Administrator
Administrator foruma
Pridružen/-a: 27.12. 2005, 13:53
Prispevkov: 218
|
 Objavljeno: 25 Mar 2006 09:47 Naslov sporočila: Medijski monopol |
 |
|
Monografija Sandre Bašić Hrvatin in Lenarta J. Kučića je obsežna sondaža medijskih lastniških struktur.
Avtorico poznamo kot priznano poznavalko medijske problematike in ugledno profesorico, avtor pa je znanstveni in širši javnosti skorajda neznano ime. Njuno delo Monopoli je razdeljeno na štiri širša poglavja. V prvem avtorja obravnavata problematiko medijske koncentracije, nato se posvetita problematiki evropske medijske politike, predstavita lastnino medijskih mogotcev in se nazadnje posvetita slovenski medijski tranziciji. V prvem delu se avtorja ukvarjata predvsem z negativnimi posledicami medijske koncentracije, s koncentracijo medijskega lastništva ter s posledicami, ki jih imata ta pojava na medijski pluralizem. Skozi navajanje konkretnih in zanimivih dejstev, na primer »da je vseh 175 časopisov v lasti Ruperta Murdocha podpiralo vojno v Iraku« (str. 14) in ponazoritvijo teoretskega okvira, utemeljujeta problem svobode novinarskega izražanja, demokracije, korporativizma ter političnih in oglaševalskih interesov. Na področju medijske politike avtorja zagovarjata tako politični, kot tudi kulturni pluralizem. Splošni 'svetovni' trend medijske koncentracije pa obravnavata kot anomalijo.
V drugem delu knjige se avtorja posvetita predvsem medijskim politikam na območju Evrope. Medijska koncentracija postaja vse bolj pereč problem, ki ga je potrebno analizirati na ekonomskem in mnenjskem trgu. Avtorja kritizirata nejasno in nedorečeno evropsko medijsko politiko in ji očitata ne-delovanje v smislu preprečevanja medijskega monopolizma. Črnogleda sta tudi do novih medijev in tehnološke konvergence. Tehnološke spremembe naj bi namreč še dodatno poglobile problem medijske koncentracije.
Analizo medijskih mogotcev in njihove lastnine avtorja utemeljujeta in navezujeta na ugotavljanje spremembe odnosa med državo in kapitalističnim razredom, v globalnem kapitalističnem sistemu. Kompleksnost evropskega medijskega trga, lastniške povezave med medijskimi korporacijami, oglaševalske in politične interese obravnavata na primeru Francije, Nemčije in Italije. Bralcu bo morda najbolj zanimiv prav slednji primer, ki izčrpno obravnava nastanek medijskega imperija Silvia Berlusconija. Primer je zanimiv prav zaradi kompleksnih povezav in prepletenosti medijskih lastniških struktur, lastništev gospodarskih in športnih organizacij, političnih interesov, sodnih spletk, oglaševalskih namer ter življenjske zgodbe tega italijanskega politika, ki posredno izraža tudi edinstvenost medijsko regulirane, populistične naravnanosti kulture neke razvite evropske družbe. Kljub izčrpnemu, mestoma že nekoliko tabloidnemu, orisu berlusconizacije italijanskega medijskega prostora, avtorja zgodbi vseeno ne moreta podati epiloga, saj si je v zadnjih letih Berlusconijeva korporacija izmislila kopico novih tržnih prijemov, ki skušajo zavoljo neizgubljanja in pridobivanja (novega) občinstva zaobiti vse sprejete zakone na področju medijske regulacije.
Kakor Berlusconi, je tudi Murdoch zelo zanimiv in oprijemljiv fenomen, le da slednji krepko presega nacionalne meje medijskega lastništva posameznih držav. Murdoch je svetovna medijska korporacija. Razsežnosti njegovih korporacij so skorajda imperialne. Avtorja posebej navajata dokaj manifestno poseganje Murdocha v dnevno politiko, med katerimi najbolj odmeva Murdochovo podpiranje politike Margaret Thatcher, ki je na področju medijev »zagovarjala kombinacijo močne vlade in komercialnih medijev.« (str. 160) Njegov poslovni pragmatizem ima razsežne politične posledice, saj je bila njegova medijska podpora vedno namenjena vladajoči politični opciji, še poudarjata avtorja. Murdoch se široko razpreda na avstralskem trgu, trgu ZDA in na trgu Velike Britanije. Kljub temu je slednji pojmovan za enega liberalnejših medijskih trgov. Avtorja poudarjata, da je posebnost Velike Britanije v ohranjanju trdnega položaja javnega servisa in posledičnem ohranjanju različnih medijskih lastnikov, saj se lastniki večine britanskih medijev ukvarjajo z poslovnimi dejavnostmi, ki so izključno povezane z mediji. V EU imamo tako le pet večjih in vplivnejših medijskih korporacij, katerih lastniške povezave so kompleksno in 'incestuozno' prepletene. Avtorja ugotavljata, da se evropski medijski trg vse bolj koncentrira, kar vpliva na uredniško neodvisnost medijev in zmanjšuje pluralnost medijskih vsebin.
Podobno sta avtorja kritična tudi do medijske koncentracije na treh medijskih trgih v Sloveniji, s katerimi se ukvarjata v zadnjem delu monografije. Kritično ovrednotita vse poskuse regulacije slovenskega medijskega prostora. Kratka evalvacija pravne regulative pokaže, da je slovenska zakonodaja pluralnost in raznovrstnost medijev želela regulirati z dvema zakonoma. Prvi je bil zakon o javnih glasilih, ki ga je leta 2001 zamenjal zakon o medijih. Oba zakona sta imela, po mnenju avtorjev, v praksi nekatere negativne implikacije. Poleg vpogleda v pravno regulativo avtorja podata še analizo medijskega trga. Kot primer monomedijske koncentracije navajata trg splošnoinformativnih dnevnih časopisov, kjer je večina vplivnejših dnevnih časopisov medsebojno lastniško povezanih. Podobno pereči problemi obstajajo na trgu radijskih programov. V tem kontekstu je izpostavljena nacionalna mreža Infonet media, katere članice se povezujejo programsko, oglaševalsko in lastniško. Če na radijskem področju vsaj navidezno vlada gneča, je področje televizijskega trga urejeno v 'duopol'. Nacionalna televizija ter družba Pro plus, ki je v lasti ameriške družbe CME, si delita več kot triinsedemdeset odstotkov televizijskega trga. »V slovenskem realnem prostoru se utegne zgoditi, da si bo skupina desetih lastnikov in petih najvplivnejših nadzornikov med seboj razdelila 'medijska posestva'.« (str. 241) Avtorja podata pesimistično napoved, da se bo Slovenija po vseh neuspelih zakonskih poskusih, ki jih je v zadnjih petnajstih letih neuspešno uveljavljala na področju medijske politike, na koncu soočila s posledicami in težavami iz začetka devetdesetih let, iz začetka tranzicije, ki se potemtakem nikoli ni začela. Iz tega zornega kota Monopoli predstavljajo pomemben kritičen dokument pri snovanju medijskih politik. Navsezadnje se Sloveniji v kratkem obeta nov zakon o medijih in nadaljevanje sage o udejanjanju novega zakona nacionalne RTV Slovenija. Pri obeh procesih pa je kritična znanstvena javnost nadvse dobrodošla in nujna.
Kljub temu, da Monopoli zaobjemajo široko paleto medijske problematike, je iz teksta popolnoma izpuščena problematika (javnih) tiskovnih agencij, ki predstavljajo nekakšen 'metamedij' pri izdelavi agende posameznih medijskih vsebin, predvsem na področju dnevnega snovanja informacij. Tudi vpogled v ekonomska sredstva, lastniške strukture, financiranje omenjenih servisov in nudenje vsebin tiskovnih agencij novim medijem, lahko predoči zanimive izsledke.
Splošno gledano so Monopoli monografija, ki vsebuje kopico natančnih in podrobnih informacij, ki so črpane iz vrste virov in dokumentov. Kritično opredeljevanje avtorjev do medijskih politik je mestoma sveže in ni težko razbrati, da je v nastanek te monografije vloženega veliko raziskovalnega dela. Bogastvo informacij pa vselej ni jamstvo za sistematičen, jasen in nazoren vpogled v besedilo. Bralec se lahko kaj hitro izgubi v kopici kritičnih tez, ki niso vedno povsem jasno in nazorno izpeljane. Včasih zato dobimo občutek, da kljub širokemu poznavanju problematike marsikaj ostaja nedorečeno. Publicističen slog, ki se ga avtorja večinoma poslužujeta, je sicer bralcu prijazen, vendar ne zadovoljuje pričakovanj znanstvene problematizacije, saj je diskurz velikokrat reduciran na opisovanje, namesto na teoretsko uokvirjanje in problematizacijo. Zato lahko trdimo, da so Monopoli ambivalentno besedilo, ki prestopa med publicističnim diskurzom raziskovalnega novinarstva, namenjenega široki, ne le strokovni in znanstveni javnosti, in natančnim in izčrpnim navajanjem zapletenih podatkov, ki povprečnega bralca lahko zasičijo z informacijami, ki bi jih bili sposobni ovrednotiti in razumeti le pravno, ekonomsko in komunikološko podkovani strokovnjaki.
Vsekakor pa je potrebno avtorjema izreči pohvalne besede zaradi celovitega pristopa k zbiranju kompleksnih podatkov o zapletenih lastniških strukturah. Pridobivanje podatkov, ki jih avtorja navajata, še zdaleč ni enostavno, saj so podatki in informacije o lastniških strukturah in lastniških povezavah medijev sila netransparentni. Lastniki resnična lastniška razmerja pogosto spretno skrivajo, kar je avtorjema gotovo povzročalo precejšnje težave. V tem pogledu je monografija zelo dobrodošla, ne samo zaradi vpogleda v lastniška razmerja in problem medijske koncentracije, temveč tudi zaradi bogastva navedenih virov.
ISBN:
961-6572-01-6
Leto izdaje:
2005 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
