czni
kapitan
Pridružen/-a: 09.11. 2007, 12:51
Prispevkov: 95
|
 Objavljeno: 25 Jun 2013 15:15 Naslov sporočila: KRITIKA SODSTVU - ugleda ne morejo izgubiti |
 |
|
KAJ SE SKRIVA ZA AVTONOMIJO SODNIKOV ?
Všeč mi je bilo, da si je upal minister Pličanič javno povedati resnico (na 24 ur 29. maja) z besedami: »Masleša se je ustrašil. Ustrašil se je (svojih) sodnikov«. Masleša je očitno le lutka v rokah sodniškega klana, ki si ne dovoli vzeti svojih privilegijev, saj mu omogočajo položaj nedotakljivih. Četudi bo kdo rekel, da je ministrovo dreganje v sodniško osje gnezdo le predstava politike za pomiritev ljudstva, je meni všeč, kar počne. Sodstvo je trenutno najbolj problematična javna ustanova v Sloveniji. Imeti trajni mandat in imuniteto na svoje odločitve, ko odločaš o življenjskih usodah ljudi, je lahko zelo delikatna stvar (še posebej v trenutnih razmerah), ki se hitro lahko sprevrže v tisto, kar sedaj tudi imamo: sistemsko utemeljene (pravne) zlorabe.
Minister pravi, da ima ob svojih poskusih nadzora nad pravosodjem zvezane roke, saj se predsedniki sodišč in državnega tožilstva nenehno izgovarjajo na svojo avtonomijo (ki je pravno zaščitena) in na tako imenovano nevarnost diktature politike, ki bi jo ta lahko izvajala nad sodstvom.
V resnici se zdaj na sodiščih dogaja pravi kaos in brezvladje, ker imajo sodniki popolnoma proste roke pri tem, kar počnejo, in konkretno nikomur ne odgovarjajo. Zaradi odsotnosti nadzora zakonodajalca nad sodno vejo oblasti lahko sodišča izvajajo svojo diktaturo in torturo predvsem nad malimi ljudmi (brez moči in denarja) v korist »močnih«, dobesedno neomejeno, saj jih praktično nihče ne more ustaviti. Lahko so po mili volji pristranski, krivični in nezakoniti (288. člen KZ).
Posamezni ljudje, ki na sodiščih iščejo pravico, so v zelo ranljivem položaju, nemočni in odvisni od roke pravice in njenih nedotakljivih odločitev. Ljudje so tudi upravičeno besni v svoji nemoči, saj se lahko le še pritožujejo na višje stopnje sodišč in izgubljajo denar, zdravje in voljo, zadeve pa se ne premaknejo z mrtve točke.
Niti malo ni naključje, zakaj vlada v družbi tako splošno in sramotno nezaupanje v naše sodstvo, saj gre za slabe osebne izkušnje mnogih, ki jih imajo s sodišči, medtem ko so ta narcisoidno ravnodušna do vsake zunanje kritike, saj so vendar avtonomna.
Kje so javno objavljeni pravni primeri, ki so učinkovito, uspešno in tudi v etičnem pogledu dobro rešeni v korist posameznika proti nosilcem javnih pooblastil (to je namreč edini kriterij pravne države)? Izpuščanje kriminalcev na prostost in pravna podpora njihovim dejanjem, medtem ko navaden, pošten državljan ne more do svoje pravice, je le sarkastično posmehovanje državljanom in javnosti (saj nam nič ne morete!).
Motivi, ki so skriti za temi izgovori po avtonomiji, so v bistvu neetični in v škodo splošnemu dobremu, saj omogočajo, da sodniki neovirano in po mili volji izkoriščajo svoj nedotakljivi položaj. Prizadevanja za tak položaj »nedotakljivih« (s pomočjo pravnih zlorab) so nasploh značilna (in nevarna) za večino tajkunskih in korupcijskih zgodb pri nas.
V družbenem smislu je zloraba pojma avtonomije (beri samovolje) odličen način, kako izolirati svoje žrtve (od drugih družbenih subjektov) in imeti neomejeno moč nad posamezniki, ki bi se drznili upirati. Posledica »avtonomije« je tudi, da imajo sodniki odprte možnosti, da se v svoji samovolji lahko nezakonito sparijo in prikrito pomagajo zlorabljiteljem v javnih podjetjih in ustanovah. Razumevanje avtonomije sodišč in sodnikov kot popolno odsotnost nadzora nad njihovim delom je pripeljalo do sprevrženih in neetičnih navez in sistemske korupcije, kot jo imamo sedaj.
Ilustrativen in alarmanten primer je znan z Univerze v Mariboru, katere bivše vodstvo (Rozman, Brumen) je zdaj NPU končno predalo tožilstvu zaradi suma več zlorab, zlorab uradnega položaja, uradnih pravic, zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Ti tako imenovani tajkuni z UM so zlorabljali pravo in zakone ravno z izgovarjanjem na avtonomijo univerze, kar jim je omogočalo, da so neovirano odstranjevali tiste, ki bi kakor koli ovirali njihovo prelivanje javnega denarja v lastne žepe. Z izgovarjanjem na avtonomijo so dosegli, da v tem primeru sodišča niso smela (?) posegati v njihove neetične metode manipuliranja, zastraševanja in odstranjevanja zaposlenih z delovnih okolij na UM. Niso tudi smela posegati v daljinsko vodene glasovalne stroje (tajna glasovanja senatorjev z opranimi možgani), s katerimi so uničevali kariere in življenja mnogih.
Plemeniti pojem avtonomije univerze, ki je v svojem izvoru pomenil varovalko pred vmešavanjem v ustvarjalno svobodo univerze, so zlorabili v izključno egoistične in neetične namene. In to tako, da je bivše vodstvo UM odvzelo vsakršno avtonomijo in svobodno voljo posameznikom, profesorjem in jih zastraševalo z grožnjami izgube delovnih mest, če ne bodo poslušni in »pridni«. Zloraba avtonomije se, ne le v tem primeru, kaže tako, da s pomočjo lastnega nedotakljivega položaja odvzameš avtonomijo drugim, praviloma tistim brez družbene moči (zaposlenim, ljudem v sodnih postopkih itd).
In sodišča zdaj to počnejo identično. Branijo se »diktature« (nadzora) zakonodajalca, da bi imela proste roke pri diktaturi nad ljudmi brez družbene moči. Zloraba avtonomije (samovolja) in zloraba moči gresta z roko v roki.
Niti malo ni naključje, da sta zloraba moči in avtonomije v tesni navezi z zlorabo prava. Dokončen dokaz za to, da je vrhovno sodišče tako zlorabo »avtonomije« tajkunov z Univerze v Mariboru zvesto branilo, sem dobil z mojim primerom, ko je nedavno ugotovilo, da moj kasneje pridobljeni naziv ne more veljati za nazaj (za dve leti odpovedi) in je bila zato takrat odpoved zakonita. Pristransko, nezakonito in krivično.
V eni od zadnjih oddaj Pogledi Slovenije je odstavljena državna tožilka Aleksandra Šlibar (avtonomni in z lastno glavo misleči ljudje so v koruptnem sistemu nevarni in nezaželeni), povedala nekaj presneto resničnega (všeč so mi ženske s karakterjem, če so že moški redki), namreč, da slovensko tožilstvo ne more izgubiti ugleda, ker ga že dolgo nima več. Če si kaj takega upa reči nekdo, ki zadeve pozna od blizu in ima poleg tega še ravno hrbtenico, mu ni težko verjeti. Sicer pa tudi že ptički okoli slovenskih sodišč čivkajo, da ta nimajo več česa izgubiti, saj tistega, česar nimaš, ne moreš izgubiti. Ugleda namreč.
Zvone Krušič, Ljubljana DNEVNIK |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
