Administrator
Administrator foruma
Pridružen/-a: 27.12. 2005, 13:53
Prispevkov: 218
|
 Objavljeno: 30 Dec 2005 18:19 Naslov sporočila: Iz spletne strani Dossier korupcija |
 |
|
V nadaljevanju tudi nekaj informacij o kršitvah na Okrajnem sodišču v Velenju tudi iz spletne strani Dossier korupcija v temi "opišite svoj primer"!
http://www.dossierkorupcija.com/forum.asp
Zanimivo mnenje VČP glede primera te teme navaja varuh v svojem poročilu za l. 2002 in sicer:
Razžaljeno sodišče, ki krši načelo dispozitivnosti
Pobudnik in njegova žena sta nezadovoljna s pravnomočno sodbo vložila revizijo. V njej sta očitala, da je sodba pravni konstrukt, ki zasleduje le korist tretje osebe, izraža nekorektnost in pristranskost sodišča prve stopnje, ki si za vsako ceno trudi ugoditi tožbi v korist tretje osebe in pri tem ne izbira sredstev. Sodbo sta ocenila kot akt sodišča, ki je posledica korupcije in kriminala, prekoračitve pooblastil in suma kaznivega dejanja, "ki ga sodišče po vedenju tožencev tolerira". Dala sta pobudo, "da se loči zrno od plevela tudi v sodni oblasti".
Okrajno sodišče v Velenju je ocenilo, da takšno pisanje "pomeni žaljivo vrednostno oceno sodstva in konkretnega sodišča, ki je odločalo v tej pravdni zadevi, in je objektivno žaljivo ter skuša jemati ugled sodstvu in konkretnemu sodišču, izraža prezir in seje negativno razpoloženje do sodišča". Pobudnika in njegovo ženo je zato kaznovalo s po 25.000 tolarjev denarne kazni "za žalitev sodišča". Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje o izrečeni denarni kazni potrdilo.
Sodišče je svojo odločitev o denarnem kaznovanju oprlo na 110. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki je določal, da pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kaznovanje stranke, ki v vlogi žali sodišče, temelji torej na zakonu. Prepričani pa smo, da je zakonodajalec to pooblastilo določil le kot skrajen ukrep, ko bi opustitev sankcioniranja žaljive negativne vrednostne ocene o delu sodišča ogrožala avtoriteto sodišča in sploh sodne veje oblasti. Pri tem želimo poudariti, da varuh zagovarja in spodbuja spoštljiv odnos posameznika kot stranke v postopku v razmerju do sodnikov in sodišč. Zaupanje ljudi namreč lahko uživa le sodišče, ki je državni organ z največjim ugledom in avtoriteto. Seveda pa mora zato predvsem sodnik sam, zlasti v izvrševanju sodniške funkcije, s svojim delom zbuditi zaupanje javnosti in še posebno strank v sodnih postopkih.
Sodnik mora biti nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Pri tem ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankami mora dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank zbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti. Pri sodnem odločanju je sodnik zavezan zagotoviti strankam pošten dokazni postopek oziroma pošteno obravnavo. Odločati mora nepristransko, v skladu s svojo vestjo in interpretacijo dejstev ter v skladu s prevladujočim razumevanjem pravnih predpisov. Vezan je (le) na ustavo in zakone. Odločitev sodnika mora vsebovati jasne in popolne razloge, in to v jeziku, ki je strankam in javnosti razumljiv. Pravična je v konkretnem primeru lahko le tista rešitev oziroma pravna odločitev, ki je nastala ob vsestranskem pretehtavanju različnih možnosti in po temeljiti presoji vseh okoliščin. Bistven del pravične rešitve je izčrpna argumentacija, ki dokazuje, da so bili pretehtani različni argumenti. Le ob kakovostnem sodnem odločanju lahko stranka v poštenem postopku pričakuje pravično sodno odločitev.
Stranka, ki meni, da sprejeta odločitev sodišča ni pravilna in zakonita, lahko svoje poglede in argumente zanje uveljavlja s pravnimi sredstvi, zlasti s pritožbo. Vendar pa zakonodajalec tudi od stranke pričakuje in celo zahteva, da pri tem v vlogi (na primer v vloženem pravnem sredstvu) ne žali sodišča ali nasprotne stranke. Nezadovoljstvo s sodno odločitvijo je mogoče uspešno izraziti tudi z besedami, ki prepričljivo opozarjajo na zatrjevane nepravilnosti, pa vendar brez utemeljene in konkretizirane argumentacije niso naslovljene na sodnika kot osebo oziroma na sodišče. To pa seveda ne pomeni, da stranka ni upravičena opozoriti tudi na nekorektnost, pristranskost ali na drugo podobno okoliščino na strani samega sodnika (sodnice) ali sodišča, ki kaže na nepošten postopek in v posledici na nepravično sodno odločbo.
Kljub že načelnim pomislekom, da se sodišče posluži možnosti kaznovanja stranke, ki v postopku žali sodišče, je sodišče v primeru pobudnika očitno štelo, da takšno odločitev zahteva varovanje ugleda sodstva, zlasti razpravljajoče sodnice in samega sodišča. Tako sklep Okrajnega sodišča v Velenju z dne 20.3.2001, opr. št. P 7/97 v obrazložitvi vsebuje šest alinej citatov revizije. V vsaki od šestih alinej je v narekovajih predstavljeno besedilo, ki je (kot izhaja iz uvodnega stavka) dobesedni prepis vložene revizije. Vendar primerjava prvih treh alinej obrazložitve navedenega sklepa z besedilom revizije pokaže, da citati v prvih treh alinejah niso povzeti dobesedno. Čeprav ne gre toliko za vsebinsko različnost, pa vendarle vestnost in skrbnost pri izdelavi sodne odločbe, še zlasti ko gre za citat, ki je podlaga za kaznovanje stranke, terja natančen prepis besedila, ki je predmet citiranja. Takšen, ne povsem točen citat iz prvih treh alinej, povzema tudi pritožbeno sodišče, ki se mu pri tem zgodi še očitna pisna pomota pri citatu iz tretje alineje.
Sodišče je pobudnika in njegovo ženo denarno kaznovalo tudi za besedilo revizije, ki je povzeto v prvi alineji sklepa o izrečeni denarni kazni ter se (pravilno) glasi:
"Iz argumentiranih stvarnih dokazov, vodenja obravnav oz. ugotovitvenega postopka že od samega začetka in samovolje (prekoračitve pooblastil) sodišča I. stop. (Cp 1/96) je le-to s svojim ravnanjem ravnalo kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik."
Predpostavljamo, da je v tem citatu podlaga za kaznovanje besedilo, ki govori o samovolji, prekoračitvi pooblastil ter o očitku, da je sodišče ravnalo kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik. Pri zapisu besedila revizije sta se pobudnik in njegova žena sklicevala na sklep Višjega sodišča v Celju z dne 11.7.1996, opr. št. Cp 1/96. Ta sodna odločba pa je na njuno pritožbo ugotovila "nekaj kršitev določb ZPP in tudi materialno pravo ni bilo prav uporabljeno ...". Pritožbeni sklep v obrazložitvi navaja: "Potrebno pa je pritrditi pritožbi v tem delu, ko izpodbija sodbo glede tega, da je tožnik zahteval ugotovitev ..., sodišče pa ni izdalo ugotovitvene sodbe in je samo preoblikovalo tožbeni zahtevek v dajatvenega" (pravilno: v oblikovalnega). Pritožbeni sklep ugotavlja, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je "nepravilno uporabilo določilo 2. in 3. člena ZPP, na podlagi katerih sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in stranke prosto razpolagajo z zahtevki (3. člen ZPP)". Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je "podana bistvena kršitev določb ZPP (člen 354/11, točka 13)", ker se v razlogih sodbe navaja o darilni pogodbi nekaj, kar iz vsebine te pogodbe ne izhaja.
Pritožbeno sodišče je torej zaključilo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kršilo načelo dispozitivnosti ter ugotovilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini listine (darilne pogodbe), in med samo listino. Pobudnik in njegova žena pa sta prav na podlagi tako ugotovljenih rešitev v pritožbi zapisala trditve o samovolji sodišča, prekoračitvi pooblastil in o očitku, da je sodišče ravnalo kot "pooblaščeni zastopnik" tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik.
Nikakor ne želimo braniti besed, ki sta jih v vloženi reviziji uporabila, vendar se sprašujemo, ali je primerno in v skladu z načelom sorazmernosti kaznovanje stranke, ki je (čeprav na opisan način) opozorila na napake, ki jih je sodišče prve stopnje v resnici storilo, kot je to potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Če ne drugega, je bil zaradi navedenih kršitev postopek dolgotrajnejši, kar je imelo za stranke tudi finančne posledice.
Ni treba, da bi analizirali tudi druge alineje iz obrazložitve sklepa o kaznovanju, saj to ni namen varuhovega posredovanja na podlagi vložene pobude. Prepričani smo, da bi bil uspeh revizije enak, če bi jo vlagatelja utemeljila z izbranimi besedami, ki bi manj izstopale in ne dajale prav nobene podlage, da bi se sodišče poslužilo tako skrajnega ukrepa, kot je kaznovanje stranke zaradi vložitve žaljive vloge. Hkrati pa menimo, da je pravno sredstvo namenjeno prav temu, da stranka opozori na zatrjevane kršitve v postopku in pri odločanju ter tako varuje svoje pravice in pravno zavarovane interese. Ocena, ali vsebina takšne vloge žali sodišče, mora upoštevati tudi kontekst posameznih trditev in utemeljenost strankinih navedb ter njihov namen (subjektivna stran terja ugotavljanje razlogov, da je stranka svoje stališče poudarila z besedami, ki odstopajo od izražanja, ki je običajno v sodnih postopkih). Pri tem velja tudi upoštevati, da laična stranka morda niti ne razume vseh razsežnosti posameznega izraza in zato kdaj uporabi trdo besedo, ko izraža svoje nezadovoljstvo in kritiko zaradi postopka in sodnega odločanja.
Varuh ni zagovornik kaznovanja stranke, zlasti ne takrat, ko so njene besede povezane s kršitvami in nezakonitostmi v postopku. Če bi bila sodna odločba pravilna in zakonita, bi stranka ne imela podlage, da s pisanjem, ki je lahko žaljivo, utemelji vloženo pravno sredstvo. Država, ki je nesorazmerno močnejša od posameznika, mora pri izvajanju svoje oblasti izhajati iz moči argumentov, ne pa iz argumenta moči.
in nadaljevanje:
Zelo zanimiva, kako lahko (LDS in SD) sodniki kršijo zakone in delajo kazniva dejanje, pa so za to še nagrajeni!
Že viden stil udbo-mafije v škodo določene stranke v postopku. Kako je mogoče, da VČP (ali kdo drug) nima pristojnosti (ali volje), da se kot varuh človekovih pravic temu (argumentirano) upre ali pa sproži postopke, ki bi takšne anomolije, s katerimi se direktno po pooblaščencih deluje proti pravni državi v škodo določene stranke.
Primer ugotovitev iz gornjih navedb VČP v svojem poročilu: citat (iz gornjega teksta poročila VČP):
"Predpostavljamo, da je v tem citatu podlaga za kaznovanje besedilo, ki govori o samovolji, prekoračitvi pooblastil ter o očitku, da je sodišče ravnalo kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik. Pri zapisu besedila revizije sta se pobudnik in njegova žena sklicevala na sklep Višjega sodišča v Celju z dne 11.7.1996, opr. št. Cp 1/96. Ta sodna odločba pa je na njuno pritožbo ugotovila "nekaj kršitev določb ZPP in tudi materialno pravo ni bilo prav uporabljeno ...". Pritožbeni sklep v obrazložitvi navaja: "Potrebno pa je pritrditi pritožbi v tem delu, ko izpodbija sodbo glede tega, da je tožnik zahteval ugotovitev ..., sodišče pa ni izdalo ugotovitvene sodbe in je samo preoblikovalo tožbeni zahtevek v dajatvenega" (pravilno: v oblikovalnega). Pritožbeni sklep ugotavlja, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je "nepravilno uporabilo določilo 2. in 3. člena ZPP, na podlagi katerih sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in stranke prosto razpolagajo z zahtevki (3. člen ZPP)". Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je "podana bistvena kršitev določb ZPP (člen 354/11, točka 13)", ker se v razlogih sodbe navaja o darilni pogodbi nekaj, kar iz vsebine te pogodbe ne izhaja.
Pritožbeno sodišče je torej zaključilo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, kršilo načelo dispozitivnosti ter ugotovilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopenjske sodbe o vsebini listine (darilne pogodbe), in med samo listino. Pobudnik in njegova žena pa sta prav na podlagi tako ugotovljenih rešitev v pritožbi zapisala trditve o samovolji sodišča, prekoračitvi pooblastil in o očitku, da je sodišče ravnalo kot "pooblaščeni zastopnik" tožeče stranke in ne kot nevtralen razsodnik. konec citata.
VČP je (za dobro plačo države) očitno sposoben le prepisati vsebine (sodb, pritožb,...) v svojem (letnem poročilu) o hujših kršitvah in kaznivih dejanjih uradnih oseb zoper (pravno) državo in oškodovane državljane.
Vprašenje je, koga prav zaprav na takšen način ščiti in varuje VČP - (pravno) državo ali kriminal in korupcijo v pravosodju - prizadete in oškodovane državljane takšnega ravnanja (zaradi kršenja osnovnih človekovih pravic) zagotovo ne!
po oceni DK relevantni del besedila.
Pritožbo in dopis z (navedbo dokumentov - ) argumenti, ki potrjujejo navedbe v pritožbi VČP. Pri navedenem primeru se potrjuje neučinkovitost in neodgovorno ter zelo škodljivo ravnanje strukture sodne oblasti, ki deluje ravno v nasprotju z vlogo sodišča, sodne oblasti in pravne države ter namerno škodi strankam v postopku v korist tretje stranke.
Ker je VČP državna institucija z omejenimi pooblastili le-ta dejansko pomeni, le potuho državnim institucijam (za prikrivanje njihovih slabosti) in informacijski center za strukturo na oblasti, ne pa pravega zagovornika ali varuha človekovih pravic! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
