Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN Seznam forumov Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN
Kratek opis vašega foruma
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




Posvet v državnem svetu

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN Seznam forumov -> YHD - Društvo za teorijo in kulturo hedikepa
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Pepi
zvest član
zvest član


Pridružen/-a: 10.12. 2006, 14:00
Prispevkov: 48

PrispevekObjavljeno: 19 Maj 2008 14:47    Naslov sporočila: Posvet v državnem svetu Odgovori s citatom

Invalidi in revščina ali invalidska revščina?

Za posvet v Državnem Svetu 20.5.2008

Iz razloga »higienskega minimuma« ne moremo brezbrižno sprejemati dejstva, da bo dano o invalidih in revščini govoriti prav g. Šuštaršiču. Ravno njemu, ki si je svojo 30-letno politično-finančno kariero invalida ustvaril na podrejanju, izključevanju in zatiranju najšibkejših posameznikov. Je eden vidnejših predstavnikov »humanitarnih karieristov« in sooblikovalcev politik, ki držijo posameznike v odvisnosti z namenom, da se na njihov račun lahko pretakajo različni transferji, kjer je diskriminacija in produciranje neenakosti ali »posebnosti« del uspešnega funkcioniranja sistema.

Ko začenjamo razmišljati o invalidih in revščini, moramo to skupino postaviti ob bok drugim marginalnim ali t.i. rizičnim skupinam kot so Romi, imigranti, brezposelni, ljudje s težavami v duševnem zdravju, prekarnim delavcem[1]… Ugotovimo lahko, da se socialni položaj invalidov bistveno razlikuje od drugih skupin tudi, če ali ko je njihov skupni imenovalec revščina. Revščina je seveda posledica ekonomske in socialne izključenosti. Obe obliki sta močno prisotni za skupino t.i. invalidov.

Ve se, da je dodatek za tujo nego in pomoč, ki ga v različni višini prejemajo vsi tisti, ki si pridobijo status invalida (bodisi po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih ali iz ZPIZ) uporabljen predvsem kot osnovni vir preživljanja in se praviloma ne uporablja v skladu z njegovim namenom, plačevanju tuje nege in pomoči; vsaj ne v celoti. Uporabniki ga občutijo in uporabljajo bolj kot nekakšno minimalno socialno pomoč, ki jim zagotavlja plačevanje osnovnih življenjskih potreb. Ta dodatek veliko ljudi rešuje iz najhujše revščine in jim omogoča zniževanje socialnega minimuma ter preživljanja iz meseca v mesec. Višina tega transferja se razlikuje glede na vzrok nastanka (razlika med civilnimi in vojnimi invalidi tudi ko gre za isto stopnjo invalidnosti) ter čas nastanka invalidnosti (od rojstva oz. v otroštvu ali v času zaposlitve).

Višina dodatka pa vsekakor ne zadostuje plačevanju tuje nege in pomoči tistim posameznikom, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. Pri tistih, ki stanujejo v okviru družine se ta denar največkrat doda družinskemu proračunu, kjer je posameznik odvisen od pomoči najbližjih družinskih članov. Če pa le-ta živi v instituciji gredo ta sredstva neposredno za kritje deleža stroškov bivanja v instituciji. Posamezniku ostane cca. 50 evrov ali manj.

Vzroke za še vedno zelo veliko socialno in ekonomsko izključenost invalidov iz družbenega življenja gre iskati v različnih dejavnikih, ki so med seboj prepleteni in so v soodvisnosti.

Pogosta izključenost iz običajnih oblik izobraževanja, otežena mobilnost (nedostopnost javnih prevozov) ovire, ki onemogočajo fizičen in senzorni dostop, visoka stopnja izključenosti iz trga dela in možnosti zaposlovanja, sistemsko privilegiranje institucionalnih oblik bivanja in nameščanja ljudi v posebne ustanove in zavode, to je segregacijska, metoda reševanja oskrbe tistih, ki potrebujejo stalno pomoč druge osebe. Posameznikom, ki se jih namesti v institucije država zagotavlja kritje stroškov iz različnih sistemskih virov, do katerih pa posameznik ni upravičen, če živi neodvisno ali v okviru družine. Ostaja mu le dodatek za tujo nego in pomoč, nima pa npr. sofinanciranja s strani občine in ni upravičen do dodatka za zdravstveno nego, ki gre iz ZZZS.

Z vidika socialnega in zdravstvenega varstva, se zdi, da je za invalide veliko bolje poskrbljeno, kot za druge naštete skupine. Zanje velja posebna skrb in s tem povezani številni zakoni, ki jim namenjajo javno varstvo. Nenazadnje se govori o posebnih socialnih programih, ki jih izvajajo invalidske organizacije in za financiranje le teh je namenjen del sredstev Loterije Slovenije, ki je izvzet iz proračuna. Ko pa zadevo pogledamo v praksi vidimo, da je razkorak med zapisanimi rešitvami in učinkom tega načina reševanja za uporabnike velikokrat nesprejemljiv, škodljiv ali vsaj ne gre v smeri izenačevanja možnosti, enakopravnosti in neodvisnega življenja. Kako to, da je kljub vsej tej razvejani posebni skrbi, ki jo država predvsem preko javnih služb in storitev namenja invalidom še vedno stopnja revščine pri invalidih tako visoka, kakor je bistveno višja tudi stopnja nezaposlenih invalidov? Ali se lahko sklepa, da je ta skrb neučinkovita in neustrezna?

Veliko sistemskih rešitev zadnjih let so kljub deklariranim namenom oddaljene od cilja, da se povečuje, krepi in spodbuja ekonomsko in socialno vključenost hendikepiranih. Vzemimo za zgled nekaj zakonodajnih rešitev. Zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki iz zakona povsem izključuje zelo veliko skupino ljudi, invalide po Zakonu o družbenem varstvu telesno in duševno prizadetih (ZDVTD), čeprav je zakon namenjen zaposlovanju, v njem ni zaznati govora o zaposlovanju hendikepiranih na običajnih delavnih mestih, medtem ko se govori o podpornem in zaščitnem zaposlovanju in o zaposlovanju v invalidskih podjetjih. Gre torej za zagotavljanje zaposlitev za minimalno plačo ter segregacijske oblike zaposlovanja. Zaščitno zaposlovanje pomeni zaposlitev v zaposlitvenih centrih, ki jih na veliko ustanavljajo prav izvajalci zaposlitvene rehabilitacije in že tu se porodi sum, da gre za pretakanje sredstev in umetnega ustvarjanja pogojev reprodukcije institucij, ki so v to vpletene. A žal ne gre le za sum, saj ko se sprašuje po uspešnosti zakonsko porojenih rešitev z vidika zaposlovanja in ohranjanja delovnih mest ciljne skupine je odgovor ta, da to sploh ni bistveno. O smiselnosti invalidskih podjetij pa ne gre izgubljati besed, saj je bilo kar nekaj primerov, ko so se le ta izkazala za učinkovit način črpanja raznih finančnih podpor in spodbud, ki pa so zaposlene invalide potrebovala toliko časa, dokler so na njihov račun prejemali državno podporo.

Torej so invalidi lahko srečni, da se jim ponudi možnost zaposlitve, tudi če do nje dejansko ne pride, lahko v procesu rehabilitacije nekaj pridobijo, se jih prepričuje. Bistveno več pa zaslužijo in pridobijo tisti, ki v tem procesu »z njimi delajo«. Na službo lahko upa in jo celo pridobi, a za minimalno plačilo in prava sreča je, če jo uspe obdržati.

»Če pogledamo položaj hendikepiranih v Sloveniji, vidimo, da jih je 66,8% izključenih s trga dela, od tega jih je precejšen delež invalidsko upokojenih, skoraj 5% pa je oseb, ki imajo status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki jim onemogoča participacijo na trgu dela. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)[2] lahko zaposleni hendikepirani med drugim prejemajo naslednje transfere:

- dodatek za pomoč in postrežbo (137.-138. člen), ki je namenjen poplačilu dela stroškov, ki jih ima upravičenec, ker zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujno in stalno potrebuje tujo nego in pomoč.
- invalidnino za telesno okvaro (143.- 146. člen), ki je nadomestilo za določen % telesne okvare, če nastane v času, ko je bil zavarovanec vključen v zavarovanje.
- nadomestilo za invalidnost (94. člen;) pravica zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če: ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno[3]«

1. Tabela prikazuje plače v invalidskih podjetjih v letu 2003 in 2004


2003
2004


2003 (februar)

Št. inv, ki so prejemali minimalno plačo
*1.292 (67,4%)
1.116 (70,4%)
8,2%

Št. neinv, ki so prejemali minimalno plačo
*626 (32,6%)
469 (29,6%)
3,5%

Skupaj
1.918* (100%)
1.585 (100%)
11,7%

Vsi zaposleni v IP
12.673 (5.9931, 6.680N)
13.580 (6.3481, 7.232N) (100%)



Februar

Najvišja bruto plača za invalida (v SIT)
**260.364
280.951

Najvišja bruto plača za neinv. (v SIT)
**593.160
674.045

Povprečna bruto plača v RS (v SIT)
241.505
254.752

Povprečna bruto plača za neinvalida (v SIT)
***197.862
218.574

Povprečna bruto plača za invalida (v SIT)
***139.291
148.262


*Podatek je za 140IP, **Podatek je za 135IP, ***Podatek je za 1 36IP, v letu 2003 je podatek za 146IP

Vir: Vprašalnik MDDSZ za leto 2003, 2004, Statistič™ Urad RS

Žal nisem uspela dobiti aktualnejših podatkov, vendar dvomimo, da bi razmerja med plačo, ki jo prejemajo invalidi in plačo neinvalidov bila drugačna. Tako kot so praviloma plače med moškimi in ženskami, ki delajo na primerljivih delovnih mestih različne; seveda vemo v škodo koga. Če bi se izvedla primerjalna študija razlike v plačah moških in žensk znotraj skupine ljudi s statusom invalida, bi prav tako naleteli na razlikovanje na podlagi spola.

Zaskrbljujoče dejstvo je, da se invalidska podjetja kljub vidnim neenakostim in diskriminaciji prav tistih, katerim naj bi bila primarno namenjena, opravičujejo s posebnim socialnim poslanstvom, ki naj bi ga le te prinašale. »Predstavljala naj bi primer sodobnega pristopa ter dobrega primera socialne ekonomije, ki hkrati uresničuje tudi načelo skupnega dela invalidov in neinvalidov«.

Institut družinskega pomočnika je lahko drugi primer vzdrževanja družine na robu revščine. Zaradi samega koncepta, se za ta institut odločajo le v najbolj socialno ogroženih družinah, kjer gre najprej za reševanje brezposelnosti družinskega člana, šele nato so razlogi v pomoči uporabnika. Dodatek za tujo nego in pomoč miruje in se šteje kot plačilo družinskega pomočnika, le manjši delež k plači doda občina, v kolikor posameznik ne razpolaga z nobenim premoženjem. Ta institut dejansko izkorišča socialno stisko posameznika in družine in na videz kaže podobo socialne storitve ali še več celo pravice posameznika, ki naj bi mu bila zagotovljena celodnevna pomoč. Da sploh ne omenjamo nedopustnih etičnih vidikov, ki se pri tem porajajo ter uskladi z zakoni, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Druge invalidske organizacije so bile s predlaganim zadovoljne, mi pa smo v tem videli izkoriščanje socialno šibkih, zlorabo stisk družin, kršenje osnovnih pravic in zakonodaje o delovnih razmerjih, še večje odvisnosti posameznikov, uporabnikov ter možnost zlorab v škodo uporabnika.

Tretji vidik mozaika je še vedno usmerjenost nameščanja ljudi v inštitucije, zavode, domove za ostarele ter nezadostna podpora storitvam, ki omogočajo neodvisno in aktivno življenje v skupnosti.

Nekateri glavni razlogi, zakaj se hendikepirane osebe pogosteje uvrstijo med revne:[4]

- sistemska diskriminacija, ki je vidna predvsem v favoriziranju segregacijskih oblik bivanja, izobraževanja, zaposlovanja

- socialna politika, ki posameznike ne stimulira aktivni soudeležbi v družbi, ampak ga pasivizira skozi serijo praks in postopkov; posebni transferji in storitve največkrat ne prispevajo k izenačevanju možnosti, ampak prav nasprotno, še bolj poglabljajo razkorake v neenakosti, posebnostih in to je nemožnosti doseganja enakopravnosti med t.i. invalidi in drugimi
- reprodukcija odvisnosti posameznikov do institucij in sistema socialnega varstva; le-te potrebujejo objekte svojega dela in morajo torej skrbeti za ohranjaje takšnih odnosov, ki bodo upravičevali njihov obstoj, potrebo in smiselnost
- delo na slabše plačanih delovnih mestih, kjer so pogosto zahtevane manjše sposobnosti in kvalifikacije (s tem pa tudi nizko plačilo in onemogočena vertikalna mobilnost)
- nižja stopnja izobrazbe (razlog za to je nedostopnost izobraževanja in odvračanje od vključevanja v izobraževalne institucije)
- dodatne potrebe (asistenca, tehnični pripomočki, prevozi, polovični delovni čas, kar pomeni nižji dohodek…), ki jih delodajalci, izobraževalne ustanove in javnost vidijo kot oviro, ki naj bi odvrnila hendikepirane od prisotnosti na trgu dela in znanja
- problem hendikepiranih žensk (ženske kot proporcionalno slabše plačana delovna sila, so še bolj depriviligirane znotraj segmenta hendikepiranih)
- nedostopnost informacij o zaposlovanju, pravicah, dodatnih socialnih tranferih etc.

Za takšno stanje je v veliki meri soodgovoren g. Šuštaršič, ki je s svojimi številnimi funkcijami in skoraj eksplozivnim predstavništvom stališč in interesov slovenskih invalidov močno prispeval k oblikovanju zgoraj opisanih politik.

Elena Pečarič
--------------------------------------------------------------------------------

[1] Prekarnost: opredeljuje nezavarovane življenjske in delovne pogoje; pomeni: nesigurno, negotovo, dvomljivo, težko, kočljivo (Precarious, Precarization, Precariat. 2005. http://thistuesday.org./node/93).

[2] Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 106/1999, 72/2000, 81/2000, 124/2000, 109/2001, 108/2002, 110/2002-ZISDU-1, 63/2003, 63/2004-ZZRZI, 72/2005, 69/2006.

[3] Nosilka: doc. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo, VZROKI IN OBSEG POJAVA ZAPOSLENIH REVNIH

CRP V5-0292 – letno poročilo

[4] Ibid.
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN Seznam forumov -> YHD - Društvo za teorijo in kulturo hedikepa Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.