Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Oškodovanec / TOŽNIK v I K 590/2004-19 Okrajnega sodišča v Ljubljani
Šribar Janko,
O.F.13, 6310 Izola
v Izoli 2.11.2007
se na
Okrajno sodišče v Ljubljani
Tavčarjeva 9

v dveh izvodih pravočasno

P R I T O Ž I M
(po pravnem pouku)

zoper I K 590/2004-19-sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.10.2007

Tukaj izpodbijani sklep protipravno ne-upoštevajoč vsebino moje pritožbe –ugovoru zoper nedosledno obravnavanega priloženega obširnega, zadevo-jasno-opisnega, gradiva- oholo temelji na –morda politično strahujoč- protipravnem le ponavljanju vsebine predhodnega zavrg-sklepa.

Nepomembno v tem sklepu ni niti to, da je sklenjen 22.10.2007, napisan pa sedem dni prej 15.10.2007. Le kaj se za to ne-logiko skriva?

Tudi tokratna moja pritožba ni pritožba le na to-predmetni sklep, temveč na celoten postopek, ki ga je slo-pravosodje že v startu protipravno poskusilo zbrisati z mize, in se vsi nadaljnji razsodni akti kaskadno nanašajo vsak le na predhodnega. To je namreč gnilo, odgovornosti izognivo, pravice strup-orodje slo-sodstva.

Od pritožbenega sodišča zahtevam, da, predvsem ker gre v zadevi za kazniva dejanja visokih državnikov, na ustavnem temelju enakosti pred zakonom izpodbijani sklep razveljavi, ter zadevo napoti v dosledno in tožbenemu zahtevku ustrezno učinkovito obravnavo.

Sodišče vnovič, tukaj izrecno, opominjam, naj opusti svojo penetrantno zlonamernost: pravno neukima pošiljanje sklepov z le tridnevnim pritožbenim rokom in to prispelim ob petkih! popoldan, ko ni več možnosti pomoči pravnega strokovnjaka.

P O J A S N I M:

Vsem pritožbenim sodiščem sem že večkrat v svojih dopolnitvenih in pritožbenih spisih pojasnil, da je prvostopenjsko sodišče iz katerih koli že razlogov ignoriralo moje tožbe in dopolnitve vsebino, ki jasno opisuje tožencev huda kazniva dejanja, ki so tudi brez moje tožbe in brez dodatnih razpoložljivih dokazov vsem slo-sodnikom dobro znana. Ignoriralo je v tožbi in te dopolnitvi tudi vse originalne, v narekovajih navedene, hudo kaznive izjave tožencev, ki so dokazive z razpoložljivimi posnetki TV-oddaj in, ki jih poleg TV-hiš imamo vsi mi, in ki dokumentirajo tudi kraje in v sekundah točno tudi vreme storjenih kaznivih dejanj. In prav to je prvostopenjsko sodišče netočno navedlo za manjkajoče, da bi zadevo zavrglo.

Oba obtoženca, jan.. in peter.., morata biti najstrožje kaznovana, ker sta svoja najhujša kazniva dejanja storila javno in kot visoka državnika, ter s tem najhujše in za večnost zablatila državo. In ne prezreti, da sta toženca le trenutni majhen, začasni, prehodni delček slo-državnega veka, ter da je njihovo blato nujno odstraniti z države, kar tudi je vaša z našim denarjem plačana dolžnost. Zato od TV-hiš POP in SLO1 ali od mene zahtevajte v tožbi navedene dokazi-posnetke TRENJA in TARČA in veselo na delo!

Če svojo tožbo nisem zasnoval prav strokovno, je sodišče ne more le zaradi tega zavreči, zlasti ker gre za državno pomembno materijo, ki se bo neizpodbitno vlekla dokler bo slovenije, ter predvsem zaradi varstva pravice. Sodišče je dolžno zagotoviti zahtevano pravico, saj zato v družbi obstaja.

Prvostopenjsko in nadaljnja sodišča se niso dovolj zavedala resnične in zgodovinske teže te zadeve, da bi tako mojo nestrokovnost in baje tožbe pomanjkljivost odpravila z –morda tudi po uradni dolžnosti- dodelitvijo mi odvetnika, kar sem v tožbi tudi a doslej brezuspešno zahteval, ter zadevo dosledno obravnavala. Zahtevana dodelitev mi odvetnika je tudi zato potrebna in nujna, ker v tej državi ni odvetnika, ki bi prostovoljno sprejel to zadevo zoper visokih politikov. Strah jih je od umazane politike, da bodo ob službo. In tudi to je v tožbi bili navedeno, a je to sodišče oholo ignoriralo.

Od pritožbenega sodišča zahtevam, da se, ne glede na moč trenutne politike, zadeve loti sodniško, da se ta pritožbeno nebo morala vleči tudi po mednarodnim in tujim pravosodnim institucijam.

V prilogi pa je gradivo, ki sta ga toženca namesto zlonamernih javnost zavajajočih kriminalnih laži in pljuvanja po nedolžnima bila dolžna javnosti pojasniti, za kar sta kot visoka državnika in poznavalca prave izbris-resnice bila na javnih, politično informativnih –in ne kakih razvedrilno-zabavnih-, TV-oddajah povabljena.

S spoštovanjem,
Šribar Janko

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

24. februar 2003 MLADINA

Izbrisani - enajst let pozneje

Kako je država ljudi črtala iz registrov, ki dajejo pravice, obdržala pa jih je v registrih, ki nalagajo dolžnosti

Ivan Bago je bil na prelomu tisočletja vitalen osemdesetletnik. Potem pa mu je nekega dne na nogo padla paleta in ob tej nerodnosti si je poškodoval prst. Šel je do bolnišnice, kjer so mu poškodbo oskrbeli. V bolnišnico je hodil še na previjanje rane, potem pa mu je medicinska sestra nekega dne rekla: "Kartico, prosim." Gospod Bago ji je pomolil staro zdravstveno izkaznico, a sestra z njo ni bila zadovoljna. Stopila je do drugega pacienta, mu vzela kartico in gospodu pokazala, kaj potrebuje. Plastično kartico Zavoda za zdravstveno zavarovanje s čipom. "Gospod, kartico potrebujete. Sicer vsaka injekcija stane 4500 SIT."
Ker Ivan Bago do tistega dne ni imel težav z zdravjem, niti opazil ni, da kartice ni dobil. Potem je šel do koprske enote Zavoda in izvedel je, da je bil leta 1992 izbrisan iz evidence. Iz evidence pa je bil izbrisan, ker je bil leta 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev. Če se Ivan Bago ne bi poškodoval, morda še danes ne bi vedel, da je njegov pravni status zelo vprašljiv. Če ministrstvo za notranje zadeve koga zbriše iz registra stalnih prebivalcev, posledično izgubi kup drugih pravic. Zakonodaja o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč govori o tem, da so zavarovani tisti upokojenci, ki imajo v Sloveniji stalno bivališče. Pojem stalno bivališče pa ne govori o hiši ali stanovanju, v kateri stalno bivaš, pač pa o računalniškem podatku. Govori o tem, ali nekdo obstaja v podatkovni bazi ministrstva za notranje zadeve.
Kako se je zgodilo, da je gospod Bago odletel iz registra stalnih prebivalcev? Rodil se je leta 1920 v Našicah, na Hrvaškem. Njegov oče je bil po narodnosti Madžar, mati pa Čehinja. "V Koper sem prišel, ko je bila še cona B," pravi. V Sloveniji torej živi skoraj pol stoletja. Sredi petdesetih let se je zaposlil v podjetju Lama Dekani, kjer je delal kot skladiščnik. Kasneje je delal v Luki Koper. Ko je šel njegov mlajši sin pred leti v vojsko, se je s papirji nekaj zapletlo. Šel je v Našice, a papirjev ni uredil. Potem je šel v Koper, na občino. Gospa Elza, šefica, ga je poklicala za šalter. In na koncu je rekla: "Urejeno." Gospod Bago je bil prepričan, da je problem s papirji in nacionalnim statusom uredil. Leta 1987 je dobil osebno izkaznico, na kateri je v rubriki velja do - valida fino al pisalo TRAJNA. Ko je bil plebiscit, se ga je z veseljem udeležil, ko je prišla osamosvojitev, je znance opozarjal, naj si uredijo dokumente. In ko je dobival pokojnino, je na listku vedno pisalo, koliko so mu trgali za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Zdrava pamet pravi, da je prostovoljno zdravstveno zavarovanje nekakšna nadgradnja obveznega zavarovanja. A kot rečeno: ko je gospodu Bagu na nogo padla paleta, je v bolnišnici ugotovil, da nima kartice. Kartice pa nima, ker v registru stalnega prebivalstva ne obstaja. Če te ni v registru, nimaš obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če te ni v registru, nimaš kartice.
Februarja 1992, pred natanko enajstimi leti, je ministrstvo za notranje zadeve izvedlo množično čistko registra stalnih prebivalcev. Po dostopnih podatkih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev zbrisalo okrog 30 tisoč oseb. Okrog 10 tisoč izbrisov se je zgodilo zato, ker je ministrstvo z udarniško akcijo ažurirala odjave. 20 tisoč oseb pa je iz podatkovne baze letelo zato, ker jih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev prestavilo v register tujcev. Tiste stalne prebivalce Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, so februarja 1992 zradirali iz podatkovne baze. S tem pa je ministrstvo za notranje zadeve tej ogromni množici spodmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Pač, če si diskvalificiran iz registra stalnih prebivalcev, si diskvalificiral tudi iz drugih registrov. Ivan Bago, denimo, je bil hkrati diskvalificiran iz registra zdravstvene zavarovalnice. No, ne moremo pa reči, da je bil Ivan Bago povsem izbrisan. Pravzaprav je brisanje, ki se mu je pripetilo, selektivno. Ko se mu je pokvaril televizor, si novega televizorja ni omislil, zato je na RTV poslal prošnjo, naj ga črtajo iz registra RTV naročnikov. Vendar ga iz tega registra niso črtali. Ravno obratno: sodišče mu je zarubilo tretjino penzije, češ da ni poravnal naročniških obveznosti do RTV. Ivan Bago torej ne more trditi, da je povsem črtan iz evidenc. Zdi se, da je njegovo ime ostalo v tistih evidencah, ki mu nalagajo plačevanje. Ni pa ga v tistih evidencah, ki bi mu jamčile pravice.
Ocene pravijo, da je sredi lanskega leta v Sloveniji živelo več kot 4.000 oseb, ki jim je država povzročila podoben problem kot Ivanu Bagu. Gre torej za serijsko kršitev človekovih pravic. Ob tem pa je najbolj srhljivo, da država tudi po enajstih letih še ni pristopila k resni sanaciji povzročene škode.

Praviloma bi država morala pisno pozvati vse, ki jih je štela, da si status uredijo, se pisno odločijo, tako kot je prav vse te ljudi in ostale državljane, ki so do tedaj imeli stalno bivanje v Sloveniji, redno vabila na referendume, plebiscit, celo referendum o RTV...(štela jih je za državljane). Ivana niso pozvali (da pa bi njegov glas izkoristili, vabilo na plebiscit je dobil). Poziv za državljanstvo pa nikoli, da je to slovenski način etničnega čiščenja dokazuje tudi dejstvo, da Ivana B. nikoli niso pisno obvestili, da je IZBRISAN, kar bi morali (v roku 15 dni po izbrisu), saj so tako iz njega naredili apatrida. S tem dokumentom o izbrisu bi lahko zahteval svoje pravice in se v bilo kateri državi sveta predstavil, zaprosil za državljanstvo, azil. O izbrisu nikoli ni bil obveščen. Tako so njegove človekove pravice še dodatno prikrajšali. Še več, podlo so ga-ostarelega osemdeset letnika, ko je izvedel, da je nekaj narobe, iz zavoda za socialno zavarovanje pošiljali po državljanstvo na Hrvaško (a ravno oni mu mesečno od pokojnine trgajo za zavarovanje, ki ga kljub plačilu ne more uveljaviti), kjer ga seveda nima. Zakaj prav Hrvaška, saj s hrvaškim državljanstvom ima toliko skupnega kot bilo katero drugo. Zakaj bi mu Hrvati morali dati državljanstvo, a stalno bivanje ima v Sloveniji že 50 let. Slovenci so mu odvzeli pravico stalnega bivanja v lastni hiši, odvzeli pravico biti ČLOVEK.

S tako slovensko obliko etničnega čiščenja, je Slovenija skušala elegantno opraviti »dokončno rešitev« dela, svojih do včerajšnjih, sodržavljanov.

Množična kršitev človekovih pravic se je zgodila, ko je ministrstvo vodil Igor Bavčar, človek, ki je v pisarno notranjega ministra prišel naravnost iz državljanskega gibanja, ki se je ukvarjalo z varovanjem človekovih pravic. Ivo Bizjak, drugi notranji minister, je ob odhodu iz ministrske pisarne postal varuh človekovih pravic. Dr. Peter Jambrek, ki je notranje ministrstvo vodil nekaj mesecev, leta 2000, je urednik revije Dignitas, ki se ukvarja s človekovimi pravicami. Notranji minister Borut Šuklje je poosebljena dobričina, poosebljanje varovanja človekovih pravic. Ko je ob koncu osemdesetih služboval na SZDL, je bil eden tistih, ki so vztrajali, da Slovenija potrebuje svet za varstvo človekovih pravic, kasneje znan kot Bavconov svet. Slovensko notranje ministrstvo že več kot dvanajst let vodijo »fanatični« borci za človekove pravice. In izpričanim borcem za človekove pravice nikakor ne uspe rešiti problema, ki ga je vlada povzročila leta 1992, v obdobju post-osamosvojitvenega navdušenja. "Ni nas zbrisala zadnja vlada," pravi Aleksandar Todorović, predsednik Društva izbrisanih. "Vendar je sedanja vlada najbolj odgovorna, da tudi po enajstih letih krivica, ki se nam je zgodila, ni odpravljena."

Živel sem v nacistični Nemčiji, NHD, Kraljevini YU, TITO-jugoslaviji, a tako dolgo in okrutno mučen kakor v sloveniji, kjer je moj lasten in edini dom in v njem bivam, nisem bil nikjer, samo zaradi POREKLA-kraja rojstva. Očitko o JNA je slo glupost, saj sem prestar in v JNA nikoli nisem bil, bili pa so vsi gen-slovenci, ki so bili vojaški obvezniki, tudi Janša Janez, ki je Mamuli gradil vikend na morju.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Ivan Bagö
Vatovčeva 3
6000 KOPER

ZDRAVNIŠKA ZBORNICA SLOVENIJE
Dalmatinova 10 P.P.1630
1001 LJUBLJANA Koper, 1.8.2007

Zahtevam primerno obravnavo stažistke Anna Marija Tašev.

Ne zaradi malomarnosti, ampak zavestno onemogočanje nujnega bolnišničnega zdravljenja onemoglem starostniku, ki bi zanj bilo usodno. Zavestno ga je pošiljala v smrt!

Dne,26.5.2006 sem ostarelo povsem onemoglo osebo-pacienta, ki je vidno hiral in klonil, pripeljal na vozičku, saj zaradi onemoglosti ni mogel niti stati, tudi sedenje mu je bilo boleče. Barva obraza je bila sivo-blede barve, drhtel je, udi (roke in noge) so bili zelo, zelo otečeni, vijoličaste barve, oteženo dihanje, ugotovljena je tudi voda v pljučih... Nekaj osnovnih parametrov, ki so bili dobljeni ob pregledu so kazali na nujen sprejem v bolnico, kar je tudi potrdila zdravnica stažistka, ki je medtem odšla, zdravnik, ki je šel mimo: to je že patološko, seveda je nujno za hospitalizacijo.
Glede na to, da je bolnik Ivan sam in je nemogoče, da bi skrbel zase, bil je dejansko nepokreten, dobesedno brez pomoči se ni mogel usesti na posteljo, nisem ga mogel prijeti za ude, vsak dotik ga je zelo bolel, polzeče solze po izsušenem drhtečem obrazu so kazale kot bi se poslavljal in besede tudi...
Takega, na vozičku, prepuščenega samemu sebi, ga je »nezrela« stažistka Anna Marija Tašev pustila samega na hodniku in mu v roke potisnila surovi izvid (je priložen). Ta si ne zasluži zdravniški naziv, da ne omenjam človeški čut do pacienta, tak odnos do pacienta je kakor SS-nacistični. Kakšen Hipokrat, demenca, skrb za starostnike. Tako prepuščen samemu sebi ali negi omenjene stažistke bolni Ivan nebi preživel mesec dni.

Kar pomeni stažistka ga je zavestno, ne malomarno, pošiljala v smrt. ZAKAJ?

Tudi zelo olepšano, v primerjavi z dejanskim statusom mnenje stažistke je tako kilavo, »ne more oceniti lokalizacijo infekta«, a pred očmi ji človek tako-rekoč umira, že laiku je bilo vidno, da je celo telo en sam infekt, voda v pljučih, piskanje, lovil je sapo-na kisik ga dajte..., preiskave... Saj je vendar pacient-trpin pred teboj v bolnici,...
Posebej moram omeniti, da pred to hudo zastrupitvijo, splošnim vnetjem, je starec, za njegova leta, bil izredno gibčen in vsak dan prehodil vsaj pet km, zdravniških storitev ni bil deležen (tudi prisilno, zaradi izbrisa iz RSP!) zadnjih dvajset let!

Taki stažisti-praktikanti naj vam, zdravniškem cehu, bodo v sramoto.

S pozdravi, Ivan Bago

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

POISKUS UMORA; PO NARAVNI POTI; Z ZAVESTNIM NE NUDENJEM NUJNE ZDRAVSTVENE POMOČI V BOLNICI (te smo pacienti-trpini s samoprispevki opremljali in zdravnikom tako indirektno urejali delovna mesta). CINIČNO, sploh anti-Hipokratsko! Ali je razlog ker sem bil Izbrisan (to je že kar narodnostna manjšina v Zlo-veniji).

Ivan Bagö
Vatovčeva 3
6000 Koper

MINISTER ZA ZDRAVSTVO RS
Dr. Dušan Keber

1000 Ljubljana Koper, 2.8.2007

Odnos posameznih zdravstvenih delavcev do bolnikov v sloveniji

Od vas kot ministra za zdravstvo zahtevam primerno ukrepanje.

Spoštovani, gospod minister Dr. Dušan Keber,

v prilogi vam pošiljam tekst, da vas seznanim za kaj gre. Ne bom posebej komentiral, priloga jasno pove kakšen nedopusten-odnos do bolnika imajo posamezni zdravniki-stažisti in je lahko za pacienta usoden.
Iz medijev vam je znano, da so nekateri bolniki, iščoč pomoč, tragično končali, pred vrati bolnice, a vse zaradi malomarnosti v zdravstvu...

V kolikor si je omenjena stažistka že izbrala pot zdravnika, jo vsaj primerno! »podučite«, da bo morebitni naslednji bolnik oskrbljen pravilno in ne bi celo tragično končal.

Ta zapis je v vašem arhivu trajen i je pripomba na »delo« stažistke Anna Marije Tašev, če se kaj tragičnega zgodi, bo razvidno, da to ni prvič, saj je opozorilo že bilo poslano.

S pozdravi, Ivan Bagö

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Samo v Kopru več kot 13.000 Izbrisanih
Ervin Dokić, odvetnik izbrisanih prebivalcev obale
Ervin Dokič je odvetnik iz Pirana, ki je na premiera Janšo naslovil pismo, v katerem ga je opozoril, da naj bi se osebam, ki so se med letoma 1957 in 1965 odselile v tujino (v glavnem v Italijo), zgodila krivica, ker naj bi jim nezakonito izbrisali jugoslovansko državljanstvo, nato pa še nacionalizirali premoženje.
Dokič je znan tudi po tem, da zastopa piranskega kmeta Bruna Špoljarja, ki je v sporu s poslancem LDS Anderličem zaradi zemljišča v Strunjanu.

V čem je jedro problema? Zakaj naj bi bil odvzem jugoslovanskega državljanstva nekaterim osebam nezakonit?
Problem je v tem, da je takratna komunistična oblast na območju treh istrskih občin zlorabila zakon o jugoslovanskem državljanstvu. Ljudje so se s tega območja množičneje odseljevali do leta 1963. Ker je oblast vedela, da so ti državljani od leta 1957 sočasno državljani Italije in Jugoslavije - od prej so imeli namreč tudi italijansko državljanstvo, kar jim priznavajo tudi italijanski predpisi, ker so imeli od 10. junija 1940 italijanski državljani bivališče na tem ozemlju - je sprejela zakon, ki je vseboval tudi 23. člen, ki je opredelil brisanje jugoslovanskih državljanstev. In ta člen so začeli zlorabljati. Pogledali so v državljanske knjige, kjer so bili vsi ljudje vpisani kot državljani Italije, preprosto udarili žig z napisom, da je pobegnil, in osebo so prečrtali. Problem je v tem, da niso imeli uradnih dokazil za izvajanje 23. člena zakona. Niso imeli dokaza, da so ljudje v tujini. Sicer so bili, to je dejstvo, vendar je bilo kumulativno treba izpolnjevati še dva pogoja, da bi jih lahko črtali. Prvič, da je človek prestopil v tuje državljanstvo, kar pa ne velja za ljudi, ki so šli v Italijo, ker niso prestopili v tuje državljanstvo, ker so ga že imeli. In drugič, da niso bili slovenske narodnosti, da so bili torej italijanske narodnosti. Podatke so torej zatajili, brez uradnih dokazil izvedli črtanje, o tem pa niso obvestili prizadetih niti jim niso dali možnosti, da se o tem izrečejo.
Za koliko oseb gre?
Mislim, da jih je samo v Kopru več kot 13.000.
Zgodovinarji, ki se ukvarjajo s proučevanjem povojnega obdobja na Primorskem, trdijo, da je številka odločno pretirana. Ali so to podatki za celotno Istro, torej tudi za njen hrvaški del?
Govorim samo o slovenskem delu.
Ali imate dokaze, da gre za toliko ljudi? Imate denimo seznam imen oškodovancev?
Tega ne morete dobiti, ker upravne enote po nalogu ministrstva vpogleda v to niso dovolile. Mislim, da je 20.000 do 22.000 takšnih oseb, ki so v državljanske knjige dobile žig, da so pobegnile. Lahko pa, da jih je bilo toliko samo v Kopru.
Kdo pa so bili ti ljudje? So v času, ko so jim odvzeli jugoslovansko državljanstvo, živeli v Italiji?
V Italiji, Kanadi, Avstraliji in Južni Ameriki. Večinoma so odšli v 50. letih in so pridobili stalno bivališče v Italiji.
Koliko teh oseb trenutno zastopate?
Težko rečem. Zame so trenutno vsi spisi odprti, tudi tisti, ki so bili zaključeni na vrhovnem sodišču.
Koliko pa se jih bo vašem mnenju oglasilo zdaj, ko ste javno izpostavili problem?
Po izpovedbi nekega gospoda bi jih bilo lahko v primeru, če bo primer Pištan pozitivno rešen, kar precej tisoč zahtev, tudi s strani dedičev.
In vi ste jih pripravljeni zastopati?
Saj sem edini, ki to počne.
Omenili ste primer Viktorja Pištana, ki se je v Italijo izselil leta 1961, kasneje pa so mu v piranski občini vzeli državljanstvo. V njegovem primeru je Upravna enota Piran ugotovila, da je bilo njegovo državljanstvo res izbrisano nezakonito, vendar je notranje ministrstvo odločbo pozneje razveljavilo. Zadeva je zdaj na vrhovnem sodišču.
Ministrstvo je odločbo razveljavilo, češ da je izgubil državljanstvo z osimsko pogodbo, kar je bedarija. Politični pritisk je bil takrat močan, saj je takratna oblast spoznala, da to pomeni odprtje več tisoč primerov nacionalizacije.
Ne gre torej le za zahteve po vrnitvi državljanstva. Gre tudi za posledične zahteve po vrnitvi premoženja, ki ga je nacionalizirala država.
Seveda.
Pa so tovrstne zahteve sploh upravičene, glede na to, da je vprašanje odškodnin za nacionalizirano premoženje optantov rešeno že vse od leta 1983, ko sta SFRJ in Italija podpisali Rimski sporazum? Ta je določil, da mora Jugoslavija Italiji plačati 110 milijonov dolarjev, in Slovenija je svoj del v celoti poravnala do januarja 2002. Vendar pa Italija denarja še vedno noče dvigniti z računa. Ali ni torej pravi naslov za rešitev tega problema Italija, ki optantom noče izplačati odškodnin?
Trditev, da je nemogoče odpirati zadeve po zakonu o jugoslovanskem državljanstvu, je bedarija brez primere. Vprašanje katerih odškodnin je bilo rešeno? Tistih, pri katerih je bila nacionalizacija zakonita. S tem se strinjam. Ne more pa to rešiti vprašanja nezakonitih nacionalizacij. Zato ne drži, da bi se morali ti ljudje obrniti na Italijo in odškodnino terjati od nje.
Koliko pa naj bi bilo premoženja, ki naj bi ga bilo treba vrniti? Sami govorite o dveh milijardah tolarjev.
Če govorimo o kompletnem premoženju, ki je bilo nacionalizirano, bi verjetno znašalo toliko. Izračunajte si. Poglejte, koliko ljudem je bilo odvzeto državljanstvo in kaj to pomeni glede na današnjo vrednost nepremičnin. To je preprosta matematika. Če je šlo samo za 10 hiš in če je vsaka v povprečju vredna 200.000 evrov, s tem, da izpustim vrednost zemlje, to znese dve milijardi evrov.
Ampak zgodovinarji pravijo, da je bila večina Istranov revnih, da niso imeli veliko premoženja in so praktično životarili.
Kaj so jim pa potem nacionalizirali? Zgodovinarji so po nalogu politike petdeset let delali, kar jim je bilo ukazano. Tisti, ki so bili pošteni, so pa odšli iz Jugoslavije ali pa so bili preganjani. Zgodovinarji bi morali govoriti o dejstvih. Zakaj ne storijo tega? Zakaj trdijo, da ni tako, če pa imamo uradne evidence o tem, kaj je bilo in kaj ni bilo? Poglejte v zemljiške knjige in poglejte, kje vse so žigi z vsebino nacionalizirano? Gre za hiše, zemljo.
Veliko nacionalizirane posesti je danes v zasebni lasti. Če bi ljudem, ki naj bi jim nezakonito izbrisali jugoslovansko državljanstvo, dejansko uspelo povrniti državljanstvo, bi lahko zahtevali zgolj povrnitev tistih hiš in zemljišč, ki so še vedno v lasti države ali občine.
Tisti, ki so kupili po nacionalizaciji nepremičnine od občine oziroma države, gotovo ne morejo biti prizadeti. Njim nihče nič ne more. Vprašanje pa je odgovornost države, če se ugotovijo vsi elementi odškodninske odgovornosti, čeprav menim, da bo to trši oreh in je malo možnosti za odškodnine. To je bolj stvar politične odločitve.
Poleg vrnitve državljanstev in nacionaliziranega premoženja sicer zahtevate tudi zakon o popravi krivic tej kategoriji ljudi.
Mislim, da bi bilo pametneje krivice popraviti z zakonom, kot če bi popravljali krivice po posamičnih primerih, ker se predsednik vlade in sama vlada ne zavedata posledic, do katerih lahko pride. Če bi namreč vedeli, koliko je teh primerov, bi mogoče razmišljali malo drugače.
Hočete reči, da ne bi začeli preverjati vseh izbrisov jugoslovanskih državljanstev na obalnih upravnih enotah in tudi v Prekmurju ter ugotavljati, ali je bil kateri izmed njih nezakonit?
Ne, to morajo narediti. To podlost, ki jo je naredila stara oblast, je treba obelodaniti in razčistiti. To je nacionalna sramota, saj smo lastne državljane enostavno izbrisali, jih pregnali. O tem sem pisal tudi Evropskemu sodišču in napisal sem jim, da je Slovenija v tistem času vršila genocid nad lastnim narodom. (Kakor danes ponovno nad Izbrisanimi 26.2.1992, po istem obrazcu, je že kar rutina). Po drugi strani naj bi slo. celo predsedovala EU, grozno.
Pravite, da se s temi vprašanji ukvarjate od leta 1985. Zakaj pa niste nanje javno opozorili že prej? Če se vrnem k zgodovinarjem, ti pravijo, da s tem problemom niso bili seznanjeni.
V tistem času sem kot odvetniški pripravnik vlagal v imenu svojega odvetnika principala tožbe, da ni prišlo do prehoda nepremičnin v državno last. Tožbe smo tudi dobivali, ker so bili tožniki žal jugoslovanski državljani. Gre torej za isti problem, le vprašanje državljanskega statusa je bilo drugačno. Celo na zveznem sodišču sem vlagal zahteve za sodno varstvo v zvezi z državljanstvi in nacionalizacijo.
Zdaj ste se obrnili na premierja Janšo. Ali ste se tako obrnili tudi na katero od prejšnjih vlad?
Ne. V času, ko je bila zunanja ministrica Susana Agnelli, sem enkrat sicer opozoril gospoda Drnovška, vendar mi ni odgovoril. Z gospo Agnellijevo sva bila v kontaktu, in ko je šlo za pridružitveni sporazum Slovenija - EU, je opozorila Slovenijo prav na ta problem dvojnih državljanstev in s tem povezanih pravnih problemov z nacionalizacijo. Potem pa se je oblast v Italiji obrnila v levo.
Kaj pa sedanja, desna italijanska oblast?
Poglejte, kaj počnejo. To ni samo zaradi lepšega.
Menda vam je Janša odgovoril zelo hitro. Kako hitro?
Tega ne bom komentiral. Gospod Janša je osebnost, ki jo redko najdeš v politiki, in ima kvalitete, ki jih tudi zelo redko najdeš. Nisem član nobene stranke, ampak takšno mnenje o njem imam že dolga leta.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Prvi so se izbrisa domislili nacisti 1934 v IIIRajhu in temu dejali izguba državljanskih pravic. Žrtve so predhodno obvestili, jim dali rok za enkratni izhod iz nemčije in k temu primeren "ausvais". Veliko moških je tedaj končalo v Legiji tusev-Fr.

Drugi Izbris so si omislili Yugoslovani v glavnem za radiranje slovenske-hrvaške istre. Ti so zapustili svoje domove in jih je bilo v letih 1960 na tisoče po celem primorju. Koper, Piran, Hrvatini... so postali mesto duhov.

Najbolj podli izbris je bil 25.2.1992, ko je Zlo-venija žrtve zlorabila za PLEBISCIT, nato jih je brez kakršnega koli obvestila brisala, jim ni dala noben pisni dokument ne obvestilo o izbrisu in neato ne, da so izbrisani ( stem dokumentom bi bilokje zaprosili za azil). Še več brisala je civiliste in jih gnala v vojna območja, kjer je trajala fronta do 1996. Ni spoštovala niti mednarodne konvencije, čeprav težko, a to je priznalo tudi Ustavno sodišče RS. Izvajano je bilo etnično čiščenje na slovenski način.

se nadaljuje.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

25.2.1992 DAN SLOVENSKEGA NACIZMA

Koliko cinizma, nasizma , fašizma, slovenizma je namalano v sledečem dopisu. Jasno obveščajo 80 letnega starca, na njegov naslov, kot je razvidno, njegovo lastno stanovanje, kje naj bi imel drugje bivanje razen TU. Niti potrdilo, da so iz njega naredili apatrida ni dobil. Jasno, vlogo , ki jo je dal so perfidno-zlobno zavrgli, saj starec jim bo le v socialno breme (star človek več boleha). Zakaj Hrvaška, lahko bi bila Kitajska oziroma od vsega nič, tu je njegov dom. Vendar nacisti ga preganjajo hujše in dlje kakor v času IIIRajha 1934. Bolan je zaprosil veterinarja za zdravljenje, a ga tudi ta ni hotel sprejeti. V sloveniji je v lastnem domu ujetnik-logoraš brez že zdavnaj poravnanih zdravstvenih obveznosti in pokojnine. Še na PLEBISCITU ste ga zlorabili. Hitler je Žide v letih 1934 vsaj pisno obvestil, Eichman pa celo priskrbel karte za Ameriko in "ausvajs" ...
Višek cinizma, vi , ki ga dobro poznate, njegovi sosedje mu čitljivo izpišete naslov stalnega bivanja na pisanju, a že v naslednjm koraku to zanikate. Vse samo zaradi porekla, TO JE ETNIČNO ČIŠČENJE NA Zlo-venski način, to potrjuje Ustavno sodišče RS in Pederle imenuje "NAPAKA", ko se suoča s Türkom.

E, slovenci-"lLjubljanska banka" (sledi dopis)

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Zavod za Zdravstveno Zavarovanje Slovenije
Martičev trg 2
6000 KOPER

Ivan Bago Št 1300-b/01
Vatovčeva Dne, 25.7.2001
6000 Koper

Spoštovani!

Prejeli smo pismo v katerem prosite za izdajo kartice zdravstvenega zavarovanja oz. obrazložitev zakaj vam ni bila izdana.

Pregledali smo vse naše evidence in ugotovili, da ste bili 25.21992 odjavljeni iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območni enoti Koper.

Datum je vezan na tedanje politične razmere v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije, ko je bilo vsem osebam, ki niso zaprosile za slovensko državljanstvo in stalno bivališče, tedanje bivališče odjavljeno. Res je, da ste bili do takrat zavarovani kot upokojenec in ste imeli zdravstveno izkaznico, kar je bilo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi.

Predvidevamo, da takrat vi niste imeli slovenskega državljanstva in niste zaprosili za stalno bivališče, zato je bila odjava stalnega bivališča izvršena brez vašega posredovanja. S tem ni bilo več podlage za vaše zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in je bilo prekinjeno brez našega ali vašega posredovanja. Podatki o stalnem bivališču so namreč računalniško povezani z našimi evidencami.

Seznaniti vas želimo z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v 15.členu določa, da so zavarovanci po tem zakonu »osebe s stalnim bivališčem v RS, ki prejemajo pokojnino po predpisih RS«...
Iz vseh zbranih podatkov nismo uspeli dobiti podatka o vašem stalnem bivališču, zato nimamo podlage za ureditev vašega obveznega zdravstvenega zavarovanja in vas prosimo, da nam sporočite kje imate stalno bivališče, da bi vam lahko pomagali urediti zdravstveno zavarovanje v tisti državi. Z večino sosednjih držav (Italija, Hrvaška, Avstrija, Makedonijo...) ima slovenija sklenjene meddržavne sporazume in je na tej osnovi možno urediti tudi zdravstveno zavarovanje slovenskih upokojencev, ki imajo tam stalno bivališče.

Takoj, ko nam boste posredovali ustrezen dokument o vašem stalnem prebivališču, bomo preverili možnosti in vam po naših močeh skušali pomagati končno urediti vaše zdravstveno zavarovanje.

Lep pozdrav.

Vodja oddelka
Sonja Kocjan

Boris · kapitan Pridružen/-a: 12.02. 2006, 08:50 Prispevkov: 86

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

TU JE MOJ DOM, drugega nimam (tega so mi z fiktivnimi stroški še hoteli iztrgati iz rok, ustrahovan zaradi nenehnega preganjanja policije iz stanovanja nisem iztopil 3 leta, saj ni za verjet, psihično sem povsem strt).

Da Boris, TU jE MOJ DOM, zakaj so to ozemlje poimenovali slovensko jaz nisem kriv, lahko bi bilo STO (svobodno tržaško ozemlje, na principu Hongkonga) sploh me ne zanima ime, ker vse ljudi tega sveta enako spoštujem. Toda v sloveniji sem hodil od Zveze upokojencev, njihov član sem bil, rdeči križ, Karitas...Veterinar, ko sem hudo zbolel, a povsod je odgovor "niste naš". Za PLEBISCIT sem še kako bil VAŠ in dobil obvestilo- pisno. 15 let v slo-lagru, eno samo ksenofobno sprenevedanje. Hodim po ulici in pobožam potepuškega psa, ki je zadovoljen migal repom, mene ni imel kdo pobožati, niti pes nisem bil. Hvala vam Zlo-venci.
To da slovenija predseduje EU nikakor ne kaže na dobro, ker ta državna tvorba zasluži vsaj ukor, neka prljava posla so v ozadju. Morda slo politiki so dobili "lizalico", ki bo veliko stala davkoplačevalce, Balkan še ni rešen, mene ne bo, vi pa boste še videli...

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Upravne enote imajo svoje pristojnosti!

Že 8 krat lepo prosim, da mi izdajo potrdilo o članih skupnega gospodinjstva v obdobju od 1980 do danes, a se stalno sprenevedajo Zakaj? Morda bi g.Virant vedel. Skratka mora hujša kakor nacizem (tedaj 1938 sem prosil dovolilnico za 1 uro daljše gibanje po mestu, pa so mi SS-ovci samoiniciativno podalšali do 23h, tj.3 ure).
Zakaj, Slovenija zakaj tako?

Veliko takih hinavskih, ciničnih dokumentov imam, v skoraj 90 let življenja tako trpljenje nisem nikjer doživljal, kakor tu.

Administrator · Objavljeno: 19 Jan 2008 14:14 Naslov sporočila: Poprava naslova sporočila

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

ADMINISTRATOR

Spoštovani,
Zahvaljujem se za Vašo kritiko in bom obrazložil pomen naziva institucije "Gestapo".(policija).

Opravičilo vsem tistim, ki MISLIJO, da jih žalim, NE še zdaleč ne. Dejansko je to le naziv služb, ki so tedaj opravljale funkcije današnjih Upravnih enot. Tudi Ljublanskemu škofu Rožmanu je Gestapo pisal potrdila...pač tedanja policija, Milica v socializmu, bodimo vendar malo razgledani. (v UE je g. Virant je fanj fant, a prvi Diels nato Himmler mi prav nič žalega ni storil, taka je resnica). Torej ne morem MEDVEDU reči ZAJEC, če je medved in bi bilo izkrivljanje DEJSTEV. Res, v času NDH sem imel opravka stakratno upravo vendar takih svinjarij kakor danes nisem bil deležen. Prosim razumite me kakor ZŽPN in za mene osebno je pomen teh dveh pojmov ravno obraten ZLO MI JE STORJENO in se še izvaja POTOM UPRAVNIH ENOT.

Torej Gestapo je le naziv, ki mi ni nikoli NIČ ŽALEGA STORIL!!!! Kot Mađar-krojač sem se tedaj gibal v Nemčiji, NDH, Mađarski, Srbiji, Mariboru in za čuda, nikogar nisem tikal in bil sem SVOBODEN in ne apatrid 16 let v lasni hiši, kot mi je to storila UE-Koper. Kristian Pederle to imenuje NAPAKA.

No, ko smo že pri Upravi, prosim g.Viranta za potrdilo o skupnem gospodinjstvu, družinskih članov od leta 1978 do danes, te podatek imajo, 10 min. dela, zakaj se sprenevedajo, njihov predhodnik bi mi ga gotovo izdal, sem PREPRIČAN.

ŠE ENKRAT, NOBENEGA NE ŽALIM ČE IMENUJEM INSTITUCIJO PO IMENU. Kratkost nekaterih je celo v sami svastki, ki nima blage veze s Hitlerjem in ni njegov izum, tudi jaz sem častil svastiko, v južni Kitajski in Nepalu in menihi so bili zelo prijazni, celo prvobitna Davidova zvezda jo je nosila. HVALA.
Vidite, žrtev je toliko mučena, da ne sme prstom pokazati na svojega RABLJA, da ga nebi žalil, mar ni to nadaljevana-verižena groza do veh žrtev

ŽRTEV Ivan

Administrator · Objavljeno: 19 Jan 2008 17:08 Naslov sporočila: Razlika pojmov!

Spoštovani Ivan,

Dva razloga sta, ki utemeljujeta po naše neprimernost izraza in sicer:

1. Gestapo je bil organ okupatorja in ne organ matične države Slovencev
2. Pojem gestapo je nekaterim lahko v ponos, a pri tistim, ki jih je bolj prizadel, kot vas naše UE, je zelo slabo zapisan in žaljiv.

To sta oba razloga, zaradi katerih primerjava ni primerna. Če je mogoče primerna z vidika organa oblasti ali druge točke (kot že navedeno) potem je le bistvena razlika med organom oblasti tuje ali matične države. Očitno vas tretira UE kot tujca in ne državljana Slovenije. V takem primeru gre za tujo osebo v Sloveniji, a v primeru gestapa je šlo za tujo oblast v Sloveniji.

Torej vloge so popolnoma drugačne, zato je primerjava ne ustrezna. Večina ljudi danes nima predstave kaj se je dogajalo pod gestapom, zato je lahko zavedena z informacijo, ki jo poseduje od pisnih in ustnih virov. Koliko so te informacije resnične ali prave, pa tisti, ki takrat niso živeli ali tega doživeli o tem ne morejo soditi, zato jim ta primerjava nič ne pove.

Za vaš problem gotovo ni kriv gestapo, ampak vaš ne rešen pravni status v formalnem smislu v Sloveniji. Probleme gotovo niso zakuhali ljucje, ki izvajajo delovne postopke, ampak oblast ali v določeni meri tudi posameznik, ki je po svoje reagiral ali se neustrezno ravnali.

Vsak problem se po naše da rešiti, če se ustvarijo razmere v katerih sta obe strani pripravljene tvorno sodelovati. Če pa nekdo želi na silo ali nesramen način nekaj uveljaviti, pa bo zagotovo na drugi strani našel negativno reakcijo ali nekoga, ki bo namerno nagajal in se norčeval. Na takšen način, žal ni mogoče reševati problemov, zato se problemi le povečujejo in ne rešujejo.

Sila ali nasilje povsot krepi odpor ali nasprotno nasilje, zato se razmere še slabšajo in ne izboljšujejo! V ZŽPN bi vam radi pomagali, vendar ne poznamo točno dejanskega stanja, zato tudi ni mogoča rešitev, kajti s prepiri ali konflikti se problem le še stopnjuje in postavlja nove ovire, ki predstavljajo še slabše razmere za rešitev nekega primera ali problema.

Žal po naših spoznanjih nobena oblast ne prevzema kakšne odgovornosti, ampak nasprotno razmere še poslabša in pri tem razni paraziti oblasti vidijo svojo priložnost za zaslužek ali izkoriščanje drugega človeka, saj kapitalizem je družben sistem "izkoriščanja človeka po človeku" povsot po svetu, ne samo v Sloveniji!

V ZŽPN smo prepričani, da so rešitve in spremembe na bolje možne, vendar ne, da se sami obnašamo kot paraziti oblasti, temveč da oblikujemo lastno organizacijo, ki bo omogočila pozitivne spremembe za člane organizacije, saj se posameznik ne more uspešno zoperstaviti nasilju oblasti ali organiziranemu kriminalu. Uspešno se pokvarjeni oblasti lahko zoperstavi le organizacija, ki fizično močnejša ali kvalitetnejša.

V ZŽPN nismo fizično močnejši lahko smo pa v svojih dejanjih boljši in dosežemo svoje cilje na drugačen način. Verjetno boste svoj problem rešili težkom sami, zato bi bilo dobro delovati organizirano ne v organizaciji odpisanih, ker se za njo skrivajo tudi razni politkanti ali provokatorji, ampak v drugi organizaciji, na primer upokojenci, invalidi ali druga organizacija, ki ni obremenjene s sumljivim delovanjem zoper Slovenijo.

ZŽPN se na primer zavzema za žrtve pravosodja v korist pravne države in proti korupciji in kriminalu ali v koristi vseh poštenih in delovnih državljanov Slovenije!

V upanju, da smo vam s svojim mnenjem in pogledom svetovali kaj koristnega, vam tudi v naprej želimo pomagati, le izogibajte se ravnaju in delovanju, ki vam lahko bolj škodi kot koristi! Svetujemo vam, da se povežete s članom foruma ZŽPN "ilegalni", ki živi v vaši bližini. Prepričani smo, da vam bo lahko pomagal in svetoval, le preveč ne smete zahtevati in poskušajte prisluhniti tudi drugim, ki vam iskreno želijo vse dobro!

Z lepimi pozdravi!

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Pepi · Objavljeno: 19 Jan 2008 22:20 Naslov sporočila: Kopersko sodišče

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Bravo Pepi,

kako ti je to uspelo, da jaz ne speljem ta "foto trik", še bom prosil za pomoč. Oh ta članek ni le vrh ledne gore, je komaj zastavica na vrhu, si predstavljate koliko dreka je na "Privatizirani sodni hiši- Koper". Treba jih je ovaditi na Kvesturo v Trstu, v EU smo, saj tu ni več komu.

Slovensko sodstvo sploh ne more preganjati Kamoro, kakor Italiani, kako bili bi sami zoper sebe. Za bilo kak uspeh je treba: KOMPLETNO slo-sodstvo UKINITI in iz EU postaviti vse na novo, ženskam dat prepoved sojenja, za njih so hišna opravila, moški pred 45. letom starosti pa nima kaj soditi. Za krivično sodbo pa mora avtomatično sam odsedeti 10% višine kazni, ki jo je po krivem izrekel V SVOJEM IMENU (kakšno ljudstvo, do gdaj bo ta govna ljudstvo požiralo, evo vam prava tema za referendum, ne pa neko bluzenje o Hrvškem vstopu v EU). Po treh zmotah, nikoli več sodniški stolček. Bivši policist ne more postati sodnik. Če je mož sodnik, žena ne more biti odvetnica.

Tudi "prelivanje kadrov" treba onemogočiti, ker ti rovarijo in tvorijo logistiko celim klanom (to pomeni iz zavarovalnice ali policije se ne da zaposliti kot sodnik, znani so mi primeri: Božena iz zavarovalnice na sodišče in logično dela na "dveh stolčkih". Na tak princip so zdravniki-izved. pavšalno plačani, da rešujejo izvedeniška mnenja...)

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Tekst je v originalnem prevodu, tak kot je bil tedaj izrečen in takoj posredovan medijem (Hrvaška, Švica, Štrasburg).:

Poštujući takav kučanov stav i načelnik koparske upravne jedinice u svom uredu godine 96. meni ponosno tumači:

da u sloveniji opljačkanom Hrvatu netreba pravedno pomoći, kako sam ga ja to tada zamolio, nego i drugima SFRJ-Neslovencima treba namontiranim sudskim procesima kroz nametnute im ogromne sudske troškove oteti u sloveniji stečenu imovinu –»U sloveniji stečena imovina ostaje tu!«-, a za to su naši dečki, pravnici, advokati i sudije, dobro instruirani, zlonamerno »njih« ne razumeti, da im život u sloveniji postane mučan, sve ih protjerati preko Kupe, i za deset godina če slovenija biti čista. Slovensko sudstvo če za »njih« biti slepa ulica, a na slovenskim odvetnicima če svoje imovine potrošiti, neznajući, da su im presude unapred određene.

Ta človek živi 50let vsloveniji, omenjajo mu JNA, prestar je ,da bi jo služil, delal je v luki in bil "sumljiv", ker očitno tedaj edini , ki je govoril Mađarsko.

Torej, pustimo sedaj sentimente na stran (Izbrisani, neslovenec...) sporočilo je namenjeno vsem ZŽPN neglede na narodnost-veroispoved, ta formula velja TUDI za slovence, ki so se znašli v njihovem kolesju, niso Izbrisani, zato jim grozi biti Odpisani. Za KASTO gre in na drugi strani za vse nas, ki smo jim predmet za "lastninjenje"!

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

IZBRISANI NISO zadeva le leta 1992 25.2. DAN NACIZMA.

Slovenska nestrpnost (kot sami sebi radi ljubkovalno rečejo ksenofobnost) je tu notorno prisotna, zato navajam primer (aktivnost udbe je bila tu najbolj prisotna iz besede v dejanja). Nasploh pa ima Slovenija v 100 letih več grobov - pobitih kakor živečega prebivalstva. Radi odločijo: "streljati takoj, nato pomilostiti"! Ustavno sodišče to dobro ve, tudi glede Izbrisanih. Da ne omenjam Dahavskuh procesov in vlogo sodnika Krivica v njih in ponovno sodnikovega sina zopet sodnika Krivica v vlogi Ustavnega sodnika-izbrisa in pri Izbrisanih, tisti, ki pozna zadeve, mu je že prisotnost teh dveh oseb dovolj za presojo, za kak manever gre!

"DO julija 1950 je bil potreben pristanek ministrstva za notranje zadeve MNZ, potem so bila pristojna poverjeništva za NZ. Od takrat naprej so taka dovoljenja potrebovali vsi, ki so prišli iz zaporov, ki so bili izgnani, novomašniki, tisti, ki so PRIŠLI IZ DRUGIH REPUBLIK."

To navajam zato, ker je to kuhanje nsestrpnosti že gensko-stalno prisotno "dajmo ga zajebat", zakaj vendar in se vsemogoče reči počno v to smer, nekomu delati zlo, se sprenevedati na banalnih rečeh. (napaka, kašna napaka, saj to se v trenutku odpravi, namerni zločini so, ne napake)

Vemo, da samo v Zagrebu živi skoraj 100.000 Slovencev in nihče od teh ni bil tako rigorozno stigmatiziran, kakor ljudje živeči v Sloveniji, že samo zaradi kraja rojstva.

Mnogi SLOVENCI po obeh starših, a samo rojeni v Puli, Rijeki...so bili "likvidirani"-Izbrisani samo zaradi kraja rojstva. TO JE ŽE RASIZEM!

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

LEPE BESEDE NISO VEDNO RESNIČNE. RESNIČNE BESEDE PA NISO VEDNO LEPE: (posredujem dopis gosta, ki se je oglasil glede Gestapa:)

Slovenski Gestapo Pričel z Akcijami
Kategorija: KarTako — animos ob 10:33
A je Gestepo Slovenije Res Prvič Javno Pokazal Zobe?!

S Slovenskim Gestapom sem se sam spoznal že pred nekaj časa ko so materi poslali dopis v katerem so ji grozili s prisilno privedbo - aretacijo in časovno neoemejenim zadrževanjem v prostorih Gestapa dokler pač ne bo “priznala” tistega kar so hoteli vedeti.. Vedeti pa so hoteli kje hodim Jaz..Kje Stanujem…Kam Hodim..Kje Delam..Kaj Delam itd…(hehe..čeprav ne stanujem…ampak se muvam).. Uradno se je postopek glasil nekako v smislu ugotavljanja dejanskega prebivališča…Kaj koji kurac pa njih (državo ali občino) ma brigat ce sem jaz lutalica in sem več od doma kot pa tam…?! Seveda bi jih ne brigalo le če si Človeka-Prebivalca ne bi lastili in ga tretirali kot sužnja…. No, v glavnem Gestapo Slovenije mi je dobro poznan. Imajo seveda vso zakonsko podlago pri kateri lahko Človeka odpeljejo v neznano in ga tudi zadržujejo ter Tepejo oz. “Mučijo…. Seveda tega več skoraj ni za verjet ampak tako je v Fašizmu in to imajo zapisano tudi v t.i. Zakonu o Splošnem Upravnem Postopku..Členi od 182-187 ZUP - Zakona o Splošnem Upravnem Postopku..(Tako da v tem primeru ni kriv Sedanji KleroFašistični Firer Janša Ampak Prejšnji Firer Drnovšek ki se je do danes vsaj malo pokesal in marskikaj novega uvidel….in seveda t.i. LDS (Bi bli v tem klubu primitivcev bolj fajn ceb te opice ble na LSD-ju).. Za njih in Vse Ostale.. Seveda je takih in podobnih zakonskih podlag še mnogo več..Ena primerjalna s tem prej omenjenim je tudi prisilna in seveda protiustavna prisila k odvzemu telesnih tekočin pri prometnem zakonu in s tem odvzem prostosti brez razloga, Tlačenje človekovega dostojanstva pri marsikaterem “uradnem postopku”..itd..itd..

Včeraj pa berem…da je Gestapo opravil prvo Uradno DEPORTACIJO….!!
DEPORTACIJA — A se sploh ker od vas Zaveda kaj to pomeni in od kod to dejansko izhaja?!

MaloUmna in Zmanipulirana Fašistična Drhal pa seveda podpira Perverzno dejanje Oblastnika…Ki se ne ozira niti na Akcijo Amnesty International

Pa kaj je Z Vami ljudje (a si sploh zaslužite ta naziv? A ste res tako nizkotno podli, zahrbtni in samovšečni navijači Fašizma ki se ga gre JJ z vsemi svojimi Ministri na čelu z KleroFašističnim Notranjim Ministrom Matetom..ki s svojimi Nacističnimi metodami ustrahuje Ljudi..?…Človeku je nekoč segel v roke..se mu smehljal in ga gledal v oči..zdaj ga pa “Deportira”..z otroci vred…Kako zelo Bolan in kako Zelo Perverzen Mora biti Um človeka…ki je tak odlok spisal..podpisal…in na koncu vsi tisti posamezni Fašistični Žandarji..ki jih imenujete “Policaji”…Da bi bili Vsaj toliko iskreni in si na tisto Šapko..ki jim daje moč s katero lahko ustrahujejo Ljudi..dali vsaj Znak po vzoru Hitlerjevih SS Enot. Kako pokvarjen in nesrečen mora biti človek…da nekoga izžene…ga odvleče v avto…ne dovoli odvetnika…zmeče v avto še popolnoma nedolžne ..nič krive otroke in vse skupaj odpelje kot nek odpad??!…Kaj se dogaja v tako Perverznem Umu Človeka?!…to me je vedno zanimalo…čeprav vem…da si ni čisto sam kriv…pa le…!
Fašizem Oblastnika je v porastu…Vi kreteni pa še navijate zanj in ga vzpodbujate!! Ni daleč čas..ko se bodo spravili tudi na vsakega izmed Vas posebej…če le ne boste poslušni hlapci v vsem kar si Firer izmisli oz. kar mora na komando iz Vrhnovnega Štaba KleroFašistov..ki vladaju svetu…tudi izpolniti..če želi obstati na oblasti.. Vi revčki…BREZ lastnega življenja..BREZ samospoštovanja..BREZ notranjih vrednot in predvsem PRAZNIH duš…z vašimi omejenimi in programiranimi Umi pa Navijate za ZLO in Sovražnosti…v isti sapi pa si zatiskate oči pred stvarmi..ki vas dejansko delajo nesrečne in obubožane…A ste res Vredni Življenja?!A ga sploh Imate?!…sebe pa seveda vidite kot “dobre ljudi”…Vaša prisotnost Na tem Svetu pa je pomembna pravtako kot je pomemben pasji drek….Le Strup vašega jezika in Gniloba Vaše Notranjosti..ki jo skrivate za oh-in-sploh Obrazom-Masko Smrdi mnogo bolj kot kerikoli pasji drek…Večina izmed vas pa je potem še takoimenovanih “božjih otrok“..
Le izpolnjujte “božje” zakone in zapovedi..kar poslušajte ga..itaq ne slišite kar pravi glas njegov govori…na koncu bo sodil tako sebi kot vam…Čas njegove Vladavine se namreč bliža koncu…Napovedana Samouničitev se bo uresničila v kratkem…in z njim boste v Temo odšli tudi vsi tisti…ki mu sledite.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

SRHLJIVA in resnična Zgodba Janka Šribarja

Igor Mekina

Janko Šribar, Slovenec, ki ga je država s surovimi pritiski skoraj desetletje dolgo poskusila potujčiti in nasilno spremeniti v državljana Hrvaške

Janko Šribar se je rodil leta 1943 v Dragoševcih pri Metliki. Njegova mati Marija se je Šribar pisala po očetu Karlu, ki je iz Krškega prišel v Dragoševce in se poročil z Marijino mamo. Tedaj, pred Kardeljevo spremembo meja s Hrvaško, so bili Dragoševci namreč še del Slovenije. Jankova mati Marija in tudi Janko Šribar nikoli nista bila hrvaška državljana - njun priimek ima morda le nekaj nemških korenin in bi lahko kazal na to, da so bili nekateri njuni predniki v preteklosti morda tudi “pisarji”. Tako vsaj so Šribarjem povedali menihi, ki imajo te zadeve zapisane v svojih knjigah.

Sicer pa je Janko svojo mladost preživel v Sloveniji, pozneje pa se je zaposlil v tujini, pri Mercedesu, in več kot dvajset let delal v ZR Nemčiji. Njegova soproga je iz Vojvodine, sam pa je “star Izolan”, ker v Izoli živi in dela že od leta 1959, ko je odslužil vojaški rok. Leta 1978 si je tudi kupil novo stanovanje in se vsako leto vračal v Slovenijo na dopust. Prav v tem stanovanju se je februarja 1989 tudi stalno prijavil - prej mu tega po navodilu občinskih uradnikov niti ni bilo treba storiti. Pred osamosvojitvijo Slovenije je imel državljanstvo SFRJ, njegov zadnji jugoslovanski potni list pa so mu izdali v jugoslovanskem veleposlaništvu v Freiburgu. Po vrnitvi v svojo domovino se je želel še naprej ukvarjati z inovacijami, glasbo in tudi z brezplačno glasbeno vzgojo za prizadete otroke iz Kopra in okolice.

Janko Šribar se je že konec leta 1991 na svoji upravni enoti pozanimal, kako je z njegovim državljanstvom. “Bil sem previden. Glede na to, da sem star Izolan, da imam tukaj stalno prebivališče, da so moji starši Slovenci, nisem pričakoval, da bi moral pisati prošnjo za državljanstvo. Toda ker sem bil dolgo v tujini, sem se pozanimal. Tudi uslužbenka na upravni enoti ni vedela, ali bi moral prositi za državljanstvo ali ne. Za vsak primer pa mi je ponudila obrazec, ga izpolnila in dejala, da naj ga podpišem. Obrnila ga je in jaz sem ga podpisal,” se spominja Janko Šribar. Potrdila o vlogi mu niso izdali, čeprav bi morali. To se je zgodilo 13. decembra leta 1991, torej v roku za ugodnejšo pridobitev slovenskega državljanstva, ki ga je določila država. Vendar pa so, kot je izvedel šele veliko pozneje, njegovo decembra 1991 pravočasno vloženo vlogo za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu, ki jo je vložil “iz previdnosti”, na upravni enoti zamudno knjižili, to svojo zamudo pa nato raje obravnavali kot “krivdo” Janka Šribarja. Ne da bi Janka Šribarja o tem kakorkoli obvestili, so ga nenadoma pričeli obravnavati kot - državljana Hrvaške. Kot mu je dejala uslužbenka upravne enote v Izoli, Neda Božič, se namreč tedaj, ko ni kakšnih drugih dokazov o državljanstvu neke osebe, o tem “lahko domneva”. Ta neutemeljena “domneva” je v naslednjih letih temeljito spremenila - bolje rečeno skoraj uničila - življenje Janka Šribarja.

Izmišljeno hrvaško državljanstvo je bilo vneseno v računalniške datoteke in registre, Janko Šribar pa je bil hkrati izbrisan tudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, čeprav je bil prepričan, da je tako kot skoraj dva milijona drugih državljanov Slovenije vpisan v državljanske knjige. Ko se je nato 17. aprila 1994 nič hudega sluteč vračal iz Umaga prek mejnega prehoda Sečovlje, so mu policisti takoj odvzeli vse osebne dokumente. Janko Šribar je protestiral, vendar so ga policisti povabili v svoj “kontejner” in mu pokazali zaslon računalnika, na katerem je ob njegovem imenu pisalo, da je “hrvaški državljan”. Pojasnili so mu, da je kot takšen neupravičen do slovenskih dokumentov, in mu jih odvzeli, vendar pa so ga pustili v državo, da si zadevo uredi, čeprav “tega ne bi smeli narediti”.

Ko je Janko Šribar prišel na upravno enoto v Izoli po pojasnila in je najprej povprašal, če je njegova prepustnica že tam, ga je uslužbenka najprej prijazno povprašala po osebni izkaznici. Ko ji jo je mirno izročil, jo je hitro zgrabila in izkaznica je končala v sefu. “Do tedaj je bila prijazna, nato pa se je njen nastop popolnoma spremenil. Uslužbenci na upravnih enotah so imeli verjetno navodila, da si morajo prizadevati za odvzem naših dokumentov,” ocenjuje danes Janko Šribar. Tudi pogovor pri načelniku upravne enote Silvu Škrbini ni pomagal. “Nobenih dokazov o tem, da sem res hrvaški državljan, mi ni pokazal. Priznam, s svojimi odgovori me je spravil celo do solz. Ves čas je na ves glas ponavljal: `Dejstvo je, da niste slovenski državljan!' in mi grozil: `Izgnani boste iz Slovenije!' Jaz pa nisem hotel pristati na njihovo logiko, da tisti, ki so rojeni v Sloveniji, niso nujno slovenski državljani, hkrati pa smo vsi tisti, ki smo rojeni zunaj Slovenije, že samo zato tuji državljani,” se spominja Janko Šribar.

Uradniki so mu kot rešitev iz težkega položaja ponujali možnost, da naj gre po dodatne dokumente do jugoslovanskega konzulata v Trstu. Šribar je od znancev izvedel, da se mnogi, ki so odšli na ta način urejat dokumente, iz tujine niso nikoli več vrnili, zato je raje ostal in vztrajal v Sloveniji.

Čez nekaj dni se je zgodba ponovila. Načelnik upravne enote mu je dejal, da “hoče z glavo skozi zid, toda zid je trd”, uslužbenka Neda Božič pa je rekla, da “ne zna brati cirilice”, ker je bil pač njegov zadnji jugoslovanski potni list slučajno napisan v cirilici, ki so jo tedaj kot eno od dveh uradnih pisav države državni uslužbenci znali. Z grožnjo, da bo sicer izgnan iz države, so mu na upravni enoti ponujali, da naj podpiše neko izjavo, s katero bi priznal svoj hrvaški status. V zadnjem trenutku je Janko Šribar pristal le na to, da mu zadevo pomaga urejati ena od odvetnic iz Kopra.

Kmalu se je pokazalo, da to ni bila dobra zamisel. Njegova odvetnica mu je namreč najprej pomagala, nato pa soočena z vztrajnostjo oblasti predlagala, da sprejme status hrvaškega državljana in na koncu proti volji Janka Šribarja celo pisala hrvaškim oblastem zaradi njegove pridobitve hrvaškega državljanstva - kljub temu da je njen klient malo pred tem dobil sodbo vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil protipravno izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Vendar je bilo za Šribarja to premalo - nikoli namreč ni želel pristati le na to, da bi bil v Sloveniji le tujec s stalnim bivališčem, in njegova odvetnica bi to seveda morala vedeti. Odvetnica je od Šribarja dobila odpoved takoj zatem, ko so hrvaške oblasti Janka Šribarja obvestile o tem, da je v njegovem imenu zahtevala hrvaško državljanstvo.

Policisti so Janku Šribarju medtem odvzeli še vozniško dovoljenje, češ da je “neveljavno”, čeprav je veljalo do leta 2000. Kljub vsem prošnjam mu ga niso hoteli vrniti. Z avtomobila so mu odstranili tudi registrske tablice. Na ulici so ga policisti pogosto ustavljali in ga vodili na policijsko postajo zaradi “ugotavljanja identitete”. Pokojnine, ki si jo je prislužil v Nemčiji, ni mogel dobiti v Sloveniji in ne dvigniti z banke, ker ni imel stalnega prebivališča. Tako je ostal brez sredstev za preživljanje, čeprav je pokojnina iz Nemčije prihajala na njegov račun že od aprila 1997. Medtem so mu iz Nemčije napovedali, da bodo prenehali izplačevati pokojnino, saj Janko Šribar ni mogel z nobenim dokumentom dokazati, da je živ in da še zmeraj obstaja. Iz nemškega pokojninskega zavarovanja je namreč dobil pismo, v katerem so zahtevali, da v dokument, s katerim vsako leto potrjuje, da je živ, vpiše tudi svoje državljanstvo in podatke iz osebnega dokumenta, sicer mu bodo pokojnino prenehali izplačevati.

Da bi preživel, je počasi razprodajal svoje imetje - avto, ki mu ga država ni dovolila uporabljati, harmoniko, kitaro Fender, drage kitarske elektronske efekte, ojačevalec za kitaro, pevsko ozvočenje, radijski stolp z zvočniki Telefunken, mikrofone in razna stojala.

Po pomoč se je zatekel na urad za socialno delo v Izoli, kjer so mu uslužbenci prijazno pojasnili, da zanj pomoči pri njih ni, in mu predlagali, da naj ilegalno zbeži prek meje. Izdali so mu tudi potrdilo o tem, da mu niso dali nobene pomoči.

Seveda pa je Janko Šribar takoj dobil davčno številko, od delavke Zavoda za socialno varstvo v Izoli pa nasvet, da “naj proda stanovanje, da bi lahko plačal davke” na prejemke, ki jih ni mogel niti dvigniti.

Ko je dobil davčno številko, je bil tega po svoje celo vesel. “S tem so vsaj priznali, da sem za njih živ, da obstajam, pa čeprav samo kot dolžnik,” se spominja Šribar. Dacarje je takoj opozoiril, da niti ne ve, kaj je to “dohodnina”, ker nima dostopa do sredstev javnega obveščanja, in da državi, v kateri ima samo davke in nobenih pravic, ne more in ne bo plačal nič. Vse prošnje na SPIZ glede pokojnine, ki si jo je prislužil že z delom v Sloveniji in Vojvodini, so bile namreč zaman. Davorin Černe pri SPIZ-u je Janku Šribarju predlagal, da ga s tem v zvezi pokliče šele takrat, “ko bo državljan Slovenije”.

Zdravstvenega varstva ni imel. Izolski zavod za zdravstveno varstvo mu je po številnih prošnjah za pomoč aprila 1995 poslal celo potrdilo, da nima pravice do zdravljenja, čeprav je bil Janko Šribar predčasno upokojen prav zaradi bolezni in je zdravila nujno potreboval. Zavod za socialno varstvo mu je nekaj časa ponujal le možnost, da mu financirajo nakup enosmernne vozovnice do hrvaške meje, in mu prav tako redno izdajal potrdila o tem, da mu ni pomagal. Po pomoč se je obračal na vse mogoče naslove, tudi najvišje, toda zaman.

“Tepejo me še dodatne bolezni, in sem zelo potreben zdravil, a si jih brez sredstev ne morem priskrbeti. Znanci iz tujine bi mi zdravila poslali, a jih brez osebnih dokumentov na pošti ne morem dvigovati. Socialni urad pisno sporoča, da nimam pravice niti do vozovnice do državne meje, ki mi jo je prej kot edino možnost zame ponujal. Če bi me čez mejo pustili, za kar seveda potrebujem legalni dokument, bi mi morda nekje v Avstriji - ne glede na to, da davek plačujem Sloveniji - v kakem centru dali hrano in zdravila in kak dokument za prosto gibanje. Tu me pa - ker sem brez dokumentov - izven svojega stanovanja policisti silijo v pripor, dokler ne ugotovijo, kdo sem. Vse to me hudo tare že od leta 1992. Predsednik vlade, gospod Janez Drnovšek, prosim Vas, razumite mojo situacijo, za katero niti najmanj nisem kriv. Spoznajte, prosim, da osebne dokumente nujno potrebujem v nekaj naslednjih dneh, ne pa v nekaj mesecih. Prosim Vas, ukažite Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani in Upravni enoti Izola, naj upoštevajo sodbe slovenskih sodišč in mi takoj izdajo osebne in druge odvzete mi dokumente, vrnejo stalno bivališče in določijo moj status po 40. členu,” je Janko Šribar leta 2000 napisal v svojem pismu takratnemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku.

Pisal je tudi drugim slovenskim politikom, Andreju Bajuku, Ivanu Bizjaku, Zmagu Jelinčiču, Borutu Pahorju in Janezu Janši. Milana Kučana je januarja leta 1998 prosil, da ukrepa zoper odvzem njegovih osebnih dokumentov na podlagi “ponarejenega hrvaškega državljanstva”. Čeprav bi zaradi svojega vztrajanja pri slovenstvu od velikih borcev za interese slovenskega naroda moral dobiti priznanje, je naletel samo na gluha ušesa. Junija istega leta je Janezu Janši napisal, da ga je spoznal kot “borca za pravico” in da ga prosi za “pomoč”. “Da bi človek sploh ostal živ, potrebuje kruh, vodo, zdravila in pravico do gibanja … Namesto kruha na sociali ponujajo vozovnico do državne meje, in ni jim mar, ali bom bolan, lačen in žejen sploh lahko prišel do meje. Na meji grozijo s priporom ter pojasnjujejo, da tudi če bi me spustili čez, bi me sosedi vrnili nazaj,” je Janši napisal Janko Šribar. Ko ni bilo odgovora, je januarja 2001 pisal tudi Zmagu Jelinčiču, ker je bil prepričan, da je to politik, ki mu je “sigurno pomembno ščititi vrednote in ugled slovenskega naroda”. Vendar je veliki borec za slovenstvo ob primeru pohrvatenja Slovenca popolnoma obnemel. Tudi na drugih naslovih za težave Janka Šribarja več kot deset let nihče v državi ni imel posluha. V uradu varuha človekovih pravic so mu kot edino rešitev težav predlagali sprejem statusa tujca, čeprav je bilo vse, kar ga je vezalo na Hrvaško, samo dejstvo, da je del ozemlja, kjer je bil rojen, po njegovem rojstvu postal del Hrvaške.

Šribar je medtem slovenskim državnim organom priložil štiri uradne dokumente, v katerih je črno na belem pisalo, da Janko Šribar in njegovi predniki nikoli niso bili hrvaški državljani. Vendar to vztrajnih uradnikov upravne enote v Izoli ni zadovoljilo. Uslužbenka Upravne enote Izola Neda Božič je najprej zahtevala, nato pa v postopku ni priznala dveh hrvaških dokazil o tem, da Janko Šribar ni državljan Republike Hrvaške, in še enega potrdila, da ni niti državljan tedanje ZR Jugoslavije. Celo uradnega dokazila o tem, da tudi mati Janka Šribarja ni bila hrvaška državljanka, na upravni enoti niso sprejeli, pač pa so še naprej vztrajno trdili, da je Janko Šribar “hrvaški državljan”.

Janko Šribar se je medtem pritoževal, kolikor je pač zmogel brez odvetnikov, na različna sodišča - od upravnega do vrhovnega. Pritožbe seveda niso bile napisane v pravniškem jeziku. Nekateri uradniki so jim zaničljivo pravili „romani“, ker so se dejstva v njih večkrat pomešala tudi s Šribarjevimi ocenami tistih, ki so ga, kot je to sam občutil, “posiljevali v hrvaško državljanstvo”. Vendar so tudi sodniki v pritožbah, pa čeprav zelo pozno, ugotovili očitne krivice. Preteklo je celo desetletje, preden se je iz sodb dalo jasno razbrati, da je treba v celoti odpraviti nezakonite odločbe upravne enote Izola. Na koncu je Janko Šribar vendarle dobil stalno prebivališče. Njegovo prošnjo za državljanstvo po 40. členu so končno našli in mu priznali slovensko državljanstvo. Čeprav se tudi s tem, kako so ga medtem obravnavala sodišča, Janko Šribar še danes ne strinja. “S svojimi odločbami so sodišča tudi sama podpirala kazniva dejanja državnih uslužbencev, ko so me vztrajno in protizakonito obravnavali kot `državljana drugih držav nekdanje SFRJ' in kot `tujca', kar izrecno nisem bil. Nedvomno je bilo sodiščem povsem jasno, da sem bil apatrid, kar je bilo šele letos potrjeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča,“ ocenjuje Janko Šribar.

Janko Šribar namreč res ni bil “tujec“ - bil je apatrid, torej oseba brez državljanstva. Državljanstvo SFRJ je izgubil, slovenskega mu niso niti priznali niti dali, drugega pa ni imel. Bil je tudi eden redkih, ki se kljub vztrajnim naporom državnih uradnikov ni vdal in za nobeno ceno ni želel pristati na to, da bi sprejel neko tuje državljanstvo. O tem, da slovenska država s svojim Zakonom o državljanstvu nujno ustvarja tudi apatride, smo leta 1994 pisali tudi v Mladini. Janko Šribar je bil prav takšen apatrid - vendar tega dejstva slovenska zakonodaja, tudi zaradi mednarodnih dokumentov, ki urejajo to področje in apatridom daje veliko pravic, ni upoštevala. “V celi tej zadevi, vse to preteklo desetletje se nihče, niti sodniki, niso hoteli zavedati dejstva, da celo če bi bil res hrvaški državljan, bi še zmeraj imel pravico, da se po svoji vesti odločim za to, da nisem hrvaški državljan. Zato to vztrajno posiljevanje v `Hrvata', zavlačevanje in čas, ki je pretekel, smatram za kaznivo dejanje vseh, ki so pri teh zlobnih dejanjih sodelovali. To je bil nacizem, to je bilo etnično čiščenje!” je danes prepričan Janko Šribar.

Mednarodno pravo je na strani Janka Šribarja - tistim, ki zakonito živijo na ozemlju neke države in postanejo apatridi, mora namreč država, v kateri biva, omogočiti lažje pridobitev njenega državljanstva. Posiljevanje Janka Šribarja s hrvaškim državljanstvom je bilo zato tudi huda kršitev mednarodnih konvencij.

Pravi čudež je, kako je Janku Šribarju v takšnih razmerah sploh uspelo preživeti do danes. Do prvih dokumentov, ki so mu dovoljevali bivanje v Sloveniji, je moral počakati natanko 2607 dni v Sloveniji. Medtem si je v upanju, da bo do svoje pokojnine, ki je že bila v slovenskih bankah, nekoč vendarle prišel, sposojal denar pri prijateljih in znancih. Certifikata nikoli ni dobil. Vse, kar si je sposodil, je porabil za stroške odvetnikov, telefoniranje in pisanje pritožb. Na njegovem računalniku - tega si je lahko kupil šele, ko je prišel do pokojnin - se danes obračajo tridimenzionalni modeli motorjev z notranjim zgorevanjem, deset let pa se ukvarjal samo s svojim statusom. V tujini mu je medtem umrla sestra, vendar ni mogel niti na njen pogreb. Živel je sam, skoraj brez prijateljev. “V stanovanju sem pozimi zmrzoval, ker nisem imel gretja. Bil sem lačen in žejen. Le na Rdečem križu so mi tu in tam včasih dali nekaj hrane,” se teh mračnih dni spominja Janko Šribar. In od Slovenije, ki se ji nikoli ni odrekel, čeprav ga je ta ista država deset let z najbolj surovimi metodami poskusila potujčiti v državljana Hrvaške, danes popolnoma upravičeno zahteva popravo svojega trpljenja in vseh povzročenih krivic.

Za razliko od nacistov v letih 1934 IIIRajh, ko so (Gestapo) ljudem odvzeli "državljanske pravice" in jih tako izbrisali, je slovenija Izbrisanim nalagala še obveznosti pa čeprav fiktivne, plačevanje RTV čeprav aparata niso imeli, uničevanje dokumentov, vozniških... vse to je za SLO Upravne enote bila le rutina!

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Generalno slo-politika svojih FOJB-grozot noče in noče priznati. Ko pa je z resnico skrajnje stisnjena, jo poskuša oprati z predhodno krivico Italijanov in, podlo: da je FOJBE zakrivila JNA, pri čemur podlo pozablja, da so v tej JNA bili oni, slo-zločinci. Takrat je bila vojna, in je morda nekaj krivice res pri nasprotni strani. Toda, krivico maščevati z FOJBE-grozotami??? To pa je le slo-specifična civiliziranost. To svojo slo-specifično slo-civiliziranost, nadaljevanje FOJB, so slo-zločinci 26.2.92 še posodobili tako, da ni več bilo potrebno, da bi jim nekdo za karkoli bil kriv. Dovolj je bilo, da ni slovenec, ter ga je le zato nujno pregnati s »slovenskega« ozemlja, in ta slo-zločin pokriti z lažno izmišljenimi, neobstoječimi, nikjer in z ničimer dokazivimi, tujimi državljanstvi (čigavo, od 130.000(!) Izbrisanih, državljanstvo je slo-uprava 26.2.92 sploh imela na vpogled, za izbrisu iz RSP nujno potreben dokument?). Nadaljevanje FOJB sedaj skupaj s slo-politiko izvaja slo-»pravosodje«, ko Izbrisanima storjene krivice cinično, oholo, ponižujoče jih, zanika. Vprašanje je le, katera oblika nadaljevanja FOJB bo naslednja in, kdo bo naslednja žrtev tega zločinskega slovenizma, ki predvsem temelji na sovraštvu vsega tujega, predvsem pa ne-slo jezika, posebej srbskega.

slo-Izbrisani

Na sliki je izmučeni, zlorabljeni 88letni starec (za plebiscit...), ki 3 leta ni stopil iz stanovanja, a vanj je navlekel vsakovrstne "smeti", da bi preživel strah pred DEPORTACIJO, to je videval v sosednji ulici (da smo si na jasnem to je sedaj1996 ne med II. vojno) kako policaji s pendreki! , v zgodnjih jutarnjih urah, "praznijo" Luški samski dom v Kopru-Semedela. Prestrašen, je tudi zbolel na žđivce, brez sredstev za življenje in pomoči v rdečem križu!-ni njihov (ciničn) je obiskoval sosednje kontejnerje za smeti(sosednji market je namreč metal v smeti blago s preteklim rokom, kasneje so mu še to preprečili saj so to blago začeli "mečkat-uničevat". Starec pravi, kaki Hitler, živel sem tedaj 1943 in bilo je BOG - BOGOVA, napram sedaj.

Dolgo let je minilo, da ga je obiskal novinar Ali Žardin, Mekina-Večer.

Skratka tistemu, ki to ni doživel-doživlja je vse nerazumjivo, vsakodnevne prepreke, sprenevedanja groza, kot bi nekomu razlagal življenje v taborišču Dahav, a poslušlec je npr: v tem čau v sosesčini obiskoval gledališče, da dobeseno tako (zato mu je težko doumeti taka dejtva, grozote).

Pepi

Spoštovani Ivan, popolnoma razumem vaše stališče in vaša podajajnja svoje resnice.

V naslovu sem navedel kako poteka proces, ki mu pravimo proces, ki nima srečnega konca, ampak zločinske posledice ali zločin!

Proces se aktivira z nedolžnim nesporazumom, stopnjuje v konflikt preide v sovraštvo in konča z zločinom!

Sam se ne bom postavlja za sodnika kdo ima prav in presojal dejanja drugih, ki jih ne poznam, vendar za nek nesporazum sta vedno potrebna dva, saj se človek sam s sabo kar težko krega ali prepira.

Moje vprašanje je kako posameznik ali skupina reagira na nesporazum ali konflikt, oz. ali ga s svojim ravnajem intenzivira ali zmanjšuje. Kadar nekdo trmasto vstraja pri svojem prav za vsako ceno in se pri tem poslužuje napačnih metod ali postopkov ta gotovo sam sebe vodi do procesa, ki ga omenjam od konflita do zločina. Kdo je v končni fazi na koncu zločinec ali žrtev to z vidika konca sploh ni pomembno, saj zaradi zločina ali nasilne likvidacije enega od subjektov spora, dajanjsko spor neha obstajati. Torej spora ni več. Žrtev je dejasnko pretrpela ali utrpela vse posledice tega konflikta in na koncu izgubila še tisto golo kar je imela in to je svoje dostojastvo in življenje!

Kdo je v tem dvoboju zmagal ali izgubil je veliko vprašanje. Je pa popolnoma dokazljivo, da je zmagalo zlo ali nasilje, zločin in ne dobrota poštenje ali ljubezen ali sreča. Zakaj je zmagalo zlo se lahko kdo vpraša? Zmaga zla je posledica, dvoboja dveh subjektov nasprotja ali konflikta, ker sta oba uporabjala iste ali podobne nasilne metode in sredstva za uveljavitev svojega cilja ali interesa. Takšen dvoboj in posledice so vedno kadar se nasilje vrača z nasiljem, potem v takšnem konfliktu običajne zmaga tisti, ki je močnejši, vendar ne nujno z nasiljem, ampak s tistim orožjem, ki je močnejši od nasptrotnika.

Za primer nekaterih izbrisanih (glej forum ZŽPN) je v zgornjem sporočilu zanimivo, da obsojate Slovenijo za zločinska dejanja, kar ste v veliki zmoti!

Slovenija je določeno ozemlje, nek pravni red (ali nered) ter ljudje s svojimi organizacijami, ki imajo različne vloge in pomen za življenje vseh državljanov Slovenije. Če bi namesto Slovenije, kot obsojanja vredna dejanja opredelili oblast ali drug subjekt v Sloveniji, potem bi bili bliže resnici in tudi ta subjekt jasno primerjali kot neuspešen ali celo zločinski, nikakor pa to ne more biti kar cela država Slovenija. Verjetno se ne borite proti Sloveniji, ampak proti tistim, ki vam škodujejo, to pa ni država, kajti država sam po sebi nikomer ne škoduje. Škoduje lahko le človek ali določena skupina, ki je lahko organizirana in ima takšno ali drugačno vlogo v družbi, oz. v državi Sloveniji. To pa ni značilno le za Slovenijo, kot državo, ampak za večino držav na svetu.

Vi govorite o sovraštvu, ki naslednja stopnja zaostrovanja konflikta.

Sovraštvo je posledica čustvene prizadetosti človeka in ne prirojena lastnost. Ko nekdo obsoja drugega za sovražnika, dejansko potrjuje, da sam nasprotno stranko opredljuje kot sovražno, torej jo sovraži. In če iz tega spoznanja lahko razberete kaj koristnega je verjetno to, da dokler boste drugega ali Slovenijo opredeljevali za sovražnika, potem so potencialni vaši sovražniki vsi ostali državljani Slovenije.

Da ne bom pre dolg (izbrisani in druge žrtve), razmislite ali slučanjo s svojim ravnanjem sami sebi ne ustvarjate sovražnike in posledično svojo situacijo ali položaj v okolju še poslabšujete. Od sovražnika, človek redko kdaj pridobi kaj dobrega kaj še le preprosto ali minimalno človeško zaupanje, ki je potrebno, da neka skupnost sploh lahko obstaja.

Začnite svoje ravnanje, namesto ustvarjanje sovražnikov usmerjati v pridobivanje prijateljev, mogoče boste v bodoče bolj uspešni pri svojem delu in reševanju svojih življenjskih problemov. Takšen način delovanja, namreč goji in uveljavlja tudi ZŽPN.

Predlagam vam, da začnete pri sebi, ne pri svojih sovražnikih. Ko smo v ZŽPN analazirali takšne pojave smo zanimivo prišli do spoznanja, da je človek včasih sam sebi največji sovražnik!

Vse najboljše iz ZŽPN

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Država jih je zlorabila za plebiscit, nato ustvarila konflikt-sovraštvo-zločin-izbris (kar je posledica vsega prej zrežiranega). Izbris, prispevek (konflikt – sovraštvo – zločin) 22.2.08

Seveda o državi kot pojmu vse najboljše, je le pojem beseda, ko pa se umešajo politiki ta pojem oživi in lahko dobi zlobne značilnosti režima, ki je trenutno na oblasti. No tako iz mrtvega pojma državice nastane zver in državni kriminal. Ogledalo si je treba vzeti v roke. Pa poglejmo kako je to bilo:

Vsi vedo, na kaj to spominja (divjanje nacistov in Gestapa pred II. vojno, a v skladu z zakonodajo, ki so si jo sami nastavili).

Pa vendar kakšnega posebnega obžalovanja še vedno ni mogoče zaslutiti. Fašizem pač ni tako zelo nesprejemljiv, če ga prakticirajo "tvoji". V ozadju izbrisa je seveda logika čiste rase. Čiste dežele, v kateri je prostor samo za domorodce in asimilirane. Vsaj ideološko. Kdor morda ne ljubi dovolj slovenske domovine, naj gre pač drugam. Takšno je bilo množično prepričanje, ki je bilo še posebej živo v času osamosvajanja in je podpiralo politično odločitev o izbrisu. O tem, da je šlo predvsem za politično odločitev tistih, ki so izbris omogočili in ga sprožili, najbrž ne gre dvomiti. Presoja nelojalnosti je bila kajpada na strani tistih, ki so bili v večini. Vojni in povojni časi nikoli niso bili prijazni. Vendar ta "narodna" večina v zadnjem desetletju očitno ni spremenila svojega načina mišljenja. Izbrisani so v ljudskem prepričanju očitno še vedno sovražniki Slovenije. Morda ne vsi in tudi ne prav zagnani. Ampak precej jih je gotovo. Maksime, da je predpostavka nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana, nujni pogoj spoštovanja človekovih pravic, v tem primeru skorajda ni slišati. Maščevalnost, predsodki in nacionalizem kljubujejo odločbi ustavnega sodišča, da je treba storjene krivice popraviti. Matevž Krivic, ki se bori za pravice izbrisanih, je za mnoge samo nekakšen čudak. Človek, ki se bori z mlini na veter. Slovenska mentaliteta upora proti popravi krivic tako nezmotljivo spominja na dediščino, vsaj v duhu še ne povsem minulih balkanskih vojn.

In česa naj bi bili izbrisani, oziroma vsaj nekateri med njimi, sploh krivi?

V civilizirani Sloveniji je najbrž nepredstavljivo, da bi kdo denimo predlagal, da je treba z zaslišanji ugotoviti, kdo je glasoval proti samostojnosti slovenske države na plebiscitu in ga nato izgnati. Še težje si je najbrž zamisliti, da bi takšen predlog dobil večinsko podporo. A vendar, kako daleč je takšna ideja od birokratskega izbrisa 18.000 (dejansko 131.000 to je 6% populacije po podatkih Helsinškega monitorja) prebivalcev neke dežele, ker so bili v času osamosvajanja v službi vojske, ki je desetdnevni boj izgubila, ali ker so bili sorodniki vojakov z "napačne" strani, ali ker so imeli morda celo samo napačen priimek in so se v napačnem trenutku znašli na napačnem mestu ali kar tako - zaradi kraja rojstva. Prav to je tisto, kar se je dogajalo v Sloveniji. Sistematično kršenje človekovih pravic. In število tistih, ki so bili prizadeti, je visoko. Zelo visoko. Si predstavljate takšen obseg sistematičnega kršenja človekovih pravic v kakšni večji državi, kjer bi to pomenilo milijonske številke? Vendar se v Sloveniji "večinski javnosti" vse skupaj očitno zdi minorno. Vsaj takrat, ko se govori o človekovih pravicah. Ob omenjanju odškodnin, ki naj bi bile menda astronomske, je seveda popolnoma drugače. Takrat številke naenkrat postanejo zelo velike, in kar je najbolj perverzno, njihov obseg ne postane argument za popravo krivic, temveč za vzdrževanje brezpravnosti. Tudi denar, ne samo logika zemlje in krvi, je močnejši od spoštovanja človekovih pravic. Seveda kadar gre za pravice tistih drugih - v tem primeru "Neslovencev".

Kdo je za vse to odgovoren?

Nihče? Gre res pač samo za duh osamosvojitve? Zeit Geist seveda veliko pojasnjuje. Ampak soustvarjali in usmerjali so ga konkretni politiki. V prvi vrsti predsednik prve vlade Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar in obrambni minister Janez Janša. "Duh osamosvojitve" je bil prepoznavna nota Demosove politike, ki pa jo je dr. Janez Drnovšek kot premier glede izbrisanih vsekakor vestno nadaljeval. Vsi, ki so spremljali slovensko politično sceno v tistem času, se bodo najbrž strinjali, da je bil nosilec politike, ki je še dolgo po vojni videla sovražnike v bivši JLA in je "kolaboracije" z njimi obtoževala svoje politične nasprotnike, Janez Janša in da je kot njegov antipod nastopal predsednik Milan Kučan, ki pa glede izbrisanih ves čas prav tako ni storil ničesar. Kakšno tveganje bi torej posredovanje glede pravic izbrisanih pomenilo za Drnovška, najbrž ni težko uganiti. Še posebej po "Depali vasi", ko se je pravzaprav šele začel formirati kot centralna osebnost politične sredine. In ravno takrat je uradno izvedel za izbris. Kako neprijetno. Če bi storil karkoli v njihovo korist, bi bilo njegove sredinskosti gotovo hitro konec. Odgovornost zato seveda ni nič manjša. Tako kot je ne zmanjšuje trditev, da je za nezakonitost izbrisa izvedel šele po odločbi ustavnega sodišča leta 1999. Na kršenje človekovih pravic ga konec koncev leta 1994 ni opozoril kdorkoli, temveč je to storil dr. Ljubo Bavcon, predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sicer pa se nič ni spremenilo tudi po odločitvi ustavnega sodišča.

Krivih je torej mnogo. Vendar je imel mehanizme, da nekaj spremeni, v rokah Drnovšek.... Izbris in tako likvidacije in življenjsko onemogočanje, odtujevanje imovine- grabež je za slovensko državo postala rutina in tovrstni kriminal načelo vseh Upravnih enot, kot takrat, ko je to funkcijo opravljal Gestapo….1934 v III Rajhu.

Našo družino vsestransko, tudi potom teatralnega slo - sodstva uničujejo le zaradi porekla - kraja rojstva!

(ps: med pisanjem tega članka se je Drnovšek "dokončno umaknil" iz scene, tako njegovo pričevanje ne-bo več možno).

Več na eDnevnik ZŽPN

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

S kakšnim presenečenjem so dejstva o Izbrisanih sprejeli po Evropi (Francozi, zlasti o predsedovanju slo Uniji) priča: O KARAVANi IZBRISANIH

Od ljubljanskega hotela Lev do Frattinijevega poljuba

Predstavniki in predstavnice domačih in tujih medijev so v ponedeljek, 27. novembra, zjutraj na avtobus, parkiran na postajališču mestnega prometa pred hotelom Lev, pospremili odpravo izbrisanih in njihovih podpornikov, ki so se prek Trsta, Tržiča in Pariza namenili v Bruselj. In že samo število novinarjev je potrjevalo, da bodo dolgi meseci organizacijskih in logističnih priprav na karavano vzbudili javno zanimanje. Pot in politična srečanja ter tiskovne konference v deželnem parlamentu Furlanije - Julijske krajine, pred ladjedelnico Fincantieri, francoskim parlamentom, mestno hišo 3. okrožja Pariza, v evropskem parlamentu ter obisk pri evropskemu komisarju za pravosodje, varnost in svobodo Francu Frattiniju je ob podpori nevladnih organizacij in podpornikov iz Slovenije, Italije in Francije organizirala Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov - CIIA. Na gradivu, ki so ga udeleženci karavane delili, je pisalo: "Mi, izbrisani prebivalci Slovenije, se bomo odzvali povabilu evropskih poslancev, da jim iz oči v oči opišemo in na osrednjo evropsko agendo najbolj akutnih težav uvrstimo našo izkušnjo izključenosti in odvzema naših osnovnih človekovih pravic, saj bo 29. novembra izbris predstavljen v Evropskem parlamentu." Na tiskovni konferenci pred odhodom je ena od podpornic izbrisanih in udeleženka karavane, dr. Jelka Zorn, povedala, "da so k udeležbi na karavani povabili vseh 90 poslancev Državnega zbora in vseh sedem slovenskih poslancev Evropskega parlamenta, odzvala sta se zgolj dva". S podporo karavani se je tako oglasil poslanec SD Aurelio Juri, skeptično pa na listi SDS izvoljen evropski poslanec Miha Brejc. Slab odziv domače politike udeležence karavane ni presenetil, saj je bil ne nazadnje to tudi eden od razlogov, da so se sploh odpravili na pot.

Trst, deželni parlament, ponedeljek ob 11.00

Pot do meje je minila brez težav. Italijanska policija je preverila samo potne liste tistih, ki so potrebovali vstopne vizume. V Trstu pred deželnim parlamentom Furlanije - Julijske krajine so se karavani pridružili podporniki iz Italije, predstavniki nevladnih organizacij iz Rima in Zvonko Đorđević, v Italiji rojen Rom, čigar starši so iz Kragujevca, ter Velimir Dabetić, rojen v Kopru, a izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. V deželnem parlamentu v Trstu so karavano sprejeli in nagovorili poslanci Igor Kocijančič (SKP), Igor Dolenc (LD), Bruna Zorzini (SIK) in Alessandro Metz (Zeleni) ter odbornik dežele FJK za kulturo in šolstvo Roberto Antonaz. Obljubili so, da si bodo prizadevali, da bi deželni parlament sprejel posebno resolucijo, v kateri bo pisalo, da imajo izbrisane za evropske državljane, in da od Slovenije, tudi zaradi dejstva, da naj bi ta predsedovala EU leta 2008, pričakujejo rešitev. Tega je bil vesel tudi Aleksandar Todorović, ki se je karavani pridružil ob odhodu iz Trsta, saj je, kot je sam rekel, "šel naokrog". Mejo je prečkal čez trg, ki še vedno ne združuje obeh Goric.

Ladjedelnica Fincantieri, ponedeljek popoldne

Pred ladjedelnico Fincantieri v Tržiču je sledila manifestacija s kovinarskim sindikatom FIOM. Potekala je prav pred spomenikom upora proti fašizmu, ki so se mu družno uprli tako Slovenci kot Italijani, kot so pozneje posebej izpostavili gostitelji iz FIOM, ki so karavano pričakali z rdečimi sindikalnimi zastavami. Tudi delavci in sindikalisti ladjedelnice Fincantieri imajo svoje težave, saj nameravajo ladjedelnico privatizirati, a vseeno ostajajo tenkočutni tudi za težave drugih. Po izrazih medsebojne solidarnosti je bila na dlani ugotovitev, da imata izbris in privatizacija ladjedelnice skupno točko, ta je, da tako izbrisanim kot delavcem jemljeta že zagotovljene socialne in druge pravice. Za FIOM je dejanja izbrisa velika sramota za Slovenijo, samo srečanje pa se je končalo z minuto molka za vse žrtve fašizma. Sledilo je samo še kosilo, nato pa dolga pot v Francijo.

Po urniku je bilo naslednji dan ob 11.00 na sporedu srečanje s francoskimi poslanci v Parizu. Zaradi zapletov - med drugim so pred predorom Mont Blanc zavrnili avtobus, ki je moral na tehnični pregled v 30 kilometrov oddaljeno Aosto - je karavana pred francoski parlament tako prispela komaj slabih 15 minut pred dogovorjeno tiskovno konferenco s francoskimi parlamentarci.

Pariz, torek ob 11.00

Na tiskovni konferenci v Parizu so nastopili nekdanja evropska poslanka Zelenih Martine Auroy, Martin Billard in Noil Mamere (Zeleni), Patrick Braouezec (komunisti), Serge Blisko (socialisti), in Etienne Pinte iz UMP, vladne stranke, ki ji pripada tudi predsednik Jacques Chirac. Konferenca je pritegnila številne francoske medije. Pred vhodom v parlament je karavano pričakal tudi Petar, v Pulju rojen hrvaški Srb, tudi izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, ki ilegalno živi v Parizu. Ne glede na to, da na tiskovno konferenco ni bil povabljen, je nanjo prišel protestirat in intervenirat tudi slovenski veleposlanik v Franciji Janez Šumrada. Ni bil najbolj prepričljiv, le znova in znova je ponavljal, da so vsi izbrisani vedeli, katero republiško državljanstvo so imeli, in da so poznali rok za vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva. Njegove besede je relativiziralo že dejstvo, da je bilo kar nekaj izbrisanih udeležencev karavane rojenih Slovencev.

Bolj prepričljivi so bili francoski poslanci. Niso mogli razumeti, kako so lahko nekaj takega, kot je izbris odstotka (6%) prebivalstva ob vstopu Slovenije v EU, preprosto spregledali.
Iz Francije gledano je v evropskih očeh Slovenija veljala za na področju varstva človekovih pravic in vladavine prava za zgledno urejeno državo. Zato so se zavezali, da napišejo pismo predsedniku Jacquesu Chiracu, v katerem ga bodo pozvali, da naj se zavzame, da se ta problem v Sloveniji razreši, še preden bo prevzela predsedovanje Evropski uniji leta 2008. In kaj sedaj, slovenija predseduje EU in Uniji je prinesla Tako sedaj ima tudi EU narodnostno manjšino Izbrisani, oziroma ogromno število apatridov, kar je po mednarodnih zaknih, zlasti v razvitih državah, nedopustno.

3. pariško okrožje, torek ob 19.00

Prenočitev in večerjo v Parizu so omogočili Intermitenti - organizacija za določen čas zaposlenih, ki so bili ob Act up Paris in Collectif des Sanspapier glavni organizatorji večerne javne debate v prostorih 3. okrožja v Parizu. Ponovno je - najbrž po navodilu iz Ljubljane - interveniral veleposlanik Šumrada. Ponavljal je besede, ki jih je izrekal že pred poslanci, odšel pa, ko je eden izmed izbrisanih pokazal svojo osebno izkaznico, iz katere je bilo vidno, da so imeli izbrisani slovenske osebne matične številke. Osnovno sporočilo debate je sicer bilo, da je v Evropi 21. stoletja treba iskati zavezništva vseh demokratičnih sil, ki ne sprejemajo, da so nekateri ljudje izključeni oziroma da so "eni vedno bolj enaki od drugih".

Bruselj, sreda ob 14.30

Spalo se je malo, vozilo veliko, toda na odprto debato Evropske združene levice - Nordijske zelene levice (GUE/NGL) ob 11.00 v Bruselj karavani ni uspelo priti. So se pa od poldneva naprej vrstila srečanja z italijanskimi evropskimi poslanci, ki so sploh povabili izbrisane in zaradi katerih je pravzaprav karavana sploh krenila na svojo pot. Ob 14.30 je bila na sporedu tudi skupna tiskovna konferenca. Tam so bile prvič prisotne tudi kamere nacionalne televizije, ni pa manjkalo tudi drugih novinarjev. Kljub zaprosilu slovenski oddelek evropskega parlamenta ni zagotovil slovenskega prevajalca. Slovenskih poslancev v evropskem parlamentu prav tako ni bilo. Evroposlanske barve sta branila Roberto Musacchiop (PRC) in Francis Wurtz (PCF). Skupna ocena je bila, da so izbrisani ne samo slovenski, pač pa evropski problem, ki naj se razreši, še preden bo Slovenija kot prva od desetih novih članic prevzela predsedovanje EU, saj "preprosto ni sprejemljivo, da unija po eni strani promovira človekove pravice in obsoja njihove kršitve, po drugi strani pa jih sistematično krši prav predsedujoča država EU".

Bruselj, sreda ob 16.00

Podobnega mnenja so bili uro pozneje tudi prisotni na komisiji Liebe, posebni komisiji Evropskega parlamenta za človekove pravice. Udeležili so se je koordinatorji vseh poslanskih skupin evropskega parlamenta razen ljudske, ki ji pripadata tudi dve največji domači vladni stranki, SDS in Nova Slovenija. Je pa evropski poslanec SDS Miha Brejc v posebnem elektronskem pismu vsem svojim evroposlanskim kolegom navedel podobne trditve, kot jih je govoril v Parizu Šumrada. V pismu je tudi zapisal, da karavane ne podpira Društvo izbrisanih Slovenije, katerega predsednik je Marko Perak (prodani kaplar JNA za sedanje slo-potrebe, torej inštaliran od strani režima), glavni pravni svetovalec pa Matevž Krivic. (ki je od strani režima perfidno infiltriran v vrste Izbrisanih. Ocena je jasna, če vemo da je njegov oče aktivno sodeloval v povojnih sojenjih "Dahavski proces". Tisti, ki vedo za ta dejstva jim je slika jasna).Na netočnost zapisanega je opozorila evropska poslanka LDS Mojca Drčar Murko (ta je sorodnica Matevža Krivica, tudi jasno za kaj gre!). Tudi Društvo izbrisanih namreč podpira vsako akcijo, ki bi lahko pripomogla k razrešitvi problema izbrisa, tudi karavano (kakšen cinizem, kakor v začetkih taborišča Dahav, ko so nacisti reklamirali, da za "brezdomce"-taboriščnike imajo tudi zdravniško oskrbo. Dejansko je bil 50 ljudi dnevna smrtnost, ker so na njih izvajali medicinske eksperimente pod vodstvom Dr. Mengele). Jasno!.

Iz zapisanega je razvidno, da državni akterji se trudijo na vse pretege, da bi zločin minimizirali-razvrednotili, dali pod preprogo in postavili paralelno Društvo Izbrisanih, kar v naravi izgleda tako: Krivic triumfalno razlaga izbris 18.305 (peto kolonaš), dejanski izbris po podatkih Helsinškega monitorja je 131.000 ( dejstvo je, da tudi predsednica slednjeda, Neva Miklavčič Predan je morala zapustiti slovenijo , s tem tudi EU in je zaprosila HRVAŠKO za AZIL-državljanstvo)!!! Pred leti jo je Matevž Krivic tudi fizično napadel. Torej jasno za kaj gre, ko poznamo vlogo udeležencev, ki so MONTIRANI!!! To so znani stari udbovski triki zamegljevanja resnice, npr: povojni poboji in "Otroci Petrička".

Bruselj, sreda ob 18.45

Vrhunec in sklepno dejanje karavane pa je bilo za zaprtimi vrati izvedeno srečanje s komisarjem za pravosodje, varnost in svobodo Francom Frattinijem, ki sta se ga v imenu karavane udeležila samo Aleksandar Todorović in Roberto Pignoni. Predvideno je bilo 15 minut, zavleklo se je na več kot pol ure, končalo pa tako, da se je moral tudi nič hudega sluteči Todorović s Frattinijem poljubiti na lica. Dosje izbrisanih bo pregledala ena njegovih svetovalk, Frattini pa je napovedal, da bo prihodnji teden zastavil vprašanja o izbrisanih slovenskemu notranjemu ministru Dragutinu Mateju, s katerim se bo srečal ob robu zasedanja ministrov za notranje zadeve in za pravosodje držav članic Evropske unije. Sledila je samo še dolga pot nazaj. Na carini so dejstvo, da v srbskem potnem listu Aleksandra Todorovića ni schengenskega vizuma, spregledali.

Vrhunsko sprenevedanje
Vsebina tožbe izbrisanih pred evropskim sodiščem na laž postavlja Janšo in Mateja

Sedmo leto mineva od prve odločbe ustavnega sodišča (US), ki je v prid izbrisanim ugotovilo ustavno neskladnost Zakona o tujcih.

Kmalu bodo minila tudi štiri leta od zadnje odločbe US, ki je notranjemu ministrstvu jasno ukazalo, da mora izbrisanim "po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 naprej".

Kljub jasnim določilom varuhov naše ustavnosti pa ima pomladni vrh slovenske države očitno še veliko težav s priznavanjem bistva samega izbrisa. Notranji minister Dragutin Mate je namreč na torkovi novinarski konferenci spet javno podvomil o smiselnosti uporabe besede izbrisani, ko je povedal: "Sami veste, da je beseda, ki jo uporablja širša javnost za osebe, ki si leta 1992 konec februarja niso uredili svojega statusa v RS, neprimerna in ne izraža tega, kar se je dogajalo. Ker nobena od teh oseb ni postala apatrid, nobena ni ostala brez državljanstva, tako kot se je to zgodilo v nekaj drugih državah, ki so se na novo oblikovale." Podoben odnos do odločb US ima tudi ministrski predsednik Janez Janša, ki si je v ponedeljkovih Odmevih vzel nekaj sekund za komentar bruseljske karavane izbrisanih: "Gre za izkrivljeno podobo. V Evropi mislijo na podlagi izkrivljenih informacij in tega poročanja, da gre za ljudi, ki danes nimajo nikakršnega statusa. Ne vedo, da gre za problem iz leta 1992 in da večina teh ljudi zahteva status za nazaj, za tisto obdobje od leta 1992, ko si niso uredili stalnega bivališča oziroma državljanstva, in časom, ko so si to uredili. V tem trenutku pa v Sloveniji ni prebivalcev brez statusa. Gre za vprašanje, kako rešiti tisto vmesno obdobje."

Citirane izjave vrha slovenske države dokazujejo, da si pomladniki še niso vzeli časa za branje kolektivne tožbe izbrisanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je bila pred dnevi sprejeta v obravnavo po nujnem postopku. V njej je recimo podrobno opisana zgodba enainsedemdesetletnega Koprčana M. K., ki je iz BiH prišel v Slovenijo že davnega leta 1965. Kot obrtni delavec se je normalno preživljal do leta 1991, ko je zbolel za težko pljučno boleznijo. Kot zatrjuje v tožbi, je bil odločen vložiti prošnjo za državljanstvo, vendar mu to zdravstveno stanje ni dovoljevalo. Ko mu je dve leti pozneje zagorelo v hiši, si je poskušal na koprski upravni enoti izdelati nove dokumente, ki pa jih zaradi izbrisa nikoli ni dobil. Življenje M.K. se je takrat obrnilo na glavo, saj se še danes skriva pred policijo, ker v Sloveniji nima nobenega pravnega statusa in nikakršnih dokumentov. V podobnem položaju je še en tožnik pred Evropskim sodiščem, Velimir Dabetič, ki se je leta 1965 rodil v Kopru, kjer je končal osnovno in srednjo šolo. Leta 1991 se je kot gradbeni delavec zaposlil v Italiji. Ko si je želel urediti slovensko državljanstvo, mu je, kot zatrjuje v tožbi, uslužbenka koprske upravne enote odgovorila: "Če je tako, ti mora dati državljanstvo Italija, ne mi." Dabetič je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, ker je bil rojen v Sloveniji, pa si ni mogel urediti nobenega drugega državljanstva. Na podlagi rdečega jugoslovanskega potnega lista mu je Italija izdala dovoljenje za bivanje. Ker mu je potni list potekel leta 2002, mu italijanske oblasti niso izdale podaljšanja dovoljenja za bivanje. Dabetič tako danes še vedno biva v Italiji, kjer ima odrejen izgon iz države, vendar ga zaradi apatridnosti Italija nima kam izgnati. Tudi Dabetič je danes še vedno brez vsakršnega statusa. Še več, slovenski konzulat v Trstu mu je celo izdal potrdilo o apatridnosti, kljub temu da se je rodil v Kopru. Če Janša in Mate ne poznata omenjenih primerov iz tožbe pred Evropskim sodiščem, bi lahko poznala vsaj medijsko znan primer izbrisanega Alija Berishe, ki v Sloveniji sicer ima status, vendar status prosilca za azil. Potem ko so ga zaradi izbrisa izgnali iz Slovenije, je prebegnil v Nemčijo, ki ga je deset let pozneje poskušala izgnati na Kosovo. Ker se je Berisha želel vrniti v Slovenijo, kjer je imel prijavljeno zadnje stalno prebivališče, sedaj na popravo svojih krivic (in nezakonito odvzet status stalnega prebivalca) z ženo in štirimi otroki čaka v ljubljanskem azilnem domu. Ob vsem tem pa izjave slovenskega vrha na laž postavlja tudi sporočilo s tiskovne konference MNZ iz junija 2002, ko je takratni minister Bohinc sporočil: "V registru ostaja še 4205 oseb, ki si niso urejale nobenega statusa. Za te osebe bo Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, ali se še nahajajo na območju republike Slovenije, in v primeru, da tukaj živijo, preučilo možnosti za trajnejšo rešitev njihovega statusa, bodisi s spremembo Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji - s podaljšanjem roka za vložitev vlog, oziroma z možnostjo sprememb Zakona o državljanstvu Republike Slovenije." Analize o tem, koliko od teh 4205 oseb še živi v Sloveniji, MNZ do danes še ni opravilo.

Ti reveži so bili zlorabljeni in za vse mogoče: plebiscit, referendum, NATO, RTV-referendum, orožne liste, pretek vozniškega...pisno vabljeni le za državljanstvo in posledično, da so postali APATRIDI nikoli niso bili pisno obveščeni, a ravno to jim je življenjskega pomena (torej le isti seznam vabljenih na plebiscit bi poslali istim naslovnikom in če ne želijo slo državljanstvo je pač njihova volja, več desetletno bivanje so itak imeli, tudi v lastnih stanovanjih). Ravno to slovenija ni želela, oziroma je ključ sprenevedanja za izvedbo etničnega čiščenja, sicer ga nebi bilo.

Mnogim, ki se niso mogli vrniti so tako na prazna stanovanja pisali fiktivne stroške, obresti na obresti, lastnik ni mogel priti do informacije, sledile so tožbe, fikcije vročitve, vse na prazno stanovanje. Nato so sledili rubeži in fiktivne odtujitve stanovanja, a vse na podlagi 2-2500€ stroškov, taks in tako je poleg izbrisa ostal še brez lastnega stanovanja. To so počeli 89 letnemu starcu Ivanu. Odtujevanje premoženja Neslovencem potom Upravnih Enot je postala slo-izbris rutina. Na tak način so ljudem onemogočili zasluženo pokojnino, nasilno ukinili, a že zdavnaj plačano, zdravstveno zavarovanje. Na vse skupaj pa slovenski cinizem: "to je bila napaka" ali sporočila iz ZZZS tovrstnim oškodovancem-Izbrisancem:

Citiram, da je razviden cinizem , oholost, sprenevedanje, ki ga premorejo le slovenci, ki ostarelemu 88letnemu upokojencu pišejo točno na njegov naslov stalnega bivanja, ker jim je že 30let ta tudi znan, hkrati ga oholo prosijo za neko fikcija stalno bivanje, a pravkar so sami sebi v protislovju izjavili, da so ga iz njegovega bivanja-lastnega stanovanja brisali zaradi "političnih razmer". Pa to ni res. Da slovenci, res je pa še kako, tako res kot so nacisti v letih pre II vojno rutinsko odtujevali Židovsko premoženje, nato je nastal še holokaust in tega bi bila tudi slovenija zmožna, če bi bili 50 let nazaj!

Preberite si to, vam morda jemlje sapo, če imate kaj ljudskosti v sebi. Kaj to je le odstotek tragedije, ki jo doživlja ta človek in njegovi otroci. Nasilo so ga silili v Hrvatstvo, a človek je Mađarskega rodu in edini dom mu je v sloveniji kjer živi 60 let. Hura slovenci....( no medtem pa mu nočejo prekiniti plačevanje za dodatno zdravstveno, a itak ga ne more koristiti, saj nima osnovnega, sicer sledi tožba in posledično se "vsedejo" na nepremičnino-stanovanje).

Ivan Bago Št 1300-b/01
Vatovčeva Dne, 25.7.2001
6000 Koper

Spoštovani!

Prejeli smo pismo v katerem prosite za izdajo kartice zdravstvenega zavarovanja oz. obrazložitev zakaj vam ni bila izdana.

Pregledali smo vse naše evidence in ugotovili, da ste bili 25.2.1992 odjavljeni iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območni enoti Koper.
Datum je vezan na tedanje politične razmere v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije, ko je bilo vsem osebam, ki niso zaprosile za slovensko državljanstvo in stalno bivališče, tedanje bivališče odjavljeno. Res je, da ste bili do takrat zavarovani kot upokojenec in ste imeli zdravstveno izkaznico, kar je bilo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi.

Predvidevamo, da takrat vi niste imeli slovenskega državljanstva in niste zaprosili za stalno bivališče, zato je bila odjava stalnega bivališča izvršena brez vašega posredovanja. S tem ni bilo več podlage za vaše zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in je bilo prekinjeno brez našega ali vašega posredovanja. Podatki o stalnem bivališču so namreč računalniško povezani z našimi evidencami.

Seznaniti vas želimo z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v 15.členu določa, da so zavarovanci po tem zakonu »osebe s stalnim bivališčem v RS, ki prejemajo pokojnino po predpisih RS«...
Iz vseh zbranih podatkov nismo uspeli dobiti podatka o vašem stalnem bivališču, zato nimamo podlage za ureditev vašega obveznega zdravstvenega zavarovanja in vas prosimo, da nam sporočite kje imate stalno bivališče, da bi vam lahko pomagali urediti zdravstveno zavarovanje v tisti državi,

Tako je tudi Hitler ravnal " v skladu s takratno zakonodajo": uvedel evtanazijo in tudi obvezno kastracijo vseh dečkov, ki so imeli kakršno koli vez s severno Afričani živečimi v III rajhu.

Da te kap. Dejstvo je, da je Ivan DAL vlogo za državljanstvo (kot že omenjam, to nima nobene zveze s stalnim bivanjem, za kar ga stalno zezajo), a je bila zlobno uničena .

S pozdravi , Ivan

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli