in predsednik odbora za pravosodje znotraj LDS poskušal spremeniti zastarel sodni sistem v Sloveniji.
Zakaj ste vrnili sodniški mandat in se vključili v politiko kot vodja odbora za pravosodje pri LDS?
V sodstvu sem bil 18 let, od tega sem bil 16 let predsednik sodišča. Pravosodje ima hude probleme z vidika hitrosti in kakovosti delovanja. Bolj kot sem se zaganjal v neke ustaljene vzorce, bolj kot sem poskušal uvajati neke spremembe, več je bilo odpora. Vendar ne toliko znotraj sodstva kot s strani politike. Zlasti v mandatu te vlade je bilo to zelo izrazito. Tudi v preteklosti sem bil zelo izpostavljen in sem imel s številnimi ministri zelo živahne dvoboje. Ministri so prihajali iz vseh mogočih strank, LDS, SDS, SLS, SDZ, in kot predsednik okrožnega sodišča sem delal kar pod osmimi ministri. Vendar se nikoli ni zgodil tak konflikt kot z ministrom Šturmom iz NSi. Vse skupaj je zraslo v pravo malo afero, ki se je končala tako, da ga je sodišče obsodilo zaradi diskriminacije zaradi mojega prepričanja. Ko enkrat zadeva pride tako daleč, potem je bilo jasno, da v sodstvu nimam nobene prave perspektive spreminjati sodstvo od znotraj, zato sem se odločil, da ga bom poskušal spreminjati od zunaj.
Se sploh še nameravate kdaj vrniti v sodstvo?
O tem trenutno ne razmišljam. Če se bom hotel vrniti, bodo zame veljala enaka pravila kot za vsakega pravnika, ki želi postati sodnik.
Večina sodnikov se pri odhodu iz sodstva odloča za odvetniški poklic, ki je finančno bolj privlačen. Zakaj ste se vi odločili za politiko?
Kot predsednik sodišča sem veliko delal tudi v tujini in si ustvaril široko mrežo stikov po tujini. Zlasti Svet Evrope in Evropska komisija sta me angažirala v številnih različnih evropskih državah, od Švice, Ukrajine, Albanije in celotnega zahodnega Balkana do Estonije. Na osnovi tega sem zdaj vključen v mednarodne projekte kot svetovalec. Trenutno sem svetovalec romunskega vrhovnega sodišča in hrvaškega ministra za pravosodje. Dobivam številne ponudbe za delo v Rusiji, Uzbekistanu ... Zato bom ostal v teh okvirih, kjer lahko kreiram pravosodno politiko. To velja tudi za moje delo v Sloveniji.
Ste zdaj postali član LDS?
To je bila zame težka odločitev, saj nikoli prej nisem bil povezan z nobeno politično stranko. Ko je postalo znano, da mi sodniška funkcija miruje, me je Katarina Kresal začela vabiti, naj nudim strokovno pomoč političnemu odločanju, in odločil sem se, da bom to poskusil in po nekem času ocenil, da je to v redu. Ta preizkusna doba je minila in odločil sem se, da se odrečem sodniški službi. Sem se pa včlanil v stranko.
Boste kandidirali tudi na listi LDS na volitvah?
Tega še ne vem, o tem se bomo še pogovarjali.
Ste se s predsednico LDS kot sodnik kdaj prej srečali v kakšnem sodnem procesu?
Ne, nikoli. Povedali so mi, da je bila na sodišču, kjer sem bil predsednik, zaposlena kot strokovna sodelavka. Vendar ima ljubljansko okrožno sodišče več kot 400 zaposlenih. V službi se nikoli nisva srečala, vendar sem jo dvakrat srečal na pravniških konferencah. Vedel sem, da je delala kot pravnica pri mobilnem operaterju Vega.
Pravosodni minister Šturm se vsaj po lastnih besedah zelo trudi, da bi zmanjšal sodne zaostanke, da bi pospešil delo sodišč. Kako se to odraža v praksi?
Problem njegove pravosodne politike v tem mandatu je, da ni bil pripravljen sprejeti nobene rešitve, nobenega ukrepa, ki bi pokazal rezultate z določenim zamikom. Spomnim se najinih pogovorov, ki sva jih imela ob moji prvi in drugi kandidaturi za predsednika sodišča. Pogovor je bil korekten in nisva se pogovarjala, kako bom vodil sodišče, temveč ga je zanimalo, kaj bi storil, da bi bil naš pravosodni sistem učinkovitejši. Poslušal je vse moje potencialne ukrepe, na koncu pa je dejal, ne bo šlo. Vprašal sem ga, zakaj ne? Odgovoril mi je, da »nimamo časa. Naš mandat je zelo kratek in v tem mandatu moramo nekaj pokazati«. To je problem, da koncipiraš pravosodno politiko, da ugajaš do naslednjih volitev in nočeš sprejeti nekih rešitev, ki na kratek rok ne bodo dajale nekih velikih pozitivnih rezultatov, na dolgi rok pa nedvomno. Zato se je odločil za eno samo strategijo, povečati število sodnikov v Sloveniji. In to je naredil. Ob začetku njegovega mandata je bilo 780 sodnikov, zdaj pa jih je 1100. Slovenija je absolutni evropski rekorder po številu sodnikov na število prebivalcev. Na 100.000 prebivalcev imamo zdaj 55 sodnikov. Velika Britanija ima samo 2,5 sodnika na 100.000 prebivalcev, Finska deset, Avstrija 20. Potem skoraj ni države, ki bi jih imela več kot dvajset, Slovenija pa jih ima kar 55.
Šturm se zelo hvali s programom Lukenda, kakšno pa je realno stanje? Še vedno se čaka nekaj let na sodne obravnave.
Statistično gledano se je število nerešenih zadev nekoliko znižalo. Vendar ta statistika še nič ne pove. Dejansko gre za zelo majhne premike, čeprav se je toliko povečalo število sodnikov. Cilj projekta Lukenda je popolna odprava sodnih zaostankov, ne pa samo zmanjšanje ali prepolovitev. Odprava sodnih zaostankov čez dve leti, do 2010, je popolnoma nerealno predvidevanje. Glede na tempo skrajševanja zaostankov, se to ne bo zgodilo niti v desetih letih, morda niti v petnajstih letih. Zgodilo se je drastično povečanje sodnikov, zdaj pa mora država zagotoviti denar za njihove plače. Zato je zmanjkalo denarja pri plačni reformi in sodniki napovedujejo stavke. Ne poznam nobene evropske države, kjer bi bil tako hud spor med sodno vejo oblasti ter vlado in parlamentom, da gredo sodniki dobesedno na cesto. Zaradi plač novim sodnikom so zamrznili plače obstoječim sodnikom. Že prej pa so bile plače slabe. Popolnoma nerealno je pričakovati, da bodo nemotivirani sodniki naslednjih deset let delali samo na etični pogon.
Ali gre pri sodniški stavki zgolj za plače ali za nekakšen upor proti politiki ministra Šturma?
Glavni razlog je plačni sistem. Res pa je, da sta oba ministra, Šturm in Gregor Virant, močno razjezila sodnike. Šturm, ko je izjavil, da če jim kaj ni všeč, naj si poiščejo drugo službo. Virant pa z izjavami, da lahko poleg svoje plače dobijo še do dve tretjini dodatka, če bodo več in bolje delali.
Šturm obljublja nagrade za sodnike, ki bodo bolj pridni in bodo rešili več primerov ...
To je problem Šturm-Virantovega koncepta in zaradi tega je prišlo do hudega spora med sodniki in vlado. Bistvo njunega koncepta je, da uvaja plačevanje sodnikov po uspehu, kot imajo to urejeno po različnih podjetjih. Za sodnike je ta model nesprejemljiv in je v nasprotju z vsemi mednarodnimi standardi, ki urejajo plačevanje sodnikov. Sodniška plača mora biti po teh standardih nespremenljiva. Pred kratkim se je zgodilo precej kontroverzno sklepanje pogodb nekaterih sodnikov s predsedniki sodišč, da bodo reševali konkretne zadeve in zato dobili dodaten denar. Izkazalo se je, da je tveganje preveliko, ker jim bodo lahko ljudje očitali, da so spor izgubili samo za to, ker je imel sodnik interes, da ni izvedel dokazov, zato da bo prej končal zadevo in dobil nek denar. S tem je kompromitiran videz sodnikove nepristranskosti. Finančni interesi ne smejo biti vključeni v presojo. Če ima sodnik finančni interes v zadevi, je konec neodvisnega sodstva. Svet Evrope je že interveniral v sporu pred ustavnim sodiščem, kjer so predstavili svoje stališče, ki ga je sodišče upoštevalo. Šturm in Virant te ustavne odločbe ne spoštujeta in dajeta zelo slab zgled državljanom. Če politik ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča, zakaj bi navaden državljan spoštoval recimo odločbo sodišča za prekrške.
V Šturmovem primeru je še posebej bizarno dejstvo, da je bil nekoč sam ustavni sodnik, zdaj pa ne spoštuje odločb ustavnega sodišča.
Šturm je politik in tako deluje ter razmišlja.
Vendar Šturm sploh noče biti politik, saj se noče včlaniti niti v tako rekoč lastno stranko ...
V bistvu je to samo sprenevedanje. Najbolj me je negativno presenetil njegov pristop, ko je obravnaval moj primer. Ko je bil on ustavni sodnik, je ustavno sodišče obravnavalo vprašanje, ali je minister za pravosodje lahko pristojen za imenovanje predsednikov sodišč glede na dejstvo, da je minister politik. Takrat je ustavno sodišče z minimalno večino pet proti štiri razsodilo, da jih lahko imenuje. Med tistimi štirimi, ki so bili proti, je bil tudi Šturm. Čez nekaj let, ko je postal minister, pa je ravnal ravno obratno. Zagovarjal je rešitev, da mora biti pravosodni minister pristojen za imenovanje, in je zahteval še več pristojnosti. Tu je izgubil vso kredibilnost, ki si jo je pridobil kot ustavni sodnik.
Vi ste imeli takrat pri kandidaturi podporo sodnega sveta in vseh predsednikov okrožnih sodišč, vendar je ni upošteval.
Sodni svet me je dvakrat predlagal za imenovanje. Tudi prvič so predsedniki okrožnih sodišč izrazili veliko začudenje nad tem, da me Šturm ni imenoval.
Svojo odločitev je utemeljeval, da nimate dovolj izkušenj, da niste bili velikokrat na obravnavi ...
To je bilo zelo zanimivo, da nekomu, ki dela 18 let, rečeš, da nima izkušenj, nato pa v tretjem postopku izbereš nekoga, ki ima samo eno leto sodniških izkušenj. S tem je spet pohodil svoje prejšnje odločitve.
Baraga je bil prej tožilec. Tožilstvo v Sloveniji slovi kot močno politizirano.
Pri tožilcih je položaj precej drugačen, saj niso del sodne oblasti. Sodijo pod izvršno oblast in tudi sistem njihove organiziranosti je hierarhičen. Višji tožilec lahko da nižjemu navodila. Sodniku pa nihče ne more dajati navodil. To je normalno v vseh državah in povsod so tudi pod določenim vplivom izvršne oblasti. Politiko pregona izvajajo ob upoštevanju političnih prioritet. Zato je toliko pomembneje, da so sodniki neodvisni od dnevne politike. Ne skrbi me toliko delovanje tožilcev, kot če bi sodniki postali preveč odvisni od politike. Način, kako lahko postanejo bolj politični, je ta, za katerega se zavzema minister Šturm. Predsedniki sodišč, ki jih imenuje pravosodni minister, imajo zdaj bistveno večja pooblastila kot prej. Zdaj odločajo o sodnikovi karieri, o njegovi plači, o napredovanjih, lahko bodo dodeljevali zadeve sodnikom. Minister si je odprl nek kanal do konkretnih zadev od predsednikov sodišč navzdol, kar je zelo nevarno. Politika je šla spet predaleč.
Pravite, da ima Slovenija kar 55 sodnikov na 100.000 prebivalcev. Ali to pomeni, da se Slovenci več tožarimo, da potrebujemo toliko sodnikov?
Mi se ne tožimo nič več kot v preostalih državah. Problem je v tem, da imamo eno samo možnost reševanja sporov, in sicer da se obrnemo na sodišče. V državah, kjer so sodišča hitra in kakovostna, so razvili koncept, da je sodišče zadnja možnost. To pomeni, da moraš pred sojenjem ponuditi načine za reševanje sporov, kar velja predvsem za civilno področje, deloma pa tudi za kazensko. Drug problem so sama previla postopkov na sodišču, ki so predolgi in zapleteni. Četudi v naših kazenskih primerih obtoženec prizna dejanje takoj na začetku, mora sodišče izpeljati celoten postopek, kot če ne bi priznal. Zaslišati mora vse priče, postaviti izvedence ... Tega v drugih državah ni, ker s priznanjem dobiš določen odpustek, nekaj nižjo kazen. Poleg tega je še polno drugih postopkov, ki preprečujejo, da bi se sojenje sploh zgodilo, ampak se določi samo še kazen. Zato pri nas kazenski postopki trajajo obupno dolgo. Naša sodišča so tudi popolnoma tehnološko zastarela. V večini preostalih evropskih držav se glavne obravnave zvočno snemajo. Tam ni tipkanja, povzemanj, kaj je kdo rekel. Pri nas so postopki zaradi tega za 60 odstotkov daljši.
Zakaj se potem sodišč ne modernizira?
Minister Šturm se je odločil za drugo prioriteto. Denar namenjen za investicije za sodstvo je namenil za zidove. Kupuje nove zgradbe, gradi palače in se hvali, koliko novih prostorov so pridobili. Glavni problem slovenskega pravosodja ni prostor, temveč tehnološka zastarelost. Finci so pred leti investirali 36 milijonov evrov letno za tehnološko posodobitev sodišč z računalniškimi sistemi. Pri nas pa je ministrstvo za pravosodje v enem letu porabilo 38 milijonov evrov za nove poslovne prostore. Pri Fincih so civilne zadeve končane v dveh mesecih, kar je za nas znanstvena fantastika.
Kot znanstvena fantastika za slovenske razmere se sliši tudi vaš projekt, da bodo sodišča lahko delovala 24 ur na dan, da bo imel vsak možnost izbire, za kakšen postopek se bo odločil pred sodiščem. Kakšen projekt je sploh to?
V trenutku, ko sodišče posluje elektronsko, lahko vsaka stranka sama ali prek odvetnika po elektronski poti vloži tožbo ali odgovori na tožbo, predloži dokaze. To naredi kadarkoli v dnevu. Ob polnoči, ob treh zjutraj, dopoldne, popoldne. To ne pomeni, da so sodniki 24 ur v službi, ampak da je sodišče odprto 24 ur na dan. Ta model razvijajo v številnih državah, nekateri so že precej daleč. Gre za to, da je treba za to tehnološko posodobitev nameniti nekaj denarja. Treba je kupiti naprave, računalnike, razviti programe. Govorimo o drugačnih prioritetah. Finančna sredstva za posodabljanje niso neomejena in treba je ostati v realnih mejah. V LDS bi se zavzeli za moratorij na investicije v poslovne prostore in pisarniško pohištvo. Mi bi ves denar v prihodnjih dveh letih namenili za razvoj elektronskih sodišč in zvočno snemanje obravnav. To bi bil izvrsten začetek modernizacije slovenskih sodišč.
Kaj pa je z menijem izbiranja različnih postopkov?
To je meni, po katerem se stranka odloči, kaj bo izbrala, katero vrsto postopka. Ne gre za nekaj izvirnega, ker ta koncept prodira v Evropo iz ZDA. Tam imajo ta model razvit že več kot 20 let in rezultat tega modela je, da sodišča obravnavajo samo še dva odstotka vseh zadev, ki jih sprejmejo na sojenju. Vse drugo se reši prej z enim od teh postopkov.
Lahko to malo bolje razložite ...
Stranki se ponudi, naj si izbere enega izmed alternativnih postopkov. To je lahko mediacija, arbitraža, zgodnja nevtralna ocena spora, kjer pravni strokovnjak pove, kakšne možnosti sploh ima stranka v eventualni pravdi, lahko je »rent a judge« postopek, ko ti najameš sodnika, da ti pove, kaj te čaka v resni pravdi. Teh postopkov je veliko. Lahko so tudi kombinirani. Dolžnost stranke je samo, da si izbere enega izmed teh postopkov. Sodišče ima posebne specialiste za reševanje sporov, ki stranki svetujejo in ji rečejo, glede na vaše probleme, glede na pravno naravo tega spora, se zdi, da je najprimernejši ta in ta postopek. Stranka ima pravico izbire med široko vrsto teh postopkov, ampak enega mora izbrati. Šele, ko v tem postopku pride do položaja, ko rešitev ni možna, šele potem zadeva prestopi v klasičen sodni postopek. Ti postopki so ekspertni, so bistveno bolj prilagojeni zahtevam strank, stranka lahko kontrolira pravila teh postopkov in tudi končni izid tega postopka. Na sodišču ne moreš kontrolirati ničesar. Ne veš, kdo ti bo sodil, nimaš nobene možnosti kontrolirati končnega rezultata. Ko se postopek konča, stranke največkrat vprašajo svoje odvetnike, kaj se je pravzaprav zgodilo, ker ne razumejo, kaj se je sploh dogajalo na obravnavi.
Kaj pa kazenski postopki?
Pri nas mora tožilec preganjati vsakega storilca kateregakoli kaznivega dejanja. In kaj je rezultat tega? Masa zadev na tožilstvu, ki je ne obvladuje in potem ta masa zadev pride pred sodišče. Svet Evrope je že pred časom priporočil državam, naj gredo v diskrecijski pregon, kar pomeni, da tožilec dobi pravico, da presodi, ali bo nekoga obtožil ali ne, tudi če ima dokaze, da se je zgodilo kaznivo dejanje. Ampak ko to diskrecijo izvršuje, ima hkrati možnost, da se v pogajanjih s potencialnim obtožencem dogovori za delo v korist skupnosti, za plačilo odškodnine žrtvi ali za druge alternativne kazni. S tem seveda ne obremenjuje sodnega sistema.
Je kakšna možnost, da pri nas dobimo sodnike, kot jih imamo na televiziji, ko pred kamerami odločajo o raznih sporih?
Način, kako ljudje živimo danes, nas vse sili, da razvijemo zelo kratke postopke. Nihče ni pripravljen čakati pet, sedem let na rešitev problema. Svetovno pravosodje gre v smer izbirnih in pospešenih postopkov. Vprašanje pa je, kako se bo Slovenija priključila državam, ki so ta model že razvile. Ta trenutek smo med zadnjimi v Evropi. Kamere v sodnih dvoranah so zgodba zase. Dobra stran je v tem, da ljudje bolj razumejo sodni sistem, slaba pa, da pred kamerami vsi, tudi sodniki, spremenimo svoje vedenje. Postanemo igralci. Sodišče mora delovati v diskretni atmosferi.
Bili ste tudi predsednik komisije za pomilostitve pri predsedniku Drnovšku. Takrat je bilo v javnosti veliko govora o pomilostitvah Kovačiča ter nekaj preprodajalcev mamil ...
Predsednik te komisije sem postal ravno po teh pomilostitvah, ker so te pomilostitve dvignile ogromno prahu in me je predsednik Drnovšek poklical, da bi vodil ekspertno skupino, ki bi mu svetovala. Šele po teh pomilostitvah, ki ste jih omenili, smo začeli z delom. Zame osebno je bila to zelo zanimiva izkušnja, predvsem za to, ker sem se čisto neposredno ukvarjal z obsojenci. Pri nas imamo v zaporih predvsem ljudi z obrobja družbe. Ljudi, ki so slabo izobraženi, ki imajo težave s svojim socialnim položajem. Po navadi ti ljudje tudi, ko pridejo nazaj iz zapora, nimajo veliko možnosti, da bi se vključili v normalno življenje. Pokazalo se je, da imamo izjemno slab sistem usposabljanja ljudi, da lahko normalno zaživijo po tem, ko pridejo na prostost.
Koga ste vi predlagali, naj se ga pomilosti?
Mogoče je bil za javnost zanimiv primer, ko so za specifično obliko pomilostitve zaprosili tisti, ki so bili obsojeni za celovški rop. Oni so zaprosili za tako obliko pomilostitve, da bi se jim zbrisala kazen iz kazenske evidence po tem, ko so prestali zaporno kazen. Ker dokler je bila vpisana v evidenci, niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat je naša komisija dala tak predlog predsedniku Drnovšku, s tem da je to predlagalo že prej tudi sodišče, ki je s tem soglašalo. Strinjal se je tudi minister za pravosodje Šturm.
Vse te pomilostitve so v javnosti po navadi sprejete zelo negativno ...
Teh predlogov je ogromno. Mi smo vsak mesec obravnavali vsaj 25 takšnih prošenj. Velika večina teh predlogov je zavrnjenih. Tukaj imajo glavno težo predlogi tožilstva in sodišč. Če sta tožilstvo in sodišče dala predlog, naj se pomilostitvi ugodi, je praviloma tudi minister predlagal, naj se pomilostitvi ugodi. Potem je tudi naša skupina predsedniku predlagala, naj prošnji ugodi. Odloča pa predsednik sam. Drugače pa tak pomilostitveni postopek traja pol leta.
Ta vlada je zelo zaostrila kaznovalno politiko. Imamo nove moralne člene v zakonih, nove kazni za prometne prekrške, napovedano uveljavitev dosmrtne kazni. Kaj menite o tem?
Ta politika se zaostruje tako do kaznivih dejanj kot tudi do prekrškov. Globe se drastično višajo. Pri teh globah je najbolj problematično to, da nihče ne razmišlja o tem, ali je človek, ki povzroči nek prekršek, sploh zmožen plačati to globo. Tukaj ni nobenega tehtanja. To je nepravičen sistem. Nekdo, ki ima 5000 evrov plače, bo z lahkoto plačal 1000 evrov kazni, tisti, ki ima 500 evrov plače, pa ne.
Lahko pričakujemo, da se bo še povečalo število zaprtih zaradi uklonilnega zapora?
Če ne plačaš kazni, greš v tridesetdnevni zapor. Ko smo v Sloveniji sprejeli ta zakon, smo imeli kar naenkrat zaprtih 1100 ljudi. Število zapornikov se je drastično povečalo in v trenutku smo dobili ljudi, ki so šli v zapor zaradi denarne kazni za prekrške. Tukaj sploh ni nihče naredil analize, ali so jih zaprli, ker niso hoteli plačati kazni, ali je niso zmogli plačati. Ta model, da zapiramo lastne državljane, ker niso plačali kazni zaradi prekrška, je popolnoma neustrezen.
Koliko je dražje, če gredo v zapor, kot če ne plačajo kazni?
Narejena je bila analiza, v kateri so ugotovili, da uklonilni zapor stane davkoplačevalce enajstkrat več, kot je prihodek v proračun, če bi bila kazen plačana. To kaže, da je to popolnoma neučinkovito. Naš cilj v LDS, za to imamo tudi popolnoma konkreten program, je, da bi Slovenija postala država z najnižjim številom zapornikov glede na število prebivalcev v Evropi, tako kot je bila leta 1995. Kar pa ne pomeni, da bomo kar tako na prostost izpuščali kriminalce, ampak da bomo razvili drugačne načine sankcioniranja, še zlasti za nižje zaporne kazni. Zlasti delo v korist skupnosti je način, ki bi moral začeti funkcionirati, in povrnitev škode žrtvi.
Ampak javno mnenje je naklonjeno višjim kaznim. Ljudje zahtevajo sankcije, sploh v primerih težkih kaznivih dejanj. Gre v primeru novega kazenskega zakonika tudi na nek način za kupovanje glasov pred volitvami?
Po nekaterih javnomnenjskih anketah je to res. Ampak ljudje ne vedo tega, da tudi če bi imeli dosmrtni zapor, če gledamo primerjalno z drugimi državami, ki ta zapor imajo, je zelo majhna verjetnost, da bi kdo dejansko sedel v zaporu do smrti, ker institut dosmrtnega zapora nujno spremlja tudi institut pogojnega odpusta. Statistike kažejo, da v tistih državah, kjer imajo dosmrtni zapor, tisti, ki so bili obsojeni na dosmrtni zapor, dejansko preživijo v zaporu od 13 do 17 let. To dejansko sploh ni dosmrtni zapor. Enak učinek bi lahko dosegli, s tem da bi lahko predpisali možnost, da sodišče ob izreku zaporne kazni daljše od 15 let hkrati odloči, da obsojenec nima pravice do pogojnega odpusta. Maksimalno bi 30-letni zapor, kot ga imamo danes, tako popolnoma zadoščal. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
