Administrator
Administrator foruma
Pridružen/-a: 27.12. 2005, 13:53
Prispevkov: 218
|
 Objavljeno: 05 Jun 2006 21:38 Naslov sporočila: Odločba zoper VS RS |
 |
|
Datum: 14.03.2006
Naslov: Civilno združenje za nadzor nad institucijami zoper Vrhovno sodišče
Številka: 021-7/2006/9
Kategorija: Kazenski postopek
Status: Odobreno
Datum: 14. 3. 2006
Številka: 021-7/2006/9
Informacijski pooblaščenec, po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (UL RS št. 113/05, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (UL RS, št. 24/03 in 61/2005, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (UL RS št. 80/99, 70/00 in 52/02 in 73/04; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Civilnega združenja za nadzor nad institucijami, Območni odbor osrednje Slovenije, Šmartinska 20/a, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo št. Su 36-03/2005-29 z dne 07.12.2005, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja izdaja naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se vrne organu v ponovni postopek.
2. Organ mora o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja v tej zadevi odločiti v 30 dneh.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 24.10.2005 na Okrajno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana, na okrajno sodnico Andrejo Sajovic, v skladu s 5. čl. ZDIJZ, naslovil zahtevo za dostavo fotokopije zapisnika o javni glavni obravnavi z dne 21.10.2005, v zadevi pod opr. št. I K 27/2003. Pri tem dodaja, da sta bila na navedeni glavni obravnavi prisotna tudi dva člana prosilca, ki sta poimensko navedena v samem zapisniku. Statut prosilca v 1. čl. določa: Civilno združenje za nadzor nad institucijami je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi odpravljanja nezakonitosti in neenakosti državljanov v slovenski družbi. V 8. čl statuta pa je navedena osnovna dejavnost prosilca, ki med drugim določa: opozarjanje posameznih institucij na kršitve, ki jih zakrivijo posamezniki zaposleni v teh institucijah, ter izpostavljanje primerov članov prosilca v smislu pomoči javnosti pri popravi krivic. Prosilec zaključuje, da sodišče sodi v imenu ljudstva, prosilec pa je neposredno prvi predstavnik ljudstva, zato ni ovir za nadzor in dostop do informacij javnega značaja.
Na zahtevo prosilca je odgovorila zgoraj navedena okrajna sodnica z dopisom opr. št. I K 27/2003, z dne 08.11.2005. Sporočila je, da ni izkazan opravičen interes za pregled in prepis kazenskega spisa in s tem za kopijo zapisnika o naroku z dne 21.10.2005, kot to določa 128. čl. ZKP. Prosilec pa ima še naprej pravico spremljati potek postopka na javni glavni obravnavi.
Prosilec je dne 14.11.2005 z dopisom št. KLB78/05 odgovoril, da odgovor sodnice ni zadovoljiv. Ker zahtevanega dokumenta ni prejel, bi moral biti odgovor zavrnjen z odločbo, saj je zahtevo postavil v skladu s 5. čl. ZDIJZ. Utemeljuje, da se zahtevek ne nanaša na pregled in prepis kazenskih spisov, kot to določa 128. čl. ZKP in na katerega se sklicuje sodnica, temveč da zahteva konkretno samo zapisnik iz glavne obravnave, na kateri sta bila prisotna člana prosilca. Že njuna prisotnost na obravnavi izkazuje upravičen interes za prejem navedenega zapisnika. Pri tem dodaja, da v samo predmetno zadevo in odločanje prosilec ne posega, vendar bo sledil zadostitvi in spoštovanju zakonskih predpisov. Pridržujejo pa si vso pravico ukrepanja pri kršenju zakonov in kratenju človekovih pravic. Zahtevek zapisnika je upravičen, ker na glavni obravnavi sodnica zavrača zagovornika (pooblaščenca) g. Borisa Jančigaja, ker ni odvetnik. Prosilec na koncu citira še določbo iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (6. čl., 3. odst., točka c) in Preambulo (UL EU, št. C-310/2004, II-102 čl. in I-50.čl.).
Sodnica, ki sodi v zadevi, je v odgovoru dne 17.11.2005, št. I K 27/2003, pojasnila, da je glavna obravnava v tej zadevi javna, kar pomeni, da je prosilec lahko na njej navzoč in mu te pravice nihče ne odreka. Ni pa javno in vsakomur dostopen kazenski spis. Pravico pregledovati in prepisovati spis imajo tožilec, obdolženi, zagovornik in oškodovanec. V skladu s 128. čl. ZKP pa se sme pregled in prepis spisa dovoliti tudi tistemu, ki ima upravičen interes. V konkretnem primeru je sodnica ocenila, da ni izkazan. Poseben pisni sklep z navedbo razlogov za odrekanje pravice pregleda in prepisa spisov se izda samo, če se odreče pregled in prepis iz razlogov, navedenih v 3. odst. 128. čl. ZKP, to je iz posebnih razlogov obrambe ali varnosti države ali če je bila z glavne obravnave javnost izključena. Če pa se odreče pregled ali prepis osebi, ki ne izkaže upravičenega interesa, se jo o tem samo obvesti.
Prosilec je dne 25.11.2005 na Pooblaščenca naslovil pritožbo zaradi zavrnitve izdaje kopije zapisnika o naroku javne glavne obravnave z dne 21.10.2005. Nadalje navaja, da je napotitev na obravnavo upravičeno nakazal že članek v časopisu MAG, z dne 12.10.2005 in kritični zahtevki javnosti. Prosilec je neposredni predstavnik ljudstva in izvaja nadzor nad vsemi nepravilnostmi slovenskih državnih organov. V konkretnem primeru pa je vpijoče nakazana kršitev človekovih pravic. Prosilec ne posega v samo odločanje sodišča, vendar ščiti vsako kršenje zakonov, ustave, kot tudi podpisane pravice po EU konvenciji. To pa izkazuje opravičen interes do listine, ki izkazuje tako kršitev. Kot temelj za nadaljevanje ukrepanj in opozarjanja na kršitve zahtevajo zapisnik na javni obravnavi, kar pa naj ne bi predstavljalo poseganje v presojo ali pregledovanje ostale dokumentacije. Prosilec zaključi s sklicevanjem na svoj zahtevek z dne 24.10.2005, katerega je sodnica zavrnila z dopisom z dne 08.11.2005 in 17.11.2005, v katerem je med drugim zapisala, da »ni javen in vsakomur dostopen kazenski spis«. Prosilec pojasni, da on ni »vsakomur«, temveč je nadzorni organ, ki zastopa neposredno ljudstvo, v imenu katerega sodišče tudi izreka sodbe. Zahteva uradno vročitev zapisnika ali pa zavrnitev s pravnim poukom o pritožbi.
Pooblaščenec je z dopisom z dne 29.11.2005, št. 092-2/2005/456 organ opozoril, da po navedbah prosilca, o njegovi zahtevi niso odločili v zakonskem roku 20 delovnih dni in se torej šteje, da je organ v molku. Po ZDIJZ odgovor v obliki dopisa namreč ni procesno pravilna oblika odločanja v teh postopkih, poleg tega pa tega postopka ni vodila uradna oseba po ZDIJZ (9. čl.). V skladu s prvim odstavkom 255. čl. ZUP je zato Pooblaščenec pozval organ, da o zahtevi prosilca odloči na podlagi ZDIJZ v naknadnem roku osmih dni.
Organ je dne 07.12.2005 po uradni osebi za dostop do informacije javnega značaja izdal odločbo št. Su 36-03/2005-29, s katero je zahtevek prosilca za dostop do informacij po ZDIJZ zavrnil.
V obrazložitvi je organ najprej navedel, kako je potekal postopek do izdaje izpodbijane odločbe, kar je navedeno že v uvodu te obrazložitve. V nadaljevanju pa organ pojasnjuje, da zapisnik glavne obravnave, ki ga prosilec zahteva, predstavlja del spisa v sodnem postopku. Pregled in prepis spisa ureja 128. čl. ZKP, ki zahteva izkaz upravičenega interesa ter določa tudi, kdo o izkazanosti le-tega odloča. Za ugotavljanje interesa oziroma odločanje o vpogledu v spis in njegovem prepisu je po 128. čl. ZKP tako pristojen sodeči sodnik, ko je postopek končan, pa predsednik sodišča oz. pooblaščena oseba. Izkaz upravičenosti interesa je v sodnih postopkih nujno potreben. V zvezi s pravico do vpogledov in prepisov posameznih sodnih spisov se zato uporablja področna procesna zakonodaja v kombinaciji z drugimi predpisi, ki urejajo sodne postopke. V konkretnem primeru pravico do vpogleda v spis ureja ZKP, ki je lex specialis, še vedno pa velja tudi splošno pravno načelo lex specialis derogat legi generali, zato se pravica do vpogleda v kazenski spis ne more in ne sme presojati po nobenem drugem zakonu, kot po ZKP-ju. Posledično lahko reševanje tovrstnih zahtevkov izven okvira obstoječe procesne zakonodaje ogrozi varstvo interesov postopka, zlasti pravice do poštenega sojenja, varstvo osebnih podatkov oz. notranje delovanje organov. Če bi kot informacije javnega značaja, kot jih določa ZDIJZ, šteli tudi vpogled in prepis posameznih spisov, bi z nekritično uporabo ZDIJZ lahko zaobšli določbe procesne zakonodaje, na primer 128. čl. ZKP in zahteve po izkazu opravičenega interesa, ter s tem ne upoštevali določbe 24. čl. Ustave RS, da izjeme od načela javnosti sojenja določa zakon. Če bi zakonodajalec želel z ZDIJZ v obstoječo postopkovno ureditev poseči, bi moral obstoječe sistemske določbe, ki izhajajo iz 24. čl. Ustave RS, izrecno razveljaviti oziroma spremeniti, česar pa ni storil. Kljub ustavni določbi v 39. členu, ki terja utemeljitev pravnega interesa za dostop do informacije javnega značaja, zakonska izpeljava v ZDIJZ ustavno predviden izkaz pravnega interesa opušča, ter nalaga uradni osebi za dostop do informacij javnega značaja, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali se prosilcu ugodi ali zahtevo zavrne (6. čl. ZDIJZ), ne glede na upravičenost. Nadalje organ navaja, da ko gre za kolizijo interesa pravice javnosti do obveščenosti in pravice udeležencev kazenskega postopka, ki še teče in ni končan, do varstva podatkov v spisu, v pravni državi ne more in ne sme biti niti najmanjšega dvoma, katera pravica je močnejša. Če bi dopustili vpogled v odprte kazenske spise komurkoli, razen upravičenim udeležencem v postopku, zlasti obdolžencu ne bi zagotovili t.i. »enakosti orožij«. Upravičen interes, ki ga prosilec utemeljuje s tem, da ga ima zapisanega v svojem statutu, je pravni standard, ki ga presoja sodnik skladno s 128. čl. ZKP, ne pa uradna oseba v upravnem postopku po ZDIJZ. Upravičen interes prav tako ni podan s samim zatrjevanjem in zahtevanjem prosilca. Noben statut civilnega prava ne more biti pravna podlaga za kogarkoli drugega, razen zgolj za člane te osebe civilnega prava. Še najmanj pa lahko vpliva na področje, ki je natančno in jasno urejeno s pravnim aktom, ki je po moči takoj za ustavo. V tem primeru gre za zadevo, ki še ni končana niti na prvi stopnji, kaj šele pravnomočna. Iz same vsebine zahteve za vpogled v spis je razvidno, da se prosilec sklicuje na konvencije in preambule, ki naj bi varovale pravice obdolženca, iz njihove vloge pa je razvidno, da ta isti obdolženi noče spoštovati niti osnovnih določil ZKP-ja, ko trdi, da odvetnikom ne zaupa, ipd. Vse povedano kaže, da gre za grob poskus vmešavanja v odprte sodne postopke. ZKP je glede varstva pravic obdolžencev uzakonil izjemno visoke pravne standarde, ki so jih ustavno sodišče in sodna praksa še nadgradili. V ta namen predvideva celo vrsto varoval, ki zagotavljajo, da ni obsojen nihče, ki je kriv. Vsi ti instrumenti pridejo v poštev med samim postopkom in v morebitnih pritožbenih postopkih, vendar jih mora uporabiti obdolženi ali njegov zagovornik, nikakor pa ne neka tretja oseba civilnega prava, ki v postopku nastopa kot javnost. Presoja upravičenega interesa, zlasti v kazenskih postopkih, je ena od varovalk za varovanje integritete posameznega sodnega postopka in udeležencev v njem. Kot izhaja že iz odgovorov pristojne sodnice prosilcu, je pravica javnosti v kazenskem postopku sicer zagotovljena. Le-ta lahko prisostvuje obravnavam in o njih poroča, če javnost v posameznem delu ni izključena. Člani prosilca so imeli možnost priti na glavo obravnavo, jo poslušati in si zapisovati povzetke. Prosilec bi načeloma tisto dokumentacijo, ki jo zahteva od sodišča, dobil tudi od strank v postopku, katerih interese domnevno branijo, kolikor bi se le-te s tem strinjale in mu jo izročile. Če se to ni zgodilo, pa sodišče zaradi zakonske zapovedi izkaza upravičenega interesa v ZKP le-tega ne more in ne sme storiti. Zahteva za fotokopijo zapisnika iz kazenskega spisa se zato ne more obravnavati v okviru zakonodaje, ki ureja dostop do informacij, temveč zgolj in samo na podlagi procesne zakonodaje, ki posebej ureja tudi javnost sojenja oz. sodnih postopkov. Prosilec gotovo ni udeleženec kazenskega postopka v nobeni postopkovni vlogi, zato je v tem primeru pristojna sodnica zahtevo pretehtala skladno s pristojnostmi in določbami ZKP in odločila, da upravičen interes ni podan, ter prosilcu pregled in prepis spisa, kar vključuje tudi konkretni zapisnik, zavrnila. Sodnica v konkretnem primeru prav tako ni mogla odločati po ZDIJZ, ker je vezana z vodenjem kazenskega postopka po ZKP, to pa vključuje tudi odločanje skladno z določbami ZKP. Odločitev o javnosti sojenja oziroma omejevanju te pravice mora temeljiti na jasno postavljenih zakonskih in sodnih pristojnostih, ki pa jih ZDIJZ ne ureja in tudi ne more urejati, saj gre po naravi stvari za sodne in ne upravne zadeve. Če bi v tovrstnih primerih moral sodnik prepustiti odločanje o zahtevku, ki bi se skliceval na ZDIJZ, uradni osebi organa skladno z določbami ZDIJZ, bi s tem prišlo do konkurence med določbami ZUP in ZKP, to pa lahko predstavlja poseg v načelo delitve oblasti. Če bi sodnica v tem primeru morala odločati po ZDIJZ, bi s tem njena odločitev lahko prišla pod naknadno presojo drugostopenjskega organa po ZDIJZ, to pa bi ponovno lahko predstavljalo nedopusten poseg v načelo delitve oblasti, kakor tudi v samo neodvisnost vodenja postopka. Organ zaključuje, da če je zahteva podana neposredno po ZDIJZ, organ o upravičenosti prosilca ne odloča, temveč zgolj preveri, ali so za zahtevano informacijo podani kateri izmed razlogov, naštetih med izjemami po 6. čl. ZDIJZ. V tem primeru organ v postopku odločanja po ZDIJZ tako na podlagi predložene dokumentacije ugotavlja, da se zahteva nanaša predvsem na podatek, ki je bil sestavljen zaradi kazenskega pregona in da bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi, zato se prosilcu v postopku po ZDIJZ dostop do zahtevane informacije zavrne ne podlagi 6. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ v povezavi z oceno iz 128. čl. ZKP.
Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 27.12.2005 pri organu vložil pritožbo, v kateri navaja, da pravico vpogleda v delovanja državnih organov in s tem tudi nadzor nad njihovim delom omogoča že Ustava RS v 39. čl. Dodaja, da je zavrnilna odločba organa v nasprotju z odprtostjo, ki jo določa ZDIJZ in neupravičeno zapira informacijo javnega interesa. ZDIJZ sicer opredeljuje 11 izjem, vendar njihov zahtevek ne more biti zavrnjen na taki podlagi. 6 čl. ZDIJZ določa, da se v zadevi kazenskega pregona informacija lahko zavrne, če bi razkritje škodovalo njegovi izvedbi. V izpodbijani odločbi ni navedeno kakšna škoda bi nastala za sam postopek, če bi bil zapisnik narejen na javni obravnavi ob navzočnosti javnosti, tudi posredovan javnosti. Zahtevek se konkretno nanaša zgolj in samo na ta zapisnik in ne posega v druge podatke kazenskega pregona. Nadalje prosilec navaja, da ima javnost pravico braniti človekove pravice in temeljne svoboščine, ima pravico do vpogleda v delovanje državnih organov in s tem tudi nadzor nad njihovim delom, delom javne uprave. Sodna veja oblasti prejema številno kritiko tako domačo kot tudi opozorila iz EU. Prosilec pa se zavzema, da bi sodstvo zopet pridobilo na ugledu. Ustava RS v 44. čl. določa sodelovanje državljanov pri upravljanju javnih zadev, kamor sodstvo nesporno in tudi prvenstveno sodi. Prosilec zato javno zastavlja vprašanje, zakaj organ zavrača tako sodelovanje. Zavrača posredovanje zapisnika z javne razprave ob navzočnosti javnosti, čeprav ne more zagotoviti, da je resnica oz. diktat na zapisnik tudi pošten in točen, saj ga prisotna javnost ne more pridobiti. Prosilec je registriran, da izraža upravičeno kritiko do državnih organov in v funkciji poslanstva ima tudi nadzor nad vsemi nepravilnostmi. To so le delne navedbe za upravičenost do pritožbe. Posledice nepravilnih ali nepravočasnih odločitev neodvisnega sodstva so nezadovoljni državljani. Na okroglih mizah prosilca se vedno vabi tudi predstavnike sodne oblasti, vendar zaman, ker ne želijo slišati številne kritike javnosti, pozablja pa se, da beseda demokracija pomeni vladavino ljudstva.
Organ je prosilčevo pritožbo kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 12.01.2006, št.: Su 36-03/2005-29 s prilogami, na podlagi 1. odstavka 245. čl ZPP, poslal v odločanje Pooblaščencu.
Dne 01.03.2006 je prosilec na Pooblaščenca naslovil dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je predstavnik prosilca prisostvoval naroku glavne obravnave pri Okrožnem sodišču v Kranju, dne 17.02.2006, voden pod opr. št. P 340/2003, ki ga je vodila sodnica posameznica Ivanka Demšar Potočar. Po končani obravnavi je predstavnik prosilca zahteval kopijo zapisnika, vendar mu je sodnica povedala, da bo kopijo zapisnika vročila le strankam postopka in ga lahko pridobi pri strankah. Prosilec nadalje pojasni, da so predmetno zahtevo sledili z namenom, ker dejansko in upravičeno sumijo v povezavo sodnih uslužbencev, sodnikov in odvetnikov, kot so poimensko vpleteni v zadevo. V slednjem primeru je tožeča stranka vložila ugovor na vsebino zapisnika. Zapisnik ni bil pravilno voden in tako je po mnenju prosilca potrjena njegova navedba, da mora biti tudi nadzor nad zapisnikom, ki se vodi na javnih obravnavah, dosegljiv vsem, ki so prisotni in imajo interes. Prosilec zaključuje, da primer, ki ni osamljen, dokazuje, da tudi sodišče potrebuje nadzor civilne pobude, saj neuke stranke ne morejo slediti spretnosti posameznega sodnika.
Pritožba je utemeljena.
1. Pojem informacije javnega značaja.
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. čl. vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot državnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. čl., je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. člena informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).
Pooblaščenec ugotavlja, da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga in da le-ta izvira iz delovnega področja organa, zato zahtevana informacija izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja.
2. Načelo prostega dostopa po ZDIJZ
Zaradi navedb prosilca, ki utemeljuje, kakšen cilj zasleduje s pridobitvijo zahtevanih informacij, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. čl. ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali je gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi 3. odst. 17. čl. ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove pritožbe ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.
3. Izjema po 6. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ
Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Organ se v izpodbijani odločbi opira na izjemo po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.
6. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovali njegovi izvedbi.
Pooblaščenec se je uvodoma ukvarjal s pojmom kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz ZKP in Zakona o državnem tožilstvu (UL RS, št. 64/94 s spremembami, v nadaljevanju ZDT) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe, ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ, s tem ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva, ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona.
6. točka 1. odst. 6. čl ZDIJZ tako določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Za obstoj te izjeme morata biti nujno podana skupaj oba pogoja. V drugem delu te izjeme, v katerem se zahteva škoda na izvedbi postopka, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.
V pravu dostopa do informacij javnega značaja je dokazno breme za obstoj izjeme od prosto dostopnih informacij na organu. Iz tega razloga mora organ prve stopnje z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Ogrozitev pa mora vsakokrat biti dejanska in oprijemljiva, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128). Organ mora izkazati, da bi bil z razkritjem zahtevanega dokumenta, torej zapisnika z glavne obravnave, ogrožen kazenski pregon.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v ničemer ni izkazal ogrozitve pravno varovane dobrine oziroma nastanka resne škode, saj se v izpodbijani odločbi zgolj sklicuje na omenjene določbe ZDIJZ. Samo sklicevanje organa oziroma zgolj hipotetično zatrjevanje nastanka škode, brez izvedbe škodnega testa, pa za obstoj zatrjevane izjeme nikakor ne zadostuje.
4. Odločanje po ZDIJZ
ZDIJZ nalaga uradni osebi, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali zahtevi prosilca ugodi, oziroma ali zahtevo zavrne, če ugotovi obstoj razlogov za uporabo izjem iz 6. člena ZDIJZ. Iz tega sledi logičen sklep, da je odgovornost za presojo, ali je podana izjema od prosto dostopnih informacij, na uradni osebi, določeni v skladu z 9. čl. ZDIJZ. Pooblaščenec se zato popolnoma strinja z organom, da o zahtevi po ZDIJZ nikakor ni pristojna odločati sodnica, ki konkretni kazenski postopek vodi. Uradna oseba je pri odločanju samostojna, saj v skladu z ZUP sama vodi postopek in odloča, zato je posledično lahko tudi zaradi tega odgovorna za prekršek, določen v kazenskih določbah ZDIJZ in ZInfP.
V konkretnem primeru je sicer odločala uradna oseba, vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je le-ta sprejela razloge za zavrnitev zahteve za dostop do zahtevane informacije, ki jih je navedla sodnica, ki je zadevo trenutno obravnavala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se namreč v celoti sklicuje na oceno, ki jo je sodnica izvajala na podlagi 128. čl. ZKP in tudi zaključi, da je podana izjema iz 6. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ v povezavi z oceno iz 128. čl. ZKP. Določba 128. čl. ZKP ne ureja dostopa do informacij javnega značaja, temveč pravico do pregleda in prepisa spisa. Pravica do pregleda in prepisa spisa pa ne omogoča le dostopa do informacij javnega značaja, temveč do celotnega sodnega spisa. Iz tega razloga, ker gre za različni pravni podlagi za dostop do informacij, po ZDIJZ namreč do informacij javnega značaja in po ZKP do vseh informacij, vsebovanih v določenem sodnem spisu, je sklicevanje na 128. čl. ZKP pri dostopu do informacij javnega značaja pravno zgrešeno. Takšen zaključek po mnenju Pooblaščenca pomeni, da je organ dostop do dokumenta zavrnil, ker ni izkazan upravičen interes, kar je povsem nepravilno in v nasprotju z določbami ZDIJZ, kjer so razlogi oziroma izjeme, zaradi katerih se lahko dostop do informacije javnega značaja zavrne, povsem jasni in določni. Pooblaščenec opozarja, da četudi se zahteva nanaša na dostop do zapisnika javne glavne obravnave, ki je del sodnega spisa in še predmet obravnave določenega sodnika, slednje ne pomeni, da se lahko v postopku dostopa do informacij javnega značaja ugotavlja oz. presoja upravičenost interesa, ki jih narekuje 128. čl. ZKP. Ravno nasprotno, za postopek po ZDIJZ prosilcu zahteve ni potrebno pravno utemeljiti in organ tudi nima pravice spraševati in ugotavljati upravičenost interesa, temveč mora uradna oseba zgolj ugotoviti, ali zahtevani dokument predstavlja informacijo javnega značaja ali ne, ker so podane izjeme iz 1. odst. 6.čl. ZDIJZ. Poleg tega je postopek dostopa do informacij javnega značaja postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, ne pa sodni postopek, tako da gre za dve povsem različni pravni področji. Povsem različen je tudi objekt varstva, ki terja tudi drugačen postopek. Tudi slednje potrjuje, da gre za dva popolnoma ločena postopka. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja je torej v postopku odločanja zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. čl. ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe ZKP. Zato gre v postopku dostopa do informacij javnega značaja vsekakor za odločanje o upravni zadevi. Upravna zadeva je podrobneje opredeljena v 1. odst. 2. čl. ZUP kot odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Odločanje v upravni zadevi ne pomeni sojenja, zato v teh zadevah odloča uradna oseba, imenovana v skladu z 9. čl. ZDIJZ in ne sodnik, ki mu je zadeva dodeljena v obravnavo oziroma razsojo.
Po določbi 210. čl. ZUP vsebuje pisna odločba uvod, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ime organa s številko in datumom odločbe, podpis uradne osebe in pečat organa. Podrobnejša vsebina obrazložitve odločbe je določena v 214. čl. ZUP:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto;
3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;
4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
Pooblaščenec ugotavlja, da organ v obrazložitvi odločbe ni pojasnil, kako je izpolnjena konkretna zakonska podlaga, ki naj bi opravičevala izjemo, zato odločba ne more biti preizkušena. Če se zgolj navede predpis, ki opravičuje izjemo, pri tem pa se ne navedejo vsi elementi dejanskega stanja, ki jih zahteva zakonski dejanski stan, obrazložitev ni popolna. Namen določbe 214. čl. ZUP pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku, zato mora biti odločba v vsakem trenutku taka, da omogoča preizkus.
Kot vse izjeme, je potrebno tudi izjeme od prosto dostopnih informacij razlagati čim bolj ozko oziroma restriktivno. Iz tega razloga je tem bolj pomembno, da so izjeme obrazložene in concreto in ne le in abstracto, kot v obravnavanem primeru. To obenem pomeni, da mora organ v primeru izjeme iz 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ natančno obrazložiti, kakšna škoda bi nastala pri izvedbi postopka, če bi bil zahtevani dokument prosto dostopen. Tisti del obrazložitve, ki se nanaša na razloge za zavrnitev odločbe, bi namreč moral biti najbolj določno, konkretno in jasno obrazložen, da bi se lahko odločba ustrezno preizkusila. Ker izpodbijana odločba zgoraj navedenih zahtev ne izpolnjuje, jo je bilo potrebno odpraviti zaradi bistvene kršitve pravil postopka, ker se odločbe ne da preizkusiti v skladu s 7. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP.
Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje. Odločbo je na podlagi 3. odst. 251. čl. ZUP odpravil in vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, pri čemer je organ dolžan pri izdaji nove odločbe upoštevati napotke Pooblaščenca, vsebovane v tej odločbi. Primarno mora organ prve stopnje po uradni osebi, določeni za posredovanje informacij javnega značaja v skladu z 9. čl. ZDIJZ, presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po 6. oz. 8. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, pri čemer je poleg ugotovitve, ali je postopek še v teku zavezan tudi, da izvede škodni test. Škodni test mora izvesti na čim bolj konkretni ravni in presoditi, ali je zahtevani zapisnik o javni glavni obravnavi z dne 21.10.2005, v zadevi pod opr. št. I K 27/2003 v celoti izjema od prostega dostopa, ali pa so morebiti izpolnjeni pogoji za delni dostop do tega dokumenta v skladu s 7. čl. ZDIJZ.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopustna tožba, ki se vloži v 30 dneh po prejemu te odločbe na Upravno sodišče v Ljubljani, Tržaška 68/a, pisno neposredno pri navedenem sodišču ali priporočeno po pošti ali ustno na zapisnik. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
