| 
			 
				|  | Združenje žrtev pravosodnega nasilja - ZŽPN Kratek opis vašega foruma
 
 |  
 
 
 
 
	
		| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |  
		| Avtor | Sporočilo |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 29 Apr 2009 14:18    Naslov sporočila: POVOJNI POBOJI - V MIRU |   |   
				| 
 |  
				| ROMAN LELJAK KAPELSKI VRH 14
 9252 RADENCI
 
 OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO
 3000 CELJE
 
 KAZENSKA OVADBA
 
 zoper
 
 1. RIČEK ANTON TONI, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3.
 Brigade
 2. JURČEC IVO, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 3. ALAUF, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 4. BREČKO, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 5. LAH, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 6. STARC, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 7. PAVČEK, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
 8. GOLC EDVARD, partijski vodja Teharskega taborišča in Celjskega starega piskra
 9. ŠOLAR FRANC, vodja prehranjevanja zapornikov na Teharjih in Bežigradu (Celje)
 zaradi kaznivega dejanja Hudodelstva zoper človečnost po 101. členu in kaznivega dejanja
 Vojna hudodelstva po 102. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije.
 
 1. RIČEK ANTON TONI
 2. JURČEC IVO
 3. ALAUF
 4. BREČKO
 5. LAH
 6. STARC
 7. PAVČEK
 8. GOLC EDVARD
 9. ŠOLAR FRANC
 so
 - kot tedanji oficirji in tedanji partijski funkcionarji neposredno izvrševali poboj
 1. vojnih ujetnikov, ki so bili pripeljani iz taborišča Vetrini iz Avstrijske Koroške.
 Partizanski vojski jih je uradno predala angleška vojska z dokumentom, ki ga je z
 angleške strani podpisal gneral Toby Low in so bili začasno nameščeni v taborišču
 na Teharjih.
 2. civilnega prebivalstva iz okolice Celja in samega Celja, s tako imenovanim
 statusom »vojni dobičkarji«
 kar je bilo storjeno v času od maja do junija 1945 v kraju:
 - Huda jama pri Laškem – Barbara rov
 - Košnica pri Celju
 - Teharji, dvorišče Mlinarjevega Janeza na Teharjih.
 S tem so storili kaznivo dejanje Hudodelstva zoper človečnost po 101. členu in kaznivega
 dejanja Vojna hudodelstva po 102. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije.
 
 O b r a z l o ž i t e v :
 V kraju Huda jama pri Laškem – Barbara rov so storilci očitana kazniva dejanja izvrševali
 ponoči. Ujetnike so zvezane pripeljali z železnico in s tovornjaki ter jih odpeljali v Barbara
 rov ter jih približno 300 metrov po vhodu za roko zvezane zmetali v jašek. Tako so umorili
 približno 750 jetnikov. Likvidacije je vodil partizanski major Riček Anton Toni, pripadnik 1.
 Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade. Po poboju so z namenom
 prekritja svojih zločinskih dejanj jašek večkrat zabetonirali.
 V kraju Košnica pri Celju so poboje izvrševali ponoči. Umorjene so z kamioni pripeljali iz
 Teharskega taborišča in celjskih zaporov »Stari Pisker«. Ujetniki so si sami morali izkopati
 grobove, nakar so jih postrelili. Pobitih je bilo približno 70 civilnih oseb (na primer Štiger,
 Volf, Lajbnar, Žolman, Kramar, Mislaj, Veren) domačinov iz Celja in okolice, od tega
 približno 20 otrok. Poboje sta vodila Ivo Jurčec in Golc Edvard.
 V kraju Teharji na dvorišču posestva Mlinarjevega Janeza so poboje izvrševali ponoči.
 Jetnike so pripeljali v treh kamionih in jih postrelili na dvorišču posestva Mlinarjevega
 Janeza. Pred tem so si sami izkopali grobove.
 Vsi ostali ovadbeni so sodelovali pri omenjenih zločinih.
 
 Dokaz:
 - knjiga: avtor Roman Leljak, naslov Teharske žive rane, založnik Cankarjeva založba
 1990, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 886.3-94, 949.712«1945«(092),
 Leljak Roman, Teharske žive rane/Roman Leljak; (za tisk priredil Ivo Zorman; spremna
 beseda Jože Snoj; fotografija Dragiša Modrinjak), posebna izdaja Nove revije,
 0015651328
 
 Dob, 4.3.2009 Roman Leljak
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 29 Apr 2009 15:03    Naslov sporočila: SENAM SLOVENSKIH POVOJNIH GROBIŠČ |   |   
				| 
 |  
				| Eno takih jam - fojb prikrivajo krajani in celo POLICIST, sin nekdanjega "borca" pri Podgradu. Vaščani v jamo odvažajo odpadke še danes. Prav tako pri Bazovici, v borovcu, kjer naj bi usmrtitvam botroval pokojni Cunja (bratje še živeči), jama tudi ni na seznamu in ni "odkrita". Torej jam je kar še nekaj, deset (morda celo sto).
 
 GLEJ SEZNAM IN KOT Človek ukrepaj do vseh odkritij:
 
 
 O b r a z l o ž i t e v :
 V kraju Huda jama pri Laškem – Barbara rov so storilci očitana kazniva dejanja
 izvrševali ponoči. Ujetnike so zvezane pripeljali z železnico in s tovornjaki ter jih
 odpeljali v Barbara rov ter jih približno 300 metrov po vhodu za roko zvezane
 zmetali v jašek. Tako so umorili približno 750 jetnikov. Likvidacije je vodil
 partizanski major Riček Anton Toni, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne
 obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade. Po poboju so z namenom prekritja svojih
 zločinskih dejanj jašek večkrat zabetonirali.
 V kraju Košnica pri Celju so poboje izvrševali ponoči. Umorjene so s tovornjaki
 pripeljali iz Teharskega taborišča in celjskih zaporov Stari pisker. Ujetniki so si
 sami morali izkopati grobove, nakar so jih postrelili. Pobitih je bilo približno 70
 civilnih oseb (na primer Štiger, Volf, Lajbnar, Žolman, Kramar, Mislaj, Veren)
 domačinov iz Celja in okolice, od tega približno 20 otrok. Poboje sta vodila Ivo
 Jurčec in Edvard Golc.
 V kraju Teharje na dvorišču posestva Mlinarjevega Janeza so poboje izvrševali
 ponoči. Jetnike so pripeljali v treh tovornjakih in jih postrelili na dvorišču
 posestva Mlinarjevega Janeza. Pred tem so si sami izkopali grobove.
 11
 Vsi ostali ovadeni so sodelovali pri omenjenih zločinih.
 Dokaz:
 - knjiga: avtor Roman Leljak, naslov Teharske žive rane, založnik Cankarjeva
 založba, 1990, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 886.3-94,
 949.712«1945«(092),
 Leljak Roman, Teharske žive rane/Roman Leljak; (za tisk priredil Ivo Zorman;
 spremna beseda Jože Snoj; fotografija Dragiša Modrinjak), posebna izdaja Nove
 revije, 0015651328
 
 Dob, 4. 3. 2009
 
 Roman Leljak
 
 Žurnal24: Nauk izkopavanj v Hudi Jami (5. 3.)
 Ljubljana, 4. marca (STA)
 
 Posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev so pristojni neredko izkopavali vsega
 nekaj tednov ali nekaj mesecev pred državnozborskimi oziroma lokalnimi
 volitvami. Tak čas je bil morda komu všečen, a je bil povsem neprimeren.
 Pustil je namreč grenak priokus po poskusu pridobivanja volilnih glasov, piše
 
 Borut Hočevar v Žurnalu24.
 Slovenska družba postaja vse zrelejša, da primerno zaznamuje grobove. Da
 spiše svojo zgodovino tako, da jo bodo sprejele tudi mlajše generacije.
 Simbolika pa je tudi v lastništvu rudnika, v katerem izkopavajo posmrtne
 ostanke. Lastnica opuščenega rudnika je namreč Pivovarna Laško, podjetje, ki
 je zaznamovalo slovensko tranzicijo bolj kot katerokoli drugo. Laško je več kot
 kapitalska družba – nekaterim je sinonim za tajkunstvo, drugim za sprevrženost
 kapitalizma po slovensko, tretjim najmočnejši branik slovenskih nacionalnih
 interesov.
 Laško si je pred leti kupilo največjo časopisno hišo v državi – Delo. Zdaj pa se
 je izkazalo, da je tudi lastnik rudnika, v katerem se je zgodil eden od največjih
 povojnih pomorov.
 A bolj kot lastništvo rudnika je pomembno, da imamo tokrat priložnost opraviti
 izkopavanja mirneje kot nekajkrat doslej, komentira Hočevar.
 vi/mo
 4. 3. 2009
 
 
 Seznam prikritih grobišč v Sloveniji pa si oglejte na tem naslovu:
 http://www.zurnal24.si/export/sites/z24/_data/downloads/lokacije_prikritih_grobi
 
 Nazadnje urejal/a Ivan 29 Apr 2009 16:08; skupaj popravljeno 1 krat
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 29 Apr 2009 16:03    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| SLOVENIJA EVROPSKA POVOJNA GROBNICA 
 Dejan S.
 
 
 
 5.3.09 10:35
 NAJBOLJ ELEGANTNA REŠITEV ZA SLOVENSKO PRAVOSODJE V PRIMERU OSUMLJENIH ZLOČINCEV ZA POVOJNE POMORE BI BILA IZROČITEV MEDNARODNEMU KAZENSKEMU SODIŠČU (ICC) V HAAGU
 
 
 Včasih človek ostane brez besed. Včasih si zaželi, da bi odšel na dolgo potovanje, iz katerega se nikoli ne bi vrnil. Zlasti ne v deželo, katere naravne lepote so nedvomno navdušujoče, vendar se pod pravljično pokrajino skriva prava shakespearjanska pokrajina kosti in lobanj.
 Medtem ko se civilizirani narodi ukvarjajo z vprašanji, kako omogočiti rešitev globalne krize, ko skratka gledajo v prihodnost in poskušajo vliti nekaj optimizma v teh recesijskih razmerah, se sredi Evrope dva milijona ljudi spreneveda, da živi v normalni državi z zdravimi medčloveškimi odnosi. Kako dolgo bo trajala ta sprevržena, nemoralna igra sprenevedanja in bolnega cinizma? Sploh pa v obdobju aktualnih gospodarskih in socialnih stisk, ko velik del prebivalstva že občuti pomanjkanje - kdo bo v takšnih razmerah hotel slišati za lobanje in kosti, ki so jih znova nekje našli?
 
 Sprevrženost je del slovenske realnosti; kar slišim del mnenjskih voditeljev (politična elita je v tem pogledu postala bolj elegantna, bolj zadržana), kako se posmehujejo „iskalcem kosti“ in posledično karikirajo zločin, o katerem vemo samo to, da se je zgodil, nimamo pa niti zločincev niti kazni. To je svetovni fenomen per se: zločin brez zločincev!
 Poboji kot „končna rešitev“
 
 Že skoraj tri desetletja, od prvih javnih zapisov Spomenke Hribar, je jasno, kako krvavo se je v Sloveniji končala II. svetovna vojna. Ker je hkrati potekala še državljanska vojna s komunistično revolucijo, je bil 9. maj, ko se je Evropa uradno osvobodila fašizma, v Sloveniji začetek neusmiljene, skrbno pripravljene in organizirane „končne rešitve“, s katero se je nova oblast rešila nepregledne množice domačih izdajalcev, njihovih družin, vojnih ujetnikov, tujcev in pripadnikov manjšin (Nemcev in Avstrijcev v Mariboru, Kočevarjev ipd.) ter vseh tistih posameznkov, ki bi v novih družbenih razmerah lahko predstavljali opozicijo (npr. intelektualci, duhovščina).
 Slovenska različica „končne rešitve“ je dandanašnji za vse skupaj zoprna tudi zaradi mednarodnega vidika, saj so na naših tleh pobijali tudi Hrvate (ustaše in civiliste), Srbe in Črnogorce (četnike, ljotičevce) ter ostale pripadnike poraženih vojaških skupin. Ob 15 do 20 tisoč Slovencev, kolikor naj bi jih leta 1945 pobila nova oblast, je svoj konec na slovenskih tleh dočakalo tudi sto ali celo dvesto tisoč (!) teh tujcev, kar z drugimi besedami pomeni, da glede na število prebivalcev živimo v enih najbolj krvavih dežel v Evropi ali celo na svetu. Tistega krvavega leta se je pri nas sprostilo toliko negativne energije, da jo na nek način čutimo še danes. Kriki groze, ki so prihajali iz tankovskih jarkov, brezen in jam ter rudniških jaškov, so preproste ljudi zaklenili v prepričanju, da je molk najboljše zdravilo za nočne more in slabo vest. Zarota molka, ki je trajala petdeset let, je bila strašna in morda še vedno ni povsem popustila. Šele pred dnevi, po odkritju kosti in lobanj v opuščenemu rudniku pri Laškem, se je zazdelo, da se je kljub vsemu nekaj spremenilo v našem dojemanju tega grozljivega fenomena slovenske zgodovine. Povojni pomori so najbolj sramotno dejanje v slovenski zgodovini. Zanje ne more nobenega opravičila, vsaj v civilizirani družbi ne.
 
 Pri Vidi Tomšič
 
 Spominjam se, kako sem pred desetletjem kot mlad reporter pisal o t.i. božičnem procesu v Celju, na katerem so iz povsem barabinskih in koristoljubnih razlogov v montiranih sodnih procesih na smrt z ustrelitvijo obsodili več znanih celjskih trgovcev. Takrat sem se prvič neposredno soočil s fenomenom sicilijanske mafije - z zaroto molka. Določeni ljudje enostavno niso bili pripravljeni govoriti z menoj, češ da je „še prezgodaj“. Tega odgovora takrat nisem razumel, vedel pa sem, da so se v bistvu nečesa bali. Toda česa? Česa jih je bilo strah?
 Skratka, ko sem tistikrat zaključeval svoj novinarski izdelek, sem naletel tudi na ime Vide Tomšič, katere soprog Franc Novak je bil v tem procesu sodnik prisednik. Lahko si predstavljate, kako je bila tovarišica Vida osupla, ko sem ji nekega dne prišel zvonit na vrata njenega luksuznega partijskega stanovanja na Valvazorjevi ulici sredi Ljubljane, češ da bi rad govoril z njenim možem. Vrat ni hotela odpreti na stežaj, gledala me je skrajno nezaupljivo, celo jezno, češ kako si vendar drznem priti zvonit na vrata in ju z možem vznemirjati.
 Po nekaj minutah vljudnega pogovora, v katerem kajpak nisem prišel daleč, mi je postalo jasno, da gre za vseobsegajoči molk med pripadniki nekdanje oblastne elite in da dlje kot do napol zaprtih vrat Vide Tomšič pač ne bom prišel (do tja mi je sicer nesebično pomagal Vinko Hafner, za kar sem mu še danes hvaležen). Vseeno pa sem opazil nekaj: tovarišica Vida, ki je bila svoje dni stran in trepet na Centralnem komiteju, se je počutila nelagodno in v njenih očeh sem poleg jeze zaznal tudi nekaj strahu...
 Komunistična drhal
 To je bilo leta 1999. Se je v tem desetletju sploh kaj spremenilo - razen tega da sta Vida in njen mož, ki je na smrt obsodil nedolžne trgovce, že nekaj let pod rušo?! Pred nekaj meseci je roki zgodovine ušla tudi Zdenka Kidrič. Vedno manj je tudi prič, ki bi lahko spregovorile, če že storilci ne morejo več ali nočejo. Bo kdaj svoje povedal Mitja Ribičič, zloglasni polkovnik, ki je po revoluciji zelo rad zasliševal sovražnike ljudstva? Ljubo Sirc, ki so ga obtoževali, da je britanski špijon, v svoji knjigi Med Hitlerjem in Titom piše, kako mu je polkovnik Mitja mimogrede navrgel, da se, če ne bo sodeloval z njim, lahko kaj zgodi njegovemu dekletu Katji Boh.
 Me razumete, o čem govorim? To, kar se je dogajalo pri nas, ni ameriški akcijski film, v katerem skupina barab zaslišuje ujetnika; šlo je za režim, za zločinski politični sistem, ki je državo za leta in leta spremenil v norišnico, v kateri se je bilo najbolj pametno pretvarjati, da si slep in gluh.
 
 Večina teh taborišč je bila kajpak v Sloveniji. Slovenci, ki so malce preveč verjeli v komunizem, vodila pa sta jih tudi prirojena sosedska nevoščljivost in sovraštvo do tujcev, so mu delali preglavice tudi kasneje; pozimi leta 1952 je naščuvana drhal v Novem mestu z bencinom polila in zažgala ljubljanskega nadškofa Vovka, ki je bil prav tako Ribičičeva žrtev zasliševanja. Zažig ljubljanskega nadškofa je bil eden izmed razlogov, zaradi katereih je Vatikan za dve desetletji prekinil diplomatske odnose z Jugoslavijo. Tito je moral biti besen na Slovence, ki niso razumeli, da gre za diplomacijo in se je zaklel, da ne bo nikoli prišel v „onaj grad, gdje pope pale“ - obljubo je tudi držal.
 
 V kontekstu jugoslovanskega komunističnega režima je bila Slovenija bolj papeška od papeža, njena politično zmanipulirana raja pa je zganjala ekscese, ki se nam danes zdijo neverjetni. Je to posledica slovenskega nacionalnega značaja, ki želi ugajati in vestno izpolnjevati zahteve tujih gospodarjev, ali pa gre za neko skrito hudobijo, ki se vsake toliko prebudi v ljudeh in izbruhne v vsej svoji primitivni silovitosti?
 
 Spomnite se na Nagodetov proces in profesorja Borisa Furlana, ki je bil eden izmed 32 intelektualcev, s katerimi je slovenska partijska nomenklatura neusmiljeno obračunala. Potek sojenja je bilo moč slišati po vsej Ljubljani, saj so na ulične svetilke obesili zvočnike. Taistega Furlana, ki ga je kot mladeniča v Trstu učil angleščine nihče drug kot James Joyce, je čez nekaj let, po že prestani kazni, v novem izbruhu protizahodnega šovinizma drhal v Radovljici zagrabila, naložila v samokolnico in vrgla v ledeno mrzlo Savo, ob tem pa kričala „spik ingliš, spik ingliš!“
 Me zdaj razumete, o čem govorim?
 
 Antigonin molk
 
 Pri soočanju z grozljivimi poglavji naše polpretekle zgodovine nimamo opraviti le s tiho ignoranco politične elite v zadnjih dneh desetletjih, pač pa tudi s neverjetno strahopetnostjo vseh tistih, ki nekaj vedo, a si ne upajo govoriti. Na nek način smo celo na slabšem od Nemcev, ki so šli skozi dolgo in bolečo pot katarze; danes velika večina ve, da so bili njihovi predniki zločinci, ki so slepo sledili Hitlerju. Nasprotno pa v Sloveniji večina ljudi še vedno verjame, da se po letu 1945 ni dogajalo nič posebnega, da je bila tedanja oblast demokratična.
 
 Dokler bomo vztrajali pri filozofiji zločina brez zločincev, dokler se mediji in šolski sistem ne bodo osvobodili nevidnega pritiska velike zgodovinske laži, bodo šla odkritja, kakršen je rov v Hudi jami, neopaženo mimo večine ljudi. Nikogar ne bo zanimalo, zakaj so „zmagovalci“ v rudniške jaške zmetali neugotovljeno število ljudi in jih žive zazidali.
 Vendar pa takšna nasilna ignoranca ne more trajati večno, saj zgolj podaljšuje agonijo naroda, ki se že predolgo spreneveda glede svoje lastne zgodovine. Kot da bi bili Slovenci imuni pred osnovnimi zakonitosti človeškega zavedanja, kot da ne bi pripadali evropski civilizaciji, ki že od antičnega mita o tragediji tebanske Antigone gradi svojo humanost na temeljni, neodtujljivi moralni maksimi, da ima vsakdo pravico do groba...
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 01 Maj 2009 11:57    Naslov sporočila: ČESTITKE ZA 1. MAY |   |   
				| 
 |  
				| da, PRAV Z MAYEM 1945 SO SE ZAČELI POVOJNI POBOJI, KI SO TERJALI V MIRU IN 3 MESECIH je bilo DOBRIH 600% VEČ ŽRTEV KAKOR V ČASU TRAJANJA 5 LETNE II.VOJNE 
 sLOVENIJA OD KOD LEPOTE TVOJE:
 
 
 Oznaka	Ime	Tip	Gesla	Kategorija	Oznacitev
 
 
 Narodnost	Status
 1	BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri starem gasilskem domu	urbano okolje, travnik	hrvaški civilisti, ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	mešano
 2	BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri novem gasilskem domu	urbano okolje, travnik	hrvaški civilisti, ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	mešano
 3	GLAŽUTA - Grobišče Brezno pri Konfinu 1	brezno, gozd	domobranci, ranjenci, ujetniki, domobranski ranjenci, ustaški vojaki, pripadnik nedićeve državne straže	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	vojaki
 4	HUDA JAMA - Grobišče Barbara rov	opuščen rudniški jašek	slovenski domobranci, ustaški vojaki, hrvaški domobrani	rudniški jašek, zaklonišče	da	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	vojaki
 5	KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 1	travnik, ob potoku	slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	različne narodnosti	civilisti
 6	KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 2	travnik, ob potoku	civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti	jama	ne	različne narodnosti	civilisti
 7	KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 3	travnik, ob potoku	civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti	jama	da	različne narodnosti	civilisti
 8	ŽEJE PRI KOMENDI - Grobišče Kuharjev boršt	gozd	četniki, ustaški vojaki, civilisti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 9	BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri osnovni šoli	urbano okolje	hrvaški civilisti, ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	mešano
 10	BUKOVJE - Grobišče Brezen v Martinovih Hrastnicah	brezno, gozd	nemški vojaki	brezno	ne	Nemci	vojaki
 11	CELJE - Grobišče Selce 1	urbano okolje, travnik	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 12	CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 1	pokopališče	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 13	DIVAČA - Grobišče Kačna jama	brezno	nemški vojaki	brezno	ne	Nemci	vojaki
 14	DOBRUŠKA VAS - Grobišče Dobruška vas	njiva, ob potoku	vojaki hrvaške narodnosti	jama	da	Hrvati	vojaki
 15	DOVŽE - Grobišče ob kapelici pri domačiji Jevšnik	travnik, ob kapelici	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 16	MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 4	gozd	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 17	MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 3	gozd	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 18	MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 2	gozd	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 19	MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 1	gozd	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 20	MISLINJA - Grobišče Movže 2	protitankovski jarek	civilisti, vojaki hrvaške narodnosti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 21	MISLINJA - Grobišče Movže 1	protitankovski jarek	vojaki hrvaške narodnosti, civilisti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 22	DOL PRI HRASTNIKU - Grobišče Stari Hrastnik	opuščen rudniški jašek, gozd, travnik	slovenski domobranci, slovenski civilisti, osebe srbske narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	da	različne narodnosti - Slovenci in Srbi	mešano
 23	GORNJI DOLIČ - Grobišče ob cesti na Kozjak	ob potoku, gozd	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 24	GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Naveršnik	gozd, graben	civilisti	jama	ne	Hrvati	neznano
 25	GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Krajcer	travnik	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 26	GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 1	travnik, ob potoku	vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti	jama	ne	Hrvati	mešano
 27	GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 2	ob potoku, travnik	vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti	jama	ne	Hrvati	mešano
 28	GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 3	ob potoku, travnik	vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti	jama	ne	Hrvati	mešano
 29	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 13	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški vojaki - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 30	LJUTOMER - Grobišče Babji Ložič	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 31	GORENJA TREBUŠA - Grobišče Makčeva grapa 1	gozd	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	vojaki
 32	GORENJA TREBUŠA - Grobišče Petrova grapa	gozd, poseka, melišče	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 33	GORENJA TREBUŠA - Grobišče Podgrivška grapa	gozd, ob potoku	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 34	IŠKA - Grobišče ranjencev	gozd	slovenski domobranci, ranjenci	jama	da	Slovenci	vojaki
 35	IŠKA - Grobišče Romov	travnik	Romi	jama	da	Romi	civilisti
 36	IDRIJSKI LOG - Grobišče Ajharjevo brezno	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	neznano
 37	IDRIJSKI LOG - Grobišče Andrejčkovo brezno	brezno, gozd	slovenski civilisti, italijanski civilisti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	civilisti
 38	JELIČNI VRH - Grobišče Brusova grapa 1	gozd, ob potoku	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 39	JELIČNI VRH - Grobišče Brusova grapa 2	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 40	KALCE - Grobišče Brezno na Repišah	brezno, jasa	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	neznano
 41	KOMENDA - Grobišče Sveščeva jelša	gozd	četniki, ustaški vojaki, civilisti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 42	OBROV - Grobišče Kaserova jama	brezno, gozd	nemški vojaki, slovenski civilisti	brezno	ne	Nemci	vojaki
 43	KNEZDOL - Grobišče za Lovsko kočo	gozd, urbano okolje	neznane žrtve	jama	ne	Slovenci	civilisti
 44	LAŠKO - Grobišče pri pokopališki vežici	urbano okolje, pokopališče	vojaki hrvaške narodnosti, ujetniki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 45	LOGATEC - Grobišče Šemonovo brezno	brezno, travnik	slovenski civilisti	brezno	da	Slovenci	civilisti
 46	LOGATEC - Grobišče Brezno na Košovcu	brezno, gozd	nemški vojaki	brezno	da	Nemci	vojaki
 47	LOGATEC - Grobišče Jama Gradišnica	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	neznano
 48	ZGORNJI OTOK - Grobišče Zgornji Otok	travnik	ustaški vojaki	jama	da	Hrvati	vojaki
 49	SELO PRI ŽIROVNICI - Grobišče Selo pri Žirovnici	travnik	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 50	MOSTE - Grobišče Baudova ledina 1	jasa, travnik	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 51	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 1	gozd	slovenski civilisti,  nemški vojaki - ujetniki, hrvaški civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 52	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 2	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški vojaki - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 53	MOSTEC - Grobišče v protitankovskem jarku	protitankovski jarek, njiva, travnik	hrvaški civilisti, slovenski civilisti, slovenski domobranci	protitankovski jarek	ne	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	mešano
 54	MARNO - Grobišče Zgornje Marno	travnik, sadovnjak	slovenski domobranci, civilisti	jama	ne	Slovenci	mešano
 55	NAKLO - Grobišče Jama na Prevali 2	brezno, gozd	slovenski civilisti	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 56	PLES - Grobišče pod hribom Vinagora 1	gozd	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 57	PLES - Grobišče pod hribom Vinagora 2	travnik	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 58	PONGRAC - Grobišče Britne sele	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 59	PREDMEJA - Grobišče Brezno za Robom	brezno, gozd	nemški vojaki, civilisti	brezno	ne	Nemci	vojaki
 60	PREDMEJA - Grobišče Brezno za Medvedovšem	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	neznano
 61	PODGORJE - Grobišče Podgorje 2	gozd	ustaški oficirji	jama	da	Hrvati	vojaki
 62	PODGORJE - Grobišče Podgorje 3	gozd, vrtača	ustaški oficirji	jama	da	Hrvati	vojaki
 63	PODGORJE - Grobišče Podgorje 4	gozd	ustaški oficirji	jama	da	Hrvati	vojaki
 64	PODGORJE - Grobišče Podgorje 1	gozd	ustaški vojaki, četniki, civilisti,	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 65	PODKRAJ - Grobišče pri Brodarskem društvu	urbano okolje, ob reki Savi	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 66	PODKRAJ - Grobišče pri mostu čez Savo	urbano okolje, ob reki Savi	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 67	PONGRAC - Grobišče Dolina zvončkov	gozd, ob potoku	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	vojaki
 68	CRNGROB - Grobišče Crngrob 1	gozd, vrtača, brezno	hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 69	CRNGROB - Grobišče Crngrob 2	gozd, brezno	hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 70	CRNGROB - Grobišče Crngrob 3	gozd, brezno	hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 71	CRNGROB - Grobišče Crngrob 4	gozd, brezno	hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 72	CRNGROB - Grobišče Crngrob 5	gozd, jama	hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 73	PEVNO - Grobišče Matjaževa jama	gozd, brezno	slovenski domobranci, prekopano	brezno	ne	Slovenci	vojaki
 74	TRNJE - Grobišče Podtrn	travnik	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 75	GABROVO - Grobišče Lovrenška grapa 1	gozd, ob potoku	slovenski domobranci	jama	da	Nemci	vojaki
 76	GABROVO - Grobišče Lovrenška grapa 2	gozd, ob potoku	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 77	BODOVLJE - Grobišče Bodovlje	gozd	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 78	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Macesnovec	gozd, gomila	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 79	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Šimnov plaz	gozd, gomila	ustaški vojaki, ranjenci, civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 80	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kraljev hrib	poseka	ustaški vojaki, ranjenci, civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 81	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kopišča 1	drevesnica, gomila	ustaški vojaki, civilisti, vojaki srbske narodnosti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 82	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kopišča 2	gozd, gomila	civilisti, ustaški vojaki, vojaki srbske narodnosti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 83	DOL PRI ŠMARJETI - Grobišče Dol pri Šmarjeti	gozd	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 84	ZAVRŠE - Grobišče pri domačiji Herlah	travnik, ob potoku	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 85	ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU - Grobišče pri Gortnarjevi kapelici	travnik, ob kapelici	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 86	ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU - Grobišče pri hiši 143	travnik, urbano okolje	neznane žrtve	jama	ne	Hrvati	neznano
 87	SOCERB - Grobišče Socerbska jama za Vrhom	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	neznano
 88	SLOPE - Grobišče Jama pod Kotarjevo ogrado	brezno, gozd	nemški vojaki, civilisti	brezno	ne	Nemci	vojaki
 89	ROŽIČ VRH - Grobišče Zagradec	gozd, vrtača	Romi	jama	ne	Romi	civilisti
 90	PREDMEJA - Grob Medvedovše	gozd, gomila	partizan	jama	da	Slovenci	vojaki
 91	TREMERJE - Grobišče ob Savinji	ob reki Savinji	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 92	BISTRICA OB SOTLI - Grobišče strelski jarek pod hribom Čehovec	protitankovski jarek, travnik	hrvaški civilisti, ustaški vojaki	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 93	CERKNO - Grobišče Lajše	brezno, gozd	slovenski civilisti	brezno	da	Slovenci	civilisti
 94	GORNJI IG - Grobišče Koščevo brezno	brezno, gozd	slovenski domobranci, ranjenci, civilisti	brezno	da	Slovenci	mešano
 95	KAMNIK - Grobišče Cuzakov travnik	travnik, urbano okolje	vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, civilisti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 96	KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Dolski plac	gozd, gomila	ustaški vojaki, civilisti, vojaki srbske narodnosti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Srbi	mešano
 97	PODKRAJ - Grobišče pri bencinskem servisu	ob reki Savi	civilisti	jama	ne	ni podatka	civilisti
 98	RADUŠE - Grobišče Žančani	gozd	vojaki hrvaške narodnosti, slovenski civilisti, nemški civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 99	RIBNICA - Grobišče Jama Žiglovica	brezno, gozd	slovenski civilisti	brezno	da	Slovenci	civilisti
 100	RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 2	gozd	četniki, ujetniki	jama	da	Slovenci	vojaki
 101	SAJEVCE - Grobišče Krakovski gozd 1	gozd	civilisti, ustaški vojaki, nemški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 102	SAJEVCE - Grobišče Krakovski gozd 2	gozd	civilisti, ustaški vojaki, nemški vojaki, slovenski domobranci	jama	da	Hrvati	mešano
 103	SIDOL - Grobišče Jevnik	travnik	ustaški vojaki, civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 104	TEHARJE - Grobišče Mlinarjev Janez	travnik, park	slovenski domobranci, ustaški oficirji, civilisti nemške narodnosti, osebe slovenske narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 105	USTJE - Grobišče Ajdovsko polje	njiva, travnik, urbano okolje	italijanski vojaki, nemški vojaki, prekopano	jama	ne	različne narodnosti	vojaki
 106	VOJNIK - Grobišče Višnja vas 1	urbano okolje	hrvaški civilisti, vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	mešano
 107	VOJNIK - Grobišče Vojnik	parkirišče, mrliška vežica	hrvaški civilisti, vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	mešano
 108	VRHE - Grobišče Teharje	odlagališče odpadkov	civilisti nemške narodnosti, slovenski domobranci	jama	ne	različne narodnosti	mešano
 109	ZABUKOVICA - Grobišče ribnik Liboje	ribnik	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 110	ZAPLANA - DEL - Grobišče pod Strmico	opuščena apnenica, gozd, vrtača	slovenski civilisti, prekopano	jama	ne	Slovenci	civilisti
 111	ŽEJE PRI  KOMENDI - Grobišče Smovc	gozd	četniki, ustaški vojaki, civilisti	jama	da	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 112	PODSTENICE - Grobišče Dvojno brezno pri Cink križu	brezno, gozd	slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	mešano
 113	PODSTENICE - Grobišče ob Roški cesti	gozd	civilisti, domobranci	brezno	da	Slovenci	neznano
 114	PODSTENICE - Grobišče Jama v Rugarskih klancih	brezno, gozd	slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti	brezno	da	Hrvati	mešano
 115	TRNOVEC - Grobišče pri Žagi Rog	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 116	TRNOVEC - Grobišče Jama pod Macesnovo Gorico	brezno, gozd, vrtača	slovenski domobranci, ujetniki, osebe srbske narodnosti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Srbi	vojaki
 117	TRNOVEC - Grobišče Spodmol pri Macesnovi Gorici	brezno, gozd, vrtača	neznane žrtve	brezno	da	ni podatka	neznano
 118	ONEK - Grobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom	brezno, gozd	vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti	brezno	da	različne narodnosti - Hrvati in Srbi	vojaki
 119	ONEK - Grobišče Jama pod Krenom	brezno, gozd,	vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, ruski Kozaki	brezno	da	Hrvati	vojaki
 120	MOZELJ - Grobišče Mozelj	travnik, vrtača	četniki	jama	da	Slovenci	vojaki
 121	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče peskokop Krpin 1	gozd	vlasovci, civilisti	jama	ne	Rusi	mešano
 122	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče peskokop Krpin 2	gozd	vlasovci, civilisti	jama	ne	Rusi	mešano
 123	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 1	gozd	vlasovci	jama	ne	Rusi	vojaki
 124	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 2	gozd	vlasovci	jama	ne	Rusi	vojaki
 125	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 3	travnik	vlasovci, civilisti	jama	ne	Rusi	vojaki
 126	BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče Mazevčev pruh	gozd	nemški vojaki, civilisti	jama	ne	Nemci	vojaki
 127	RADOVLJICA - Grobišče Andrejčevo polje	travnik	neznane žrtve	protitankovski jarek	ne	ni podatka	neznano
 128	ZGORNJA LIPNICA - Grobišče Lancovo 1	jasa	civilisti, vojaki hrvaške narodnosti	jama	da	Hrvati	mešano
 129	ZGORNJA LIPNICA - Grobišče Lancovo 2	gozd	civilisti,  vojaki hrvaške narodnosti	jama	da	Hrvati	mešano
 130	SPODNJA LIPNICA - Grobišče Jama za vrtcem	gozd, brezno	slovenski civilisti, prekopano	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 131	MOŠNJE - Grobišče Zgoša	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 132	MOŠNJE - Grobišče Senožeta	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 133	MOŠNJE - Grobišče Lisičji rep	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 134	ZGORNJA BISTRICA - Grobišče v rovu A	zaklonišče	slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	da	Slovenci	civilisti
 135	ZGORNJA BISTRICA - Grobišče v rovu B	zaklonišče	slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	da	Slovenci	civilisti
 136	FRAM - Grobišče Fram	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 137	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 6	gozd	civilisti, četniki	jama	da	ni podatka	neznano
 138	SLIVNIŠKO POHORJE - Grobišče Slivniško Pohorje	gozd, graben	civilisti, četniki	jama	ne	ni podatka	neznano
 139	HOČKO POHORJE - Grobišče Hočko Pohorje	gozd	civilisti, četniki	jama	da	ni podatka	neznano
 140	MARIBOR - Grobišče Spodnje Radvanje	gozd, zaklonišče	neznane žrtve	rudniški jašek, zaklonišče	da	ni podatka	neznano
 141	MARIBOR - Grobišče za ribnikom	ribnik, gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 142	MARIBOR - Grobišče Tezenski gozd 1	protitankovski jarek, gozd	vojaki hrvaške narodnosti, ustaški vojaki	protitankovski jarek	da	Hrvati	vojaki
 143	GORENJA TREBUŠA - Grobišče Makčeva grapa 2	gozd, ob potoku	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	vojaki
 144	LJUBLJANA - Grobišče Šentvid 1	travnik, ob pokopališkem zidu	civilisti	jama	ne	ni podatka	neznano
 145	LJUBLJANA - Grobišče Šentvid 2	travnik, ob pokopališkem zidu	nemški vojaki, ranjenci, ujetniki	jama	ne	Nemci	vojaki
 146	LJUBLJANA - Grobišče Veliko Brezarjevo brezno	brezno, gozd	slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti, prekopano	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	mešano
 147	LJUBLJANA - Grobišče žrtev povojnih pobojev v Kucji dolini	travnik, gozd, gomila	civilisti, slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti	jama	da	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	mešano
 148	BREZOVICA PRI BOROVNICI - Grobišče Krimska jama	brezno, gozd	slovenski civilisti	brezno	da	Slovenci	civilisti
 149	GORIČE - Grobišče Goriče	pokopališče	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 150	KRANJSKA GORA - Grobišče v Savskem naselju	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 151	MOJSTRANA - Grobišče Mlačca	gozd, graben	nemški vojaki, civilisti	jama	ne	Nemci	mešano
 152	KOČNA - Grobišče Kočna	gozd	nemški vojaki	jama	da	Nemci	vojaki
 153	SPODNJE GORJE - Grobišče Na trati 1	gozd, jasa	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 154	SPODNJE GORJE - Grobišče Na trati 2	travnik	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 155	SPODNJE GORJE - Grobišče Brezno na trati 1	brezno, gozd	nemški vojaki	brezno	ne	Nemci	vojaki
 156	JAVORNIŠKI ROVT - Grobišče Jezerce	gozd, vrtača	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 157	MRTVICE - Grobišče Mrtvice	gozd	vojaki hrvaške narodnosti, civilisti	jama	da	Hrvati	mešano
 158	VOJNIK - Grobišče Višnja vas 2	travnik, ob kapelici	hrvaški civilisti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 159	KRŠKO - Grobišče v zaklonišču	urbano okolje	hrvaški civilisti	rudniški jašek, zaklonišče	ne	Hrvati	civilisti
 160	BRESTANICA - Grobišče Hafnarjev graben	gozd, graben	vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, slovenski civilisti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 161	PEČJE - Grobišče Lončarjev dol 1	gozd, travnik	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 162	TRNOVO - Grobišče Brezno Zalesnika	brezno, gozd	slovenski domobranci, civilisti, italijanski civilisti, italijanski vojaki, slovenski civilisti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	mešano
 163	VOGLARJI - Grobišče Brezno za Cvetrežem	brezno, gozd	slovenski domobranci, civilisti, italijanski civilisti, italijanski vojaki, slovenski civilisti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	mešano
 164	GRGAR - Grobišče Brezno Podgomila	brezno, travnik	slovenski domobranci, italijanski vojaki, italijanski civilisti, slovenski civilisti	brezno	da	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	mešano
 165	GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 1	gozd	civilisti, Romi	jama	ne	Slovenci	civilisti
 166	GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 2	gozd	civilisti, Romi	jama	ne	Slovenci	civilisti
 167	GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 3	gozd	civilisti, Romi	jama	ne	Slovenci	civilisti
 168	ČUŽNJA VAS - Grobišče Lukovnik 1	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 169	ČUŽNJA VAS - Grobišče Lukovnik 2	gozd	partizan	jama	ne	Slovenci	vojaki
 170	STRELAC - Grobišče Jelenca	gozd, vrtača	neznane žrtve	jama	ne	Slovenci	neznano
 171	BREZOVICA - Grobišče Sela	gozd	partizan, Madžar	jama	da	Madžari	vojaki
 172	CELJE - Grobišče Zgornja Hudinja	protitankovski jarek, travnik	ustaški vojaki, civilisti	protitankovski jarek	da	Hrvati	mešano
 173	CELJE - Grobišče Klukec	urbano okolje	neznane žrtve, prekopano	jama	ne	ni podatka	neznano
 174	MEDLOG - Grobišče Slovenijales	urbano okolje, njiva, ob potoku, travnik, cesta	hrvaški civilisti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	civilisti
 175	MEDLOG - Grobišče Lipovškov travnik	travnik, protitankovski jarek	hrvaški civilisti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	civilisti
 176	ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 1	travnik	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	da	Hrvati	civilisti
 177	ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 2	travnik, njiva	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 178	ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 3	travnik	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 179	DRUŽMIRJE - Grobišče Družmirje 1	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 180	DRUŽMIRJE - Grobišče Družmirje 2	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 181	CERKNO - Grobišče Zakriž	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 182	GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Golčman	travnik	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 183	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 3	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 184	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 4	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 185	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 5	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 186	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 6	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 187	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 7	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	da	Hrvati	mešano
 188	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 8	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 189	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 9	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 190	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 10	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 191	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 11	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 192	MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 12	gozd	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 193	MALA VAS - Grobišče Mala vas	gozd, vrtača	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 194	RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 1	gozd	četniki, ujetniki	jama	da	Slovenci	vojaki
 195	MOSTE - Grobišče Baudova ledina 2	gozd, graben	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 196	BUKOVEC - Grobišče Mačkovec	gozd	vaški stražarji	jama	da	Slovenci	vojaki
 197	GOLO - Grobišče Golo	vrtača	slovenski domobranci	brezno	da	Slovenci	vojaki
 198	BREZJE PRI DOBROVI - Grobišče na Ključu 1	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 199	BREZJE PRI DOBROVI - Grobišče na Ključu 2	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 200	BABNA GORA - Grob Martinčičeve družine	graben	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 201	POLICA - Grobišče Bliska vas nad Polico	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 202	KOZARIŠČE - Grobišče Jama Kozlovka	brezno	vaški stražarji	brezno	da	Slovenci	vojaki
 203	SETNICA - DEL - Grob srbskega častnika	gozd	pripadnik Srbskega prostovoljskega korpusa	jama	da	Srbi	vojaki
 204	GROSUPLJE - Grobišče Koščakov hrib	gozd	vaški stražarji	jama	da	Slovenci	vojaki
 205	SELO PRI PANCAH - Grobišče Cirje 1	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 206	PANCE - Grobišče Cirje 3	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 207	PANCE - Grobišče Cirje 4	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 208	PANCE - Grobišče Cirje 5	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 209	PANCE - Grobišče Cirje 2	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 210	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 1	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 211	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 2	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 212	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 3	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 213	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 4	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 214	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 5	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 215	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 6	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 216	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 7	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 217	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 8	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 218	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 9	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 219	SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 10	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 220	RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 3	gozd	četniki, ujetniki	jama	da	Slovenci	vojaki
 221	RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 4	gozd	četniki, ujetniki	jama	da	Slovenci	vojaki
 222	SPODNJE BLATO - Grobišče Stehan 1	gozd	slovenski domobranci, civilisti	jama	da	Slovenci	mešano
 223	BUKOVŽLAK - Grobišče na Čatrovem travniku 2	gozd	slovenski domobranci	jama	ne	ni podatka	neznano
 224	STARI TRG - Grobišče v drevesnici na Gmajni	drevesnica	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 225	STARI TRG - Grobišče v gozdu za Novo opremo	gozd	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 226	GRADIŠČE- Grobišče Troblje	graben, travnik	osebe hrvaške narodnosti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	neznano
 227	GRADIŠČE - Grobišče na domačiji Tretjak	gozd	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 228	BUKOVSKA VAS - Grobišče pri hiši 35	gozd	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 229	LEŠE - Grobišče Leše 1	gozd	slovenski civilisti, osebe avstrijske narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	da	različne narodnosti	civilisti
 230	LEŠE - Grobišče Leše 2	gozd	osebe slovenske narodnosti, osebe avstrijske narodnosti, kulturbundovci	rudniški jašek, zaklonišče	ne	različne narodnosti	civilisti
 231	POLJANA - Grobišče Poljana	travnik	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 232	MISLINJSKA DOBRAVA - Grobišče Mislinjska Dobrava	gozd	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 233	ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 4	grmovje	slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 234	ŠOŠTANJ - Grob Janeza Pirmanška	travnik	slovenski civilist	jama	ne	Slovenci	civilisti
 235	VELIKI KAMEN - Grobišče v Šerbečevem gozdu	gozd	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 236	MALI KAMEN - Grobišče Veliki Kamen (Čreta)	grmovje	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 237	LEDINA - Grobišče Ledina	jasa	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 238	ŠMARČNA - Grobišče Šmarčna na Čečkovi njivi	njiva	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 239	BREG - Grobišče Breg 1 pri hiši Breg 1e	vrt	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 240	BREG - Grobišče Breg 2 na travniku	travnik	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 241	BREG - Grobišče Breg 3 na obrežju Save	ob reki Savi	ustaški vojaki, vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 242	LOG - Grobišče Boštanj	kamnolom	nemški vojaki, ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 243	LAŠKO - Grobišče na pokopališču	pokopališče	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 244	LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 1	ob potoku	oseba hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 245	LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 2	ob potoku	oseb hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 246	LAHOMNO - Grobišče pri hiši Lahomno 62	ob potoku	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 247	LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 3	ob potoku	osebe hrvaške narodnosti, ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 248	TRLIČNO - Grobišče Trlično	njiva	Nemci iz Banata, osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 249	REKA - Grobišče pri domačiji Reka 20	sadovnjak	hrvaški civilisti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 250	OLEŠČE - Grobišče Olešče	travnik	ustaški vojaki	jama	ne	Hrvati	vojaki
 251	LAZE - Grobišče Brezno Logarček	brezno	slovenski civilist	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 252	BEZULJAK - Grobišče Matevževo brezno	brezno		brezno	ne	Slovenci	neznano
 253	BREZJE - Grobišče Kovačevo brezno	vrtača		jama	ne	ni podatka	neznano
 254	DOBEC - Grobišče Mihcovo brezno	jama		brezno	ne	Slovenci	neznano
 255	DOLENJA VAS - Grobišče Brezno v Balantovih dolinah	vrtača		brezno	ne	ni podatka	neznano
 256	DOBEC - Grobišče Vodiško brezno	vrtača		brezno	ne	Slovenci	neznano
 257	TUNCOVEC - Grobišče pod komunalno deponijo	odlagališče odpadkov	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 258	CEROVEC PRI ŠMARJU - Grobišče Kolen jama	travnik	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 259	CEROVEC PRI ŠMARJU - Grobišče na ribniku	ribnik	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 260	DRENSKO REBRO - Grobišče pri hiši 8a	ob potoku	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 261	DRENSKO REBRO - Grobišče ob potoku Sušica	travnik	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 262	NOVO TEPANJE - Grobišče Mirnikov gozd	gozd, močvirje	civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti, kočevski Nemci	jama	da	različne narodnosti	civilisti
 263	MARKEČICA - Grobišče Portovec	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 264	KAMNA GORA - Grobišče Kamna Gora	gozd	nemški vojaki slovenske narodnosti	jama	ne	Slovenci	vojaki
 265	ZGORNJA PRISTAVA - Grobišče nad graščino Trebnik	poseka	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 266	POLAJNA - Grobišče rudnik Polajna	opuščen rudniški jašek	vojaki hrvaške narodnosti, osebe hrvaške narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	ne	Hrvati	mešano
 267	POLAJNA - Grobišče pod rudniško jalovino	odlagališče odpadkov	osebe hrvaške narodnosti, vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	mešano
 268	STRANICE - Grobišče pri pokopališču	ob pokopališkem zidu	osebe hrvaške narodnosti, slovenski civilisti	jama	ne	različne narodnosti - Slovenci in Hrvati	mešano
 269	JELENDOL - Grobišče Jelendol	gozd	vaški stražarji	jama	ne	Slovenci	vojaki
 270	POLICA - Grobišče Polica	gozd	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 271	ŠMARJETA PRI CELJU - Grobišče Hmezad	hmeljišče, travnik	nemški vojaki, ruski kozaki	jama	ne	različne narodnosti	vojaki
 272	CELJE- Grobišče ob Tumovi ulici	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 273	BOVŠE - Grobišče Tudrež	ob potoku, gozd	pripadniki nemške manjšine	jama	ne	Nemci	civilisti
 274	BEZOVICA - Grobišče Bezovica	ob potoku, gozd, travnik	civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 275	BUKOVŽLAK - Grobišče na Čatrovem travniku 1	njiva		jama	ne	ni podatka	neznano
 276	BUKOVŽLAK - Grobišče Bežigrad	industrijska poslopja	nemški vojni ujetniki, pripadniki nemške manjšine, slovenski domobranci, ustaški vojaki, Romi, kočevski Nemci	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 277	BUKOVŽLAK - Grobišče v pregradi Za travnikom	pregrada		jama	ne	ni podatka	neznano
 278	CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 2	pokopališče		jama	ne	Hrvati	neznano
 279	CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 3	pokopališče		jama	ne	ni podatka	neznano
 280	CELJE - Grobišče Selce 2	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 281	CELJE - Grobišče Žegnani studenec	gozd, travnik		jama	ne	ni podatka	neznano
 282	TEHARJE - Grobišče pri pokopališču	ob pokopališkem zidu, hiša	nemški vojaki, osebe hrvaške narodnosti, nemški vojni ujetniki	jama	ne	Hrvati	mešano
 283	LJUBLJANA - Grobišče Orlov vrh	jasa	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	vojaki
 284	PEČOVJE - Grobišče Pečovnik	gozd, rudnik		rudniški jašek, zaklonišče	ne	ni podatka	neznano
 285	BUKOVŽLAK - Grobišča na območju vojaških skladišč	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 286	BUKOVŽLAK - Grobišča pod komunalno deponijo	odlagališče odpadkov		jama	ne	ni podatka	neznano
 287	CELJE - Grobišče Sončni park	travnik, nasip	nemški vojni ujetniki	protitankovski jarek	ne	Nemci	vojaki
 288	CELJE - Grob pri domačiji Babno 19 B	njiva	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 289	MEDLOG - Grobišče Tirdrož	travnik	osebe hrvaške narodnosti	protitankovski jarek	ne	Hrvati	mešano
 290	LUKANJA - Grobišče Lukanja	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 291	PUŠTAL - Grobišče Žovšče	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 292	SOPOTNICA - Grobišče Muretovina 1	travnik	slovenski domobranci	protitankovski jarek	ne	Slovenci	vojaki
 293	SOPOTNICA - Grobišče Muretovina 2	vodnjak	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	vojaki
 294	ŠKOFJA LOKA - Grobišče na vrtu loškega gradu	letno gledališče	neznane žrtve	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 295	VINCARJE - Grobišče pri grajskem obzidju 1	pri grajskem obzidju	neznane žrtve, slovenski civilisti, slovenski domobranci	jama	ne	Nemci	vojaki
 296	ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 2	pri grajskem obzidju		jama	ne	Slovenci	ni podatka
 297	ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 3	pri grajskem obzidju		jama	ne	Slovenci	ni podatka
 298	ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 4	pri grajskem obzidju		jama	ne	Slovenci	ni podatka
 299	ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 5	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Slovenci	neznano
 300	ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 6	pri grajskem obzidju	slovenski civilisti, neznane žrtve, slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	neznano
 301	VINCARJE - Grobišče v Medvedovi dolini	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 302	VEŠTER - Grobišče Soteska	gozd	slovenski civilisti, domobranci	jama	da	Slovenci	mešano
 303	ŠKOFJA LOKA - Grobišče Virško polje	travnik, urbano okolje	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 304	PLANINCA - Grobišče Ledenica pri Planinci	jama, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 305	POSTOJNA - Grobišče Brezno v borovcih	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 306	HODOŠ - Grobišče Mrzla dolina	graben	nemški vojaki ali osebe madžarske narodnosti	jama	ne	ni podatka	vojaki
 307	DOLNJI SUHOR PRI METLIKI - Grobišče Zakutka	vinograd	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 308	GORNJI GRAD - Grobišče Tičjek	gozd, graben, ob potoku		jama	ne	različne narodnosti	civilisti
 309	HODOŠ - Grobišče pri vojašnici	 vodnjak	osebe madžarske narodnosti	jama	ne	Madžari	civilisti
 310	SEKIRIŠČE - Grobišče Pavlinovo brezno	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 311	DOBEC - Grobišče Cukalovo brezno	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 312	SV. TROJICA - Grobišče Severjevo brezno	brezno, gozd	slovenski civilist	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 313	RAVNI DOL - Grobišče Globoka jama na Veliki gori	brezno, gozd		brezno	ne	Slovenci	ni podatka
 314	PLANINA - Grobišče Lipeljska jama	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 315	BOJANJA VAS - Grobišče Šulnovka	brezno, gozd	civilisti	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 316	SREDIŠČE - Grobišče Središče	brezno	osebe madžarske narodnosti	jama	da	Madžari	ni podatka
 317	PROSENJAKOVCI - Grobišče Prosenjakovci	pokopališče	oseba madžarske narodnosti	jama	ne	Madžari	vojaki
 318	GRČ VRH - Grobišče Medvedova jama	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 319	ČRNOTIČE - Grobišče Špirnica	brezno, pašnik, odlagališče odpadkov		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 320	ČIKEČKA VAS - Grobišče Čikečka vas	brezno	osebe madžarske narodnosti	jama	ne	Madžari	vojaki
 321	TRNJE - Grobišče Tičkova jama	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 322	JELENOV ŽLEB - Grobišče Brezno v Jelenovem žlebu	brezno, gozd	italijanski vojaki	brezno	ne	Italijani	vojaki
 323	TRNJE - Grobišče Brezno 1 pri Muhovi ogradi	brezno		brezno	ne	Nemci	vojaki
 324	VRHPOLJE - Grobišče ob cerkvi	ob cerkvi	nemški vojak	brezno	ne	Nemci	vojaki
 325	VRHPOLJE - Grobišče Zavetnikov grunt	brezno	slovenski civilist	brezno	ne	Slovenci	civilisti
 326	SVETO - Grobišče Preserska jama	brezno, travnik, odlagališče odpadkov		brezno	ne	ni podatka	vojaki
 327	CEROVO - Grobišče Trontljevo brezno	brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 328	TIRNA - Grobišče Blažetova jama	brezno, gozd		brezno	ne	Slovenci	civilisti
 329	VIPAVA - Grobišče pri pokopališču	ob pokopališkem zidu	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 330	VIPAVA - Grobišče Vipavsko polje	travnik, njiva	nemški vojni ujetniki	jama	ne	Nemci	vojaki
 331	LIPICA - Grobišče Lipiško brezno	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 332	GRADNIK - Grobišče Pintarca	brezno, gozd		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 333	RAVNE V BOHINJU - Grobišče Brezno na Jatah	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 334	KORITNICE - Grobišče Jama pod klancem	brezno		brezno	ne	Nemci	vojaki
 335	PREDMEJA - Grobišče Bratinov brezen	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 336	BEZOVICA - Grobišče Bremce	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 337	ŠKEMLJEVEC - Grobišče Klemenca	brezno		brezno	ne	Slovenci	civilisti
 338	TREBANJSKI VRH - Grobišče Rojska jama 1	brezno, gozd, 		brezno	da	Slovenci	ni podatka
 339	VRH - Grobišče Nevinje jama	brezno		brezno	ne	Slovenci	ni podatka
 340	KOZARIŠČE - Grobišče Grobnica	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 341	PODGORJE - Grobišče Vrženca	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 342	PREDGRIŽE - Grobišče Brezno 2 SZ od Vranjega vrha	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 343	GORNJI GRAD - Grobišče V ravneh 1	gozd	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 344	SKADANŠČINA - Grobišče Jama v Bukovju	brezno, gozd	nemški vojaki	brezno	ne	Nemci	vojaki
 345	PODPEČ - Grobišče Vilenica	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 346	HROVAČA - Grobišče Brezno na Bašlju 2	brezno, gozd		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 347	VIPAVA - Grobišče Princova baronovka	travnik	nemški vojni ujetniki	brezno	ne	Nemci	ni podatka
 348	VIPAVA - Grobišče na Bevkovi ulici	urbano okolje	nemški vojni ujetniki	jama	ne	Nemci	vojaki
 349	DOL - Grobišče V ravneh 2	gozd	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 350	KORITA NA KRASU - Grobišče Kaverna v Koritah	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 351	GORNJI GRAD - Grobišče Zabrinovski hrib	gozd	nemški vojaki slovenske narodnosti	jama	ne	Slovenci	vojaki
 352	URŠNA SELA - Grobišče Mihovska jama	brezno, gozd		brezno	da	Slovenci	ni podatka
 353	OTAVICE - Grobišče Otaviško svinjsko brezno	brezno, gozd		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 354	ŠKRAJNEK - Grobišče Brezno pri Škrajneku	vrtača, brezno, gozd	neznane žrtve	brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 355	GRGAR - Grobišče Joščevo brezno	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 356	LOKVE - Grobišče Lokve	kotanja	italijanski vojaki	jama	ne	Italijani	vojaki
 357	BAČ PRI MATERIJI - Grobišče Mt 1	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 358	ZAPOTOK - Grobišče Ozko brezno pri Zapotoku	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 359	VELIKO BRDO - Grobišče Ilovce	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 360	VELIKO BRDO - Grobišče Hrbe	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 361	VELIKO BRDO - Grobišče pri cerkvi	ob cerkvi	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 362	DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče Brajda	grmovje	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 363	DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče pri hiši številka 1	vrt	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 364	DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče pri hiši številka 8	vrt	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 365	DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče Farbečkina	travnik, njiva	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 366	NOVOKRAČINE - Grobišče Kupnica	travnik, mrhovišče	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 367	JELŠANE - Grobišče Branček  (prej Šušnjak)	apnenica, gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 368	ILIRSKA BISTRICA - Grobišče pod Stražico	njiva	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 369	ŠEMBIJE - Grobišče Vinograd	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 370	ŠEMBIJE - Grobišče Golak	ob cesti	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 371	DOLNJI ZEMON - Grobišče Hrib	grmovje	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 372	DOLNJI ZEMON - Grobišče Ločica	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 373	DOLNJI ZEMON - Grobišče Zahrib	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 374	DOLNJI ZEMON - Grobišče Stajnica	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 375	DOLNJI ZEMON - Grobišče pri osnovni šoli	vrt	nemški oficir	jama	ne	Nemci	vojaki
 376	DOLNJI ZEMON - Grobišče Podnjive	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 377	GORNJI ZEMON - Grobišče Krnice	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 378	DOLNJI ZEMON - Grobišče Mlačca	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 379	ILIRSKA BISTRICA - Grobišče pod pokopališčem	parkirišče, ob cesti	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 380	BOVEC - Grobišče na pokopališču	pokopališče	nemški vojaki	jama	da	Nemci	vojaki
 381	KOBARID - Grobišče na pokopališču	pokopališče	prekopano, nemški vojaki	jama	da	Nemci	vojaki
 382	ČEPOVAN - Grobišče Čepovan	vrtača	prekopano, italijanski vojaki	jama	ne	Italijani	vojaki
 383	DOLNJI ZEMON - Grobišče Dolenji potok	travnik, ob potoku	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 384	DOLNJI ZEMON - Grobišče Dula	ob cesti, travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 385	JASEN - Grobišče Jasen	graben, jasa	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 386	STOMAŽ - Grobišče Stomaž 1	graben		jama	da	ni podatka	ni podatka
 387	STOMAŽ - Grobišče Stomaž 2	travnik	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 388	STOMAŽ - Grobišče Stomaž 3	travnik	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 389	STOMAŽ - Grobišče Stomaž 4	gozd, graben	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 390	LOKAVEC - Grobišče Lokavec	travnik	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 391	BELE VODE - Grobišče Bele vode 1	ob potoku	vojaki ukrajinske narodnosti	jama	ni podatka	Ukrajinci	ni podatka
 392	BELE VODE - Grobišče Bele vode 2	hudourniška globel	vojaki ukrajinske narodnosti	jama	ne	Ukrajinci	vojaki
 393	VIPAVA - Grobišče na vojaškem pokopališču	pokopališče	četniki	jama	ne	Srbi	vojaki
 394	SPODNJE BLATO - Grobišče Stehan 2	gozd	amnestirani zaporniki slovenske narodnosti	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 395	VEŠTER - Grobišče Lovrčeva hiša	gozd	slovenski domobranci	jama	ne	Slovenci	ni podatka
 396	LEHEN NA POHORJU - Grobišče Lehen	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 397	TRBOVLJE - Grobišče na opuščenem pokopališču	park	nemški vojaki	jama	ne	ni podatka	vojaki
 398	STARI GRAD - Grobišče Stari Grad	ob cesti	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	ni podatka
 399	STRANJE - Grobišče Stranje	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 400	GLAŽUTA - Grobišče Brezno pri Konfinu 2	brezno	domobranci, ranjenci, nemški vojaki, ujetniki	brezno	ne	Slovenci	ni podatka
 401	PRELOŽE PRI LOKVI - Grobišče Jama Golobivnica	brezno	civilisti	brezno	ne	različne narodnosti - Slovenci in Italijani	civilisti
 402	BOGOJINA - Grobišče na pokopališču	pokopališče	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 403	ČRNOTIČE - Grobišče Jama Č12	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 404	SOCERB - Grobišče Jama 2 nad socerbskim klancem	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 405	PETRINJE - Grobišče Osje brezno	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 406	PODGORJE - Grobišče Jama Pd6	brezno		brezno	ne	ni podatka	ni podatka
 407	BREZNICA POD LUBNIKOM - Grobišče Breznica	gozd	civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 408	KRIŽNA GORA - Grobišče Vrh Soteske	vrtača	slovenski civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 409	KRIŽNA GORA - Grobišče Križna Gora	gozd	slovenski civilist	jama	ne	Slovenci	civilisti
 410	VEŠTER - Grobišče Cavrn	gozd	slovenski domobranci	jama	da	Slovenci	vojaki
 411	SMRJE - Grobišče Rob	travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 412	SMRJE - Grobišče Ločice 1	močvirje	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 413	SMRJE - Grobišče Ločica 2	sadovnjak, travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 414	SMRJE - Grobišče Breg	grmovje, travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 415	SMRJE - Grobišče Ravence	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 416	PODBEŽE - Grobišče Zavrh	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 417	SABONJE - Grobišče Podbeže 40	ob cesti	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 418	PODBEŽE - Grob Čelo	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 419	RAČICE - Grob Gradac	vrtača, gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 420	PODGRAD - Grobišče na pokopališču	pokopališče	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 421	PREM - Grobišče Nogradec 1	ob pokopališkem zidu	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 422	PREM - Grob Nogradec 2	ob pokopališkem zidu	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 423	BRCE - Grobišče ob cerkvi	ob cerkvi	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 424	BRCE - Grobišče Praput	travnik, sadovnjak, grmovje	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 425	BRCE - Grobišče Ograda v dolini	kotanja	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 426	BRCE - Grob Ograda	grmovje, ob cesti	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 427	ZAREČJE - Grobišče Vrček	grmovje, sadovnjak, travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 428	DOBRO POLJE - Grobišče ob cerkvi	ob cerkvi	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 429	HARIJE - Grobišče ob pokopališču	ob pokopališkem zidu	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 430	HARIJE - Grobišče Laze	ob cesti	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 431	HARIJE - Grobišče Vidosovi ceri	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 432	HARIJE - Grobišče Studenčin potok	travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 433	ZAREČJE - Grob Gmajna	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 434	ZAREČJE - Grobišče Klečet	travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 435	STUDENA GORA - Grob Parti	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 436	MALA BUKOVICA - Grob Zparte	travnik, sadovnjak	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 437	JABLANICA - Grobišče Solne	travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 438	JABLANICA - Grob Vrt	vrt, sadovnjak, travnik	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 439	JABLANICA - Grobišče Njivce v gorah	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 440	ZABIČE - Grob na vrtu	vrt	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 441	ZABIČE - Grobišče Mlaka pri Jernakovih	ob cesti	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 442	ZABIČE - Grobišče Rebrice	travnik, sadovnjak	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 443	JELŠANE - Grob Božična vala	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 444	JELŠANE - Grobišče Brežine	ob cesti, ob potoku	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 445	JELŠANE - Grobišče Kršnjak	uta	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 446	JELŠANE - Grobišče za pokopališkim zidom	ob pokopališkem zidu	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 447	JELŠANE - Grob pri mostiču	ob potoku, ob cesti, ob mostu	italijanski oficir	jama	ne	Italijani	vojaki
 448	NOVOKRAČINE - Grobišče Šušnjak	gozd	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 449	NOVOKRAČINE - Grob pri desetem križu	gozd, ob cesti, kotanja	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 450	NOVOKRAČINE - Grobišče Sv. Katarina	jasa	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 451	JASEN - Grobišče pri hiši Jasen 11	vrt	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 452	JASEN - Grob pri hiši Jasen 4	vrt	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 453	JASEN - Grob pri cerkvi	travnik, ob cesti	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 454	JASEN - Grobišče Pod babo	grmovje	četniki	jama	ne	ni podatka	vojaki
 455	TRPČANE - Grob pri lipi	ob cesti, urbano okolje	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 456	TRPČANE - Grobišče Breg	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 457	KUTEŽEVO - Grobišče Poliščice	travnik	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 458	FABCI - Grob pri cerkvi	ob cerkvi	oseba hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	civilisti
 459	FABCI - Grob Hbt	ob cesti, gozd		jama	ne	Nemci	vojaki
 460	SUŠAK - Grobišče pri lovskem domu	ob cesti, ob potoku	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 461	KUTEŽEVO - Grobišče Hadrovec	jasa	nemški vojni ujetniki	jama	ne	Nemci	vojaki
 462	TOPOLC - Grobišče pri topolškem mlinu	ob potoku, ob cesti	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 463	MEREČE - Grob pri železniškem mostu	grmovje	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 464	SLIVNIŠKO POHORJE - Raščenkova bukva	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 465	SLIVNIŠKO POHORJE - Lebejeva frata 1	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 466	SLIVNIŠKO POHORJE- Lebejeva frata 2	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 467	SLIVNIŠKO POHORJE- Lebejeva frata 3	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 468	FRAJHAJM - Jurjevo sedlo 1	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 469	FRAJHAJM - Jurjevo sedlo 2	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 470	FRAJHAJM- Jurjevo sedlo 3	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 471	FRAJHAJM - Pod Zarjo 1	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 472	FRAJHAJM - Pod Zarjo 2	ob cesti	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 473	FRAJHAJM - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 1	gozd, ob cesti	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 474	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 2	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 475	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 3	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 476	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 4	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 477	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 5	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 478	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 7	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 479	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 8	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 480	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 9	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 481	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 10	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	ni podatka
 482	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 11	gozd	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 483	FRAJHAJM - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 12	gomila, ob cesti	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 484	LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 13	gozd, ob cesti	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 485	VELENJE - Grobišče Koželj	gozd	slovenski civilisti	jama	da	Slovenci	civilisti
 486	POKOŠE - Grobišče Velenik	strelišče	civilisti	protitankovski jarek	ne	ni podatka	civilisti
 487	ZGORNJA KAPLA - Grobišče Četrtnikov križ	gozd	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 488	SPODNJA KAPLA - Grobišče pri Breznikovi kapeli	ob kapelici		jama	ne	ni podatka	ni podatka
 489	SPODNJA KAPLA - Grobišče Sršenovo	gozd	oseba avstrijske narodnosti	jama	ne	različne narodnosti	ni podatka
 490	ZGORNJA KAPLA - Grobišče pri Pušnikovi kapeli	pašnik	nemški vojak slovenske narodnosti	jama	ne	Slovenci	vojaki
 491	ZGORNJA KAPLA - Grobišče Zgornji Pavlič	gozd	civilisti madžarske narodnosti	jama	da	Madžari	civilisti
 492	ZGORNJA KAPLA - Grobišče Sršenovo 3	gozd		jama	ne	ni podatka	ni podatka
 493	DOBROVNIK - Grob pri Štihthaberjevih	gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 494	DOBROVNIK - Grob pri križišču za Pap-hegy	grmovje, gramoznica	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 495	DOBROVNIK - Grob pri Gönterjevi kleti Pap-hegy	vinograd	nemški vojak	jama	da	Nemci	vojaki
 496	DOBROVNIK - Grob Szent Janos	ob potoku, gozd	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 497	DOBROVNIK - Grob pri banki	parkirišče	nemški vojak	jama	ne	Nemci	vojaki
 498	KOČNA - Grobišče v peskokopu	peskokop	medicinske sestre	jama	ne	Nemci	civilisti
 499	VRBA - Grobišče Belejeva lipa	travnik		jama	ne	ni podatka	vojaki
 500	HLEBCE - Grobišče Lesce 1	cesta	vlasovci	jama	ne	Rusi	vojaki
 501	HRUŠICA - Grobišče za hišo Hrušica 56	vrt	slovenski domobranci	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 502	HRUŠICA - Grobišče Hrušica 1	hudourniška globel	slovenski domobranci	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 503	HRUŠICA - Grobišče Hrušica 2	pašnik	slovenski domobranci	jama	da	ni podatka	neznano
 504	BRITOF - Grobišče Britof	grmovje	civilisti	jama	ne	ni podatka	civilisti
 505	PREDDVOR - Grobišče pri vili Danica	jasa		jama	ne	ni podatka	neznano
 506	KRANJ - Grobišče Planina	gozd	domobranci, nemški vojni ujetniki, slovenski civilisti	jama	da	različne narodnosti	mešano
 507	ŽAŽAR - Grobišče v Rupah	vrtača	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 508	ŽAŽAR - Grobišče Koprivnik			jama	ne	Slovenci	civilisti
 509	VRHNIKA - Grobišče pri Pikčevi dolini	vrtača	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 510	KIDRIČEVO - Grobišče Sterntal 1	industrijska poslopja		jama	ne	ni podatka	neznano
 511	KIDRIČEVO - Grobišče Sterntal 2	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 512	HLEBCE - Grobišče Lesce 2	travnik	vlasovci	jama	ne	Rusi	vojaki
 513	PEČJE - Grobišče Lončarjev dol 2			jama	ne	Hrvati	ni podatka
 514	SEVNICA - Grobišče Vrtača			jama	ne	ni podatka	ni podatka
 515	SEVNICA - Grobišče ob Florjanski cesti			jama	ne	ni podatka	ni podatka
 516	SEVNICA - Grobišče pod Dobravo	vrt	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 517	SEVNICA - Grobišče na Hrastah			jama	ne	ni podatka	ni podatka
 518	KAL - grobišče Rajska dolina	travnik	civilisti	jama	ne	Slovenci	civilisti
 519	HRASTNIK - grobišče Senicatov graben	sadovnjak		jama	ne	ni podatka	neznano
 520	MARNO - grobišče Krištandol	sadovnjak	neznane žrtve	rudniški jašek, zaklonišče	ne	Slovenci	vojaki
 521	DOL PRI HRASTNIKU - grobišče na pokopališču	pokopališče	nemški vojaki	jama	ne	Nemci	vojaki
 522	OBREŽJE - grobišče Bunker	zaklonišče	vojaki srbske narodnosti	rudniški jašek, zaklonišče	ne	Srbi	vojaki
 523	VRH PRI BOŠTANJU - grobišče ob Grahovici	travnik	vojaki hrvaške narodnosti	ni podatka	ne	Hrvati	vojaki
 524	ROGATEC - grobišče Kutnerjev greben	graben	osebe madžarske narodnosti, osebe ali vojaki ukrajinske narodnosti	jama	ne	različne narodnosti	ni podatka
 525	ROGATEC - grobišče Reharjev kot	travnik	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 526	ROGATEC - grobišče na parkirišču	parkirišče	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 527	ROGATEC - grobišče v parku Strmol 1	park		jama	ne	ni podatka	vojaki
 528	ROGATEC - grobišče za Strmolom	graben	ujetniki	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 529	ROGATEC - grobišče pri sv. Jerneju	ob cerkvi	neznane žrtve	jama	ne	ni podatka	neznano
 530	ROGATEC - grobišče Špurnova kapela	ob cesti	civilisti, oseba avstrijske narodnosti, nemški vojak	jama	da	različne narodnosti	ni podatka
 531	ROGATEC - grobišče pri sv. Hiacinti	graben	ujetniki	jama	ne	ni podatka	ni podatka
 532	ZGORNJA KOSTRIVNICA - grobišče na pokopališču	ob pokopališkem zidu	ujetniki	jama	ne	ni podatka	neznano
 533	ROGAŠKA SLATINA - Sovinčev graben	graben	osebe hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	neznano
 534	ROGAŠKA SLATINA - grobišče Cvetlični hrib	graben	neznane žrtve	jama	ne	različne narodnosti	mešano
 535	TRBOVLJE - grobišče Retje			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 536	RAVENSKA VAS - grobišče Snežet	gozd		protitankovski jarek	ne	ni podatka	ni podatka
 537	DOBOVEC - grobišče Dobovec	ob cesti		jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 538	RAVENSKA VAS - grobišče Pod brezo			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 539	DOBOVEC - grobišče Ustašev graben			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 540	RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 1			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 541	RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 2			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 542	RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 3			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 543	ROGATEC - grobišče v parku Strmol 2			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 544	KNEŽJA LIPA - grobišče nad Vidmom			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 545	KRALJI - grobišče pod Vidmom			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 546	ROŽIČ VRH - grobišče Rožič Vrh			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 547	GORNJA LOKVICA - grobišče jama Jastrebenca			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 548	ČRNOMELJ - grobišče v farovški loži			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 549	BUKOVEC - grobišče Romov	gozd		jama	ni podatka	Romi	ni podatka
 550	SELO PRI ROBU - grob Janeza Klančarja	gozd		jama	da	Slovenci	ni podatka
 551	BUKOVEC - grobišče italijanskih vojakov	gozd	italijanski vojaki	jama	ne	Italijani	vojaki
 552	LOGARJI - grobišče Jama Oplotje	jama		jama	da	ni podatka	ni podatka
 553	VELIKE LAŠČE - grobišče Jamnikov gozd	gozd	civilisti, vaški stražarji	jama	da	Slovenci	mešano
 554	VELIKE LAŠČE - grobišče nad postajo	jama		jama	da	ni podatka	ni podatka
 555	BOHOVA - grobišče Bohova			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 556	RETJE - grobišče pri Bezlju 1		nemški vojni ujetniki	jama	ni podatka	Nemci	vojaki
 557	RETJE - grobišče pri Bezlju 2		domobranci, vlasovci	jama	ni podatka	različne narodnosti	vojaki
 558	KRŽETI - grobišče Petrinjska gmajna 1		vlasovci	jama	ni podatka	Rusi	vojaki
 559	KRŽETI - naselje Petrinjska gmajna 2		civilisti	jama	ni podatka	ni podatka	civilisti
 560	KRAČALI - grobišče Kračali 1			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 561	KRAČALI - grob Kračali 2		neznane žrtve	jama	ni podatka	ni podatka	neznano
 562	BETONOVO - grob Betonovo	cesta	domobranci	jama	ni podatka	ni podatka	vojaki
 563	VELIKE LIPLJENE - grobišče Velike Lipljene			jama	ni podatka	ni podatka	ni podatka
 564	LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 14	gozd		jama	da	ni podatka	neznano
 565	LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 15	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 566	LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 16	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 567	DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 2	pokopališče		protitankovski jarek	ne	različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci	mešano
 568	DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 3	park		jama	ne	ni podatka	neznano
 569	DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 4	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 570	DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 5	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 571	DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 6	gozd		jama	ne	ni podatka	neznano
 572	SELOVEC - Grobišče Jeglijenkov travnik	travnik	vojak hrvaške narodnosti in Kozak	jama	ne	različne narodnosti	vojaki
 573	ŠENTJANŽ PRI DRAVOGRADU - Grobišče Škitek 2	travnik	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 574	ŠENTJANŽ PRI DRAVOGRADU - Grobišče Škitek 1	travnik	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 575	SELOVEC - Grobišče Zdihov gozd	gozd	vojaki hrvaške narodnosti	jama	ne	različne narodnosti	vojaki
 576	GMAJNA - Grobišče Svetečev gozd	gozd	oseba hrvaške narodnosti	jama	ne	Hrvati	vojaki
 577	PAMEČE - Grobišče Fuks 1			jama	ne	Hrvati	vojaki
 578	PAMEČE - Grobišče Fuks 2			jama	ne	Hrvati	vojaki
 579	SELOVEC - Grobišče Bricl			jama	ne	Hrvati	vojaki
 580	OTIŠKI VRH - Grobišče Pod Bauhom	gozd	neznane žrtve	jama	da	ni podatka	vojaki
 581	SREDNJI DOLIČ - grobišče Kot			jama	ne	Hrvati	vojaki
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 01 Maj 2009 21:18    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				|  |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| izbrisani d.o.o. član
 
  
  
 Pridružen/-a: 26.12. 2008, 09:55
 Prispevkov: 8
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 07 Maj 2009 13:02    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Lepo, da vsaj nekdo skrbi za genetski oris SEDANJE OBLASTI. Pa ne, da si umišljate, da ima RS kaj več od partijske policije in partijskega sodstva.
 VSAKDO, KI V SLOVENIJI KAJ VELJA JE MAFIJSKI PARTIJEC.
 Je pa res tudi, da je po 25.6.1991 partijska mafija tudi požegnana in bo šla v nebesa.
 LE ČAKAT NI KEJ.
 KOJ V NEBESA Z TAJKUNSKIMI KLOŠARJI IN BANDO PODPORNIKOV.
 _________________
 Preambula USTAVE RS str. 5
 ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, ... HA,HA,HA
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 07 Maj 2009 21:30    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| "za zločine staršev obsojati potomce je rasizem". (j)anez (s)tanovnik izjavil	                      (25.4.09, indirekt.si):
 
 
 (se to morda g. Stanovnik spreneveda ali je vzrok demnca)
 Iz tega stavka je za razumeti, da so zločine izvajali slovenski fantje-starši (predniki potomcev-slovencev), saj ravno njih-slovence  g.stanovnik zagovarja, a po zakonu je zločin dolžan obelodaniti.
 
 Jaz izjavljam, nasprotno:
 Dejstva so da, da prav na zaslugah teh ZLOČINOV se kultivira-rastejo prav njihovi potimci in se njim zelo dobro godi (materialno in politično, vsestransko, saj žanjejo plodove svojih očetov, pazi, a krivdo-zločina ne sprejemajo), medtem preostala raja še naprej strada, da ne omenjam, če so le samo tujega-neslovenskega rodu je že dovolj velik razlog za SLOVENSKI RASIZEM(!) nad 90letnikom, samo zato, ker je Mađarskega rodu. MRŠ-konjušaru brkati.
 
 Ravno ti potomci (Krivic, Ribičič...) visoko pozicionirani, sprenevedajoč se ščitijo pred sojenjem riti-glave svojih še živih staršev odgovornih zločina in povojnega-poboja(!) Tak povojni poboj je tudi IZBRIS, le da je v času primerni obliki, sicer bi tudi Izbrisani bili "zabrisani" v nekih "Hudih jamah" (kot je tedaj izrečeno v prostorih koprskega gasilskega društva).
 Torej, ti poboji, če bi jih še ne-vem kako hotel opravičiti, saj so obstajali zapori, Goli otok... je bilo nujno pobijanje? (velikega števila nedolžnih, ki so izvedeli o nameri velikega »klanja« so želeli oditi na zahod predvsem iz ekonomskih razlohov, da ne omenjam preživelih taboriščnikov, ki so ob vrnitvi domov tudi končali v jamah, tudi pregon svojih-slovenskih duhovnikov in nun, ki so dobili zatočišče po drugih republikah, kar dokazuje ZLO-venski-zločin in ne mečite krivdo na druge republike-narode, ZLO-venski povojni-poboji so vendar slovenska stvarnost!). To je bilo tedaj,  kaj pa danes, današnji Izbris-poboji (da ne omenjam še javnosti prikrite konstrukt izvršbe in že kar rutinsko »otimanje« premoženja neslovencem, kot jih doživljamo!), čemu so ti tako nujno potrebni, ko še slo-ustavno sodišče ta zločin obsoja, mislite, da niso preučili vse varjante, da to nebi priznali, a mimo DEJSTVA-priznanja "zločin-izbrisa" niso mogli (o nezakonitosti izbrisa se je US-RS izreklo že 9krat!) Kaj sedaj rečete, slovenceljni? Bo tudi za te zločine sledila rehabilizacija v stilu: »postreliti, nato pomilostiti!«  Koliko časa je že minilo od ZLOČINA izvršenega 25.2.1992 nad Ivanom in ostalimi tisoči stalno živečih na tej zemlji, ki ste jo poimenovali slovenija in ste si jo v vročih glavah zamislili kot nacionalno.
 
 Slovenija, moja dežela množičnih grobišč
 
 Slovenija se poizkuša predstavljati svetu kot mala, butična turistična destinacija, kjer lahko na majhnem koščku ozemlja najdeš vse, od morja, jezer, gora, vinogradov, prekmurskih ravnic in čudovitih podzemnih jam.
 Ampak te jame-fojbe očitno skrivajo v sebi tudi temno skrivnost naše revolucionarne zgodovine.
 
 Dokler podatki o odkritih množičnih grobiščih po vojni pobitih ljudi na našem ozemlju kapljajo po delčkih, človek verjetno na te številke niti ni pozoren. Vendar ko pa enkrat slišiš podatke o 50.000 žrtvah tu, 30.000 tam in to na tako majhnem ozemlju in v tako kratkem času, pa po moje ne moreš več ostati ravnodušen.
 
 Če se spomnim enega najhujših genocidov po drugi svetovni vojni v Srebrenici, ko so Srbi pobili približno 8000 ljudi in to številko primerjam z 80.000 ali morda celo več kot 100.000 pobitimi po vojni pri nas, kot rečeno, enostavno ne morem ostati ravnodušen in po moje nam za to ne sme biti čisto vseeno, češ da gre za zgodovino, ki smo jo pa itak izbrisali oziroma zamolčali. To je za moje pojme naravnost enormna številka, saj tako izpademo kot eden najbolj morilskih in krvoločnih narodov sploh. Pravi barbari.
 
 In kot kaže sedaj, bomo prej kot zaželena turistična destinacija postali nekakšno romarsko središče, kamor se bodo svojci po vojni pobitih iz bližnje in daljne okolice hodili množično poklanjati svojim sorodnikom in prižigati sveče k spominskim obeležjem. Namreč žrtve, če prav razumem, niso bili samo Slovenci, ampak predvsem Hrvati, Srbi in še nekateri drugi, ki so jih zavezniki po koncu vojne predali v “naše roke”, roke krvnikov, ali pa so jih ujeli na begu čez naše ozemlje.
 
 Samo za primerjavo, nemški okupator naj bi v letih od 1941 do konca vojne 1945 (torej v petih letih) pobil 31.700 ljudi (vir: wiki), a v vojnem času, kar je kljub vsemu nekaj drugega. Mi (domnevam partizani) pa očitno več kot 100.000 ljudi (cca. 200.000ljudi) v nekaj mesecih in to po koncu vojne.
 
 Sram me je, da sem del te vrste, za vse te gnusobe, ki jih generalno zmore le človek-vrsta, prav imajo nekateri, ko častijo Krave, očitno si (Ž)ival zasluži več spoštovanja kakor človek.
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 08 Maj 2009 12:01    Naslov sporočila: 9. MAY-DAN ZMAGE(priloga o narodni manjšini-Izbrisanih vRS ) |   |   
				| 
 |  
				| Mag. Jelka Zorn POLITIKE IZKLJUČEVANJA MED NASTAJANJEM
 SLOVENSKE DRŽAVNOSTI
 
 Raziskava o vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki so bili leta 1992 izbrisani iz
 Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije
 Raziskava v okviru projekta raziskovalnih štipendij
 Mirtovnega inštituta 2002
 ©Mirovni inštitut, Ljubljana, 2003
 2
 [size=12][size=10]POLITIKE IZKLJUČEVANJA MED NASTAJANJEM SLOVENSKE DRŽAVNOSTI [/size][/size]
 (zgodil se je zločin nad civilisti, a v mirnodobnem času, kakor "povojni poboji")
 Raziskava o vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki so bili leta 1992 izbrisani iz Registra stalnega
 prebivalstva Republike Slovenije
 Raziskava se ukvarja z nekaterimi ključnimi, značilnimi izkušnjami ljudi, ki so bili leta 1992
 izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (skrajšano: RSP). Ministrstvo
 za notranje zadeve je 26. februarja 1992 izbrisalo iz RSP tiste posameznike in posameznice,
 katerih stalno prebivališče je bilo v Sloveniji, a niso bili vpisani v slovensko republiško knjigo
 državljanstev, 1 leta 1991 in 1992 pa niso pridobili državljanstva po 40. členu zakona o
 državljanstvu RS.
 Za izbrisane je začel veljati zakon o tujcih2 tako, da je izničil do tedaj pridobljene pravice in
 stalni naslov bivanja ter jih pravno izenačil s tujci, ki so v Slovenijo stopili prvič.
 Z izbrisom iz RSP so državljani nekdanje skupne države Jugoslavije postali tujci in hkrati
 nelegalni prebivalci Slovenije, čeprav so si v Sloveniji ustvarili domove, družine, socialne
 vezi, zaposlitve, bili bolj ali manj vključeni v lokalne skupnosti itd. Nekateri od izbrisanih so
 bili rojeni v Sloveniji3 in druge domovine sploh nikoli niso imeli.
 Namen te raziskave je ugotoviti vsakdanje izkušnje ljudi, ki jih je prizadel izbris iz RSP, za
 katerega je leta 1999 Ustavno sodišče RS odločilo, da je protiustaven. Raziskava je pokazala,
 da so bile ljudem brez slovenskega državljanstva, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve
 izbrisalo iz RSP, kršene človekove pravice. Kršitve niso bile naključne. To je bilo
 sistematično kršenje: prva kršitev je bil sam izbris iz RSP, z njegovo implementacijo v praksi
 pa so mu sledili še druge, od primera do primera različne kršitve pravic in značilno
 poniževalno vedenje uradnih oseb do »novonastalih tujcev«.
 1 O pravni instituciji republiškega državljanstva običajni ljudje niso vedeli ničesar. Matevž Krivic, nekdanji
 ustavni sodnik, je v svojih javnih govorih večkrat poudaril, da je bila v nekdanji Jugoslaviji institucija
 republiškega državljanstva nepoznana celo mnogim poklicnim pravnikom.
 2 Zakon o tujcih uporablja formulacijo »tujci, ki nezakonito bivajo na teritoriju Republike Slovenije«. Uradno so
 postali tujci, ki nezakonito bivajo na teritoriju Republike Slovenije, tudi osebe, ki so bile rojene v Sloveniji.
 3 Čeprav rojeni v Sloveniji, so bili vpisani v republiško knjigo državljanstev glede na rojstni kraj očeta, kar je
 pridobivanje državljanstva po principu ius sanguinis.
 3
 Ljudje, ki so bili izbrisani iz RSP, niso imeli vpliva na izbris: niso vedeli, da se bo začel
 izvajati ta ukrep. In ko se je začel, o tem sploh niso bili obveščeni. O njem so izvedeli
 slučajno. Ukrep jih je prizadel kot posameznike in tako – individualno – so se mnogi tudi
 lotili reševanja problema. Odnos države do izbrisanih je vplival na (ne)možnost njihove
 politične subjektivizacije; šele deset let po izbrisu so se prizadeti pojavili v javnosti kot
 zagovorniki lastnih pravic in se zanje začeli bojevati kolektivno.
 METODOLOGIJA
 Glavna metoda raziskovanja na terenu (ki ima značilnosti etnografskega raziskovanja) so bili
 polstrukturirani, poglobljeni intervjuji z izbrisanimi posamezniki in posameznicami. Z njimi
 sem se večinoma pogovarjala na njihovih domovih. Opravila sem 21 poglobljenih intervjujev,
 od tega 14 na njihovih domovih, tri v Zavodu za prestajanje zaporne kazni na Dobu in štiri v
 Centru za tujce v Ljubljani. Druga ključna metoda je bila zbiranje osebne dokumentacije
 prizadetih. Dokumentacijo večinoma sestavljajo razne odločbe, pritožbe in druga
 korespondenca z ministrstvom za notranje zadeve, sodišči, vlado, predsednikom države,
 varuhom človekovih pravic idr.. Dokumentacija je iz let, ki so sledila izbrisu. Terensko delo
 je vključevalo tudi mnoge neformalne, nestrukturirane pogovore z izbrisanimi, udeležbo z
 opazovanjem ter nekaj pogovorov (od popolnoma formalnih in strukturiranih do neformalnih
 in nestrukturiranih) z uradniki, policaji in drugimi, ki so pomagali izvajati izbris po svoji
 službeni dolžnosti.
 Poglobljeni intervjuji, med njimi sta bila dva skupinska, ki sem jih opravila s posamezniki in
 posameznicami, izbrisanimi iz RSP, so trajali različno dogo: od dveh do osem ur. Vsakega
 sem posnela s pomočjo diktafona in doma naredila transkripte intervjujev (ki obsegajo od
 dveh do sedemnajst tipkanih strani). Transkripte intervjujev sem shranila skupaj s
 pripadajočimi fotokopijami osebnih dokumentacij.
 Analiza podatkov morda še najbolj ustreza analizi, kot jo opisuje t. i. grounded theory
 (dobesedno: »utemeljena teorija«), to je »odkrivanje« teorije iz konteksta, iz podatkov,
 sistematično pridobljenih pri kvalitativnem raziskovanju (Glaser, Strauss 1999 [1967]; Mesec
 1998). Podlaga za oblikovanje teoretskih razlag je material, ki sem ga pridobila na terenu
 (intervjuji, osebna dokumentacija in drug pisni material, kot na primer transkripti državnega
 zbora RS ipd.). S pomočjo natančnega branja in kodiranja zapisanih intervjujev sem določila
 4
 koncepte. Nekatere od njih sem uporabila kot naslove posameznih poglavij, ki vključujejo
 odlomke intervjujev in teoretsko razlago. Uporabila sem predvsem induktivno metodo, katere
 izhodišče so izjave izbrisanih oseb, in ne obratno, da bi s pomočjo etnografskega materiala
 potrdila veljavnost vnaprej zastavljenih teorij (ibid.; Emerson, Fretz, Shaw, 1995; Charmaz,
 2000).
 Perspektiva v raziskovanju
 Na področju družbenih ved so si avtorji in avtorice v zadnjih desetletjih enotni, da znanstveno
 raziskovanje ni ideološko in vrednotno nevtralen proces (Denzin, Lincoln 2000; Lincoln,
 Guba 2000; Reinharz 1992). Naša raziskava, vključno z zastavljanjem raziskovalnih vprašanj,
 načinom zbiranja podatkov na terenu, analize itd. temelji na zagovorniški perspektivi v
 raziskovanju. To pomeni, da sem pri raziskovanju izhajala iz pripovedi izbrisanih in da je bilo
 v ospredju vprašanje pravic oziroma raziskovalna občutljivost za njihovo kršenje. Tak pristop
 je zapleten zato, ker je izključevanje močno normalizirano in razširjeno: ločevanje na
 privilegirano in deprivilegirano prebivalstvo se vzpostavlja in opravičuje (tudi) s
 sprejemanjem in izvajanjem zakonov in ukrepov, ki so diskriminatorski.4
 Koliko in kako so se uresničevale (druge) človekove pravice izbrisanih, ko jim državljanske
 naenkrat niso več pripadale? V korpus človekovih pravic kajpada sodi tudi pravica do
 državljanstva, vendar nas zanima, kako so bile zagotovljene (ali pa kršene) človekove pravice
 ljudem, ki naenkrat niso bili več državljani ali tujci s stalnim bivanjem. Sledeč Hannah Arendt
 lahko trdimo, da je prav oseba brez državljanstva ali dovoljenja za bivanje (denimo begunec,
 izbrisana oseba ipd.) oseba človekovih pravic par excellence, kajti pripadajo ji zgolj te, ne pa
 tudi državljanske pravice oziroma pravice, ki izhajajo iz stalnega bivanja (in ki obsegajo
 ekonomske in socialne pravice). Empirični podatki kažejo, da v vsakdanjem življenju
 uresničevanje človekovih pravic pogosto sovpada z državljanskim statusom in dovoljenjem za
 (stalno) bivanje, kar je eden od razlogov, zaradi katerega je še posebej pomembno zagovarjati
 pravico do državljanstva in stalnega bivanja.
 Način vstopa v raziskovalni položaj
 4 Kakor je poudarila Jasminka Dedić, je koncept državljanstva že sam po sebi diskriminatorski, kajti gre za
 ločevanje na državljane in nedržavljane (Dedić, v tej publikaciji).
 5
 Raziskave o diskriminaciji izbrisanih prebivalcev Slovenije smo se (lahko) lotili šele,
 ko smo izvedeli za ta problem. To je bilo v času, ko se je začel izbris artikulirati kot
 pomembno javno vprašanje. To se je zgodilo, ko so o njem spregovorili prizadeti sami,
 deset let po administrativnem izbrisu iz RSP.
 Naslove večine oseb, ki sem jih obiskala in z njimi uspešno opravila polstrukturirane
 intervjuje, sem dobila v Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki so ga prizadeti ustanovili
 februarja 2002, natanko deset let po izbrisu iz RSP.5 Običajno so posamezniki in posameznice
 poklicali predsednika društva (Aleksandra Todorovića) in mu predstavili svoj osebni položaj.6
 Želeli so biti »slišani«, želeli so govoriti z nekom, ki bi razumel njihove probleme, predvsem
 pa so želeli, da bi javnost izvedela, kakšna krivica se jim je zgodila. Celo M. S., enemu od
 intervjuvancev, katerega komunikacija z zunanjim svetom je močno omejena zaradi
 prestajanja večletne zaporne kazni, se je posrečilo kontaktirati z najvidnejšim članom društva
 izbrisanih. Večina oseb, ki sem jih obiskala, je že vedela s čim se ukvarjam; za intervju so se
 odločili z veseljem in hvaležnostjo.
 Ljudje, ki so z mano delili najhujše izkušnje svojega življenja, so se včasih bali, da ne bom
 prenesla njihovih tragičnih zgodb, ki jih je dolga leta krojila birokracija, popolnoma v
 nasprotju z načeli demokracije, enakosti in nepojmljivih za »zdravi razum«. »Trak vse
 prenese,« je dejal nekdo ob začetku intervjuja. Nekateri so se na intervjuje pripravili:
 poskušali so pripovedovati čim bolj kronološko in prej naredili izbor pomembnejše
 dokumentacije, ki so mi jo želeli pokazati. Ta naj bi služila tudi kot dokaz, da se je vse, kar so
 pripovedovali, v resnici zgodilo. Eden od intervjuvancev, S. M., je večkrat ponovil: »Vse, o
 čemer vam govorim, lahko podprem z dokazi. Tu je zbrana vsa dokumentacija, iz katere je
 razvidno, da sem bil izbrisan in izgnan. Vse si lahko v miru ogledate.« (Posneto pričevanje,
 13. 6. 2002.).
 5 Enega od intervjujev sem opravila s pomočjo Jasminke Dedić.
 6 Ne gre za to, da bi zgolj Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije imelo podatke o prizadetih. Helsinški
 monitor, denimo, ima morda še daljši seznam ljudi, ki so bili izbrisani in so prišli k njim po pravno pomoč,
 vendar jih zavezuje etika varovanja osebnih podatkov. Društvo izbrisanih so ustanovili prizadeti sami, da bi tako
 javno delovali, hoteli so biti »slišani« in zato so želeli sodelovati z mano kot raziskovalko.
 6
 Politična subjektivizacija izbrisanih (njihova zavest o tem, kaj se je zgodilo, in
 prepričanje, da se morajo za pravice bojevati kolektivno) mi je močno olajšala, če že
 ne omogočila moje raziskovanje na terenu.
 Vprašanje politične subjektivizacije izbrisanih
 Zakaj je moralo preteči deset let, preden so prizadeti začeli javno zagovarjati lastne
 pravice? Zakaj se niso uprli že prej, zakaj so molčali? Morda bi se bilo bolje vprašati,
 zakaj niso bili »slišani« že prej in zakaj izbris ni postalo pomembno javno vprašanje že
 takrat, pred desetimi leti. Odgovor je obsežen, lahko rečemo, da zajema vsebino
 celotne raziskave. Posredno so vse zgodbe govorile o razlogih za molčanje in
 nezmožnost javnega delovanja. Odgovor na zgornja vprašanja lahko v grobem
 povzamemo v dveh točkah.
 Prvič, izbris je ljudi osebno prizadel; pahnil jih je v skrajno neznosen in ranljiv
 položaj: ljudje o izbrisu iz RSP sploh niso bili obveščeni, o tej radikalni spremembi
 svojega statusa niso dobili nobenega uradnega dokumenta. To pomeni, da so o izbrisu
 izvedeli slučajno ali pa so že občutili njegove posledice (na primer izgubo zaposlitve,
 odvzem dokumentov ipd.) in šele pozneje ugotovili, za kaj je pravzaprav šlo. Na
 upravnih enotah so od njih zahtevali, da prinesejo tuji potni list in zaprosijo za
 postopek legalizacije bivanja znova, kakor da so v Slovenijo pravkar prišli. Takšno
 »obveščanje« je izbrisane individualiziralo, pahnilo v izolacijo in preložilo
 odgovornost za nastali položaj na njihova ramena. Poleg tega jim je po zakonu o
 tujcih grozil izgon iz države ali »vsaj« plačilo kazni za prekršek, kajti zaradi izbrisa je
 bilo njihovo bivanje v Republiki Sloveniji nelegalno. Njihov položaj je postal
 neznosen in skrajno ranljiv tudi zato, ker so jim bile odvzete vse socialne in
 ekonomske pravice (pravica do zaposlitve, združevanja družine, socialne pomoči,
 pokojnine, odkupa stanovanja, zdravstvenega zavarovanja ipd.), kar pomeni, da je bila
 ogrožena ne le njihova pravno-formalna integriteta, ampak tudi njihova gola
 eksistenca in njihovo zdravje, celo življenje.
 Mnogi posamezniki in posameznice, ki jih je doletel izbris iz RSP, so v polstrukturiranih
 intervjujih pripovedovali, da so se krvavo borili za preživetje. Nekateri so poročali o drugih
 izbrisanih osebah, ki so jih poznali, in so umrle. Izbrisana oseba je umrla zato, ker je v
 bolnišnici niso hoteli več zdraviti. Ni imela namreč zdravstvenega zavarovanja. Opozarjanje
 7
 mnogih izbrisanih na umrlo izbrisano osebo razkriva razsežnost posledic izbrisa in strah
 izbrisanih, tudi pred smrtjo. Eksistenčna ogroženost, strah, individualizacija problema, hkrati
 pa preložitev odgovornosti za izbris na izbrisane posameznike in posameznice ter občutek
 zapuščenosti (razen Helsinškega monitorja se ni nihče zavzel zanje) so zavrli njihovo
 združevanje in javno delovanje za deset let.
 Drugič, prevladujoča ideologija v Sloveniji v devetdesetih letih je bila sovražna do vseh, ki
 niso etnični Slovenci, tudi do tistih, ki so slovensko državljanstvo že pridobili. V letih 1993,
 1994 in 1995 je bilo več javnih predlogov za revizijo in odvzem državljanstva tistim, ki so ga
 pridobili po 40. členu zakona o državljanstvu. Predlagan je bil celo razpis ljudskega
 referenduma o tem vprašanju. Dvakrat so bili ti predlogi obravnavani v državnem zboru RS.
 Take javne razprave so del diskurza, ki je prispeval h konstruiranju kulturnega Drugega, to je
 skupine ljudi, imenovane »Neslovenci«. Tak odnos je še dodatno, najhuje obremenjeval
 položaj izbrisanih in zmanjševal njihovo priložnost in pogum za javno delovanje. Hannah
 Arendt je zapisala, da je ključna kršitev človekovih pravic prav ta, da je ustvarila pogoje, v
 katerih se ljudje sploh ne morejo boriti za svoje pravice: da nimajo nobenega statusa oziroma
 nobenega prostora v svetu, iz katerega bi bila njihova mnenja pomembna in delovanje
 učinkovito (Arendt 1979 [1948]).
 Šele ko se je spremenil osebni položaj nekaterih posameznikov in posameznic, potem ko so
 pridobili dovoljenje za začasno ali stalno bivanje in s tem določene pravice, in ko so med
 seboj vzpostavili neformalno socialno mrežo7 (za izmenjavo informaciji in medsebojno
 podporo), so lahko nastopili v javnosti kot izbrisani – in se kot izbrisani začeli bojevati za
 svoje pravice. Obenem se je spremenilo tudi javno izražanje etnonacionalističnih teženj: po
 desetletju obstoja samostojne države Slovenije ni bilo več zahtev po odvzemu slovenskega
 državljanstva državljanom in državljankam neslovenskega porekla. (Žrtve rasističnega
 zatiranja so približno od leta 2000 čedalje bolj postajali novi prihajajoči imigranti in begunci.)
 7 K vzpostavitvi neformalne mreže je največ pripomogel Helsinški monitor. Bila prva in več let edina nevladna
 organizacija, ki se je borila za pravice izbrisanih. Helsinški monitor je omogočal pravno zagovorništvo v
 individualnih primerih ter se zavzemal za popravo krivic, tudi na sistemski ravni. Izbris so skušali
 internacionalizirati in po tej poti prisiliti slovensko oblast, da bi popravila nastale krivice in škodo.
 8
 Leta 2002, deset let po izbrisu iz RSP, so prizadeti ustanovili Društvo izbrisanih prebivalcev
 Slovenije.8 Pridružil se jim je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je pravno zagovarjal
 posameznike v individualnih pravnih postopkih in kolektivno (načelno) vse ljudi, ki so bili
 izbrisani iz RSP.9
 Društvo je močno izboljšaloinformiranost širše javnosti o obstoju in razsežnostih tega
 problema ter pomagaloizbrisanim, da so spoznali svoje pravice ter smiselnost kolektivnega
 samozagovorništva (to je boja za pravice). Ključno pri vsem tem je bilo vprašanje
 poimenovanja tega, kar se je zgodilo.
 Besedo »izbris« uporabljamo dobro leto; pred tem je prevladoval birokratski formalizem:
 uradniki in uradnice so zatrjevali, da so zgolj prestavili ljudi iz ene evidence v drugo (iz
 evidnece državljanov v evidenco tujcev). Poleg tega je vladajoči diskurz ustvaril predstavo o
 Sloveniji kot edini zgodbi o uspehu na območju nekdanje Jugoslavije. Prizadeti so se znašli
 ujeti med poveličevanjem Slovenije kot države, ki spoštuje človekove pravice, in svojimi
 lastnimi izkušnjami brutalnega kršenja pravic. Razlika med pomeni je bila seveda prevelika in
 prizadeti, skupaj z Matevžem Krivicem, Helsinškim monitorjem in drugimi zagovorniki ter
 zagovornicami, so poimenovali na novo to, kar se je zgodilo – torej izbris iz RSP in ne
 prestavljanje iz ene evidence v drugo. Novo poimenovanje je opozorilo na dejstvo, da je šlo
 za sistematično kršenje človekovih pravic in ne za individualne kršitve ali napake.
 V nadaljevanju bom s pomočjo pričevanj izbrisanih predstavila delovanje prevladujoče
 sovražne ideologije (občutek narodove ogroženosti, rasizem), ki se je odražalo v odnosu
 uradnikov, policije, sosedov in drugih do izbrisanih, ter kaj je za prizadete pomenilo biti
 izbrisan in pri tem popolnoma zapuščen in izoliran (od vzvodov družbene in politične moči,
 od somišljenikov, »sotrpinov« itd.).
 8 Največje zasluge za ustanovitev društva ter medijski preboj ima njegov predsednik Aleksandar Todorović.
 9 Matevž Krivic zagovarja pravice izbrisanih v svojih številnih javnih pisanjih in govorih ter v dialogu s
 predstavniki oblasti. Bistvo njegovega zagovora je ugotovitev, da je bil izbris oseb iz RSP protiustaven, zato
 mora država popraviti nastalo krivico in izbrisane osebe vpisati v RSP za nazaj, od datuma izbrisa. (To zahtevo
 je zakonodajalcu naložilo že Ustavno sodišče RS.) Poleg tega kot pravnik, vendar brezplačno, zagovarja številne
 posameznike in posameznice.
 9
 KULTURNA ANESTEZIJA
 Izbrisani so torej skupina ljudi, ki je leta 1992 izgubila državljanske pravice v širšem pomenu
 besede. Postali so formalni in simbolni tujci (v grozečem smislu), ki jih je »posrkal« vrtinec
 birokratskih postopkov, zahtev in dajatev10. Večini državljanov Republike Slovenije njihove
 izkušnje in trpljenje, ki so ga doživeli v povezavi z izbrisom, niso (bili) poznani. Natančneje,
 izkušnje fizičnega preganjanja, diskriminacije in z njima povezanega trpljenja izbrisanih niso
 (bile) del javnega, medijskega, znanstvenega, političnega itd. diskurza. Poleg tega se družba
 na kolektivni ravni ni bila sposobna soočiti z njimi in prenesti njihove bolečine, ki je bolečina
 Drugega. Take razmere je Allen Feldman imenoval kulturna anestezija: gre za zamolčanje
 neprijetnih in protislovnih izkušenj in občutkov tistih, ki so konstruirani v kulturnega Drugega
 (Feldman 1996; Zaviršek 2000). Na primer, eden od udeležencev na javni skupščini Društva
 izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki je izbris iz RSP doživel na svoji koži, je povedal:
 V tej državi je bolje biti pes kot pa izbrisani, kajti pravice psov se bolj varujejo
 in se o njih v javnosti več razpravlja kot o naših pravicah. Vsak dan smo na
 televiziji lahko gledali poročilo o usodi psov Milene Močivnik, medtem ko
 našega trpljenja in zavzemanja za naše pravice sploh niso omenjali (pričevanje,
 izrečeno na javni skupščini, 26. 10. 2002).
 Gre za utišanje razmer in občutkov, ki bi – če bi jim pustili priti v javnost – začeli
 spodkopavati normalizirajoče, tihe predpostavke vsakdanjega življenja in legitimnost oblasti
 (Feldman 1996). Darja Zaviršek je poudarila, da gre za kulturno anestezijo takrat, kadar ljudje
 nočejo slišati izkušenj nasilja in trpljenja, ki so ju preživeli Drugi, in zato prihaja do
 »getizacije nasilja« (Zaviršek 2000, 138). Feldman se pri definiranju kulturne anestezije
 navezuje na Adorna, ki je analiziral posledice holokavsta; zanj je holokavst zgled
 objektivacije Drugega, ki je nujna, da se sprosti socialna sposobnost Drugemu prizadeti
 bolečino (ibid., 139). M. B., človek srbskega etničnega izvora, ki mu je ministrstvo za
 notranje zadeve leta 1993 pridobljeno državljanstvo odvzelo pod pretvezo, da ogroža javni red
 in mir, je po vseh preživetih kršitvah človekovih pravic (ponižanjih, matretiranjih, nasilju
 policije, izgonih, odvzemu pravice do odkupa stanovanja itd.) izjavil, da se o preživetem ni
 mogel (več) z nikomer pogovarjati: »Z nikomer se nisem mogel več pogovarjati, samo
 razmišljal sem, kaj bom naredil…« M. B. se ni mogel z nikomer pogovarjati zaradi javnega
 10 Tu mislim predvsem na plačevanje sodnih in upravnih taks. Denimo dovoljenje za delo za nedoločen čas stane
 približno 30.000 tolarjev, oseba, ki ga želi pridobiti, pa mora imeti dovoljenje za stalno bivanje in zdravniško
 spričevalo, kar spet stane.
 10
 molka in kulturne anestezije, ki je preprečila sočustvovanje in razumevanje njegovega
 trpljenja in izkušenj. Mnogi sogovorniki in sogovornice so ugotovili velikansko nasprotje med
 javno zagovarjanimi vrednotami pravne enakosti in pravne države na eni in njihovimi
 osebnimi izkušnjami na drugi strani. Poleg preživetih izkušenj administrativnega in/ali
 policijskega šikaniranja sta njihovo bolečino povzročala tudi javni molk in prezrtje njihovega
 trpljenja. Član društva izbrisanih M. B. je govoril natanko o tem:
 Zame niso razne kršitve, odvzemi dokumentov ipd. najbolj boleče. To že nekako
 preživiš. Tisto, kar me najbolj boli, je prepad med stalnim govorjenjem o
 demokraciji, pravni državi in človekovih pravicah in tem, kar smo mi preživeli.
 Naši problemi v javnosti sploh niso omenjeni. Zato, ker bi lahko pokvarili
 popolno sliko Slovenije kot demokratične države. To zamolčanje je najhujše, kar
 se nam je zgodilo (dnevniški zapis, november 2002).
 Kako prevesti v besede in teorijo izkušnjo večletnega izključevanja, mučenja in poniževanja
 te skupine ljudi (oseb brez papirjev), torej izkušnjo, katere večina od nas ni doživela
 neposredno, na sebi, niti o njej nismo veliko slišali (pred začetkom raziskave)? Ali um lahko
 dojame, česar ni izkusilo telo? Kaj vse pomeni biti izbrisan smo zvedeli od intervjuvancev, ne
 zgolj z besedami (vsebino) in iz kupov dokumentacije (z vlogo birokratskega zidu), ampak je
 bilo njihove izkušnje izključevanja mogoče zaznati tudi v njihovi govorici telesa in njihovem
 glasu. Z aktivističnim vstopom izbrisanih in njihovih zagovornikov v javnost je kulturna
 anestezija nekoliko popustila, vendar je še vedno precej močna in predstavlja sestavni del
 raziskovalne študije.
 S pomočjo kolektivnega pripovedovanja in poslušanja o preživelih izkušnjah, so se izbrisani
 začeli povezovati v skupnost. Povezovanje in delitev izkušenj sta prispevala k začetkom
 njihovega kolektivnega zagovorništva, torej politične subjektivizacije, ki je po mnenju
 Hannah Arendt posebna in temeljna človekova sposobnost; ta se razlikuje od vseh drugih
 sposobnosti, ki so povezane z delom, ustvarjanjem itd. ter verjetno edina človekova dejavnost,
 ki je sposobna preprečiti katastrofe, kakršna je totalitarizem. Politično delovanje oziroma vito
 activo (dejavno življenje) razume kot razmerje, od katerega je odvisno življenje vsakega
 posameznika na tem svetu (Arendt 1996 [1958]; Jalušič 1996).
 11
 Ustvarjanje simbolnih tujcev in dejanskih »pravnih frikov«11 (brezpravnih oseb)
 Vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije, je tujec, piše v prvem odstavku 1. člena zakona
 o tujcih. To ni problematično samo po sebi (razen v tistih primerih, ko ljudje niso zaprosili za
 državljanstvo po 40. členu, ker so menili, da jim avtomatično pripada, ker so bili rojeni v
 Sloveniji). Problem je v tem, da so ljudje naenkrat postali tujci brez dovoljenja za bivanje
 (residental citizenship), čeprav so ta status ob osamosvojitvi Slovenije že imeli. Leta 1991, ko
 so sprejemali zakon o tujcih, sta dve stranki (ZSMS in ZKS) poskušali sprejeti amandma k
 81. členu zakona o tujcih, ki je predpisoval, da se državljanom drugih republik SFRJ, ki ne
 vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije in imajo v Sloveniji prijavljeno stalno
 bivališče ali so v njej zaposleni, izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Če
 bi takrat amandma sprejeli, do izbrisa ne bi prišlo (Mekina 2003). Pozneje se je izkazalo, da je
 pridobivanje dovoljenja za bivanje (najprej je bilo treba pridobiti dovoljenje za začasno in
 šele potem je bilo mogoče pridobiti dovoljenje za stalno bivanje) izredno zapleteno in
 zamudno.
 Izbris in njegova implementacija v praksi sta potrebovala ustrezno ideološko podlago oziroma
 neko simbolno konstrukcijo realnosti. Ljudje neslovenskega etničnega izvora so bili po
 osamosvojitvi Slovenije transformirani v kulturno Druge, ne dovolj »slovenizirane«12, tujce, z
 vso negativno simbolno navlako vred. Tujec je postal oznaka s slabšalnim prizvokom,
 pravzaprav stigma. Take razmere so ustvarile ozračje, v katerem je postala mogoča opustitev
 etične dileme in po prepričanju uradnikov zakonita izvedba izbrisa – torej izvajanje zakona o
 tujcih; kakor da bi šlo za ljudi, ki so prvič v življenju prišli v Slovenijo, in ne za ljudi, ki so v
 Sloveniji imeli svoje domove in uradno stalno bivališče.
 Osebe, ki so bile 26. 2. 1992 izbrisane iz RSP, o tem niso prejele odločbe ali kakšnegakoli
 drugega pisnega obvestila. Za odvzem prijave stalnega bivanja so izvedele posamično, ob
 11 Z izrazom »pravni frik« je Hannah Arendt poimenovala človeka brez državljanstva, brez stalnega bivanja in
 kot takega brez vseh pravic. Ta izraz je uporabila za begunce med prvo in drugo svetovno vojno; predvsem je
 imela v mislih vzhodnoevropske Jude, ki so jim odvzeli nemško državljanstvo, pridobljeno v času Weimarske
 republike (Arendt 1979 [1948], 278). V začetku 19. stoletja so z besedo frik označevali nenavadna telesa, ki so
 bila predmet zabave in profita. Frik ali nakaza je predstavljal odklon od norme, medicinskega gledišča je veljal
 za patološko bitje (Zaviršek 2000, 96).
 12 Izraz »slovenizirati se« je leta 1993 v dopisu poslanski skupini državnega zbora RS uporabil takratni poslanec
 Marjan Poljšak. O tem več v nadaljevanju.
 12
 različnih (naključnih) priložnostih. To je pomenilo, da se na ukrep izbrisa niso mogle pritožiti.
 Matevž Krivic je to dejanje države poimenoval prevara, ki je hujša od roparskega napada,
 kajti ljudje sprva sploh niso vedeli, da so jim bile odvzete vse pravice; če bi doživeli roparski
 napad, bi vsaj takoj vedeli, da so bili oropani. T. D., ki leta 1991 ni vložil prošnje za
 državljanstvo, se spominja, kako je ostal brez dokumentov. Takrat ni mogel vedeti, kakšne
 razsežne posledice bo zanj imel izbris, niti ni vedel, da se je v enakem položaju znašlo več
 tisoč ljudi.
 Leta 1992 sem v Dravogradu hotel podaljšati vozniško dovoljenje. Uradnica mi
 je rekla, naj ji dam še potni list, da mora nekaj vpisati. Vzela je moj potni list,
 šla v drugo sobo in ga preluknjala. Tako ali tako sem nameraval zaprositi za
 državljanstvo [po 10. členu zakona o državljanstvu RS], zato se mi uničenje
 potnega lista ni zdelo tako zelo pomembno. Bilo pa je čudno, kajti potni list je bil
 izdan v Dravogradu in je veljal do leta 1995. Rekla mi je: »Vi ne morete imeti
 naših dokumentov.« Ostal sem brez vseh dokumentov. Vozniškega dovoljenja mi
 ni podaljšala. Rekla mi je, da ga bom moral iti podaljšat v svojo državo.
 Vozniški izpit sem opravil v Dravogradu in seveda je bil tudi izdan v
 Dravogradu. »Vi ne morete več imeti naše vozniške,« je rekla (posneto
 pričevanje, 26. 6. 2002).
 Podobne epizode z luknjanjem osebnih izkaznic in potnih listov na občinskih uradih so
 doživeli tudi mnogi drugi, ki so bili izbrisani iz RSP. Verjetno so na ta način mnogi ljudje
 izvedeli, da nimajo več stalnega bivališča v Sloveniji, na svojem domu. Podobnost navedb
 mnogih prizadetih ustvarja sklep, da je šlo pri uničevanju osebnih dokumentov izbrisanih za
 določeno »taktiko« uradnikov (ki so od prizadetih s prevaro oziroma zavajanjem izvabili
 dokumente in jih nato preluknjali), ki ni bila plod slučajne »iznajdljivosti«, ampak rezultat
 uradnih navodil, ki so jih dobili od nadrejenih. M. B., ki so mu poleg stalnega bivanja odvzeli
 tudi dodeljeno državljanstvo (kar je bila redkost), je doživel enak postopek odvzema
 dokumentov kot T. D., in, kot že rečeno, še veliko drugih:
 Leta 1992 sem dobil državljanstvo po 40. členu. Leta 1993 sem prišel na občino
 po nove dokumente. Uradnica mi je rekla, naj pustim stare dokumente pri njej in
 se vrnem čez teden dni. Stare dokumente so mi preluknjali. Dali so mi odločbo o
 odvzemu državljanstva (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 13
 Ko so ljudem, izbrisanim iz RSP, na upravnih enotah uničili dokumente, so od njih zahtevali,
 da si prijavo, najprej začasnega in šele nato stalnega bivanja, uredijo popolnoma na novo.
 Prijaviti so se morali s tujim potnim listom, ki pa ga večina ni imela. Če so hoteli pridobiti tuji
 potni list ene od držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije, katere republiško državljanstvo naj bi
 imeli (dodeljeno v času skupne Jugoslavije), so morali najprej pridobiti njihovo državljanstvo
 in stalno bivanje v tisti državi (matični državi). To je bilo še posebej zapleteno za osebe, ki so
 bile rojene ali so večino svojega življenja preživele v Sloveniji in v resnici niso imele druge
 domovine kot Slovenijo. M. U., ki je bila rojena v Sloveniji v petdesetih letih in katere mama
 je Slovenka, ni vedela, da bi morala po osamosvojitvi Slovenije zaprositi za slovensko
 državljanstvo. Leta 1992, ko je rodila in šla z možem na občinski urad vpisat otroka v rojstno
 matično knjigo, je izvedela, da ni postala državljanka Slovenije. Tako kot vse druge, ki leta
 1991/92 niso pridobili državljanstva, so jo izbrisali iz RSP. M. U. je močno prizadel odnos
 države in uradnikov, ko je uradno postala tujka, čeprav je zase vedno mislila, da je Slovenka.
 Birokratski postopki so prevladali nad vsemi drugimi načini razmišljanja. Vprašanje škode in
 kršenja človekovih pravic, ki so jih doživeli posamezniki in posameznice, pa sploh ni bilo
 pomembno.
 Junija leta 1992 sem rodila. Z možem sva odšla na občinski urad vpisat otroka.
 Matičarka nama je povedala, da ravno pošilja potrdila o državljanstvu in da
 mene ni med njimi, zato ker sem Hrvatica. Zanimivo, mama je bila Slovenka, oče
 Srb, jaz pa sem rojena v Sloveniji, in so me uvrstili med Hrvate. Napotila me je
 k referentki, ki je pristojna za te zadeve. Referentka ni bila prav nič prijazna.
 Vrgla mi je neki obrazec, kjer so bili navedeni pogoji in zahtevani dokumenti za
 sprejem v državljanstvo. Med drugim je pisalo, da moram opraviti izpit iz
 slovenskega jezika. Moja mama je vse življenje delala na občini in ta referentka
 je bila pri njej na praksi, ko je še hodila na ekonomsko šolo. Približno mojih let
 je. Prekipelo mi je: »Ali te ni sram, vse življenje me poznaš, dobro veš, da sem
 končala ptujsko gimnazijo, pa me pošiljaš na izpit slovenščine!« To sem ji rekla
 in vrgla tisti papir. Odgovorila mi je, da so predpisi pač taki in da moram
 prinesti vsa ta dokazila. Bila sem zelo razburjena, izgovorila sem nekaj grdih
 besed. Oblile so me solze in odšla sem. Pozneje me je bila groza, samo če sem
 pomislila na ta urad.
 Bila sem zelo obupana, kajti v tistem času so mi potekli dokumenti. Nisem
 vedela, kaj naj storim. Šla sem do sošolca, ki je odvetnik in mu opisala položaj.
 Telefonirala sva na hrvaško veleposlaništvo v Ljubljani. Oglasil se je neki
 14
 prijazni gospod in mi rekel, naj se nikar ne sekiram – da lahko dobim domovnico
 takoj, samo če se prijavim pri nekom na Hrvaškem. Ampak pri kom? Na
 Hrvaškem nimam nikogar. Tast se je spomnil, da pozna nekoga iz službe, ki živi
 na drugi strani meje, na Hrvaškem. Z možem sva se zapeljala na Hrvaško, do
 tega človeka in ga vprašala, ali bi se lahko prijavila na njihovem naslovu. Takoj
 je bil za to in naredili smo pogodbo. Jaz sem bila podnajemnica, on pa
 stanodajalec. Pogodbo sem poslala na hrvaški urad in kar po faksu so mi poslali
 domovnico. Z njo sem šla na občino v Varaždinu in jim opisala položaj. Rekla
 sem jim, da na Hrvaškem ne bom nikoli živela in ničesar zahtevala od njih,
 vendar da potrebujem osebno izkaznico in potni list – da bom človek – pri
 štiridesetih. Referentka me je začudeno gledala in rekla, da mora vprašati
 načelnika. Tudi tam sem se zjokala, bila sem na koncu z živci. Če mi še oni ne
 dajo dokumentov, sem si mislila, potem pa ne vem, kam naj grem – samo še pod
 zemljo… Referentka je šla vprašat načelnika in se vrnila čez pet minut. Povedala
 mi je, da mi bodo izdali dokumente. Dobila sem hrvaški potni list in osebno
 izkaznico (to je bilo leta 1993). Prošnjo za bivanje sem na uradu na Ptuju
 oddala šele leta 1999. Vsa ta leta sem bivala na črno v svojem stanovanju. Prej
 nisem bila sposobna urejati dovoljenja za bivanje, ker me je vse to tako močno
 razburilo. Stalno bivanje sem dobila, ampak preden so mi ga dali, so klicali
 priče, da so potrdile, ali sem res živela tukaj.
 Na občini me vsi poznajo in vedo, da nisem nikoli živela na Hrvaškem (posneto
 pričevanje, 15. 8. 2002).
 KAKO JE BILO MOGOČE?
 Rasizem (na ravni države)
 Kako je bilo mogoče, da so uradniki izvajali vse te administrativne procedure in postopke, če
 pa je bilo očitno, da gre za kršenje človekovih pravic, in da »nekaj ni v redu«? Na občini so
 vsi vedeli, da denimo M. U. ni nikoli živela na Hrvaškem, da se je rodila v Sloveniji in da ima
 v Sloveniji družino, pa so vseeno zahtevali, da prinese hrvaški potni list, s hrvaškim naslovom
 stalnega bivališča. Večina ljudi, ki jih je doletel izbris iz RSP, ni bila rojena v Sloveniji,
 ampak so bili, tako kot mnogi, ki so dobili državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu
 Republike Slovenije, rojeni v eni od republik nekdanje Jugoslavije. To ni nepomemben
 podatek, zato ker je bilo kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenije v javnem diskurzu mogoč
 15
 zaznati negativen, odklonilen in celo sovražen odnos do priseljencev iz nekdanjih
 jugoslovanskih republik (Kuzmanić 1999; Erjavec, Hrvatin, Kelbl 2000; Olup 2003).
 Območje nekdanje Jugoslavije je bilo v javnem, zlasti medijskem diskurzu transformirano v
 imaginarni Balkan, ki naj bi predstavljal območje nasilja, primitivnosti, neracionalnosti itd..
 Od njega naj bi se Slovenija popolnoma razlikovala, saj naj bi spadala v evropsko kulturno
 območje, bila sinonim za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic (Vodopivec 2001;
 Kuzmanić 1999; Rizman 1999). »Nazaj v Evropo, ki smo ji vedno pripadali« (Drnovšek v
 Žarkov 1995), je denimo zgolj ena od značilnih izjav tistega časa, ki do danes ni izgubila
 aktualnosti. Pri izjavi Janeza Drnovška iz leta 1995 »To je izbira med Evropo in Balkanom«
 (citirano v Močnik 1999, 141), gre prav tako za balkanizem13, ki utrjuje prepričanje, »da
 mora, kdor hoče v Evropo, zapustiti Balkan, saj naj bi bilo 'biti na Balkanu' nezdružljivo z 'biti
 v Evropi'« (Vodopivec 2001, 396). Močnik je zapisal, da je v takih primerih »balkanizem
 mešanica laskanja, ki hoče 'Evropo' in trenutnega hegemona napeljati k priznanju, da ta ali
 ona dežela ne sodi na 'Balkan', in mobilizacijskega progresizma, ki domorodce spodbuja, naj
 se potrudijo in dokažejo, da niso 'Balkan'« (Močnik 1999, 146).
 Mnogi mediji pa tudi nekateri poslanci v parlamentu so dokazovali, da niso »Balkan«, tako da
 so utrjevali prepričanje, da je vse, kar je povezano z Balkanom, škodljivo in nezdružljivo s
 slovensko kulturo, torej tudi prebivalci Slovenije (državljani in drugi), katerih etnični izvor je
 v eni od nekdanjih jugoslovanskih republik. Desničarsko usmerjeni parlamentarni poslanci so
 (predvsem leta 1993, 1994 in 1995) zahtevali celo revizijo in odvzem že pridobljenih
 državljanstev po 40. členu, kajti Neslovenci se po njihovem mnenju niso dovolj
 »slovenizirali«, imeli naj bi dvojno državljanstvo, nekateri pa naj bi ga celo pridobili na
 kazniv način. Denimo Marjan Poljšak, parlamentarni poslanec, član Slovenske nacionalne
 stranke, je v predlogu za pripravo novega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ga
 je poslanski skupini državnega zbora RS posredoval 25. 2. 1993, zapisal:
 Novi zakon o državljanstvu RS mora določati, da lahko postane priseljeni
 neslovenec državljan RS le, če ni nikoli deloval proti interesom slovenskega
 naroda in s svojim delom in življenjem dokazuje, da se slovenizira.
 Verodostojnost slovenizacije morajo potrditi ustrezni državni in lokalni organi.
 … Skladno s tem določilom je treba izvesti revizijo že podeljenih državljanstev
 13 Balkanizem je izraz, ki pomeni nekritično in poenostavljeno pripisovanje negativnih značilnosti Balkanu (gre
 za zahodni pogled na Balkan kot imaginarni prostor). Poenostavljanje in posploševanje sta pogosto utemeljeni na
 kulturnih, verskih, etničnih ipd. predsodkih (Todorova 2001).
 16
 po sedanjem zakonu. Tako se bomo rešili vseh možnosti nastajanja novih
 narodnih manjšin in slovenskemu narodu bodo prihranjeni mednacionalni
 konflikti. Neslovenci, ki se ne poslovenijo, bodo tukaj tujci ali pa se bodo vrnili
 tja, od koder so prišli.
 Ta citat izraža rasizem, kajti eden od ključnih vidikov rasizma je prav izražanje prepričanja,
 da se neka kategorija ljudi ne more vključiti v obstoječi racionalni red, ne glede na vloženi
 trud (Bauman 1999 [1989], 65). Rasizem pomeni prakso in racionalizacijo poskusa, ustvarjati
 umetni družbeni red tako, da se odstranijo elementi (neke kategorije ljudi), ki v dani realnosti
 ne ustrezajo popolni vizualni podobi realnosti, niti ni mogoče, da bi se spremenili in ustrezali
 (ibid.). Nekatere kategorije ljudi ne morejo biti »kultivirane«, kajti kulturna konverzija v
 njihovem primeru ni mogoča, saj so brezupno imune na nadzor in vse poskuse prilagajanja,
 zato morajo ostati za vselej tuje. Rasizem, kakor ga razume Bauman, je povezan s strategijo
 odtujitve. Če razmere dovoljujejo, rasizem zahteva, da se neprilagojena kategorija ljudi
 (»neslovenizirana«) odstrani z ozemlja, na katerem živi »kultivirana« skupina ljudi. Podobno
 Balibar razlaga rasizem kot zagovarjanje distance med prevladujočo skupino in skupinami, ki
 so žrtev rasizma, kajti mešanje teh skupin, kultur bi nujno povzročilo medetnične konflikte,
 zato je treba skupine, ki ne ustrezajo, ki imajo »drugačno« kulturo, segregirati od preostale
 populacije (Balibar 1991). Natanko o tem govori tudi zgornji citat: če bi s slovenskega
 ozemlja izginile »neslovenizirane« skupine, bi se izognili medetničnim konflikom in dosegli
 idealno homogeno slovensko družbo.
 Realnost groženj o odvzemu slovenskega državljanstva so je negativno vplivalo na odnos do
 izbrisanih – torej do ljudi, ki v prevladujočem rasističnem diskurzu niso pokazali niti toliko
 želje po »slovenizaciji«, da bi zaprosili za slovensko državljanstvo. Ponazorimo
 dehumanizacijo in sovražni odnos do ljudi neslovenskega porekla s citatom Saša Lapa iz
 parlamentarne razprave, ki govori o značilnem tedanjem »stanju duha« pri obravnavi vprašanj
 o državljanstvu priseljencev in njihovih potomcev ter na splošno o odnosu do narodov
 nekdanje skupne Jugoslavije in pri tem poda še značilno »samorefleksijo«:
 Naš nacionalizem se vseskozi poraja okrog državljanstev in je še vedno v mejah
 patriotizma … Tisti nacionalizem, proti kateremu se bori vsa Evropa, je
 nacionalizem balkanskih narodov, ki stalno sproža vojne in poulični terorizem!
 Edini nacionalizem, ki je v Sloveniji vreden obsojanja, je albansko mafijski
 17
 tribalizem, srbski šovinizem in muslimanski fundamentalizem. Zato našega
 državotvornega patriotizma ne moremo metati v isti koš.14
 Kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenije se je v javnih razpravah uporabljal rasistični
 govor (kot kažejo tudi zgornji citati), ki je hierarhiziral, ločeval med »nami« in »njimi« in je
 bil očitno dovolj naturaliziran in razširjen, da ga je birokracija osvojila in uporabljala pri
 svojem delu z izbrisanimi: hkrati ga je potrjevala in ustvarjala. S pomočjo rasističnega predin
 podteksta je bil odvzem prijave stalnega bivališča videti naraven in normalen.
 Vloga birokracije pri izbrisu iz RSP: opustitev etične dileme
 Prevladujoči, naturalizirani rasistični podtekst delovanja birokracije je delni odgovor na
 zgornje vprašanje, kako je bilo mogoče, da so uradniki izvajali take administrativne postopke,
 s katerimi so kršili človekove pravice, oziroma da so implementirali izbris iz RSP, ki je bil
 sam po sebi protiustaven – torej v nasprotju z načeli pravnosti in enakosti. Do natančnejšega
 odgovora si lahko pomagamo z ugotovitvami avtorja Zygmunda Baumana (1999 [1989]), ki
 je proučeval zgodovino holokavsta. Baumana je predvsem zanimalo, kako je bilo mogoče, da
 so se običajni Nemci naenkrat spremenili v storilce masovnih umorov. Pokazal je na tri
 ključne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni med spodkopavanjem moralnih zadržkov, da pride
 do izvajanja nasilja: nasilje mora biti avtorizirano (avtorizirati ga morajo državni uradi),
 naloge in dela morajo postati rutina (natančna specifikacija posameznih nalog in vlog) in
 žrtve nasilja morajo biti dehumanizirane (s pomočjo ideoloških definicij in indoktrinacij)
 (ibid., 21). Izbris iz RSP še zdaleč ni bil tako grozljiv in uničujoč kot holokavst – omenjena
 dogodka nista primerljiva niti z intenzivnostjo, brutalnostjo in niti s svojo razširjenostjo. Sta
 pa primerljiva s svojo logiko delovanja, pravno strukturo ter odgovorom na vprašanje, kako je
 bilo to mogoče. Kako je bilo mogoče, da je uradnica zahtevala opravljanje izpita iz znanja
 slovenskega jezika od osebe, ki je bila rojena v Sloveniji in je v Sloveniji tudi končala
 gimnazijo? Kako je bilo mogoče, da so policaji izgnali osebo, ki je 30 let živela v manjšem
 slovenskem kraju s svojo družino in je veliko prispevala k življenju in razvoju lokalne
 skupnosti? Kako je bilo mogoče, da je sodnica za prekrške podpisala odločbo, ki krši
 človekove pravice, izvaja nasilje nad posameznikom in njegovo družino? Zakaj ni nihče
 protestiral? Kako je bilo mogoče, da so človeka, ki je bil izbrisan iz RSP, policaji hudo
 14 Sašo Lap, 33. izredna seja državnega zbora RS, 27. oktober 1995. Sašo Lap je bil takrat poslanec v državnem
 zboru RS in predsednik Slovenske nacionalne desnice (SND) (Olup, 2003).
 18
 pretepli in poškodovali, sodišče pa je ugotovilo, da je policija zgolj opravljala svojo dolžnost?
 Kako je bilo mogoče, da je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo prošnje za sprejem v
 državljanstvo ljudem, ki so bili rojeni v Sloveniji in so vse življenje živeli v Sloveniji, in jim
 tudi odvzelo pravico do bivanja v Sloveniji? Kako je bilo mogoče, da so ljudem odvzeli v
 Sloveniji prislužene vojaške pokojnine in pravico do odkupa vojaških in nevojaških
 stanovanj? Kako je bilo mogoče, da so nekatere ljudi hoteli izgnati in jih s tem namenom
 zaprli v center za odstranjevanje tujcev, kjer so preživeli več let?
 Če sledimo Baumanovi razlagi, lahko ugotovimo, da je bilo sistematično kršenje človekovih
 pravic mogoče zato, ker 1. je izbris prišel »od zgoraj«, iz enega od glavnih organov oblasti,
 ministrstva za notranje zadeve, 2. dela in naloge »implementacije izbrisa« so bile rutiniirane
 (uradniki so se morali držati zakona, v tem primeru zakona o tujcih), 3. žrtve kršenja pravic,
 torej žrtve izbrisa iz RSP so bile dehumanizirane (s pomočjo rasističnega diskurza, ki je
 skušal dehumanizirati Neslovence).
 Birokracija je delala po svojih notranjih pravilih: jasno je določila in registrirala svoj predmet
 ( izbrisane) in ga ločila od preostale populacije (njihove zadeve so obravnavali referenti za
 tujce). Svoje »objekte« birokratske operacije je dehumanizirala takrat, ko jih je začela
 obravnavati na tehnično, etično nevtralno, kot predmete in ne kot ljudi. Bauman je poudaril,
 da birokracijo zanimata učinkovitost in racionalizacija postopkov, ne pa raznovrstne človeške
 usode in njihova osebna mnenja. Ta etična nevtralnost se lahko hitro sprevrže v
 neodobravanje in obsojanje tistih, ki se upirajo ali ne sodelujejo dovolj in s tem upočasnjujejo
 birokratsko rutino. Etično nevtralna drža prispeva k učinkoviti depersonalizaciji in
 dehumanizaciji »objektov« v birokratskem postopku. In nasprotno, ko so ljudje enkrat
 dehumanizirani, se poniževalni odnos in ignoriranje njihovega stvarnega življenjskega
 položaja (na katerega sploh niso imeli vpliva in ni bil odvisen od njihove volje) sploh ne zdita
 problematična. Sogovornica E. O. je odlično izrazila to, o čemer so pripovedovali vsi
 informatorji:
 Vsakič, ko sem prišla na upravno enoto kaj vprašat ali oddat vlogo, in sem
 hotela uradnicam pojasniti karkoli v zvezi z mojim položajem, so vedno vse
 zatrjevale: »Tako pravi zakon, gospa, me se držimo zakona.« To je bil vselej
 njihov odgovor. Nihče ni hotel slišati, da so me ti njihovi zakoni spravili v
 nemogoč položaj, začarani krog birokracije (posneto pričevanje, 15. 8. 2002).
 19
 Ali opustitev etične dileme lahko pripišemo tudi temu, da so administrativne delavke
 pravzaprav sovražile E. O. in druge izbrisane? Darja Zaviršek je v analizi psiholoških odzivov
 ljudi na neenakost, izključevanje in krivice poudarila, da je poleg odkritega sovraštva, ki je
 redko, pogostejše nevidno in nenamerno sovraštvo, ki se kaže v opustitvi etične dileme
 oziroma v tem, da ljudje, ki so priča krivicam in zlorabam, ne reagirajo (Zaviršek 2000, 87).
 Ne gre za to, da bi bili birokrati in drugi ljudje, ki niso reagirali, zlobni ali da bi odobravali
 sovraštvo in diskriminacijo, temveč za to, da odobravajo razmišljanje, ki se skriva za
 administrativnim zatiranjem (ibid.). Skoraj nihče ne odobrava sovraštva do tujcev in
 državljanov neslovenskega etničnega porekla, vendar se mnogi »tiho strinjajo« s tem, da sta
 slovenski jezik in kultura »ogrožena«, da v Sloveniji živi preveč Neslovencev, da so
 »prelahko prišli do slovenskega državljanstva« ipd. Brezbrižnost prebivalstva ni bila
 posledica nevednosti, temveč posledica tega, da so se strinjali z razmišljanjem, ki je bilo
 podlaga za izključevanje oziroma za izbris iz RSP (ibid. 88). Izvrševalci izbrisa (ministrstvo
 za notranje zadeve, upravne enote, lokalne policijske postaje, centri za tujce) in tisti poslanci,
 ki so leta 1991 glasovali proti sprejetju amandmaja k 81. členu zakona o tujcih, so v
 simbolnem smislu opravili izbris tudi za druge: za »slovensko« prebivalstvo Slovenije
 oziroma vse zagovornike razmišljanja, ki je utemeljevalo izbris iz RSP.
 Hannah Arendt (v Zaviršek 2000), ki je skušala razumeti, kako je bil holokavst sploh mogoč,
 je poudarila, da so bili birokrati in administratorji odločilno soudeleženi in celo bolj
 odgovorni za pobijanje ljudi kakor sami nacisti. Elie Wiesel (v Zaviršek 2000), ki je sam
 preživel koncentracijsko taborišče, se je spraševal podobno. Najpomembnejše, kar je hotel
 razumeti, je bilo, zakaj je prebivalstvo ostalo brezbrižno. Prišel je do sklepa, da se je večina
 ljudi strinjala z razmišljanjem, ki je utemeljevalo poboje: strinjali so se z nacisti, da je treba
 odstraniti vse, ki so veljali za »kulturno okužbo«. Zaradi istega razloga je ostala tudi večina
 prebivalstva brezbrižna. »Navadni ljudje, katerih prepričanje je legitimirala znanstvena
 avtoriteta zdravnikov, pravnikov in uradnikov, so verjeli, da je treba uničiti tiste, ki spravljajo
 v nevarnost njihove družine, telesa in življenja.« (Ibid. 88, op. 33.)
 Naslednja značilnost birokracije po Baumanu je, da s svojega horizonta izgubi prvotni cilj,
 namen (zakon o tujcih, ki naj bi bil namenjen urejanju statusa tujcev) in se namesto nanj
 osredotoči na sredstva izvrševanja, ki postanejo samim sebi cilj. Mnogi izbrisani niso imeli
 zunaj meja slovenske države nobenega naslova ali bivališča. To je pomenilo, da so morali v
 vlogo za pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji navesti lažni naslov v tujini. Uradnikom
 20
 je bilo vseeno, ali je naslov pravi ali izmišljen, pomembno je bilo, da so zadostili pravilu, po
 katerem mora imeti tujec za pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji najprej naslov v
 tujini – saj drugače ne bi bil tujec. Pričevanje Ž. N. opisuje taken načina dela birokracije:
 V novem potnem listu, izdanem v Srbiji, imam vpisan izmišljen naslov in tudi v
 vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje v RS sem moral vpisati
 izmišljen naslov. Tako zahtevajo uradniki. To je naslov vojaške bolnišnice v
 Nišu. Moraš se nekam privezati, na telegrafski drog se ne moreš (posneto
 pričevanje, 28. 5. 2002).
 To so bili poskusi slepega sledenja zakonu, ne oziraje se na ljudi. To se je lahko izcimilo v
 popolne absurde, kot denimo pri osebah, ki so bile rojene v Sloveniji in so vse življeneje
 preživele v Sloveniji. V. V., rojen v Sloveniji, ki je bila takrat del nekdanje SFRJ,15 je bil
 izbrisan iz RSP kot mladoleten. Za državljanstvo je zaprosil kmalu po pretečenem roku 40.
 člena zakona o državljanstvu, vendar je bila njegova vloga (po šest let trajajočem postopku)
 rešena negativno. V. V. so uradniki določili tri administrativne naslove, v resnici pa je imel
 vedno samo enega:
 Mojo vlogo za državljanstvo so zavrnili. Leta 1999 sem vložil vlogo za
 pridobitev stalnega bivanja po tistem zakonu [ZUSDDD]. Vizo za stalno bivanje
 sem dobil pred dvema tednoma (avgusta 2002, zahtevek je vložil 6. decembra
 1999). Na vizumu piše, da sem državljan Bosne in Hercegovine. Ampak nisem.
 To so mi povedali na bosanskem veleposlaništvu, ker sem hotel pridobiti vsaj
 njihov potni list, če že slovenskega nisem mogel. Nekdaj sem bil državljan
 Jugoslavije, tako kot vsi, zdaj pa nisem državljan nobene države. V evidencah
 me vodijo pod različnimi naslovi: prvi je naslov, na katerem je nekdaj živel oče,
 drugi je naslov, kjer je živela mama, in tretji je tisti, na katerem res živim v
 Kranju. Imam tri stalne naslove, v resnici pa živim samo na enem, na dveh nisem
 nikoli živel. Še sam ne vem, kje imam uradno stalno bivališče (posneto
 pričevanje, 28. 8. 2002).
 15 Pri tem naj opozorimo, da smo pravzaprav vsi prebivalci novih držav na območju nekdanje Jugoslavije
 privolili, da v razne obrazce vpisujemo kot državo rojstva sedanje mednarodno priznane države (denimo
 Slovenijo, Hrvaško itd.), kljub temu da v času naših rojstev teh držav ni bilo – v mednarodnem pravu je takrat
 obstajala izključno in samo SFRJ. Pravilno bi torej bilo v rubriko »država rojstva« vpisati SFRJ, kajti to je bila
 država, v kateri smo se rodili, česar pa državne administracije novih držav ne dovolijo.
 21
 Kar je še vzdrževalo ta birokratski stroj, da je tako deloval, sta njena lastni zagon in rutina
 (Bauman, ibid., 106). Ko se je začel uporabljati zakon o tujcih za izbrisane osebe, skupaj z
 varstvenim ukrepom odstranitve tujca z ozemlja Republike Slovenije, se je to kar nadaljevalo,
 vkljub odločbi ustavnega sodišča iz leta 1999, s katero je sodišče ugotovilo, da je bil izbris
 protiustaven, in naložilo, da se morajo nastale krivice popraviti.
 KOLEKTIVNO / JAVNO POZABLJANJE: »ZA NJIH JE SVET NASTAL LETA
 1991«
 V ozadju simbolnega ločevanja od nekdanje večnacionalne Jugoslavije, in z njim povezanega
 opravičevanja diskriminacije, je bil etnonacionalizem, ki se je ustvarjal in izražal tudi s
 »kolektivnim/javnim pozabljanjem«. Politiki, uradniki, mediji in sosedi so »pozabili«, kdo so
 (bili) ljudje, s katerimi so skupaj živeli in delali (še posebej so spremenili odnos do tistih, ki
 so bili nekoč zaposleni v JLA). Nanje je vplival javni, vladajoči spomin, ki nastaja na temelju
 družbeno konstruiranih procesov pozabljanja enih dogodkov in poudarjanju drugih (Zaviršek
 2000, 118). Ljudje, ki so jih izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, so prenahali biti
 sovaščani, sosedi, uslužbenci, spoštovani člani lokalnih skupnosti, v katerih so živeli ipd. –
 postali so Tujci. (Kot smo že zapisali, ne bi bilo problema, če bi uradno postali tujci s stalnim
 bivanjem – ampak so postali simbolni tujci brez dovoljenja za bivanje.) Prav to, da so postali
 Tujci, pa je omogočilo njihovo depersonalizacijo in dehumanizacijo, kar je bila očitno dovolj
 učinkovita podlaga za opravičevanje in racionalizacijo vseh nadaljnjih postopkov, s katerimi
 so kršili njihove človekove pravice, jih izključevali in jim povzročali trpljenje.
 S. M., nekdanji vojaški uslužbenec JLA, je pripovedoval o tem, da se je v vasi, kjer je živel s
 svojo družino in bil zaposlen v bližnji vojašnici, nekdaj počutil sprejetega in vključenega, tudi
 zaradi svoje zaposlitve. Kot zaposleni v JLA je imel možnost, da je organiziral projekte, v
 katerih je vojska prispevala h gradnji lokalne infrastrukture.
 Vedno sem bil zraven, kadar se je v vasi kaj dogajalo – ponavadi sem bil
 predsednik odbora ali sem imel kakšno drugo vlogo.
 Bil sem višji gasilski časnik, istočasno sem bil tajnik gasilskega društva, tajnik
 turističnega društva itd. Z mojo vojsko sem ogromno delal v vasi: zgradili smo
 plažo ob reki, kopali smo kanale za telefon, obnavljali vodovod itd., tako da sem
 dobil republiško priznanje OF, ki mi ga je vročil takratni predsednik izvršnega
 sveta RS. Bil sem zelo ponosen; čutil sem, da ljudje cenijo moje delo in da sem
 koristen član naše skupnosti (posneto pričevanje, 13. 6. 2002).
 22
 Po osamosvojitvi se je odnos do priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, še posebej
 tistih, ki so bili zaposleni v JLA, popolnoma spremenil. Nekdanje vojaške osebnosti so bile
 konstruirane v »javnega sovražnika«16. Njihovo (dolgoletno) sobivanje in soustvarjanje nista
 bili več pomembni: nova politična enota je svojo zgodovino, ki vsebuje tudi pozitivne
 izkušnje življenja v prejšnjem sistemu, »izbrisala« iz kolektivnega spomina. Slovenija se je
 tudi tako skušala distancirati od simbolnega, imaginarnega Balkana, ki je po padcu
 Berlinskega zidu začel postajti »grozeči«, nezaželeni Balkan.
 Doživel sem, da sem se hotel pozdraviti s človekom, pa se mi je izognil. Z
 nekaterimi smo se poznali 30 let, zdaj me pa ne poznajo več. Takrat, ko so me
 izgnali … tega nikoli ne pozabiš … Žena se je skoraj onesvestila, otroci so
 jokali. Vsi so vedeli, v Brežicah in Cerkljah, da sem izgnan, vsi sosedje, pa ni
 nihče nikamor pisal ali vprašal, zakaj. Lahko bi povedali, da so me poznali in
 da sem v redu človek, da nisem agresor.
 Zakaj so mi moji prijatelji, s katerimi smo si delili zadnji košček kruha, obrnili
 hrbet? Kaj sem naredil? Zakaj so se obrnili stran od mene? Niti pogledati me ni
 hotel nihče (posneto pričevanje, 13. 6. 2002).
 Ni bilo pomembno, ali so osebe, ki so bile leta 1992 izbrisane iz RSP, na plebiscitu podprle
 ustanovitev samostojne Slovenije, vlagale v invalidsko pokojninski in vojaški stanovanjski
 sklad, prispevale h gradnji infrastrukture Slovenije (nekdanja JLA je veliko prispevala h
 gradnji cest, železnic, vojaških vadbišč, polagala kable ipd.), plačevale samoprispevke za
 lokalne potrebe (gradnjo vrtcev, šol itd.), si tu ustvarile dom in družino itd. Vse to ni bilo
 pomembno zato, ker je obstajala težnja po pozabi, po izbrisu tega iz kolektivne zavesti,
 spomina. Darja Zaviršek je opozorila, da od številnih zgodovinskih dogodkov ostanejo
 »resnični« le tisti, ki jih nekdo pripoveduje, torej tisti, ki so del javnega diskurza oziroma
 16 Schmitt, ki je svojo teorijo političnega gradil na odnosu sovražnik – prijatelj, je zapisal, da nam sovražnika
 politično ni treba osebno sovražiti, zato ker gre za javnega in ne osebnega sovražnika: »Politični sovražnik ni
 nujno moralno zel ali estetsko grd … Je samo drugi, tujec, in za njegovo bistvo zadostuje, da je v nekem zelo
 intenzivnem smislu eksistencialno nekaj drugega in tujega, tako da so v ekstremnem primeru mogoči z njim
 konflikti …« (Schmitt 1932 [1994], 85). Seveda ni šlo za ljudi, ki bi bili »eksistencialno nekaj drugega in
 tujega«, ampak so bili za take narejeni s pomočjo različnih ukrepov in tehnik oblasti, medijev in ljudskega
 rasizma. Vse to pa je imelo opravičilo v etnonacionalistični gradnji nove države in ločevanju od namišljenega
 Balkana.
 23
 vladajočega pripovedovanja (master narrative) (Zaviršek 2000, 117–118). »Za javni spomin
 se je zgodilo samo tisto, o čemer se pripoveduje, torej tisto, kar ima prek vladajočih institucij
 dostop do prostora javnega.« Po drugi strani pa je javni spomin izpostavljen družbeno
 konstruiranim procesom pozabljanja (ibid. 118).17
 Nekdanji vojaški uslužbenci so bili, kot sem že omenila, konstruirani v »javnega sovražnika«;
 izbris iz RSP, kolikor se je v javnosti sploh omenjal, pa se je skušal prikazati kot nekaj, kar
 zadeva zgolj njih, ki so po definiciji postali sumljive osebe. Predstavljali naj bi »nevarnost za
 javni red, varnost in obrambo države« (3., dopolnjeni odstavek 40. člena zakona o
 državljanstvu RS). Naslednji odlomek pripovedi M. S. jasno pokaže nenadno spremembo
 odnosa znancev in uradnih oseb do ljudi, ki so jih spoznali za »javnega sovražnika«, in
 opustitev etične dileme pri urejanju statusa v novi državi.
 Takoj v ponedeljek sem se odšel prijavit na občino. Nisem vedel,, kakšen je bil
 moj status in kaj je treba urediti. Poznam ljudi, ki delajo na občini, ker sem delal
 blizu njih. Z načelnikom sva se videvala vsako jutro, tamle pri progi, jaz sem šel
 v kasarno, on pa na občino. Ko sem prišel na občino mi je zelo uradno dejal:
 »Kdo ste pa vi?« Nekoliko smešno je bilo to njegovo vprašanje, pa sem mu v šali
 odgovoril: »Gospod Niko, jaz sem okupator – M. S.« Rekel mi je, da bom pri
 referentki vse uredil. Izpolnil sem formularje in plačal takso. Uvrstila me je med
 tujce, kot da sem ravnokar prišel, ne pa, kot da sem v Sloveniji živel od leta
 1965. Osebno izkaznico sem moral pustiti pri njih in nikoli mi je niso vrnili
 (izdana je bila v Sloveniji, veljala je do leta 2001). Referentka mi je takrat
 povedala, da moram najprej zaprositi za dovoljenje za začasno bivanje. Zaprosil
 sem zanj in so me zavrnili. Na negativno odločbo sem se pritožil. Zaradi tistega
 njihovega neustavnega zakona [izbrisa iz RSP] sem naenkrat postal tujec, po
 17 V zvezi z izbrisom želijo vladajoče institucije v Sloveniji pozabiti vsaj dvoje. Prvič, da so prispevale h
 konstruiranju »javnega pozabljanja« kontinuitete s prejšnjo državo in zakoni, ki so veljali pred ustanovitvijo
 samostojne Slovenije (denimo status stalnega bivališča, vojaške pokojnine ipd.), drugič pa želijo pozabiti, da se
 je izbris sploh zgodil. To se je predvsem pokazalo pri sprejetju novele zakona o državljanstvu, ki v svojem 19.
 členu poskuša odpraviti nekatere posledice izbrisa, vendar tako, da ga hkrati že pozablja oziroma ga ne priznava
 kot protiustavni ukrep. Novela zakona vsebuje pravico, da lahko ljudje, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v
 Sloveniji prijavljeno stalno bivanje, pridobijo slovensko državljanstvo z veliko lažjimi pogoji kot drugi tujci,
 vendar pri tem niti z eno besedo ne omenja izbrisa niti ne omogoča priznavanja statusa stalnega bivanja za nazaj,
 od takrat, ko ga je ministrstvo za notranje zadeve nezakonito odvzelo.
 24
 tridesetih letih bivanja v Sloveniji. Vsi nadaljnji odgovori ministrstva in vlade so
 bili negativni (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
 Kljub nenehnim poskusom, ki trajajo deset let, M. S. do danes ni uspelo legalizirati njegovega
 bivanja v RS; nabral pa je približno pol metra visok kup papirjev: odločb, pritožb in druge
 »korespondence« s sodnimi in izvršilnimi oblastmi.
 M. S., ki ga je nova slovenska oblast oropala pravice do bivanja na ozemlju Republike
 Slovenije, pravice do zaslužene pokojnine, pravice do odkupa vojaškega stanovanja, ter ga za
 več let izgnala iz Slovenije, je svoje razmišljanje o funkcioniranju in »pozabljanju« nove
 države povzel v odlomku:
 Zanje [slovensko oblast] je svet nastal leta 1991, nobenega zakona od prej ne
 priznavajo. Ničesar se ne spomnijo od prej. Pijani so od državnosti. Lahko me
 sovražijo, kolikor hočejo, ampak – to naj bi bila vendar pravna država! (posneto
 pričevanje, 24. 7. 2002).
 25
 VPRAŠANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC IN RANLJIVOST NEDRŽAVLJANOV
 Leta 2001 so mi državljanstvo vrnili.18 Zdaj sem popolnoma drug človek.
 Policaji me ne mučijo več. Kadar me ustavijo, jim dam dokumente: pogledajo
 jih, se zahvalijo in me izpustijo. Prej so me zmerjali s četnikom, lahko so me
 pretepli, zdaj ne rečejo nič. Vedeli so, da sem bil brez papirjev in srbske
 nacionalnosti – zaradi tega so z mano lahko počeli, kar se jim je zljubilo
 (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 Izbrisani so se znašli v položaju, ko so že samo s svojim obstojem in bivanjem na ozemlju
 Republike Slovenije prekršili zakon. Zaradi tega so bili lahko kaznovani z denarno kaznijo in
 z »varnostnim ukrepom odstranitve tujca iz RS« (zakon o tujcih, 50. člen, »prisilna
 odstranitev tujca«). Nekatere je policija, da bi jih odstranila iz države, zaprla v enega od
 centrov za tujce.19 Z drugimi besedami, izbrisanim se je lahko zgodilo, da jih je policija
 zaprla20, ne da bi sploh storili kakršno koli kriminalno dejanje. Eden od intervjuvancev, V. P.,
 se je izrazil: »Ubili so nas kot imetnike pravic. Če ljudje, ki živijo tukaj, pravno ne obstajajo,
 se jim lahko zgodi marsikaj.« Hannah Arendt21 je zapisala, da nacionalna država ne more
 obstajati, kadar je princip enakosti pred zakonom enkrat uničen: »Brez te pravne enakosti, ki
 je originalno nadomestila starejše zakone in fevdalni red, nacija razpade v anarhično maso
 nad- in podprivilegiranih individuumov.« (Arendt 1979 [1948], 290.) Nezmožnost, da bi
 obravnavali vse posameznike in posameznice kot pravne osebe (ki bi imele status
 državljanov, tujcev z začasnim ali stalnim bivanjem) predstavlja nevarnost, ki se skriva v tem,
 18 M. B. je leta 1992 dobil državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Leta 1993 so mu ga odvzeli in ga
 avtomatično izbrisali tudi iz RSP. V odločbi o odvzemu državljanstva so navedli, da so izvedli revizijo postopka
 in da je odvzem dokončen. Odločitev vrhovnega sodišča iz leta 1994, da mu mora ministrstvo za notranje zadeve
 državljanstvo vrniti, ni bila spoštovana. Državljanstvo so mu vrnili šele na zahtevo ustavnega sodišča.
 19 Mnogim je policija izdala sklep, na podlagi katerega so jim dovolili živeti na njihovih domovih z zahtevo, da
 morajo sprožiti postopek za legalizacijo bivanja v RS. To je pomenilo, da so se morali vsak mesec javiti na
 lokalni policijski postaji. Ukrep je mogoče razumeti kot poskus kriminalizacije te skupine ljudi.
 20 Uradna formulacija tega zapiranja je zajeta v 57. členu (»strožji policijski nadzor«) in se glasi: »Strožji
 policijski nadzor pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra. « (Zakon o tujcih, 57. člen, tretji
 odstavek.) Zelo podobno formulacijo navaja novela zakona o tujcih iz leta 2002: »Strožji policijski nadzor
 pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra.« (48. člen Zakona o
 spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, Ur. l. RS 87/2002.)
 21 V svoji kritični analizi moderne nacionalne države je Hannah Arendt izhajala tudi iz primerov novih
 nacionalnih držav pred prvo svetovno vojno in po njej, ki v državljanstvo niso vključile pripadnikov novih
 etničnih manjšin.
 26
 da za to skupino ljudi postane pristojna policija in tako zapadejo pod policijski režim. To pa je
 lahko prvi korak na poti k popolni dominaciji, to je položaju, v katerem je delovanje
 (zavzemanje za pravice in možnosti, da te v javnem prostoru »slišijo«) onemogočeno. O
 popolni dominaciji lahko govorimo takrat, ko ima država v obliki birokracije in policije
 neposredno oblast nad ljudmi (njihovimi življenji in telesi). Izbris je ustvaril razmere, da so
 ljudje že s tem, ker so bili na ozemlju Slovenije, kršili zakon, za take primere pa je pristojna
 policija. V sociologiji policije je znano, da pod policijski režim hitro zapadejo tiste kategorije
 ljudi, za katere je značilno, da jim v pomembnih institucijah družbe in države primanjkuje
 moči. Neka skupina postane področje policije (police property) takrat, ko vladajoče elite
 prepustijo probleme te skupine policiji (Lee 1981 v Neocleus 2000, 81–82). Policijski režim
 učinkuje kot onemogočanje delovanja (vita activa), kot smo omenili, simbolno pa lahko
 rečemo, da je v takem kontekstu policija varuhinja državljanskih statusov.
 Izničenje principov pravne države in enakosti pred zakonom se kaže tudi v tem, da je bil
 izbris arbitrarni ukrep: niti širša javnost niti prizadeti niso vnaprej vedeli, kakšna pravila in
 zakoni bodo doleteli to skupino ljudi. Prav nasprotno, Slovenija je leta 1991 sprejela izjavo o
 dobrih namenih (glej raziskovalno poročilo Jasminke Dedić v tej publikaciji). Celo takrat, ko
 se je izbris iz RSP že zgodil, torej 26. 2.1992, nismo vedeli zanj niti širša javnost niti
 prizadeti. Ta arbitrarni ukrep kaže na arbitrarnost celotnega sistema. V odstotkih gledano je
 izbris prizadel veliko število ljudi; približno en odstotek prebivalstva Slovenije, torej je bil iz
 RSP izbrisan vsak stoti prebivalec.
 Policijska prevlada nad izbrisanimi ne pomeni, da je policija dosledno izvajala svoja
 pooblastila nad vsemi izbrisanimi posamezniki in posameznicami, ampak grožnjo oziroma
 zavedanje izbrisanih o tem, da se v trenutku lahko znajdejo v policijski obravnavi in da v
 Sloveniji ni nobene institucije, ki bi jih lahko zaščitila. V postopkih odstranjevanja iz države
 pa je policija kršila njihove pravice predvsem do družinskega življenja, osebne varnosti in
 dostojanstva.
 M. M., ki je bil rojen v Sloveniji, vendar ni imel slovenskega imena, se je pred samovoljo in
 nadlegovanjem policije hotel zaščititi ta
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 08 Maj 2009 12:16    Naslov sporočila: NADLJEVANJE |   |   
				| 
 |  
				| M. M., ki je bil rojen v Sloveniji, vendar ni imel slovenskega imena, se je pred samovoljo in nadlegovanjem policije hotel zaščititi tako, da si je spremenil ime in priimek, vendar to ni
 pomagalo, ker mu je bila leta 1994 zaradi prestajanja zaporne kazni zavrnjena prošnja za
 državljanstvo (po 40. členu zakona o državljanstvu). Po spremembi imena ga niso več
 27
 nadlegovali zaradi njegovega imena; nadlegovali so ga zato, ker zaradi izbrisa iz RSP ni imel
 nobenega dokumenta, s katerim bi se lahko izkazal:
 Potrebujem neki dokument, da se izkažem kot oseba, kdo sem, kaj sem. Če nimaš
 nobenega dokumenta, se ti lahko zgodi karkoli. Preden policaju obrazložim svoj
 položaj… Ničesar ne morem delati legalno, nobene firme ne morem odpreti na
 svoje ime.
 Boli me, da vse življenje živim v Sloveniji, pa nimam državljanstva. Najbolj me
 je bolelo, ko me niso hoteli vpisati kot očeta mojega otroka. Tudi mojo mamo
 boli, da nimam državljanstvo. Včasih reče: tri otroke sem rodila, dva imam,
 tretjega pa ne. Večkrat sem od policije slišal: »Poberi svoje stvari in izgini v
 Bosno.« Ne morem vsakokrat vsakemu policaju razlagati, kako je z mojim
 statusom, da imam vloženo vlogo za državljanstvo, da imam slovensko vozniško
 dovoljenje, potnega lista pa ne itd. Rekli so mi tudi, da imam srečo, da me ne
 peljejo na mejo in me pošljejo dol. Kam bi me pravzaprav poslali? To v človeku
 zbuja jezo, sovraštvo (posneto pričevanje, 28. 8. 2002).
 M. B. je doživel, kako je policija zaščitila samo sebe pred pritožbo in s tem še utrdila svojo
 premoč in oblast (nad izbrisanimi):
 Zgodilo se je, da sem se prišel na policijo pritožit, ker me je pretepel policaj. Dal
 sem izjavo o tem, kaj se je zgodilo. Rekli so mi, da moram počakati, da bo prišel
 policaj, ki je pristojen za to področje. Čakal sem toliko časa, da je prišel v
 službo in stopil predme polica,j zoper katerega sem se prišel pritožit (posneto
 pričevanje, 26. 6. 2002).
 Z drugimi besedami, škoda, ki so jo utrpeli izbrisan,i ni samo njihova osebna škoda, ampak
 tudi škoda za ves pravni sistem in za druge javne institucije, ki bi morale biti podrejene
 načelom pravičnosti, pravne enakosti, pravne varnosti itd. Škoda, ki je bila storjena pravnemu
 redu, se kaže v večletnem izvajanju protiustavnega ukrepa izbrisa ter pristojnosti policije za
 skupino ljudi, ki ni povezana s kriminalnimi dejavnostmi, ampak z dejstvom, da jo je država
 oropala vseh pravic.22
 22 Zgodovinsko gledano je bila policija v tridesetih letih v zahodni Evropi prvič pooblaščena za delovanje z
 ljudmi, ki so izgubili zaščito države, v kateri so živeli. Značilno za takratno delovanje policije na tem področju je
 bilo, da ni zgolj izvajala zakona, ampak je postala neodvisna od vlade in ministrstev (Arendt 1979 [1948], 287).
 28
 M. B., ki so mu leta 1993 pridobljeno državljanstvo protiustavno odvzeli, se je spomnil velike
 vloge policije na Koroškem:
 Na Ravnah so delali racije. Na domovih, po cestah. Če nisi odprl vrat, so jih
 razbili. Med seboj smo se obveščali, če je kdo kaj zvedel. Če so na primer prišli po
 T. D. in še koga, sem lahko pričakoval, da bodo prišli tudi pome. Zgodilo se je, da
 sem spal pod mostom, da bi se izognil policijskemu matretiranju in izgonu
 (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 »Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv!«
 Policija je imela nad prebivalci brez papirjev (torej izbrisanimi) veliko zakonskih pooblastil in
 pollegalnih možnosti za ustrahovanje in nadzor. Denimo bivanje pod strožjim policijskim
 nadzorom v centru za tujce lahko odredi kar policija. Strožji policijski nadzor pomeni
 omejitev svobode gibanja23 na prostore centra (57. člen zakona o tujcih). V razlagi tega člena
 zakona piše, da mora policija »tak ukrep sprejeti, če sumi, da se skuša tujec izogniti temu, da
 bi zapustil državo« (Rakočevič 1999, 140).24 Torej, gre za preventivni ukrep (protectiv
 custody). Center za tujce lahko po Goffmanovi klasifikaciji totalnih institucij uvrstimo v
 skupino ustanov »za zavarovanje skupnosti pred nekaterimi nevarnostmi« (Goffman 1961 v
 Flaker 1998, 19). Zapiranje izbrisanih v center za tujce jih je simbolno označilo za
 potencialno nevarne.
 B. R., ki se je v Slovenijo preselila v začetku osemdesetih let in je bila do osamosvojitve
 Slovenije zaposlena v tekstilni tovarni, je izvedela, da nima več pravne podlage za bivanje v
 Sloveniji, ko so prišli ponjo na dom policaji. To je bilo leta 1994. Z B. R. sem se pogovarjala
 v začetku leta 2002, ko je še vedno živela v centru za tujce.
 Nekega dne je pri meni na vratih pozvonila policija. Bilo je čudno, ko sem
 zagledala policaje na vratih. Nisem vedela, zakaj so prišli, saj nisem nič naredila,
 ničesar ukradla, nikomur nič žalega storila …
 23 Dejansko ne gre samo za omejitev svobode gibanja, ampak tudi za odvzem osebne svobode.
 24 Novela zakona o tujcih iz leta 2002 definira razloge za strožji policijski nadzor podobno: »Bivanje pod
 strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, če: - obstaja sum, da se bo skušal tujec prisilni
 odstranitvi izogniti, oziroma se je takemu ukrepu že izognil; - to terjajo razlogi javnega reda, varnosti države ali
 mednarodnih odnosov …« (48. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, Ur. l. RS 87/2002.)
 29
 Pripeljali so me v ta dom [center za tujce, takrat še »prehodni dom«], v neko
 sobo in tako sem ostala v njej. Ko sem prišla prvič [leta 1994], se mi je zdelo
 zelo neobičajno. Jokala sem. Mislila sem si: pripeljali so me v neki zapor
 (posneto pričevanje, 11. 2. 2002).
 N. D., pripadnik romske skupnosti iz Ljubljane, ki so ga leta 1992 prav tako izbrisali iz RSP
 in ki do leta 2002, ko sem se z njim pogovarajala, še ni pridobil dovoljenja za bivanje, čeprav
 si za to močno prizadeva že leta, je povedal:
 Težko je, če si brez dokumentov. Šel sem delat. Delam s starim železom. Policija
 me je zaustavila in zahtevala, da pokažem dokumente. Rekli so mi, da nimam niti
 bivalnega vizuma niti delovnega dovoljenja, samo potrdilo o vlogi za
 državljanstvo pa da ne velja in da moram z njimi na policijsko postajo.
 Spraševali so me in na vse sem odgovoril. Zastavljali so mi vprašanja, na katera
 so že poznali odgovore. Naredili so po svoje – moral sem v Viator25. Poglejte,
 jaz sem odrasel človek, 33 let imam. Ko pa se, na primer, vozim po cesti z avtom
 in zagledam policaje, se jih ustrašim. Pa tudi, če sem stoodstotno pošten. Bojim
 se, da me ne bi ustavili, ugotovili, da nimam državljanstva, in poslali v Bosno ali
 v Viator ali pa držali pet ur na policijski postaji. Tudi če sem z otrokom, se mi
 lahko zgodi isto. Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv (posneto pričevanje, 9. 8.
 2002).
 Zgornja odlomka iz intervjujev govorita o nastajanju nenavadnega vrednostnega sistema
 (»Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv!«) Za izbrisane torej ne velja običajni pravni red: njih
 so lahko »kaznovali« (zaprli, izgnali, naložili plačilo denarne kazni ali odpeljali na policijsko
 postajo na zaslišanje), ne da bi storili kaznivo dejanje. Kazen jih je doletela samo zato, ker so
 se znašli v položaju, ki ga je ustvarila oblast sama in na katero niso imeli vpliva. Čeprav so
 prav vladajoče institucije ustvarile »pravne frike«, osebe brez državljanstva ali stalnega
 bivanja, pa te iste institucije niso »prenesle« ljudi brez papirjev na svojem ozemlju. Policijsko
 izpraševanje N. D. zato ni imelo namena pridobivati informacije, ampak ohranjati in izvajati
 dominacijo nad ljudmi brez dokumentov, med njimi izbrisanimi iz RSP. Spraševanje ni bilo
 namenjeno pridobivanju informacij, saj so policaji zastavljali »vprašanja, na katera so že
 25 Center za tujce, ki je sorazmerno mlada institucija, so nekateri sogovorniki imenovali kar Viator, ki je v resnici
 sosednja stavba, vendar starejša in predvsem neomadeževana s stigmo, ki jo nosi tako center za tujce, kakor tudi
 sama beseda »tujec« v povezavi z njim.
 30
 poznali odgovore«. Kot je opozorila Silke Bercht, pridobivanje informacij v takih primerih
 služi zgolj za opravičilo ali pretvezo za policijsko mučenje, ki ima namen zlomiti človekovo
 osebnost in širiti simbolno sporočilo, ki ga ima to dejanje (to je policijsko izpraševanje) na
 neko skupnost, v tem primeru romsko skupnost (Bercht 2003). Berchtova je opozorila, da je
 lahko že sámo zasliševanje sredstvo mučenja. Zasliševanje lahko daje mučenju navidezno
 legitimnost in ustvarja fikcijo o tem, da naj bi bila krutost zgolj pomožno sredstvo resnice in
 da naj bi bila žrtev konec koncev sama odgovorna za vse, kar se ji dogaja (Sofsky 2001 v
 Bercht 2003).
 »Če bi bil takrat [v osamosvojitveni vojni] koga ubil, bi bil do zdaj kazen že odsedel in
 bil svoboden«
 Arendtova je opozorila, da se je v državah, kjer je prišlo do takih anomalij v pravnem redu,
 celotna hierarhija vrednot obrnila na glavo. Kot merilo, po katerem bi lahko ugotovili, ali je
 bil nekdo izrinjen iz odsega splošnega zakona26, je Hannah Arendt predlagala vprašanje, ali bi
 neka oseba imela korist od izvršitve kriminalnega dejanja. Če bi denimo neka mala tatvina
 izboljšala njen pravni položaj vsaj začasno, smo lahko prepričani, da gre v njenem primeru za
 temeljno pomanjkanje varovanja človekovih pravic. Enega od nekdanjih vojaških časnikov
 JLA, M. A.-ja je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 »kaznovalo« z odvzemom
 državljanstva in izbrisom iz RSP brez ugotovitvenega postopka in obsodbe na kaznivo
 dejanje. Kaznovali so ga tudi tako, da so ga izgnali in da mu pet let niso dovolili, da bi se
 vrnil v Slovenijo, na svoj edini dom. V položaju zunaj dosega splošnega zakona mu država ni
 omogočila niti brezplačnega odvetnika niti ga nihče ni hotel poslušati – kot bi poslušali osebo,
 ki je storila kaznivo dejanje in bi bila v preiskovalnem postopku. M. A. ni bil kaznovan kot
 običajni storilci kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku, ampak je z odločitvijo ministrstva
 prenehal obstajati kot pravna oseba v Sloveniji (čeprav ima vse svoje premoženje, zasluženo
 pokojnino, svoj dom in družino tukaj). M. A., ki je prepričan, da bi bilo zanj bolje, če bi storil
 hujše kriminalno dejanje, kot pa da je bil izbrisan in s tem izrinjen iz dosega splošnega
 zakona, se spominja:
 Najhuje od vsega je bilo, da nisem mogel uporabljati pravnih sredstev za svojo
 obrambo. To je največji greh tistih, ki so nas izbrisali. Nisem imel možnosti za
 26 Termin »splošni zakoni« je mišljen kot nasprotje posebnega, izrednega zakona, ki velja v posebnih, izjemnih
 razmerah. Eden takih zakonov je zakon o tujcih, ki velja samo za nedržavljane. Značilnost izrednih razmer, ki so
 pravno utemeljene v instituciji izrednih razmer, je, da lahko na zakoniti način odpravijo nekatere temeljne
 človekove pravice (Agamben 1998).
 31
 boj z njimi, politični boj, seveda; da se borim z rokami in puško, za to so mi dali
 možnost. Nisem neumen, da bi ubijal, streljal. Če bi bil takrat [leta 1991 v
 osamosvojitveni vojni] streljal in koga ubil, bi bil dobil 10 let zapora. Do zdaj bi
 bil kazen že odsedel ini bil svoboden … Storili so vse, da bi iz mene naredili
 sovražnika … Kaznovali so me tudi tako, da mi pet let niso dovolili, da bi stopil v
 državo. Kot tujec bi imel pravico, da pridem v državo in da v njej živim … To
 vam pripovedujem kot zgodbo, ki se je zgodila nekomu drugemu, ne meni. Ne
 morem verjeti, da se je vse to zares zgodilo. V tistem prehodnem obdobju
 spreminjanja sistema, v začetku devetdesetih, sem verjel, da bo ta prehod
 demokratičen. Borili smo se za pravno državo, kjer bi imel vsakdo pravico reči
 to, kar misli, borili smo se za moč argumenta, ne pa za argument sile – meč
 države in da bom jaz postal »niko i ništa«. Njihova dejanja so bila drugačna od
 njihovih besed (posneto pričevanje, 20. 6. 2002).
 Hannah Arendt je opozorila: če bi bila oseba brez državljanstva kriminalec, ne bi bila
 obravnavana slabše od drugih kriminalcev; če bi te osebe (apatridi, izbrisani) storile kakšno
 kaznivo dejanje, bi bile deležne enake obravnave kot drugi. S storitvijo kaznivega dejanja bi
 si izbrisani posameznik prislužil pravice, ki pripadajo osebam v kazenskem postopku: v roke
 bi dobil odločbo o storjenem kaznivem dejanju, na katero bi se lahko pritožil, vedel bi, česa je
 obdolžen in kakšna kazen sledi nekemu kaznivemu dejanju. Iz »anomalije«, ki jo zakon ni
 predvidel (izbrisani), bi postal »anomalija, ki jo je zakon predvidel« (kriminalec). Tako pa
 niso vedeli, čemu jih država »kaznuje«, kaj vse se jim lahko pripeti v tem času, kako dolgo bo
 to »kaznovanje« trajalo in na podlagi česa in komu naj se pritožijo.
 Primer policijskega mučenja in poskus izgona iz države
 R. N. se je v Slovenijo preselil leta 1984. Leta 1991 je vložil zahtevo za državljanstvo.
 Odgovora ni dobil – niti pozitivnega niti negativnega. Iz RSP je bil izbrisan kot vsi, ki niso
 pridobili slovenskega državljanstva. S pomočjo socialne delavke na zavodu za duševno in
 živčno bolne, kjer je nekaj let živel, si je pridobil dovoljenje za začasno bivanje, ki ga je
 vsako leto podaljševal. R. N. je leta 1999 pretrpel policijsko nasilje: kaznivo dejanje iz
 sovraštva (hate crime). Darja Zaviršek je zapisala, da je značilnost kaznivega dejanja iz
 sovraštva ta, da ni uperjeno le zgolj proti osebi kot individuumu, temveč proti nekomu, ki že
 uteleša simbol nečesa, kar predstavlja »drugo«, nezaželeno, in ga je zato treba uničiti in
 32
 zavreči. Viktimizacija osebe je v takih primerih manj vezana na določeni subjekt; v ospredju
 je sporočilo, ki govori o tem, kaj je v družbi zaželeno in kaj zavrnjeno (Zaviršek 2003).
 Prekršek, ki naj bi ga bil R. N. zagrešil in zaradi katerega ga je policaj lahko kaznoval, je bil,
 da ni imel urejenih dokumentov (dovoljenje za začasno bivanje mu je poteklo). Policaj je
 prekoračil svoja pooblastila, ker je v R. N. videl tujca brez državljanstva, muslimana,
 moškega z dolgimi lasmi, skratka kulturno Drugega. Njegovo telo je postalo »rasizirano telo«,
 telo na katerega je pripet rasistični imaginarij. Navajamo nekoliko daljši odlomek pripovedi
 R. N., kajti gre za simptomatični primer kršenja človekovih pravic povezanih z izbrisom.
 Odlomek ponazarja izvajanje zakonitega ukrepa policije in sodnika za prekrške zaradi
 nelegalnega bivanja osebe na ozemlju Republike Slovenije, to je odstranitev tujca iz države.
 Na koncu daje zgodba vpogled tudi v neučinkovitost pritožbenih postopkov zaradi kršenja
 pravic. R. N. se je spominjal:
 Leta 1992 sem zaprosil za slovensko državljanstvo po vseh pravilih, vendar nisem
 dobil nobenega odgovora. Socialna delavka (v zavodu za duševno in živčno bolne,
 kjer sem živel zaradi težav z duševnim zdravjem) mi je zagotovila, da
 državljanstva zagotovo ne bom dobil in mi je pomagala pridobiti bosanski potni
 list in dovoljenje za začasno bivanje. Leta 1999 mi je bosanski potni list potekel in
 bilo mi je zares že dovolj negotovosti. Odločil sem se, da moram na vsak način
 dobiti pozitiven ali negativen odgovor na svojo vlogo za državljanstvo. Ko sem
 klical na Beethovnovo, sektor za naturalizacijo, sem vztrajal, da uradnica pogleda
 v računalnik in ugotovi, kakšen je moj status. Našla me je in mi poslala vabilo za
 pogovor v zvezi s podelitvijo državljanstva. Uradna oseba mi je zagotovila, da
 bom stoodstotno postal slovenski državljan in da nima smisla, da bi podaljšal
 bosanski potni list, kajti dobil bom slovenskega. Teden dni kasneje, 14. septembra
 1999, mi je po telefonu sporočila, da ima v rokah mojo odločbo o državljanstvu in
 da mi jo bodo poslali po pošti.
 Kot tujec sem vedno nosil s sabo potrdilo o začasnem bivanju. Takrat, ko sem
 uradno že postal slovenski državljan, 15. 9. 1999, sem šel k okulistu. Srečal sem
 dolgoletnega prijatelja iz Celja. Povedal sem mu veselo novico, da sem postal
 slovenski državljan in šla sva na pivo. Tisto popoldne sta me legitimirala dva
 policaja. Izročil sem jima listek o bivalnem vizumu in povedal, da sem dan pred
 tem postal slovenski državljan. Dal sem jima tudi bosanski potni list, ki je sicer že
 potekel. Policaj je rekel, da sem naredil prekršek. Prosil sem ga, naj pokliče na
 33
 MNZ in se pozanima o mojem statusu. Bil je uradni dan, sreda ob pol dveh
 popoldne, vendar tega ni storil. Policaj je vztrajal, da sem storil zelo velik
 prekršek in moral sem z njima. Šli smo mimo lokala, kjer je sedel prijatelj in
 pomahal sem mu. Policajem je povedal, da sva ravnokar govorila o tem, da sem
 postal slovenski državljan. Policaj je rekel, da me peljejo k sodniku za prekrške.
 Prijatelj je rekel, da bi me rad spremljal. Eden od policajev se je obnašal zelo
 sovražno do mene, zato ker je videl, da imam bosansko ime, da sem musliman.
 Drugi je bil ves čas tiho. Najprej sta me peljala na policijsko postajo Center. Tam
 sem čakal približno pol ure. Dali so me v posebno sobo. Potem smo šli k sodniku
 za prekrške. Prijatelj je šel povsod z mano.
 Ta policaj, ki je vodil vso zadevo, je najprej sam stopil k sodniku za prekrške.
 Mene je zunaj pazil drugi, mirni policaj. Čez deset minut so me poklicali noter in
 na mizi sem zagledal položnico. Razveselil sem se, misleč, da bom samo plačal
 neko kazen – sicer nisem vedel, za kaj – in da me bodo spustili. Sodniku sem dal
 roko in mu začel zatrjevati: »Saj bom plačal, saj bom plačal…« Šli smo ven iz
 zgradbe, policaja sta tesno hodila ob meni, vsakega sem imel na eni strani, pa
 nisem vedel, zakaj. Ko smo stopili na ulico, ju je prijatelj vprašal: »Kaj vama pa
 je? Zakaj ga ne izpustita?« Ta, ki me je sovražil in je pod roko nosil vse moje
 papirje, je odgovoril: »On nič ne ve. Dobil je izgon iz države v spremstvu
 policije.« Tega mi sploh ni povedal sodnik za prekrške, ampak šele policaj na
 ulici, oziroma sploh ne meni, ampak mojemu prijatelju. Ko sem to slišal, takrat
 smo šli ravno mimo nekega lokala, kjer so imeli mize zunaj, sem se odtrgal od
 njiju, zgrabil kozarec za pivo z bližnje mize in se z njim udaril po glavi. Oba sta
 skočila name in me podrla na tla. Eden mi je sedel na vrat. Kričal sem, naj me
 izpustijo. Skoraj me je zadušil. Kri je brizgala okoli. Noge sta mi vklenila v lisice.
 Po hrbtu sem imel rane od tega, ker je ta policaj sedel in skakal po meni. Prijatelj
 je takrat zbežal stran. (Kasneje sem izvedel, da je obvestil mojo socialno delavko27
 o dogodku in potem je ona vso noč klicala na policijsko postajo, da bi izvedela,
 kje sem in kaj se dogaja z mano. Nobenih informacij ji niso dali, zato je takoj
 zjutraj klicala na MNZ, oddelek za naturalizacijo.)
 27 To je bila socialna delavka iz stanovanjske skupnosti Altra, kjer zdaj stanuje R. N.
 34
 Policaja sta poklicala okrepitev. Prišla je marica in vsega krvavega so me vrgli
 noter. Mislil sem, da me bodo ubili. Govoril sem: »Pustite me!« zelo na glas.
 Odpeljali so me na policijsko postajo. Tam so me tepli. Eden me je udaril v
 glavo … Bil sem vklenjen v lisice, roke in noge. Izživljali so se na meni. Postavili
 so me pokonci in mi rekli: »Ajde, zdaj pa hodi.« Nisem mogel hoditi v lisicah.
 Padel sem.
 Ne vem, koliko časa je preteklo. Bila je že noč. Peljali so me na polikliniko. V
 lisicah, krvavega, so me dali na voziček in me peljali po bolnišnici. Videti sem bil
 kot kriminalec. Ko sem prišel v ambulanto, so me polegli na posteljo. Obe nogi in
 eno roko sem imel v lisicah, ranjeno roko pa sta mi držala dva policaja. Zdravnik
 me je šival. Eden od policajev mu je rekel: »Pazite, da vas ne ugrizne,« zdravnik
 pa: »Ah, džanki…« Od stekla sem imel prerezano kito. Operirali so me. Kasneje
 sem imel na tem mestu še eno operacijo.
 Zunaj me je tisti policaj, ki je vse to opvzročil, vprašal: »Če obljubiš, da boš
 miren, ti bom snel lisice, da boš lahko pokadil cigareto.« Cigareto sem takrat res
 potreboval. »Obljubim,« sem rekel. Dal mi je cigareto, prižgal sem jo in potegnil
 en dim. Naenkrat mi jo je izbil iz roke in zakričal: »Ali si znorel, pička ti
 materna?«
 Takega, brez kakršnih koli tablet proti bolečinam, so me vrgli v marico.
 Iz kliničnega centra so me peljali na policijo in me vrgli v neko celico. Mislil sem,
 da bo nekdo prišel in me ubil. Verjetno je minila kakšna ura ali več, dokler niso
 prišli trije policaji. Eden od njih je imel več činov, verjetno je bil komandir
 postaje. Razveselil sem se, da bom končno lahko povedal, da je bil nesporazum in
 da me bo kdo razumel. Nihče me ni hotel poslušati. Rekli so, da me bodo
 odpeljali. »Kam pa?« »Boste videli.« Povedal sem jim, da sem uporabnik
 psihiatrije in če mi lahko dajo kakšne tablete za pomiritev. Odgovoril mi je: »Mi
 nismo psihiatri, mi smo policisti.« Odpeljali so me.
 Vodili so me po neki kleti, prišli smo do vrat. Prižgali so luč. To je bila klet
 azilnega doma. Doli je bil črno-beli svet. Ljudje so spali po tleh. Jaz sem bil ves
 krvav. Bilo mi je grozno, pomislil sem, da v Bosni nimam kam iti …hodil sem gor
 35
 in dol kot duh. Neki kosovski Albanec, ki je bil tam, me je tolažil. Tam je bil že
 mesec dni. Dal mi je cigarete in se pogovarjal z mano. Tudi drugi so me tolažili.
 Neki Bosanec je rekel, da je 25 let delal v Sloveniji v nekem podjetju, ima hčerko,
 z ženo pa sta se ločila in takrat se je preselil v samski dom. Verjetno si ni
 podaljšal dovoljenja za bivanje. Policaji to lahko odkrijejo z računalnikom in
 potem jih lovijo. Zjutraj so prišli po nekatere in jih odpeljali.
 Zjutraj je prišel pome neki paznik [inšpektor]. Dal mi je moj potni list in mi rekel:
 »Izvolite, svobodni ste, gospod N.« »Aha, svoboden, sem. Komu pa naj se pritožim
 za vse to, kar sem preživel?« »Zakaj pa?« se je začudil.
 Kasneje sem izvedel, da je Altrina socialna delavka zjutraj poklicala na MNZ,
 oddelek za državljanstva, jim povedala, kaj se je zgodilo in potem so oni v azilni
 dom po faksu poslali mojo odločbo o državljanstvu. Potem so me takoj izpustili.
 Kasneje sem se pritožil pri varuhu človekovih pravic. Povabili so me na pogovor.
 Vprašali so me, zakaj sem si sploh pridobil dovoljenje za bivanje. Kdo mi je sploh
 rekel, naj si pridobim dovoljenje za bivanje. Bil sem zelo jezen, izpadlo je, kot da
 sem sam kriv za vse. Rekli so mi, da sem že takrat, leta 1992, postal slovenski
 državljan, kajti vlogo sem oddal po vseh pravilih in izpolnjeval vse pogoje.
 Uradni pisni odgovor Bizjaka je bil, rečeno na kratko, da se mi v prihodnje kaj
 takega ne bo več pripetilo.
 V časopisu, v črni kroniki Dela, pa so ta dogodek cinično zabeležili pod
 naslovom: »Noče domov.«
 Dan po tem dogodku sem dobil odločbo o državljanstvu in odšel v psihiatrično
 bolnišnico. Bil sem popolnoma iz sebe. Pol leta sem potreboval, da sem prišel k
 sebi (posneto pričevanje, 6. 8. 2002).
 36
 Ta primer (kakor tudi drugi primeri policijskega nasilja nad izbrisanimi ter izgonov iz države)
 kaže na nasilje, ki je povezano in definira kulturnega Drugega.28 Zakon o tujcih je deloval kot
 racionalizacija in opravičilo za policijsko agresijo. Država si je v svojih pravnih inkarnacijah
 prizadevala normalizirati nasilje nad kulturnim Drugim tako, da je skrivno, posredno
 podpirala policijsko nasilje. Podpirala ga je različno: s samim izbrisom, z izvajanjem zakona
 o tujcih, ki za prekršek nelegalnega bivanja, ki ga je v tem primeru država sama ustvarila,
 predpisuje izgon, z neučinkovitostjo pritožbenih postopkov ter z dolgoletno brezbrižnostjo do
 tega problema. Svojo odgovornost za nasilje je policija uspešno skrila za pravne procedure,
 državni formalizem in sklicevanje na zakonodajo.
 S pomočjo policijske »obravnave« (agresije) je bil R. N. interpeliran v kulturnega Drugega,
 konstruiran v animalno telo, balkansko telo, ki je primitivno, krvavo, neracionalno, agresivno,
 necivilizirano. Policaj je zdravniku na urgenci, ki je R. N. šival prerezano kito, dejal: »Pazite,
 da vas ne ugrizne.« Policijsko nasilje je bilo, kot že rečeno, racionalizirano s tem, ko je policaj
 odkril, da je R. N. v »velikem prekršku« in to je potrdil tudi sodnik za prekrške.
 V celotni epizodi implementacije zakona o tujcih, od prve legitimacije do privedbe pred
 sodnika za prekrške, obiska bolnišnice in vrnitve na policijsko postajo, zavzema posebno
 mesto sovražni odnos enega od policajev do R. N. Telo R. N. je v tem odnosu, ki ga
 razumemo kot značilni primer zatiranja kulturnega Drugega, postalo objekt popolne
 dominacije: porazdelitev moči je bila nedvoumna: mučitelj je imel vse možnosti, žrtev pa
 nobene (Bercht 2003). Silke Bercht vidi natanko v tem bistvo mučenja: kot preračunljivo
 krutost, ki se izvaja z namenom zlomiti osnovno zaupanje in voljo človeka ter trajno
 poškodovati njegovo osebnost. Glavni cilj mučenja ni izsiljenje priznanja, niti prisilna
 prevzgoja, temveč zlom osebnosti (ibid.). Mučenje ima namen uničiti voljo žrtve ter
 vzpostaviti ali ohraniti določen red v razmerjih moči (ibid.). Policaj je z uporabo svojih
 »pooblastil«, s sovražnim vedenjem, potrdil skrito idejo izbrisa iz RSP: nekatere skupine ljudi
 se ne morejo integrirati v slovensko družbo in zato jim ni dovoljeno živeti na ozemlju
 Slovenije.
 28 Pri analiziranju pomena nasilja policije nad R. N. se opiramo na članek Allena Feldmana (1996) »On Cultural
 Anaesthesia«, v katerem analizira nasilje policije nad Rodneyjem Kingom, kjer je šlo prav tako za rasistično
 motivirano nasilje, in na članek Silke Bercht (2003), v katerem se ukvarja z značilnostmi in učinki mučenja.
 37
 Kot (domnevno) oseba brez državljanskih pravic ali pravic, ki izhajajo iz dovoljenja za
 bivanje, je bil R. N. za policijo zgolj rasizirano telo, telo brez glasu, volje in mišljenja, ki ga je
 treba izgnati. Nihče ga ni slišal, ko je povedal, da je slovenski državljan in da po zakonu ne
 more biti izgnan: ne dva policaja, ki sta ga prva legitimirala, ne sodnik za prekrške, ne policaj
 z višjim činom na policijski postaji Ljubljana Center, ne zdravnik na urgenci in ne policaj (ali
 inšpektor), ki ga je sprejel v center za tujce. Nihče ga tudi ni slišal, ko je prosil za tablete proti
 bolečinam in tablete za pomiritev zaradi težav z duševnim zdravjem. Silke Bercht (2003) je
 poudarila, da so za obstoj in ohranjanje mučenja odgovorni ne le tisti, ki ga uporabljajo in
 izvajajo, temveč tudi vsi tisti, ki ga tolerirajo, zamolčijo ali tajijo. Mučenje je sredstvo
 preprečevanja in uničevanja nasprotij, opozicij, raznovrstnosti, skratka svoboščin, ki jih
 povezujemo z demokracijo (Bercht 2003). To, da R. N. ni nihče »slišal«, je povzročilo
 njegovo popolno dehumanizacijo, kot da ni človek in nima človeških občutkov in pravic.
 »Man is before he acts« je po Baumanu filozofsko bistvo rasizma. Karkoli človek stori, ne
 spremeni tega, kar je (Bauman 1999, 60).
 Če bi bil R. N. resnično oseba »brez papirjev« oziroma mu ministrstvo za notranje zadeve še
 ne bi dodelilo državljanstva, bi policija svoj posel izpeljala do konca, v svoje popise del in
 nalog pa bi zapisala en zakoniti izgon tujca več, ki je nezakonito bival na ozemlju Republike
 Slovenije. Morda bi se zgodilo, da ga sploh ne bi izgnali, ampak bi ga čez nekaj dni izpustili,
 da bi šel domov, kakor sem pogosto slišala od izbrisanih oseb, ki so to doživele na lastni koži.
 A simbolno sporočilo bi ostalo: določena skupina ljudi je odveč in očitno nima pravice živeti
 v Sloveniji.
 Izgone je vselej spremljala odločba o prekršku, ki je temeljila na zakonu o tujcih in zakonu o
 prekrških. Sodnik za prekrške, ki je izrekel R. N. varstveni ukrep odstranitve tujca iz
 Republike Slovenije za šest mesecev, je hotel, da poleg individualnega kaznovanja njegova
 odločba učinkuje tudi vzgojno, preventivno in na kolektivni ravni. V utemeljitvi naložene
 kazni je sodnik za prekrške, v tem primeru Franc Dobrovnik, 15. 9. 1999 zapisal:
 Upoštevaje okoliščino, da število takšnih oseb v RS stalno narašča in da jih ni
 mogoče evidentirati, je gotovo na mestu izrek takšnega varstvenega ukrepa.
 Sodnik za prekrške R. N. torej ni kaznoval zgolj kot osebo, ki naj bi storila prekršek, ampak
 tudi kot pripadnika neke skupine. Na simbolni ravni tako kaznovanje zlahka prevedemo v
 zahtevo po podreditvi in absolutni poslušnosti, predvsem pa kot zastraševanje neke skupnosti.
 38
 Ravnanje policije kot popolnoma razumno in zakonito je prikazal osrednji dnevni časopis
 Delo. V rubriki Kronika so dne 17. 9. 1999 objavili tale zapis dogodka o poskusu odstranitve
 R. N. iz Slovenije:
 NOČE DOMOV. Ljubljana – Policisti iz Centra so v sredo ob pol štirih popoldne
 na Petkovškovem nabrežju legitimirali 33-letnega R. N., državljana BiH. Ker so
 odkrili, da mu je dovoljenje za začasno bivanje v Sloveniji poteklo že zadnjega
 decembra lani, so ga odpeljali k sodniku za prekrške. Ta ga je kaznoval z 21 tisoč
 tolarji kazni in ga za šest mesecev izgnal iz Slovenije. Ko so policisti R. N.
 spremljali do policijske postaje Center, je mimogrede z mize na letnem vrtu
 nekega lokala vzel kozarec, ga razbil in se z njim začel tolči po glavi, ob tem pa je
 še kričal. Policisti so ga vklenili in spravili v intervencijsko vozilo, kjer pa je spet
 z glavo butal ob stene, tako da so mu vklenili še noge, a je odločen, da se
 poškoduje, potem z glavo tolkel ob tla. Policisti so tako R. N. morali zapeljati še
 na urgenco v Klinični center, kjer so ga oskrbeli, nato pa so ga odpeljali v center
 za odstranjevanje tujcev iz države.
 V nasprotju z razumnim in skrbnim ravnanjem policije je ravnanje R. N. prikazano kot
 nerazumno in samoagresivno. Bolečine, ki jih je pretrpel R. N. zaradi policijskega
 posredovanja, so v članku spremenjene v poškodovanje samega sebe. Policija naj ne bi imela
 nič pri tem, nasprotno, prikazana je kot tista, ki mu je olajšala bolečine, poskrbela za njegovo
 fizično integriteto, zdravje, mu omogočila medicinsko oskrbo. Gre za značilno neobčutljivost
 za bolečino Drugega, kar smo imenovali kulturna anestezija. V članku je pisalo, da »noče
 domov«, namesto, da ni hotel zapustiti doma.
 Na koncu ene najhujših noči, ki jih je preživel R. N. v svojem življenju, ko mu je inšpektor
 centra za tujce vrnil njegov potni list in mu povedal, da lahko oddide, da je svoboden in ga je
 R. N. vprašal, komu naj se pritoži za to, kar je moral preživeti, je bil inšpektor močno
 začuden: zakaj neki bi se R. N. želel pritožiti (namesto da bi bil vesel, ker so ga izpustili,
 moral bi biti srečen, da ga niso izgnali)? Čeprav je bil 16. 9. 1999 državljanski status R. N.
 nedvoumno dokazan, je rasistični podtekst deloval še naprej. R. N. je še vedno rojen v Bosni
 in ima kljub slovenskemu državljanstvu muslimansko ime. Zakaj bi se torej želel pritožiti?
 Poleg tega se je inšpektor verjetno začudil še nečemu. Zakaj bi se nekdo želel pritožiti nad
 postopki, ki so popolnoma običajni, normalni, saj tujce zapirajo in odstranjujejo vsak dan?!
 39
 Prvzaprav je poleg uresničevanja temeljnih človekovih pravic (hrane, bivanja, osnovnega
 zdravstvenega zavarovanja, spoštljivega ravnanja) to glavni namen ustanove centra za tujce.
 Primeri izgonov iz države
 Popolna nadvlada policije kot izvršilne veje oblasti je mogoč in zakonita zgolj v primerih,
 kadar oseba nima dovoljenja za bivanje, državljanstva ali drugega formalnega statusa.
 Po M. B. so prišli policisti domov, ker so ga poznali. To je bilo leta 1997. Najprej so ga hoteli
 izgnati na Madžarsko, vendar ga madžarska obmejna policija ni hotela sprejeti, ker ni imel s
 seboj nobenega dokumenta (denimo bosanskega ali srbskega potnega lista, preluknjano
 slovensko osebno izkaznico ipd.). M. B. je pripovedoval, kako so ga po neuspelem izgonu čez
 slovensko-madžarsko mejo peljali na hrvaško mejo:
 Po narodnosti sem Srb in ne bi me smeli izgnati na Hrvaško. S tem so kršili vse
 konvencije o človekovih pravicah. Na slovenski meji smo se presedli v drug avto:
 iz policijskega v navaden bel karavan. Hrvaški obmejni policisti me niso hoteli
 sprejeti. Policaja sta me morala odpeljati nazaj. Na mejnem prehodu Gruškovje
 je med slovensko in hrvaško mejo nekaj kilometrov širok pas, ki ni niti od ene
 niti od druge države. Tam na sredini, vmes med obema mejama, smo se ustavili.
 Izvlekli so me iz avta. Policist mi je dal avtomatsko puško v usta in mi zagrozil,
 da bo naslednjič sprožil petelina – če se vrnem. Potem me je še brcnil. Pustili so
 me kar tam, v tem vmesnem pasu, češ, naj grem sam na Hrvaško. Nisem vedel
 kaj bi. Odločil sem se, da grem na mejo k hrvaškim policistom. Zdeli so se mi
 bolj človeški, kot slovenski, ker so me na meji zavrnili (kot Srba me niso hoteli
 sprejeti). Razložil sem jim, kakšen je položaj. Eden od njih mi je skuhal kavo.
 Povedali so mi, da jim Slovenci vsak dan pripeljejo po 10, 12 ljudi. Če so bili
 Hrvati, so jih vzeli – potrebovali so borce – poslali so jih na fronto. Nas, Srbe,
 so zavračali.
 Počakali smo, da se je stemnilo in potem so mi pokazali, kje lahko ilegalno
 prestopim slovensko mejo in se vrnem domov (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 Kot je poudaril Foucault (1991) v svojih metodoloških izhodiščih, je mehanizme oblasti
 najbolje proučevati tam, kjer se umeščajo in ustvarjajo svoje realne učinke: na najnižjih
 ravneh, na skrajnih točkah izvajanja, torej tam, kjer je oblast čedalje manj legalna. Odlomki iz
 pogovora razkrivajo resnične postopke izključevanja in taktike dominacije.
 40
 T. D. so policaji večkrat ustavili, ker ni imel urejenih dokumentov. Štirikrat je moral plačati Policijsko nasilje in izgoni izbrisanih sta bili dve najradikalnejši tehniki popolne dominacije
 in ustrahovanja. Nekateri policaji se pri svojem delu – izvrševanju zakonov – niso ustavili
 niti, ko so osebo poznali in je bilo več kot očitno, da je izvedba določenega zakona v
 nasprotju z etiko in človekovimi pravicami.
 
 kazen zaradi tega »prekrška«, enkrat pa so ga celo izgnali za leto dni. T. D. je na policijski
 postaji, ko je čakal, da ga peljejo na mejo in izženejo, srečal komandirja, ki ga je poznal iz
 obdobja, ko je bil zaposlen kot varnostnik v železarni Ravne. Ko ga je zagledal, si je oddahnil.
 Mislil je, da bo komandir preprečil njegov izgon.
 Dva dni pred božičem, 23. 12. 1997, sem šel v Avstijo po opravkih. Na meji so
 mi vzeli hrvaški potni list in me vprašali, ker so me poznali, če sem uredil
 papirje. Moral sem čakati, dokler ni carinik preveril … Poklicali so policijo iz
 Raven. Prišli so pome in me peljali k sodniku za prekrške. Spet so me obtožili za
 isto stvar, da nimam urejenega bivanja, in mi naložili kazen za 9000 tolarjev
 (6000 tolarjev kazni in 3000 sodnih stroškov). Sodnica me je vprašala, če imam
 denar pri sebi. Ker ga nisem imel, je naročila policaju, naj me pelje domov po
 denar. Preden smo odšli iz njene pisarne, mi je še rekla: »Gospod, to še ni vse,
 dobili ste izgon iz države za eno leto.« Izročila mi je odločbo o izgonu. Na njej je
 pisalo, da pritožba ne zadrži izvršitve. Podpisana je sodnica za prekrške Kristina
 Pregel.
 Še isti dan sem bil izgnan. Najprej me je policaj peljal domov. Žena je bila
 doma, ker je bila na porodniškem. Pričakovala je, da bom prišel šele zvečer, z
 lučkami, in da bova okrasila stanovanje. Bila je zelo začudena, ker sem prišel s
 policajem. »Moral bom zapustiti državo,« sem ji rekel. Začela je vpiti na
 policaja, da so fašisti in ali so normalni. »Jaz nisem nič kriv,« ji je rekel policaj.
 Mlajša hčerka, še dojenček, je jokala. Hotela je, da jo nekdo vzame v naročje.
 Policaj je šel ven, ni hotel gledati vsega tega. Starejša hčerka je bila še v šoli.
 Policaj mi je rekel, naj vzamem denar in da greva. »Nimam denarja,« sem rekel.
 »Potem pa nič. Greva.« Prišla sva nazaj k sodnici. »Ali ste prinesli denar?« me
 je vprašala. »Nisem.« Moje dokumente, ki so bili med tem časom pri njej, je
 zapakirala in dala policaju. Peljal me je nazaj na policijo. Videl sem, da mislijo
 čisto resno. Prosil sem ga, če me lahko še enkrat pelje domov, da vzamem topla
 41
 oblačila in nekaj denarja. Policaj mi je rekel, da ima on ravno konec izmene in
 naj rečem naslednji. Čakal sem na policiji.
 Upal sem, da bom srečal komandirja policije, on me pozna, sodelovali smo vsa
 leta, ko sem bil varnostnik v železarni in v samskem domu pri železarni. Gotovo
 bi preprečil moj izgon ... Res sem ga srečal. Veste, kaj mi je rekel? »Kako je,
 gospod D.? Bomo šli malo na južno mejo?« Nisem mogel verjeti, da se je tako
 odzval, da mi je tako obrnil hrbet. Po tej njegovi izjavi ga nisem mogel prositi za
 pomoč.
 Komandir je napisal potne naloge in rekel, naj gremo. Pred policijo je čakal tisti
 čudni policijski avto. Policaj je odprl zadnja vrata policijskega kombija in moral
 sem vstopiti. Notri je bila čista tema. Zelo hladno je bilo, zeblo me je. Nobenega
 gretja ni bilo. Nekje sva se ustavila in policaj me je vprašal, če me kaj zebe
 zadaj. Vprašal sem ga, zakaj me drži zadaj, saj nisem nikogar ubil. Rekel mi je,
 da se lahko usedem naprej, vendar mi bo prej zvezal roke. Prišla sva do
 slovenske meje. Tam je vzel v avto še enega policaja. Vprašal ga je, če bo
 problem na hrvaški meji. Oni drugi je odgovoril, da če ima moj potni list s sabo,
 ne bo nobenega problema. Hrvaška policija me bo morala vzeti, sta se
 pogovarjala. Prišli smo na mejo. Hrvaškim carinikom sta dala moje dokumente
 in se takoj odpeljala nazaj, še preden bi kdo lahko rekel, da je neki problem in
 da me ne morejo sprejeti na Hrvaško (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 Tako so izgnali T. D., čeprav je imel doma manj kot eno leto starega otroka. Policaj, ki je bil
 odgovoren za izgon, je z njim ravnal kot s kriminalcem: vozil ga je zadaj, v zatemnjenem delu
 kombija, pozneje pa mu je na roke priklenil lisice. Kriminalce se mora kaznovati, to je
 povsem običajno in zakonito, zato je policaj poskušal sam sebi prikazati T. D. kot kriminalca.
 Sicer bi lahko kot kriminalec deloval policaj, saj se nedolžnih ljudi (ki morajo povrhu skrbeti
 še za svoje mladoletne otroke) ne sme kaznovati oziroma odpeljati na mejo s potnim listom, v
 katerem piše: »Imetnik tega potnega lista mora zapustiti RS 23. 12. 1997 in nima pravice
 vrnitve do 23. 12. 1998.«
 42
 Pravica do družinskega življenja
 Družina je družbena skupina in pravna institucija. Povezana je z zasebnim življenjem oziroma
 pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnega in družinskega življenja je zapisana v
 pomembnih mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, kakor tudi v slovenski ustavi.
 Država ni le dolžna spoštovati zasebnosti in družinskega življenja posameznika, ampak tudi
 ustvarjati razmere za varstvo družine, očetovstva, materinstva, otrok in mladine (53. člen
 Ustave Republike Slovenije). Ustava tudi določa, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke.
 Podrobnosti glede družinskih odnosov in varstva družine ter način njihove izvedbe seveda
 ureja zakon. Deseti člen mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
 denimo določa, da mora biti družina deležna čim širšega varstva in pomoči, zlasti tisti čas, ko
 je odgovorna za preživljanje in vzgojo otrok, za katere skrbi. Podobno določata tudi
 mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in splošna deklaracija o človekovih
 pravicah. Preambula konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah pa poudarja, da
 mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v sreči,
 ljubezni in razumevanju. 7. člen te konvencije zagotavlja otroku pravico, da zanj skrbijo
 njegovi starši. Skratka, pravo po eni strani družino ščiti pred vmešavanjem države v njeno
 zasebno življenje, po drugi strani pa nalaga državam skrb za njen obstoj in razvoj.
 Najbrutalneje je bila pravica do družinskega življenja kršena v tistih primerih, ko so izbrisano
 osebo izgnali iz države, kljub temu da je imela doma mladoletne otroke. Z izbrisom, tudi če
 osebe niso izgnali, je seveda formalno razpadla integriteta družine, saj izbrisani družinski član
 ni imel več istega stalnega naslova kot njegovi otroci in zakonski partner.
 E. O. je bila zelo prizadeta, ko je na občini prvič izvedela, da je izbrisana. Z možem sta se
 odpravila na občino, da bi si uredila novi osebni izkaznici in potna lista. To je bilo aprila
 1992. Mož je oddal vlogo brez problema, E. O. pa so napotili na oddelek za tujce. E. O. se je
 spominjala:
 Uradnica mi je povedala, da si bom morala najprej priskrbeti tuji potni list,
 potem pa bom lahko zaprosila za začasno bivanje. Mož, ki je stal zraven mene, ji
 je rekel: »Ampak gospa, midva sva že 15 let poročena!« Ona pa je odgovorila:
 »Ampak gospod, zdaj vam to nič več ne velja.« Z drugimi besedami je rekla, naj
 izginem iz Slovenije, naj se kar ločim od moža in grem … Teh besed – da najin
 zakon zdaj nič več ne velja – ne bom nikoli pozabila (posneto pričevanje, 15. 8.
 2002).
 43
 V odločbi o izgonu T. D., ki na Koroškem živi več kot dvajset let, je sodnica za prekrške
 Kristina Pregl ugotovila, da je obdolženi T. D. oče dveh otrok. Kljub temu mu je izrekla
 plačilo denarne kazni in »varnostni ukrep odstranitve tujca z ozemlja RS za čas 1 (enega)
 leta«. V odločbi o prekršku je namenoma navedla netočne oziroma zavajajoče podatke. T. D.
 je vložil zahtevo za državljanstvo leta 1992, ko je izgubil službo v železarni in po tej poti
 izvedel, da nima več stalnega bivanja. Dokončno negativno odločbo v zvezi z državljanstvom
 je prejel leta 1996. Pozneje si je urejal dovoljenje za začasno in stalno bivanje, vendar brez
 uspeha, v veliki meri zaradi sovražnega vedenja (napačnih informacij) referenta Pečnika na
 lokalnem uradu za tujce. Pred plačilom kazni in izgonom se je skušal zavarovati tako, da se je
 registriral na policijski postaji kot turist. Dan pred božičnim večerom (23. 12.) leta 1997 so ga
 izgnali. Sodnica za prekrške pa je v odločbi o prekršku zapisala, da je:
 T. D. odgovoren za prekršek po čenu 80/I točka 1 zakona o tujcih, ki ga je storil
 s tem, ker je bival v RS od 2. 6. 1997 do 23. 12. 1997, to je po preteku treh
 mesecev, ko je 1. 3. 1997 stopil v RS z veljavnim potnim listom in turistično
 prijavo in tako ostal v R. Sloveniji dlje, kot mu je bilo dovoljeno na podlagi
 veljavnega potnega lista oz. prijave za turistično bivanje.
 Iz tega odlomka je mogoče ugotoviti: izgon človeka, ki ima doma dva mladoletna otroka, je
 sodnica za prekrške poskušala opravičiti z navajanjem zavajajočih, torej lažnih podatkov – T.
 D. ni bil turist, ampak oseba, izbrisana iz RSP.
 M. S. je šest let preživel v izgnanstvu (od leta 1993 do leta 1999). Z izgonom so M. S. ločili
 od njegovih dveh otrok, komaj polnoletnih. M. S. se spominja, kako hudo mu je bilo zaradi te
 ločitve in kako ju je kljub svoji odsotnosti skušal čustveno podpreti, toliko bolj, ker je menil,
 da je edini od roditeljev, ki je skrbel za njiju.
 Dvakrat na teden sem jima pisal, da bi ju nekako zaščitil. Vsako pismo je bilo
 zalito s solzami. Ko bi jih človek bral, bi mu počilo srce. Skrbel sem za sina in
 hčer, da sta ostala poštena, da ne pijeta in se ne drogirata, čeprav jima je mati
 obrnila hrbet. Sin je živel z mamo, hčerka je živela sama v tem stanovanju.
 Redno sem ju klical, če ni bilo zveze, pa prek Nemčije (posneto pričevanje, 11. 6.
 2002).
 M. A., ki so ga prav tako izgnali za več let, se je spominjal:
 44
 Moji soprogi so operirali kolk, ko sem bil v izgnanstvu. Ležala je doma, sama,
 otroka sta hodila v službo. Nikogar ni imela, da bi skrbel zanjo. Na slovenskem
 veleposlaništvu sem prosil za vizum, pisal sem na pomembne institucije v
 Sloveniji, da bi me pustili, da se vrnem, da bi skrbel zanjo. Tudi žena je pisala
 Drnovšku, sam sem pisal Pahorju, velikemu borcu za demokracijo. Vizuma za
 vstop v Slovenijo takrat nisem dobil (posneto pričevanje, 20. 6. 2002).
 Ž. N. je enako kot zgornja informatorja preživel v izgnanstvu več let, prav tako v Srbiji:
 Med letoma 1992 in 1998 me niso pustili v Slovenijo. Z ženo in otrokom smo se
 videvali na Madžarskem in v Italiji. Avtobus gre iz Beograda ob dveh popoldne
 in pride ob šestih zjutraj na avtobusno postajo v Trstu … Ženi in hčerki sem
 telefoniral vsak dan, ne glede na nedelje in praznike – ne glede na to, ali je v
 vrsti pred mano čakalo 100 ljudi. Ni mi bilo težko čakati v vrsti tri ure, ni mi
 bilo težko voziti se z vlakom ali avtobusom 10 ur … samo, da sem ju videl ali
 slišal. Hudo je bilo, kadar ni bilo telefonskih zvez. Tako smo živeli sedem let in
 pol. Trpeli sta tudi hčerka in žena, ne samo jaz. Moja hčerka je vsa ta leta
 odraščala brez očeta (posneto pričevanje, 28. 5. 2002).
 M. B., ki je sprva dobil državljanstvo, pa so mu ga kmalu vzeli, so izgnali trikrat. Drugič leta
 1997. Policaji so prišli ponj na njegov dom. Peljali so ga na policijo in k sodniku za prekrške,
 ki mu je izročil odločbo o izgonu. Niso ga izgnali takoj, kot je bilo običajno, ampak šele čez
 11 dni. V odlomku iz njegove pripovedi je najbolj pretresljiva izjava takratne načelnice
 lokalne upravne enote, iz katere je mogoče razbrati opustitev etične dileme, podpiranje kršitve
 pravice do združevanja družine in sovraštvo.
 V tem vmesnem času je šla moja žena vprašat načelnico upravne enote, gospo
 Irmo Pavlinič - Krebs, kako je mogoče, da so mi vzeli državljanstvo po 25 letih
 bivanja in kako je mogoče, da me izganjajo, ko pa je pritožba v zvezi z
 odvzemom državljanstva še v postopku na sodišču. Povedala ji je, da sem oče
 mladoletnega otroka, in jo vprašala, zakaj pustijo, da tako ravnajo z mano.
 Načelnica Irma Pavlinič - Krebs je odgovorila, da je v Sloveniji veliko mater
 samohranilk in da so zdržale in tako bo tudi ona. Moji ženi je dala nasvet, da bi
 bilo zame najbolje, da sam zapustim državo, sicer me bo čez mejo vrgla policija.
 Ta gospa je danes poslanka v državnem zboru [in podpredsednica državnega
 zbora] (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 45
 A. T. se spominja, da je bil eden najbolj tragičnih trenutkov v njegovem življenju, ko se mu je
 rodila hčerka in je pri matičarki podpisal, da je oče otroka, ko pa sta z ženo prejela otrokov
 rojstni list, očetovega imena ni bilo nikjer: kakor da je oče neznan. A. T. je potreboval tri leta,
 preden mu je uspelo pridobiti vsa zahtevana potrdila in dokumente, da so ga vpisali kot očeta
 v rojstni list njegovega otroka. Pa še potem, ko so A. T. vpisali kot očeta v otrokov rojstni list,
 so kot naslov njegovega stalnega bivanja navedli drugačen naslov (v tujini) kot ga imata otrok
 in mati, čeprav dejansko živijo vsi skupaj že vse otrokovo življenje, otrokova oče in mati pa
 še veliko dlje.
 Podobno se je zgodilo M. M., ki je bil rojen v Sloveniji. Leta 1991 je zaprosil za
 državljanstvo po 40. členu, vendar ga ni dobil, ker je bil kaznovan z večletno zaporno kaznijo.
 Zaradi izbrisa je imel M. M. težave tudi pri poroki. Ko se mu je rodil otrok, so v otrokov
 rojstni list pod rubriko stalno bivališče očeta napisali nekdanji naslov njegovega očeta v
 Bosni. To je M. M. zelo prizadelo:
 Že pri poroki sem imel težave. Takrat sem imel še staro slovensko osebno
 izkaznico. Rekli so mi, da sem bosanski državljan. Šel sem na bosansko
 veleposlaništvo, da bi mi izdali neki papir, na podlagi katerega bi se lahko
 poročil. Tam so mi povedali, da nisem bosanski državljan, ampak da mi bodo
 vseeno izdali neko potrdilo, na podlagi katerega se bom lahko poročil. Na ta
 dokument so napisali moj naslov, ne iz Ljubljane, ampak nekdanji naslov mojega
 očeta v Bosni. Ko se je rodil otrok, sem šel s tem istim papirjem na Mačkovo, da
 me vpišejo kot očeta. Ni mi prišlo na misel, da bodo na otrokov rojstni list
 vpisali naslov v Bosni. Jaz tam nisem nikoli živel, pa tudi ni dobro, da otrokov
 oče živi na drugem naslovu kot živita mati in otrok. Vedno smo živeli skupaj.
 Takrat, ko sem vložil prošnjo za državljanstvo po 40. členu bi mi ga morali dati,
 saj leta 1994, ko sem dobil negativno odločbo, nisem bil več v kazenskem
 postopku. Družino imam tukaj, rodil sem se tukaj. Oni bi radi, da bi kar odšel iz
 Slovenije, ampak nimam kam. Ponovno prošnjo za državljanstvo sem vložil s
 pomočjo H.M. leta 2000. Ta postopek še ni rešen. Če bi bil samski, bi zares
 odšel iz Slovenije. Do zdaj bi že pridobil državljanstvo v Italiji ali kakšni drugi
 državi. Milijonkrat mi je bilo hudo zaradi tega, ampak kdor tega ni doživel, si ne
 more predstavljati, kakšen položaj je to in kako se počutim zaradi tega. Najhuje
 46
 mi je zaradi otroka. Veste, zelo sem se trudil, da bi sebi in družini olajšal stvar,
 tudi ime in priimek sem si spremenil s tem namenom. Na meji, na primer, ko so
 zagledali priimek, so pomislili, jugović … Zdaj bi pogledali in rekli, aha,
 slovenska družina in ne bi imeli težav. Nočem se izpostavljati. Sprejemam to
 kulturo in navade, nisem noben divjak, ampak tega nihče ne upošteva. Priimke
 so si nekdaj spreminjali Judje, zato da bi bili videti kot Nemci in da bi jih pustili
 pri miru. Zelo žalostno je, da je to treba početi tudi danes (posneto pričevanje,
 28. 8. 2002).
 Zgornji citat M. M. nazorno prikazuje več značilonsti v delovanju oblasti: prepletajo se
 vprašanja o tem, kdo ni bil »vreden« pridobitve slovenskega državljanstva, o nekaterih
 posledicah izbrisa na družinsko življenje ter o tem, kako deluje in prizadene rasizem.
 Uresničevanje pravice do sodnega varstva
 V zborniku razprav Nova ustavna ureditev Slovenije je Ljubo Bavcon o človekovih pravicah
 in temeljnih svoboščinah v novi ustavi zapisal:
 Za spoštovanje in varstvo človekovih pravic je še veliko bolj kot njihova
 razglasitev z ustavo, pomembno njihovo sodno, pravno in drugačno varstvo,
 kadar je do kake kršitve že prišlo. Toda najprej je v tej zvezi treba poudariti
 načelo neodvisnosti sodnikov, kajti če to ni zagotovljeno, potem postane
 brezpredmetno vse, kar je o človekovih pravicah svečano razglašeno z ustavo
 (Bavcon 1992, 47).
 M. B. je leta 1992 dobil državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Po letu dni so mu
 ga vzeli. Po več pritožbah in več let trajajočih postopkih so mu ga vrnili leta 2001. V času, ko
 ni imel državljanstva (čeprav je bil v postopku), so ga policaji trikrat izgnali in večkrat
 pretepli. Zmerjali so ga s četnikom. Leta 1995 so ga huje pretepli. Javni tožilec ni sprožil
 kazenskega postopka proti policajem z argumentom, da se je M. B. upiral aretaciji. M. B. je
 zaradi tega vložil zasebno tožbo. Tudi lokalno sodišče je krivdo za preživeto policijsko nasilje
 pripisalo M. B. in vrhovno sodišče prav tako. Postopek pritožbe še ni končan. Zdaj je zadeva
 na ustavnem sodišču. M. B. se je spominjal:
 Policaji so prišli pome domov, češ da moram z njimi na policijsko postajo, ker
 naj bi kršil javni red in mir. Nisem hotel iti. Upiral sem se, pa so mi dali na roke
 lisice in me na silo odpeljali. Na policijski postaji so me privezali za steber in me
 47
 mučili. Čez glavo so mi dali pokrivalo monitorja. Imel sem zlomljena rebra in
 natrgane sklepne vezi. Moral sem iti na operacijo mod, ker so me tako brcali, da
 so mi jih zmečkali. Eden od njih me je brcnil v mednožje in rekel: »Na, tukaj
 imaš, da ne boš več slovenskim kurbam pankrte delal.« Bil sem pri zdravniku, ki
 je zapisal poškodbe.
 Vzel sem odvetnico za spremljanje na kriminalistično službo in vložil tožbo
 zaradi kaznivega dejanja. Odvetnica je šla z menoj kot jamstvo, da me ne bi še
 kriminalisti pretepli. Tožbo sem napisal sam. Kriminalisti so zadevo predali
 javnemu tožilcu, ki je ugotovil, da sem se upiral aretaciji. Potem sem vložil
 zasebno tožbo na slovenjgraško sodišče in potem še na vrhovno. Obe sodišči sta
 ugotovili, da sem se upiral aretaciji, da sem zato dobil take poškodbe. Postopek
 pritožbe še ni končan. Zdaj je zadeva na ustavnem sodišču (posneto pričevanje,
 26. 6. 2002).
 Nasilje policije, ki ga je pretrpel B. M., je bilo rasno motivirano: pretepli so ga kot osebo
 srbskega etničnega izvora. Sodišče je zaščitilo policijo, njeno nasilje je racionaliziralo in
 opravičilo z ugotovitvijo, da se je M. B. upiral aretaciji. Sodišče v tem primeru, ko se je
 kršitev pravic že zgodila, ni odločalo neodvisno, ampak je zaščitilo policijo, ki je ravnala
 nasilno, nesorazmerno in v nasprotju z načelom varstva človekovih pravic. Kakor smo
 omenili že pri policijskem nasilju nad R. N., so za mučenje odgovorni ne le tisti, ki ga
 uporabljajo in izvajajo, temveč tudi vsi tisti, ki ga tolerirajo, zamolčijo ali tajijo (Bercht
 2003), torej v tem primeru odgovornost za policijsko mučenje nosijo tudi sodišča. Pretvorba
 B. M. iz cilja agresije v vir agresije je bila mogoč zaradi rasistične premestitve: B. M. so
 sodišča, tako kot prej policija, videla zgolj v luči rasističnih stereotipov in zgolj to je
 omogočilo, da so v njem videli vir agresije namesto cilja agresije.
 M. S., ki je vložil osem tožb29, je na podlagi številnih izkušenj pri iskanju pravnega varstva na
 sodiščih povzel:
 Največja svinjarija v tej državi je sodstvo. Lahko me sovraži policija ali vlada …
 ampak sodišče … sled za njimi bo ostala v dokumentih, ki mi jih pošiljajo. Na
 29 Osem tožb je M. S. vložil zaradi: odvzema osebne dokumentacije, neizdanega dovoljenja za stalno bivanje,
 kršenja pravice do sodnega varstva, zavrnitve vstopa v državo, druge zavrnitve vstopa v državo, izdaje netočnega
 potrdila o času stalnega bivanja v Celju, izbrisa iz RSP in nepravilnega upravnega postopka.
 48
 primer, moja pritožba v zvezi z odvzemom osebne dokumentacije čaka na
 sodišču že 10 let. Niti potrdila, da mi je bila odvzeta osebna izkaznica, nimam …
 Vso svojo dokumentacijo bom odstopil nekomu, ki se bo hotel ukvarjati s tem.
 Mene kmalu ne bo več … 12 let mučenja je bilo dovolj …
 V Sloveniji je bilo etnično čiščenje, vsi to vedo, ampak nihče noče priznati. To je
 zločin, sramota. Sodišča pa v 10 letih niso mogla ničesar rešiti (posneto
 pričevanje, 11. 6. 2002).
 M. S. je navedel tudi posamezne primere, iz katerih je mogoče razbrati, da je šlo za kršitev
 človekove pravice do sodnega varstva. Doživel je mnoge nepravilnosti v delovanju sodišč: od
 izsiljevanja, nerazumno dolgih sodnih postopkov, pa do kršenja načela o neodvisnosti sodišč.
 M. S. je menil, da sodišča v resnici nočejo rešiti njegovih primerov in da so »podaljšana roka«
 tistih, ki so izvedli nezakonitosti, da ga želijo samo psihično in finančno izčrpati, da bi vse
 skupaj opustil. M. S. se spominja obiska na vrhovnem sodišču leta 1999:
 Vsega skupaj sem sprožil osem tožb. Vse imam pospravljeno po predmetih. Na
 vrhovnem sodišču so te tožbe čakale po pet let. Predstavnica na sodišču je bila
 Marija Ude - Marinček. Enkrat mi je uspelo priti k njej na pogovor. Rekla mi je:
 »Veliko tožb ste sprožili. Če vam damo dovoljenje za bivanje, ali jih boste
 umaknili?« »Ali mislite, da bom jaz še enkrat živel, da si bom zaslužil denar?
 Uničili ste mi družino, me izgnali … Ne rabim vaše miloščine,« sem ji odgovoril.
 Šele takrat, ko sem šel osebno k njej, mi je vročila negativno odločbo, ki jo je
 držala v predalu dve leti in pol, od leta 1997. V oči se mi je zlagala, da so mi jo
 pošiljali dol, v Srbijo, in da je nisem prejel. Imeli bi sled o tem, da so jo pošiljali.
 »To pa ne vem, kje je,« je bil odgoovr sodnice na vprašanje o vračanju pošte, ki
 jo kot naslovnik nisem prejel (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
 Na vrhovno sodišče in druge državne institucije (ministrstva in državni zbor RS) je M. S.
 pisal s prošnjo za pospešeno, prednostno obravnavo. Odgovori so bili negativni, kljub temu da
 je zaradi izgona M. S. živel v izgnanstvu.
 Z drugimi besedami so mi rekli: »Izgnali smo vas, vi živite v Srbiji, kakor znate,
 ampak niste na vrsti.« To, da sem bil zavrnjen na meji in da sem moral živeti v
 tuji hiši, za njih ni merilo prednostne obravnave. Kaj mi je pa manjkalo? Živel
 sem pri sorodnikih, v tuji hiši, kjer nisem imel niti svoje žlice, spal sem v tuji
 49
 postelji ... jedel iz tujega krožnika, da so mi solze tekle vanj … Veste, kako je, ko
 človek dela 35 let, na koncu pa ga izženete in nima ničesar?
 Vrhovno sodišče je nekaj let kasneje (v letu 2001) odstopilo vse zadeve nižjemu
 sodišču – upravnemu sodišču. Mislim, da so dobili navodilo, naj vse moje tožbe
 zavrnejo. Vse so zavrgli. Na vse sem se pritožil na višjo instanco, tako da so
 zadeve ponovno na vrhovnem sodišču. Tam so enkrat že čakale pet let, zdaj bodo
 še pet, medtem pa bom jaz umrl ali znorel … zbolel sem že. Cilj jim ni rešitev,
 ampak pošiljanje od sodišča do sodišča, formo izpolnijo, v resnici pa gre za
 šikaniranje. Pisal sem predsedniku upravnega sodišča, ki mi ni nikoli odgovoril
 (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
 Navedli smo odlomek, v katerem Bavcon poudari, da je za varstvo človekovih pravic eno od
 najpomembnejših načel neodvisnost sodnikov. M. S. je doživel, da je po pošti prejel
 neposreden dokaz odvisnosti in prilagajanja sodišč ministrstvu za notranje zadeve, torej
 izvršilni veji oblasti. Sodnica se je zmotila in skupaj z drugo dokumentacijo po pomoti poslala
 dopis M. S., ki je bil odgovor ministrstva za notranje zadeve vrhovnemu sodišču. V tem
 dopisu ministrstvo sodišču predlaga, kako naj odloči v primeru pritožb M. S. (kopijo tega
 dopisa mi je M. S. izročil). »To je dokaz, da sodišča ne delajo po zakonu, ampak tako, da
 sprašujejo ministrstva, kako naj rešijo zadeve,« je razložil M. S.30
 M. S. je poročal tudi o nepravilnem postopku odločanja ustavnega sodišča:
 Ustavna sodnica Modrijan je sama odločila o moji zadevi, namesto da bi
 odločal senat US. Ena ustavna odločba, popolnoma enaka kot moja (to se vidi
 tudi po številki), je že bila rešena v tožnikovo korist, medtem ko moja ni bila.
 Ustavna sodnica je naredila še to napako, da je rešitev pritožbe, to je negativno
 odločbo poslala moji zastopnici v Ljubljani, ki mi jo je določila popolnoma brez
 potrebe, kajti takrat sem že živel v Celju [in ne več v izgnanstvu v Srbiji].
 Sodnica je morala to vedeti, kajti nedolgo tega mi je pisala zaradi dopolnitve
 tožbe: pismo je poslala na moj naslov v Celju in odzval sem se. Zastopnica je
 30 Dopis ministrstva za notranje zadeve, številka 0001/7-1-SL.406/97, datum 14. 4. 1997 (vrhovno sodišče, senat
 za upravne spore, ga je prejelo 16. 4. 1997, številka U 154/96-1), tožeča stranka M. S. pa ga je prejel, čeprav mu
 ni bil namenjen, dne 2. 4. 2001.
 50
 negativno odločbo poslala v Srbijo k ljudem, pri katerih sem živel, oni pa meni v
 Celje (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
 Socialna ogroženost: »Ko pomisliš, da bi ti samo en navaden papir pomagal, da se lahko
 zaposliš… Ampak ne, ne dajo ti ga.«
 Vsi sogovorniki in sogovornice s katerimi smo prišli v stik med raziskavo, so poročali o
 poslabšanju svojega ekonomskega položaja; nekateri so se znašli celo na robu preživetja.
 Država jim je z izbrisom onemogočila, da bi preživljali sami sebe in svoje otroke ter da bi bili
 zdravstveno in socialno zavarovani. Vsa zdravila in zdravniške preglede so morali plačevati
 sami. Poleg tega so ljudje, ki so se začeli ukvarjati s postopki legalizacije svojega bivanja,
 porabili sorazmerno veliko denarja za plačilo upravnih in sodnih taks, vlog za državljanstvo,
 podaljševanja dovoljenj za začasno bivanje ipd.; plačilo kazni, ker niso bili prijavljeni – kajti
 bili so izbrisani iz RSP; pokritje potnih in drugih stroškov, ki so jih imeli s pridobivanjem
 zahtevanih dokumentov iz države (ene od nekdanjih republik SFRJ) njihovega rojstva
 oziroma države rojstva njihovega očeta; plačilo stroškov sodnih prevodov dokumentov iz
 držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ; opravljanje preskusa znanja slovenskega jezika in
 plačilo odvetnikov (razen Matevža Krivica, ki je pravno pomagal in zagovarjal ljudi
 brezplačno, prav tako Helsinški monitor) itd.
 Ljudje, ki so razlagali o svojih poskusih ponovne legalizacije bivanja, so pogosto rekli, da so
 se znašli v začaranem krogu birokracije. Eden od pogojev za pridobitev državljanstva (pogoji
 redne naturalizacije) ali pridobitev začasnega ter pozneje stalnega bivanja je dokazilo, da ima
 oseba v Sloveniji zagotovljeno socialno varnost. Država je torej od njih zahtevala dokaze, da
 imajo sredstva za preživljanje. Mnogi sredstev za preživljanje niso imeli prav zaradi tega, ker
 so bili izbrisani: prav zaradi izbrisa iz RSP so izgubili službo ali niso prejemali pokojnine.
 Nove službe niso mogli dobiti, ker niso bili državljani ali tujci s stalnim bivanjem in delovnim
 dovoljenjem. Druga možnost za dokazovanje socialne varnosti je bila, da so priložili
 pogodbo, s katero so dokazali, da jih preživlja zakonski partner. Vendar je morala biti plača
 partnerja dovolj visoka, da se je štelo, da zagotavlja socialno varnost vsem družinskim
 članom.
 Skratka, izbrisani in njihove družine, ki so živeli v slabših gmotnih razmerah (poslabšale pa
 so se prav zaradi izbrisa iz RSP) niso izpolnjevali pogojev za pridobitev dovoljenja za bivanje
 ali državljanstva z redno naturalizacijo. Ker pa niso imeli dovoljenja za bivanje, delovnega
 51
 dovoljenja ali državljanstva, se niso mogli zaposliti in tako je bil krog ohranjanja socialne
 izključenosti sklenjen.
 B. M., ki so mu leta 1993 protiustavno odvzeli državljanstvo in ga zaradi tega izbrisali iz
 RSP, je pripovedoval o izrazitem poslabšanju družinskega ekonomskega položaja:
 Leta 1988 sem bil eden bogatejših Korošcev. Imel sem firmo rent-a-car in druge
 dejavnosti. Mene in mojo družino so spravili na rob socialne varnosti. Vse sem
 moral prodati. Imel sem dober avto, čoln na morju … Zdaj nimam ničesar več.
 Ostal sem brez službe in imetja. K sreči sem bil zdrav, tako da sem delal na
 črno.
 Imel sem pravico do odkupa stanovanja. V Bosni sem prodal vse svoje imetje.
 Bližala se je vojna, zato sem ga lahko prodal samo za zelo majhen denar. Ker so
 mi vzeli državljanstvo in stalno bivanje, mi je propadla pravica do odkupa
 stanovanja. Ta denar, ki sem ga imel od prodanega imetja v Bosni, sem porabil
 za odvetnike. Hodil sem od enega do drugega in zapravil ogromno denarja
 (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 T. D. je bil zaposlen v železarni. Zaradi izbrisa iz RSP je izgubil službo. Šef mu je obljubil, da
 bo službo dobil nazaj, ko si uredi papirje (državljanstvo ali stalno bivanje), kar pa T. D. do
 danes ni uspelo: enkrat ni izpolnjeval pogojev zaradi izpita iz slovenščine, drugič pa zato, ker
 ni mogel dokazati, da ima zagotovljen vir preživljanja. T. D. je izrazil razočaranje in
 zaskrbljenost, ker mu je država preprečila, da bi skrbel zase in za svojo družino:
 Pravzaprav me je sram pred sosedi … Rečejo: »Mlad je, zdrav, samo … pač noče
 delati. Uboga žena, ona ga mora vzdrževati.« Že sedem let pojasnjujem, v čem je
 problem, kot papagaj. Mnogi mislijo, da sem jaz kriv. Ampak država dobesedno
 naredi siromaka iz tebe. Če bi bil kriminalec, bi jo bolje odnesel. Ostal sem brez
 kruha za otroke. Živci zelo trpijo. Ne morem spati.
 Ko pomisliš, da bi ti samo en navaden papir pomagal, da se lahko zaposliš …
 Ampak ne, ne dajo ti ga (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
 M. S., upokojeni častnik nekdanje JLA, ki so mu odrekli pravico do pokojnine in do odkupa
 vojaškega stanovanja, se je spominjal:
 52
 Prej smo dobro živeli. Imeli smo stanovanje, avto, garažo in vikend. Tam smo
 pridelovali sadje in zelenjavo. Še sosedom smo prinesli, toliko smo imel.
 Sodelavci so najprej prišli mene vprašat, kadar so si hoteli sposoditi denar … Z
 otroki smo šli vsako leto na morje itd. Zdaj nimam ničesar. Včasih pogledam v
 kontejner, če so ljudje kaj uporabnega vrgli stran (posneto pričevanje, 11. 6.
 2002).
 Koliko ljudi je zaradi izbrisa iz RSP izgubilo službo ali ni moglo uveljaviti pravice do
 pokojnine in odkupa stanovanja, zdaj (še) ni znano. Helsinški monitor, denimo, ima samo
 podatke o nekdanjih vojaških uslužbencih. V svojih izjavah za javnost so navedli podatke
 ministrstva za obrambo, ki je leta 1993 sprožilo postopek odvzema stanovanjske pravice in
 deložacije iz stanovanj za 1060 družin častnikov nekdanje JLA, od katerih je bilo deložiranih
 445 družin (nakar je predsednik vlade zaustavil deložacije). Helsinški monitor je tudi
 ugotovil, da je leta 1991 ostalo 158 nekdanjih vojaških uslužbencev brez pokojnine; 24
 upokojenih častnikov še do leta 2002 ni prejemalo nobene pokojnine. Namesto da bi uživali
 zasluženo pokojnino, so torej postali ekonomsko odvisni od svojih družinskih članov ali pa so
 našli težka in slabo plačana dela na črnem trgu. Eden od sogovornikov je pripovedoval, da
 njegovi kolegi, vojaški častniki v pokoju, delajo kot nočni čuvaji, dostavljalci, gradbeni
 delavci, čistilci odpadnih snovi ipd., kljub starosti in zdravstvenim težavam.
 Sklep: človekovo dostojanstvo kot merilo spoštovanja človekovih pravic
 Človekovo dostojanstvo je ena od ustavnih pravic ter skupno vrednostno izhodišče vseh
 temeljnih pravic in merilo pravnosti (Pavčnik 1997; Arendt [1948] 1979). Argument
 človekovega dostojanstva se pogosto prepleta z načelom pravne države (enakost pred
 zakonom, zaupanje v pravo) in socialne države (zagotavljanje človeka vrednega življenja)
 (Pavčnik 1997). Pripovedi izbrisanih so govorile o grobem kršenju človekovega dostojanstva:
 skrajnem obupu in občutku zapuščenosti. Nekateri so iz obupa lahko samo še jokali. Denimo
 gospod, ki sem ga srečala v centru za tujce in katerega imena se ne spominjam, je
 pripovedoval:
 V Slovenijo sem prišel aprila 1967. Takrat se vi še niste rodili, kajne? Ja,
 takrat sem prišel. Kot zidar. V Bosni sem naredil dva razreda kmetijske šole,
 potem sem se izučil za zidarja. V Sloveniji sem delal v gradbenem podjetju
 Grosuplje. Ogromno smo gradili po vsej Jugoslaviji. Zmeraj sem bil zelo
 pošten …
 53
 Kako nizko sem padel! Tu je še slabše kot v zaporu. Ko si v zaporu, vsaj veš,
 zakaj so ti odvzeli prostost … Včasih zvečer kar jokam v svoji sobi (dnevniški
 zapis iz centra za tujce, 27. 2. 2002).
 V. B., ki sem ga prav tako srečala v centru za tujce, je izrazil podobne občutke brezizhodnosti
 in da njegovo življenje ni več človeka vredno življenje. Na hodniku centra za tujce sem se
 pogovarjala z njim in njegovimi kolegi. Povedali so:
 »Trideset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa so nas zaprli sem noter,«
 je povedal in pokazal na majhno sobo s tremi pogradi. »N
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 08 Maj 2009 12:22    Naslov sporočila: NADALJEVANJE |   |   
				| 
 |  
				| »Trideset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa so nas zaprli sem noter,« 
 je povedal in pokazal na majhno sobo s tremi pogradi.
 »Nekateri so nas hoteli pregnati že prej, ob osamosvojitvi, nekateri kasneje. Zdaj so postavili taka pravila, da jim je to uspelo.« »Najlepša leta smo pustili v Sloveniji,« je rekel njegov kolega.
 »Vse življenje sem delal, zdaj pa nimam ničesar. Vse se je
 nehalo, ko sem prišel sem noter [v center za tujce]. Veste kakšen psihični
 pritisk je to za človeka! Naenkrat se ti vse podre.« »Verjetno mislijo, da se jim
 to bolj splača, kot če bi nam dali državljanstva ali stalno bivanje. Kot
 državljani bi imeli pravico do socialne pomoči, pokojnine, pomagati bi nam
 morali reševati stanovanjsko vprašanje.« (Dnevniški zapis iz centra za tujce,
 27. 2. 2002)
 Ob neki drugi priložnosti, ko sem V. B. hotela pomagati v njegovi stiski, ki jo je
 ustvaril izbris iz RSP, mi je odgovoril:
 Nič ne morete storiti, nič mi ne morete pomagati, edino jokate lahko z mano.
 Jaz včasih kar jokam (dnevniški zapis, 1. 3. 2002).
 Raznovrstnost kršitev človekovih pravic in administrativnega mučenja je neprimerno
 obsežnejša od tiste, ki smo jo lahko zajeli v tej kratki študiji. Na podlagi etnografskega
 materiala (polstrukturiranih intervjujev, osebne dokumentacije izbrisanih, opazovanja z
 udeležbo v Centru za tujce v Ljubljani, obiska Centra za tujce pri Postojni in obiska Zavoda
 za prestajanje zaporne kazni na Dobu) sem izdelala seznam kršitev pravic, ki naj pokaže
 širino tega problema in totalnost izkušnje »biti izbrisan iz RSP«:
 – Odvzeta možnost legalne zaposlitve ali izguba zaposlitve;
 – povzročitev materialne škode (prenehanje zaposlitve in prenehanje delovne dobe;
 plačevanje upravnih in sodnih taks, plačevanje odvetnikov itd.);
 54
 – odrekanje pravice do prislužene pokojnine;
 – odvzeta možnost odkupa stanovanja;
 – kršenje pravice do osnovnošolskega izobraževanja za odrasle;
 – razdruževanje družinskih skupnosti, kršenje pravice otrok do življenja z njihovimi starši
 (ločevanje družin zaradi izgonov iz države in administrativni izbris ljudi kot družinskih
 članov na uradnih zaznamkih o gospodinjskih skupnostih);
 – ustvarjanje slovenskih beguncev (nekateri ljudje, ki so jih izgnali, so se v republikah
 nekdanje Jugoslavije znašli kot begunci, saj tam že več desetletij niso imeli svojega doma;
 eden od informatorjev je pripovedoval, da je med izgonom živel v begunskem centru v
 Srbiji);
 – kršenje pravice do izbire kraja bivanja (ljudje so bili prisiljeni pridobiti naslov stalnega
 bivanja v tujini);
 – kršenje pravice do formalnega združevanja družine, natančneje do formalnega priznavanja
 očetovstva (očeta otroka niso hoteli vpisati v otrokov rojstni list z obrazložitvijo, da je
 tujec);
 – odvzeta možnost nakupa ali prodaje nepremičnine, ustanovitve firme, odpretja bančnega
 računa, sklenitve naročniškega razmerja za mobilni telefon, registriracije avtomobila na
 svoje ime ipd.;
 – onemogočanje prostega gibanja čez državno mejo (nekateri niso mogli niti na pogreb
 svojih sorodnikov, denimo v Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno Goro ipd.);
 – onemogočanje legalne vožnje z avtomobilom: tisti, ki so imeli tuja vozniška dovoljenja
 (izdana tako v Sloveniji kakor v drugih republikah nekdanje Jugoslavije) so jih morali
 zamenjati za slovenska v pol leta od časa bivanja v Sloveniji oziroma do določenega
 datuma – problem je nastal, ker nihče ni vedel, da mora to storiti; po pretečenem roku so
 se ljudje znašli v položaju, da so kršili zakon, samo zato, ker so se vozili s hrvaškim ali
 bivšim jugoslovanskim vozniškim dovoljenjem;
 – izključenost iz politične participacije in onemogočanje javnega delovanja (nihče jih ni
 hotel »slišati«);
 – vsakodnevna izpostavljenost samovolji policije;
 – kršenje pravice do pravnega in sodnega varstva;
 – kršitev pravice do informiranosti: mnogi na upravnih enotah niso dobili pravih informacij;
 – izpostavljenost brutalnosti uradnikov in uradnic; njihovo poniževanje izbrisanih in
 zamolčanje informacij je zavlačevalo postopke legalizacije bivanja;
 55
 – sosedsko nadlegovanje izbrisanih po telefonu, s pismi in nesankcioniranje policijskega
 nadlegovanja;
 – kršenje pravice do zasebnosti pisemskih pošiljk;
 – kršenje pravice do kandidiranja za prejem socialne pomoči;
 – kršenje pravic oseb na prestajanju zaporne kazni (tistim, ki grozi izgon iz države niso
 dovoljeni občasni izhodi iz zapora).
 Omenjene kršitve človekovih pravic so posledica izbrisa in njegovega izvajanja, pri čemer se
 je uporabljal zakon o tujcih. Izbris iz RSP je bil že sam po sebi huda kršitev človekovih
 pravic, protiustavno dejanje. Zato vse nadaljnje kršitve niso bile naključne ali posledica
 malomarnosti nekega uradnika ali uradnice, ampak je šlo za sistematično kršitev pravic
 določene skupine ljudi.
 Z izbrisom so postali ti ljudje zgolj subjekti človekovih pravic. Vse, kar se jim je zgodilo,
 govori tudi o tem, kako je država Slovenija sposobna varovati človekove pravice, kajti
 izbrisani drugih pravic razen človekovih niso več imeli.
 VIRI IN LITERATURA
 Viri:
 Intervju z V. B., Center za tujce v Ljubljani, marec 2002.
 Intervju z G. P., Center za tujce v Ljubljani, marec 2002.
 Intervju z B. R., Center za tujce v Ljubljani, februar 2002.
 Intervju z A. T., Ptuj, 23. 5. 2002.
 Intervju z Ž. N. in njegovim kolegom iz Ilirske Bistrice, Pivka, 28. 5. 2002.
 Intervju z dr. V. P., Ljubljana, 4. 6. 2002.
 Intervju z M. S., Celje, 11. 6. 2002.
 Intervju s S. M., Cerklje ob Krki, 12. 6. 2002.
 Intervju z M. A., Golnik pri Kranju, 20. 6. 2002.
 Intervju z M. A. (nadaljevanje), Ljubljana, 21. 6. 2002.
 Intervju s Č., Ljubljana, 25. 6. 2002.
 Intervju z T. D. in M. B., Ravne na Koroškem, 26. 6. 2002.
 Intervju z R. N., Ljubljana, 6. 8. 2002.
 56
 Intervju (skupinski), barakarsko romsko naselje v Koželjevi ulici v Ljubljani, 9. 8. 2002.
 Intervju z M. U., Ptuj, 15. 8. 2002.
 Intervju z E. O., Maribor, 15. 8. 2002.
 Intervju z M. Si., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
 Intervju z M. M., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
 Intervju z V. V., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
 Odločba o prekršku sodnika za prekrške v Ljubljani, št. P-33655/99 – 18, z dne 15. 9. 1999.
 Odločba o prekršku sodnika za prekrške na Ravnah na Koroškem , št. P-2558/97, z dne 23.
 12. 1997.
 Pogovor na Ministrstvu za notranje zadeve RS, urad za upravne notranje zadeve, z Alenko
 Mesojedec - Pervinšek (svetovalka ministra za notranje zadeve in vodja urada za
 državljanstvo in naturalizacijo), 20. 9. 2002.
 Izjave Helsinškega monitorja: izjava številka 1, 11. 2. 1998, izjava številka 2, 11. 3. 1998 in
 izjava številka 10, 20. 2. 2001 (interni dokumenti).
 Transkript 33. izredne seje državnega zbora RS, 27. 10. 1995.
 Pismo Marjana Poljšaka poslanskim skupinam državnega zbora RS: Predlog za pripravo
 novega zakona o državljanstvu RS, državni zbor RS, 26. 2. 1993.
 »Noče domov«, Delo, 17. 9. 1999.
 Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka, Klaudija Stroliga in stvarnim
 kazalom dr. Vida Jakulina. 2000. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Ur.
 Marko Polutnik in Alenka Leskovic. Uradni list RS: Ljubljana.
 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih (Ztuj-1A), prva obravnava,
 EPA 367 – III, Poročevalec št. 96, Ljubljana, 8. december 2001, str. 109–137.
 Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem mag. Slobodana Rakočeviča. 1999. Uradni list RS:
 Ljubljana.
 Ustava Republike Slovenije. 1996. IV. spremenjena dopolnjena izdaja. Časopisni zavod,
 Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana.
 Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) iz leta 1991, zadnji popravki l. 1999,
 Uradni list RS: Ljubljana.
 Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji
 (ZUSDDD), 1999, Uradni list RS: Ljubljana.
 Literatura:
 57
 Agamben, Giorgio.1998. Homo Sacer. Sovereign Power and Bare Life. Standford University
 Press: Standford California.
 Arendt, Hannah. [1948] 1979. The Orgins of Totalitarianism. Harvest: San Diego, New York,
 London.
 Arendt, Hannah. [1963] 1992. Eichmann in Jerusalem. A Report on the Banality of Evil.
 Penguin Books: USA.
 Balibar, Etiene in Wallerstein, Immanuel. 1991. Race, Nation, Class. Ambigous Identities.
 Verso: UK, USA.
 Bauman, Zygmunt. 1989. Modernity and the Holocaust. Polity Press: UK.
 Bercht, Silke. 2003. »Totalnost mučenja«. Časopis za kritiko znanosti, v pripravi.
 Dedić, Jasminka. 2002. »Diskriminacija v postopkih pridobivanja državljanstva v Sloveniji«,
 raziskovalno poročilo pri Mirovnem inštitutu, prirejeno besedilo v tej knjigi.
 Denzin K., Norman in Lincoln, Ivona S. 1994. »Introduction. Entering the Field of
 Qualitative Research«. V: Norman K. Denzin in Ivona S. Lincoln (ur.). Handbook of
 Qualitative Research. Sage, Thousand Oaks: London.
 Faulks, Keith. 2000. Citizenship. Routledge: London, New York.
 Feldman, Allen. 1996. »On Cultural Anesthesia: From Desert Storm to Rodney King«. V:
 Nadia Serementakis (ur.). The Senses Still: Memory and Perception as Material Culture. The
 University of Chicago Press: Chicago.
 Fontana, Andrea in Frey, James H. 1998. »Interviewing«. V: Norman K. Denzin in Ivona S.
 Lincoln (ur.). Collecting and Interpreting Qualitative Materials. Sage Publications: London.
 Foucault, Michel. 1991. Vednost – oblast – subjekt. Krt: Ljubljana.
 Goffman, Erving. 1968. Asylums. Pelican: UK.
 Jalušič, Vlasta. 1996. Hannah Arendt: Politika kot možnost. Spremna študija. V: Hannah
 Arendt. Vita activa. Krtina: Ljubljana.
 Jalušič, Vlasta. 2001. »Ksenofobija ali samozaščita?«. V: Skupina za spremljanje nestrpnosti
 in Brankica Petković (ur.). Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti št. 1.
 Mediawatch/Mirovni inštitut: Ljubljana.
 Kaučič, Igor (ur.). 1992. Nova ustavna ureditev Slovenije. Zbornik razprav. Uradni list RS:
 Ljubljana.
 Kuzmanić, A. Tonči. 1999. Bitja s pol strešice. Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem.
 Mediawatch/OSI– Slovenia: Ljubljana.
 Mekina, Borut. 2003. »Kako so sprejemali Zakon o tujcih – pobrskali smo po arhivih
 nekdanje skupščine. Izbrisani za en sam delegatski glas«. Večer, 12. 3. 2003.
 58
 Močnik, Rastko. 1999. 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Zložba *cf.: Ljubljana.
 Pavčnik, Marijan, Polajnar Pavčnik, Ada in Wedam Lukić, Dragica (ur.). 1997. Temeljne
 pravice. Cankarjeva založba: Ljubljana.
 Rizman, M. Rudolf. 1999. »Radical Right Politics in Slovenia«. V: Sabrina P. Ramet (ur.).
 The Radical Right in Central and Eastern Europe Since 1989. Str. 147–170. The
 Pennsylvania State University Press: University Park, Pennsylvania.
 Rovšek, Jernej (ur.). 1993. Slovenija in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zbornik
 razprav. Uradni list RS: Ljubljana.
 Schmitt, Carl. 1994. Tri razprave. Knjižna zbirka Krt: Ljubljana.
 Tropey, John. 2000. The Invention of Passport. Surveillance. Citizenship and the State.
 University Press: Cambridge.
 Vodopivec, Peter. 2001. »O Evropi, Balkanu in metageografiji«. V: Marija Todorova.
 Imaginarij Balkana. 381–401. Vita Activa: Ljubljana.
 Wallerstein, Immanuel. [1983] 1999. Historical Capitalism with Capitalist Civilization. V:
 London, New York.
 Wallerstein, Immanuel. 1999. Utopistike. Dediščina sociologije. Založba /*cf.: Ljubljana.
 Zaviršek, Darja. 2000. Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih
 praks prizadetih ljudi. Založba/*cf.: Ljubljana.
 Zaviršek, Darja. 2003. »Nevidno nasilje – normativnost in normalizacija nasilja nad ljudmi z
 gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami«. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
 letnik 45, številka 1, str. 3–15. Inštitut za kriminologijo: Ljubljana.__
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 08 Maj 2009 13:22    Naslov sporočila: Izbrisani - ZLOvenski incest |   |   
				| 
 |  
				| Tanja Lesničar-Pučko 11.09.2008
 Vprašanje izbrisanih nima po mojem na žalost nobenih možnosti, da bi bilo kadarkoli ustrezno razrešeno. Ustrezno v smislu prava in etike, se pravi v smislu povrnitve statusa in vseh pravic za nazaj, v smislu uradnega opravičila države za strojeni državni zločin in v smislu dostojne odškodnine za povzročeno škodo. Krivda za izbris in za nereševanje problema je namreč tako 'pravično' razporejena po celotnem slovenskem političnem spektru, da je pozaba tega skupnega greha tako rekoč edini resnični, četudi skrivni konsenz med levico, desnico in sredino v slovenski politiki. Izbrisani so incest te družine, ki se ji reče slovenska politika, in kot vsaka dobra družina tudi ta umazanega perila ne obeša na okna, ampak zgolj utiša posiljenega otroka. Treba je prikriti in pozabiti, ne razčiščevati, to je ta družinska dikcija, ki ima v Sloveniji od nekdaj domovinsko pravico. In res sta čas ter milijon novih afer, od katerih se državljanom dnevno obrača želodec, že zdavnaj prerasla izbrisane, ta gnili madež, ki nam ga je politika vsem vžgala na rame, (dakle tu se vade, kao kriv je Hitler, a dok je Nemačkom narodu išlo dobro svi su Hitlera sledili, dakle slovenačka posla)  pa če se tega zavedamo ali ne.
 
 
 Dakle ko je za to kriv, političari, a čiji su oni Kineski, ne slovenski su , dakle od slovenskog naroda i sude u ime naroda , dakle KRIV JE ZLOVENSKI NAROD U CELINI. Ako to ne žele neka opravdaju delima, dakle priznanje odšteta i zamena političara sa normalnim ljudima.
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| ilegalni član
 
  
 
 Pridružen/-a: 20.12. 2007, 17:53
 Prispevkov: 11
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 16 Maj 2009 11:51    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| 
 
	  | Citiram: |  
	  | ... dakle KRIV JE ZLOVENSKI NAROD U CELINI ... |  
 Če velja, da je/so posameznik/i del celote, če je narod neka celota, in če sem jaz en del, ki sestavlja to celoto, toliko nepomemben, da zavračam kakršnokoli krivdo in odgovornost za storjene krivice iz tega poglavja ...
 
 Seveda to lahko trdim le za obdobje dokler mi seže spomin, ta pa se spomni le tega življenja zdaj, tega ki ga sedaj živim ...
 
 Če sem v prejšnjem ali še prej katerem, pobijal mučil oz kakorkoli prizadejal ljudi, ni mi znano ... mi je žal ... se opravičujem ...
 
 ... in ali ne bi bilo zanimivo videti in vedeti kaj smo počeli "nekdaj" ... morda pa bi ugotovili, da se nam dogaja nekaj kar smo že dogajali ... samo ... z drugega zornega kota ... morda so se samo vloge obrnile ... z razlogom??
 
 ... teoretične možnosti obstajajo, ali ne?
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| izbrisani d.o.o. član
 
  
  
 Pridružen/-a: 26.12. 2008, 09:55
 Prispevkov: 8
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 20 Maj 2009 17:55    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Prispeval/a: izbrisani d.o.o. dne sobota, 6. avgust 2005 @ 12:10 CEST Vrana vrani oči ne izkljuje.
 
 JA, PA SAMI SEBE NIKAKOR NE NAJDEJO
 
 http://www.nsi.si/modules.php?op=modload&name=phorum&file=read&f=3&i=276095&t=275931
 
 http://www.nsi.si/modules.php?op=modload&name=phorum&file=read&f=3&i=227866&t=227866
 
 Komentrček:
 Zakon o finančnem poslovanju podjetij jasno predvideva IZBRIS iz sodnega registra v takih primerih...
 Očitno pa zakon velja samo za plebos - rajo - tisti del ljudi, ki ne deluje pod okriljem mafije.
 Za mafijo pa so v Sloveniji permisivni zakoni...
 Njim je dana možnost uporabe tistih zakonov, ki so za mafijo ustrezni...
 
 SLOVENIJA MOJA DEŽELA...
 
 http://www.sds.si/forum/viewtopic.php?id=1158
 
 http://www.pozitivke.net/comment.php?mode=view&cid=8183
 
 SAMOOKLICANI VARUHI ČLOVEKOVIH PRAVIC PA, KOT OBIČAJNO NAMERNO KRŠIJO ČLOVEKOVE PRAVICE....
 
 Zato je varuhinji sporočeno:
 
 ---------- Forwarded message ----------
 From:
 Date: 2009/5/5
 Subject: Fwd: odgovor Varuha človekovih pravic RS
 To:
 
 
 IZ SLEDEČEGA DOPISA JE MOGOČE RAZUMETI, DA
 URAD VČP NOČE RAZUMETI, DA PRAVNI  SUBJEKT
 NI ZGOLJ PRALNICA DENARJA ZA ORGANIZIRAN KRIMINAL...
 
 PRAVNI SUBJEKT, KI GA JE MAFIJA IZBRISALA
 NE MORE ZAKLJUČITI UPRAVNEGA POSTOPKA ...
 
 OČITNO SO  ČP NEKATERIM ZAGOTOVLJENE PO GENETSKI SLIKI
 OSTALI PA SI JIH BOMO MORALI IZBORITI Z OROŽJEM, KER
 RS SISTEMATIČNO IN NAČRTNO ONEMOGOČA UVELJAVLJANJE ČP
 IN NAMERNO IZVAJA GENOCID NAD LASTNIMI DRŽAVLJANI.
 
 
 RS SISTEMATIČNO ONEMOGOČA PRAVNO ASISTENCO OŠKODOVANCEM
 IN NAČRTNO KRŠI TČP.
 
 
 
 ---------- Forwarded message ----------
 From: <varuh>
 Date: 2009/4/30
 Subject: odgovor Varuha človekovih pravic RS
 To:
 
 
 
 
 
 Številka: 1.0 - 7 / 2009 - 3 - VE
 Datum: 29.04.2009
 
 
 
 
 Gospa
 _________________
 Preambula USTAVE RS str. 5
 ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, ... HA,HA,HA
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 26 Maj 2009 20:38    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Dan mladosti Dán mladósti je bil v času SFRJ praznik jugoslovanske mladine. CK SKOJ je 25. maj določil za dan, ko se je praznoval rojstni dan takratnega predsednika države Josipa Broza Tita in ga poimenoval Dan mladosti. Na ta dan so potekale razne športne prireditve, proslave v šolah, kjer se je prepevalo in recitiralo.
 Še posebej je vsakoletno praznovanje zaznamovala Štafeta mladosti oz. Titova štafeta. Štafeta je vsako leto štartala iz drugega mesta in druge republike, prvič iz Kumrovca, ki je bil rojstni kraj Tita. Potekala je skozi vse jugoslovanske republike in svojo pot zaključila 25. maja v Beogradu, ki je bilo glavno mesto SFRJ. Na stadionu JLA je bila veličastna prireditev, v kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije. Eden od njih je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan. Štafeto so lahko nosili le mladi, ki so se izkazali pri učenju, družbeno političnemu delovanju ali dobri športniki. To je bila velika čast, še posebej za tistega, ki je predal štafeto Titu. Predajo štafete so spremljali skoraj vsi preko televizijskega prenosa. Štafeta mladosti je potekala kar 43 let zapored.
 Na ta dan so bili mladi iz vrst pionirjev sprejeti v ZSMJ, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Vse je potekalo pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je dolga leta povezoval sicer zelo različne narodnosti znotraj Jugoslavije. Danes je sicer težko razumeti, toda takrat je mladim vstop v ZSMJ, sodelovanje v delovnih akcijah in druženje z ostalimi narodi nekaj pomenil. Slogan bratstvo in enotnost je med tako različnimi narodi in kulturami skoraj nedoumljiv, takrat pa je bil kot posledica ideološke vzgoje zelo sprejemljiv in verjeten.
 
 To je uvodoma: kaj pa to predstavlja za slovenijo?
 
 Dejstvo je,da je za slovenijo TITO večji od Trubarja, Prešerna in Mačka. Zakaj Mačka: zato ker so se tedaj slovenci lotili povojnih pobojev, glede na število prebivalcev so to bile megalomanske razmere sovraštva…, Da bi se prikupili Titu. Tito pa to ni ukazal, ko je za to izvedel je zaukazal zaustavitev te svinjarije.
 
 
 In zakaj TITO: zato ker je ta nredil pogoje za državotvornost nekega pašaluka, sicer bi slovenija ostala le pokrajina južne Austrije.
 Torej Tito je »kriv« za nastanek slovenije. Izbrisani pa so narodnost, zato se piše z veliko začetnico, sestavljeni iz vseh narodov Yugoslavije, Romov in Židov. In so spet rezultat povojnih pobojev v novi obliki, če bi to bilo 60 let nazaj, bi spet kočevski rog zaudarjal po TRUPLIH.
 DOKAZ O "CIVILNIH USMRTITVAH", kako to poteka danes: http://www.dossierkorupcija.com/forum3/datoteke/DK_Ivan_Bago_dokumenti_1.pdf
 
 Eto, toliko o DNEVU MLADOSTI, kdor ima kaj proti naj se javi z argumenti(!) To omenjam zato, ker bi se že enkrat MALI-slovenci-raja-drhal lahko kaj naučili na mukah Izbrisanih, saj to tudi njih čaka napram svoji slovenski oholi KASTI, izgleda kakor bi spali zimski spanec in tako KASTI dajali možnost da jim eden po eden sekajo glave in uničujejo premoženje.
 
 LE V KUP UBOGA GMAJNA, ZDRUŽITE SE, SICER NIKOLI NEBOSTE MOČNI IN KASTA VAS BO POVSEM STRLA.
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 28 Maj 2009 10:06    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Nekateri med slovenci, ki bi se radi šlepali kar ilegalno, med izbrisane, ne doumejo, da gre za KASTO. To pomeni, da preprosti slovenci, včasih so jim rekli drhal, za kasto niso nič večji od Izbrisanih. Zato poglejmo kako slovenski naci-fašisti mlatijo po  ljudstvu v katerega imenu sodijo tem istem ljudstvu, a z namenom potom teatralnega sodstva izvajati ropanje. Sodstvo je temelj vseh krivic ki se dogajajo in naprej klonirajo-množijo: 
 ČE SE ČLOVEKU GODI KRIVICA, JE PRIPRAVLJEN TUDI NA NASILJE NAD DRUGIMI IN NAD SEBOJ
 Država Slovenija je pokazala svoj pravi obraz
 Izvršitelj, deset silakov, 37 do zob oboroženih specialnih policistov, pes, bombaši, ostrostrelci in gasilci nad eno družino – Ko je pravna država le »pravna«, vse več žrtev preti v roke vzeti sekiro, kol, bombo...
 Aktualno - sreda, 27.05.2009
 Tekst: Ciril Brajer
 
 
 Prekmurska družina Berden je javnosti razgalila, kako je zaradi najetja hipotekarnega posojila pri avstrijski banki vse svoje premoženje izgubila na dražbi. Dražbo je kajpak sprožila banka upnica, premoženje nesrečne družine pa so odkupili ljudje, ki so z banko tako ali drugače poslovno povezani. Mi pa smo na Hrvaškem izvedeli o civilnem združenju iz Lesc, ki se bori za nesrečnike te vrste. Toliko jih je, da ustanavlja združenje svoje podružnice po vsej Sloveniji, prav v teh dneh tudi na Obali in glas o njegovem delu že seže čez meje.
 
 Natisni članek »
 Pošlji članek »
 Povečaj pisavo
 Zadnje objavljeno »Lepe pozdrave z avtoceste! Policija«
 
 Voda je pravo zlato
 
 Veselje ob Napoleonovi reki
 
 
 Sogovornik: »Celo v psihiatrični bolnišnici menim, da sem na prostosti, za kar sem hvaležen civilnemu združenju. Edino je, ki mi pomaga. Pa na Kosovo komisijo še računam.«
 
 Rade Stanič, predsednik združenja, pravi, da se jim množično oglašajo posojilojemalci, ki so vse bolj prepričani, da gre za sumljive posle. Vanje jih vpletejo in jim življenje zapletejo vseh vrst posredniki, celo odvetniki. Zgodbe potem zelo spominjajo na razvpito afero Orion: »Po naših izkušnjah gre že za več kot sto posameznikov, ki so posojila z nejasnimi pogodbenimi obveznostmi najemali v Avstriji. Tja jih odpeljejo posredniki, vračila posojil so zaradi visokih obresti nerazumno visoka in na prvi pogled dobri posli postanejo usodne tragedije! Pojavi se kup poslovnih in družinskih vezi, od banke do odvetništva, ki na posle te vrste vržejo senco resnega dvoma.«
 Takšnemu početju smo njega dni rekli zelenaštvo.
 
 »Saj mu še. Na prvi pogled je vse zakonito, žrtev pa tako prinesejo okoli, da gre na koncu na beraško palico. Posodijo ti 100, vrneš 200, dolžan pa si jim še 1000. Ker si za posojilo zastavil vse premoženje, te ženejo pred sodnike in s pomočjo odvetnikov, notarjev, cenilcev, policistov in sodišč te izmolzejo do konca. Temu po novem pravimo ‚pravna in socialna država’.«
 
 Ker je tako »pravna in socialna«, vse več žrtev preti v roke vzeti sekiro, kol, bombo celo...
 »Ko je človek na dnu, ko mu ne pomaga nobena državna inštitucija, ko ga, nasprotno, še pomaga tunkati, zlahka prekipi.«
 
 Pobrskali smo po spletu: »Če bi se meni to zgodilo, bi tekla kri.« »Mafija so odvetniki in notarji, ki delajo za tujce, požrešni naivneži pa jim nasedajo kot muhe na med.« »Etika je za naše odvetnike in sodnike tako ali tako španska vas...«
 
 »Vidite, koliko ljudi pritrjuje mojim izkušnjam! Naj jih ponazorim le z eno kruto zgodbo našega člana Petra Benedičiča. Leta 1995 je v Avstriji najel 80.000 mark ‚avstrijskega kredita’. Želel je posodobiti in razviti svojo družinsko mesarijo. Za poroka sta mu šli žena in tašča. Finančni posel je bil skregan s takratno zakonodajo. Ta je določala, da morajo biti vsi kreditni posli s tujino registrirani pri Banki Slovenije in da to velja tudi za vse dodatke h kreditnim pogodbam in za spremembe kreditnih pogojev. Kreditne pogodbe s tujino so začele veljati šele z dnem, ko so bile registrirane pri Banki Slovenije. Z istim zakonom je bilo prepovedano tujim finančnim družbam dajati kakršna koli hipotekarna jamstva za protipravno najete kredite v tujini!«
 
 (Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 28 Maj 2009 17:03    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Spoštovani, Ob obletnici smrti 2.6.2008- MILANA MAKUCA, slovenca po obeh starših, izbrisan in kriv je le zato KER JE NJEGOVA MATI DOBILA POPADKE NA HRVAŠKEM, seveda tedanji enotni državi YUGOSLAVIJI. IZBRISALI SO GA zlovenci in ga povsem življenjsko onemogočili, ljudje različno reagiramo ob stresu, a ta je bil za Makuca tako hud, da je obnemel in ni bil sposoben nič. Skratka postal je "opravilno nesposoben", nad njim je izvršen civilni umor.
 
 Zakaj CZPNN: ker to spada v rubriko: zdravstvo, UE, Durs in največ SLOVENSKO ogledalo do svojih, kaj šele do tujcev, sociala...na kratko TO JE DOKAZ GNILOSTI IN NEOBSTOJA SLOVENSKE DRŽAVE. sLOVENIJA JE LE SKUPEK ČLANOV KASTE,  ki v ljudeh živečih na tem tlu vidi svojo priložnost, pa tudi pobili bi vse svoje, če bi bil profit, e to je bit slovenstva, ki ga nažalost tudi žrtve same, ki so do te mere izblesane, podpirajo.
 
 
 
 1.                             Namesto pravic, le davčna številka (DŠ)
 
 V tednu izbrisanih smo bili priča številnim dogodkom, ki so ponovno spomnili na administrativni genocid iz leta 1992.
 
 Z izbrisom se je zgodila družbena smrt, nemalokrat se je iztekla v fizično. Zelo blizu smrti je bil tudi Milan Makuc, ki so ga slovenske oblasti, kljub temu, da je imel po razdružitvi in osamosvojitvi od SFRJ stalno prebivališče v Sloveniji, nezakonito izbrisale iz slovenskega registra stalnih prebivalcev. Zaradi posledic izbrisa je Milan pred šestimi leti zbolel za kožnim rakom,izgubil je vse temeljne pravice, tudi pravico do zdravstvenega varstva. Danes 61 let star Makuc, še vedno ne more verjeti, da mu je lastna država odvzela ime.
 Njegovo zgodbo je avgusta 2006 objavil tednik Mladina, ki jo lahko preberete tukaj.
 
 Milan Makuc
 http://www.vest.si/wp-content/uploads/2008/02/makuc.jpg
 Foto/Dare Čakeliš
 
 
 MLADINA.si | Dnevnik - Umrl Milan Makuc, izbrisani prebivalec ...
 
 
 Potrebno je opozoriti na dejstvo, da je zavrnitev zdravstvene pomoči na Obali pomenila kršitev 7. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki med drugim govori, da Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za nujno zdravstveno varstvo oseb neznanega prebivališča.
 Dr. Aleksander Doplihar iz ljubljanske Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva, ki je sprejel Makuca, je povedal, da je pri Makucu šlo za maligni tumor na zgornji ustnici in delu desne strani lica in da je bil ta defekt viden z večtrimetrske razdalje. Tako ne najde pravega opravičila za ravnanje zdravstvenih delavcev na Obali. Domneva, da je bilo njihovo odklonilno stališče morda posledica dopisa državnega sekretarja za zdravstvo, g. Marušiča (št. 515 – 5/2006) , v katerem je dne 15.05.2006 obvestil zdravstvene ustanove in zdravnike, da v kolikor sprejmejo v zdravljenje nezavarovano osebo, morajo podpisati izjavo, ki se glasi:«Z vso odgovornostjo izjavljam, da je bilo v skladu s 7. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju osebi (….) nudeno nujno zdravstveno varstvo«. Doplihar tako meni, da so zdravstveni delavci na Obali, v izogib vsej odgovornosti, eventuelno tudi finančni, pacienta raje odklonili, kot bi se spuščali v nepotrebni konflikt s sekretarjem Ministrstva za zdravje.
 
 Ob spremljanju Milanove zgodbe sem leta 2006 v pogovoru z njegovo socialno delavko ugotovila, da ima le ta, kljub temu, da je bil leta 1992 izbrisan, davčno številko.
 Zanimivo je, da je Davčna uprava RS, ko je preko pristojnih davčnih uradov na podlagi 30. člena o davčni službi leta 1996 davčnim zavezancem izdajala potrdilo o vpisu v davčni register »davčno oštevilčila« tudi ljudi, ki tako rekoč niso obstajali.
 Na davčno upravo sem naslovila vprašanje, kako je mogoče, da osebe, ki so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev in tako rekoč še danes ne obstajajo, obstajajo v davčnih registrih RS? V odgovoru generalnega direktorja DURS, Ivana Simiča, je med drugim zapisano: »Nekatere osebe, ki so bile 26.2.1992 brisane iz registra stalnih prebivalcev in še do danes nimajo urejenih dokumentov, so obstajale v evidenci Republiške uprave za javne prihodke, ker so bile davčni zavezanci, ne glede na to, da so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev«.Paradoks, ki sledi iz tega, dokazuje, da ne živimo v pravni državi.
 
 Odgovor generalnega direktorja DURS objavljamo v celoti:
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 04 Jun 2009 13:43    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| NARODNA ZAVET, ZADRTOST, ŠOVINIZEM, RASIZEM po ZLOvensko : 
 Jože Vogrinc
 
 04.05.2009
 Izbris in poniglavo ravnanje slovenske politične elite, ki je pri njem vztrajala in ga poskušala bodisi ideološko upravičiti, bodisi prikrivati pred slovensko in svetovno javnostjo, je najsramotnejše dejanje samostojne slovenske države. Kot državljana me je ob tem kratko malo sram.
 
 Del politične elite še zdaj ideološko upravičuje izbris ali pa ga želi prikazati kot domoljubno, žrtve pa prikazati kot sovražnike. To je razlog za globoko skrb, saj kaže na grozljivo nizko raven politične kulture pri tistih, ki tako ravnajo. Skrbi ne toliko zbuja »argumentacija«, ki se prilagaja trenutku in je raznorodna, saj se poslužuje pravnih trikov, formalizma, laži. Bolj zaskrbljujoče so tihe, praviloma neizrečene podmene: fundamentalistično, rasistično prepričanje o temeljni neenakosti med umišljenimi »nami« (= klenimi, pravimi Slovenci, ki smo »tu« »že od nekdaj« in »moramo braniti sleherno ped naše zemlje«) in enako umišljenimi Drugimi (»tujci«, ki »nas ogrožajo« itn.). Agresivnost fundamentalističnega nacionalnega šovinizma v Sloveniji me skrbi zato, ker je odkrita in se izraža z enako lahkoto v državnem zboru, na javni televiziji in v drugih vodilnih informativnih medijih enako neženirano in neovirano kakor v zabavnih oddajah radia in TV, v zasebnem komuniciranju ali v sovražnem govoru v komentarjih spletnih različic informativnih medijev. Ta agresivnost pomeni, da se razpečevalci šovinističnega sovraštva do vseh, na katere lepijo oznako, da so premalo Slovenci, počutijo močne in da so prepričani, da imajo med ljudmi tiho podporo.
 
 Zato predlagam, da dan izbrisa zabeležimo kot poseben dan 25.2.1992, na katerega je treba ohraniti spomin tudi z javnimi manifestacijami. Vsebina teh manifestacij bi morala biti skrb, da se krivice vsem izbrisanim popravijo, da vzamemo pod drobnogled druge diskriminativne predpise in prakse, ki so v Sloveniji še žive, in da analiziramo vzroke šovinizma, nanje opozarjamo slovensko javnost, in jih poskušamo onemogočiti.
 
 Dr. Jože Vogrinc, sociolog
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 06 Jun 2009 00:22    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| [quote="ilegalni"] 
 
	  | Citiram: |  
	  | ... dakle KRIV JE ZLOVENSKI NAROD U CELINI ... |  
 Ja, prav tako, takšen rezultat BLEFERENDUMA (cc98% izid) si je narod pisal sam.
 Prav ta narod V CELINI ponovno opozarjam, da ni stvar Izbrisanih v izbrisu, ampak v narodu - šovinizmu. Zakaj? Mar je ta narod tako kratke pameti, da razume, če je nekdo "GOLUBIČ", DA SE TA UKVARJA Z GOLOBI MIRU. nE narode, TO JE BLEF, dokler narod sanja golubiče odoše pare u Norvešku.
 
 Torej slovenski narode, strezni se že enkrat, pozabi na zadrtost, hinavstvo...in ostale slovenske vrline. LE V KUP UBOGA GMAJNA(!)
 
 Ali pa boste ostali gole riti in bili zadivoljni, da vas "J..." prav tisti , ki so ustvarili Izbrisane in ti isti si zadivoljni, da jim je lasten narod voljan zato ga še naprej "posiljujejo".
 
 Pa so vsi srečini: "jebači in narod (davkoplačevalci), ki je jeben". Namesto , da bi se združili z Izbrisanimi in vsemi slovenci-prevaranimi, brez dela, ki jim ga je klika odvzela. Vi vsi kakor, da živite nekje v Tunguziji, poglejte malo: Grke, Francoze, Ira
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 20 Jun 2009 17:02    Naslov sporočila: |   |   
				| 
 |  
				| Romi in izbrisani – črna pika Slovenije 
 113Komentiraj Pošlji Tiskaj Velikost pisave Ljubljana, 28.05.2009, 13:34 | STA
 Slovenija še vedno krši človekove pravice izbrisanih in ovira dostop romskih otrok do izobraževalnega sistema, meni Amnesty International.
 
 
 Amnesty International (AI) v poročilu, ki zajema obdobje od januarja do decembra 2008, poudarja, da slovenske oblasti še vedno niso zagotovile pravic skupini stalnih prebivalcev, znanih kot izbrisani. Izbris 18.000 posameznikov iz registra stalnih prebivalcev je bil po mnenju AI diskriminatoren, saj so bili državljani nekdanjih jugoslovanskih republik obravnavani strožje kot drugi tujci, ki so prebivali v državi in so status stalnih prebivalcev dobili avtomatično.
 
 
 (Foto: J.D.)
 
 AIS pozdravlja napredek, ki je bil narejen letos. Oblasti so namreč sprejele prve korake v procesu razrešitve kršitev človekovih pravic izbrisanih in začele izdajati dopolnilne odločbe tistim izbrisanim, ki so si stalno prebivališče medtem že uredili. Hkrati so napovedale sprejetje posebnega zakona, ki bo primerno uredil statusni položaj preostalih izbrisanih.
 
 Poročilo omenja, da so bili izbrisani pomembna tema tudi med kampanjo pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami. Osnutek zakona, ki ga je vlada Janeza Janše predstavila leta 2007, bi po mnenju AI pomenil nadaljevanje diskriminatorne obravnave izbrisanih. Zakon bi pomenil novo pravno podlago za diskriminatorno ravnanje oblasti, vključno z možnostjo razveljavitve posameznih odločb o vrnitvi stalnega prebivališča. Prav tako zakon ne bi vrnil statusa izbrisanih, ne bi priznal odgovornosti države in izrecno izključil možnost poprave krivic, piše v poročilu, ki ga je Amnesty International Slovenije (AIS) danes predstavila na novinarski konferenci v Ljubljani.
 
 AI v poročilu nadaljuje, da so slovenske oblasti lani sprožale postopke za deportacijo posameznih izbrisanih, čeprav do samih deportacij ni prišlo. Oblasti prav tako niso priznale diskriminatorne narave izbrisa in niso izpolnile dveh odločb ustavnega sodišča, v katerih so izbris označile kot nezakonit in protiustaven.
 
 Glede Romov poročilo AI opozarja, da oblasti niso izvedle neodvisne in temeljite evaluacije modela na osnovni šoli v Bršljinu, ki naj bi učencem, ki potrebujejo dodatno pomoč, omogočal, da nadoknadijo izgubljeno in se vrnejo k običajnemu pouku. Čeprav je bil namen drugačen, bi model lahko vodil k segregaciji, saj so bili nekateri razredi v preteklosti sestavljeni le iz romskih otrok, piše v poročilu. AI dodaja, da oblasti niso posredovale nobenih dokazov, da so imeli romski otroci od ločenih razredov koristi.
 
 
 (Foto: Dare Čekeliš)
 
 AIS pozdravlja nekatere pozitivne premike na področju Romov. Z letošnjim šolskim letom se namreč končuje prvo leto uvedbe romskih pomočnikov, kar je posledica pozitivnega sodelovanja oblasti z romsko skupnostjo, saj je nosilec projekta Zveza Romov Slovenije. Po mnenju AIS gre za pomemben prvi korak v postopku sistemske uveljavitve romskih pomočnikov v izobraževalnem sistemu.
 
 Oblasti prav tako niso predložile načrtov za razvoj modela v javno razpravo, ki bi vključevala tudi romsko skupnost. AI je dobil dostop do določenih informacij o evaluaciji modela, šele ko je sprožil postopek pri informacijskem pooblaščencu. Otroci poleg tega niso imeli na razpolago šolskih programov in materialov v romskem jeziku.
 
 AIS meni, da je prav izobraževanje romskih družin, staršev in otrok v predšolski vzgoji tisto področje, ki bi moralo biti prioriteta izboljšanja položaja v izobraževanju. Romski otroci se praviloma ne vključujejo v predšolsko vzgojo, zato v prvi razred osnovne šole pridejo s pomanjkljivim znanjem slovenščine in brez stika z izobraževalnim sistemom. Zaradi tega so avtomatično v zaostanku v učnem procesu, kar zgolj prispeva k drugim dejavnikom, ki povzročajo ogromen osip romskih otrok iz izobraževalnega sistema, opozarja AIS.
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 02 Sep 2009 14:45    Naslov sporočila: ZLOČIN kot ZLO-venstvo |   |   
				| 
 |  
				| IZBRIS Politični zločin, ne "administrativna napaka" (Pederle) 
 Nekoč: Philosophia ancilla theologiae.
 Danes: pravo – služkinja politike in KSTE-novodobnega fašizma.
 
 
 
 O čem naj bi ob 15-letnici nezakonitega izbrisa 18.305 "južnjakov"-Krivic manipulacija (dejansko 87.560 ljudi) iz registra stalnega prebivalstva pisal za Pravno prakso, če ne o sramotni vlogi pravnikov pri tej največji sramoti nove, neodvisne Slovenije? Zainteresirani to zagrešiti so bili seveda politiki – ampak brez pravniške "strokovne pomoči" to ne bi bilo izvedljivo.  VEČ O TEM NA:http://www.izbrisani.org/Stalisce%20IO%20za%20MNZ.htm
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 30 Sep 2009 21:26    Naslov sporočila: NAROD, da, da narod in ne DOLFE, je kriv |   |   
				| 
 |  
				| Naslov mednarodnega sodišča: Monsieur le Greffier de la
 Cour europeenne des Droits de l'Homme
 Conseil de l'Europe
 F-67075 STRASBOURG CEDEX
 slo-Izbrisani, slo-Neslovenci:...
 slovenija
 v Izoli, 30.9.2009
 
 COUR EUROPEENNE DES DROITS DE L’HOMME
 
 EVROPSKEM SODIŠČU ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
 
 V L O G A
 KLjUČNEGA DEPEŠA-DOKAZA
 in dokazov o z vsakim dnem več verbalnega nasilja nad Izbrisanim slo-prebivalcem
 
 2. P R O Š Nj A  Z A  P O S P E Š I T E V
 zaradi nevzdržnosti in nevarnosti, da nacistično podivjana slo-masa vzame zadevo v svoje roke do krvoločnosti
 
 
 Zadeva št.: 10546/08 (z dne 4. marca 2008)
 (po ECHR-PSvn0, AV/up)
 
 
 Spoštovano Evropsko Sodišče za Varstvo Človekovih Pravic v Strasbourgu,
 
 z v nadaljevanju priloženim gradivom Vam sporočamo, da v sloveniji sovražno nasilje nad nama 26.2.91 Izbrisanim iz RSP in drugimi SFRJ-Neslovenci ne pojenja, temveč z vsakim dnem nevzdržno narašča. Internet je ŠE V EDNO prepoln, in VZTRAJNO DOPOLNJEVAN, najnevarnejših groženj, ki so posledica dolgoletnega slo-političnega zavajanja slo-javnosti z najhujšimi lažmi o nas Izbrisanih, zaradi katerih nas je vse kar diši na slovenstvo zasovražilo do perverznosti in pripravljenosti na krvoločno klanje. Klanje?! Da, klanje! Naša sreča je, da ni leto 1945, ker bi po FOJBAH pod slovensko krvoločno roko končali tako, kot na tisoče nedolžnih, ki jih med več kot 600 grobišč Neslovencev šele po 60ih letih zadnje dni odkrivajo v rudniku Huda jama, čeprav so vseh 60 let nedvomno vedeli za te svoje na svetu najhujše zločine, a nezadostno pozornem zunanjem svetu so se spretno »prodali« kot napredna visoko civilizirana nacija. V sloveniji vedno imajo opravičilo, za kaj so kateri koli zločin proti človeštvu izvedli.
 
 V prejšnjo sredo je ključni borec za pravice slo-Izbrisanih Aleksander Todorovič zaradi nevzdržnosti vztrajnega pljuvanja po njem poskusil samomor z plinsko jeklenko, končal je, tako kot drugi pred njim že zaprti, z zapor-grozečo-mu ovadbo.
 
 Pred nekaj dni nam je v roke prispela (v nadaljevanju priložena) genocidna DEPEŠA Slavka Debelaka št. 0016/4- 1496 8 z dne 27/2-1992, ki je ključni in neizpodbitni in, sprenevedno-neučinkovitem slo-pravosodju že od obstoja dobro znani, dokaz drugačne podlage izbrisa nas iz RSP, kot jo slo-politika (janša, peterle, grims,…) zlonamerno blateč nas vztrajno uporablja za slepljenje javnosti, da bi nas ta zasovražila in da bi prikrili svoje genocid-zločine. Ves čas obstoja je to depešo poznala tudi celotna slo-politika in, kar neizpodbitno dokazuje popolnoma zavestno zločinsko zavajanje slo-in tuje javnosti o temelju množičnega izbrisa SFRJ-slo-Neslovencev iz RSP zaradi genocidnega čiščenja slo-teritorija.
 
 Sledi kopija DOKAZA/DEPEŠE in te obrazložitev:
 
 Slovenije na podlagi veljavnega potnega lista, izdanega vizuma,
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 05 Okt 2009 20:10    Naslov sporočila: "civilni umori" v Rsloveniji, a zaradi ne-slo pore |   |   
				| 
 |  
				| D E P E Š A  – Z L O Č I N I – D O K A Z I 
 ki jih je v tej zadevi s svojo 0016/4-1496-8-depešo z dne 27.2.1992 zagrešil Slavko Debelak
 
 Utemeljitev-pojasnilo podanega suma kaznivega dejanja genocida: »CIVILNI UMOR«
 
 PROSIM, GRADIVO PREBRATI DO KONCA, SAJ POJASNJUJE IN DOKAZUJE TEMELJ TE ZADEVE
 TUKAJ PRILOŽENA DEPEŠA
 (prejeli smo jo 1.9.2009 po e-pošti)
 I. Splošno
 
 373. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije natančno opredeljuje dejanja genocida. Med drugim navaja tudi:
 
 Kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže
 -njenim članom hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali
 -prisilno izseljevati prebivalstvo ali
 -spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali
 -prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino,
 
 se kaznuje…
 
 »Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni socialni ali politični skupini.«
 
 »Značilnost te skupine kaznivih dejanj je, da jih je treba dopolnjevati skladno z razvojem mednarodnega prava, ki nudi mednarodnopravno varstvo vse bolj širokemu krogu pravnih dobrin.«
 
 »V zadnjih petnajstih letih so bile sprejete in so postale veljavno mednarodno pravo še nekatere druge mednarodne pogodbe. Iz njih izvira obveznost držav, seveda tudi Republike Slovenije, da s svojo kazensko zakonodajo zavarujejo v teh pravnih aktih določene objekte varstva.«
 
 -Op.: Tožilstvu je gotovo znana vsebina vseh teh pravnih aktov, kot tudi datumi, ko je Slovenija ratificirala dva dodatna protokola EKČP.
 
 KZ RS, v skladu z mednarodnim pravom, obravnava široki spekter skupin kot možni predmet napada, oz. objekt kazenskopravnega varstva. Obravnava torej tudi  hudodelstva proti političnim in socialnim skupinam. Ogromna množica Izbrisanih je vsekakor skupina, kot jo v depeši, o kateri bo govora v nadaljevanju, opredeljuje tudi sam Debelak.
 
 Ugotovitve (ki izhajajo iz ukvarjanja s to problematiko) zadnjih nekaj let, so, da je šlo za pavšalno politično kaznovanje tistih, ki niso v »ekspresnem« času zaprosili za Slovensko državljanstvo, oziroma za čiščenje tistih, ki so iz raznih (tudi nezakonitih) razlogov sprejeli negativno odločbo za slovensko državljanstvo.
 
 Citat iz depeše: »...
 
 II. Depeša
 Dne 27.2.1992 je direktor Uprave za upravno pravne zadeve, podsekretar Mag. Slavko Debelak izdal Depešo št. 0016/4-1496 8 vsem občinskim Upravnim organom za notranje zadeve v Republiki Sloveniji in Mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane. (v nadaljevanju depeša).
 
 Celotna vsebina navedene depeše je ukaz za načrtno, protizakonito in kaznivo delovanje (po vseh alinejah iz tč.I) usmerjeno proti natančno določeni skupini ljudi. Da je bil cilj prav to, danes ni potrebno ugotavljati, saj je njeno izvajanje, kot posledica njenega namena, povzročilo ne-sluteno trpljenje na tisoče ljudi te skupine. Tudi sam S.Debelak  v svoji depeši opredeli skupino, proti kateri naj bo delovanje usmerjeno in sicer: »vsi državljani drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe.«
 
 1. odstavek depeše:
 a. Debelak se sklicuje na (protiustavni) 81.čl. Zakona o tujcih in navaja, da za »vse državljane drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo RS, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe«, začnejo veljati določbe zakona o tujcih.
 »Vsem tem osebam je zato potrebno pričeti urejati njihov status. Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc. V ta namen je že izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev, za kar bo potekalo tudi usposabljanje. Le to bo izvedeno po regijah, o čemer boste pravočasno obveščeni.«
 
 -Ugotovitev:
 Iz navedenega je nesporno razvidna načrtnost delovanja.
 
 »Vsem tem osebam je potrebno pričeti urejati njihov status«?? Vse te osebe so imele že desetletja pred tem ta, isti, status urejen!!
 
 »Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc«?? Množico ljudi je dobesedno pahnil v ilegalno stanje. Glede na njegovo delovno mesto, direktorja uprave za upravno pravne zadeve, in tudi glede na izobrazbo, mag. prava, je naklep za izpodkopavanje pravnega obstoja, posledično eksistence, ter spodkopavanje telesnega in duševnega zdravja, jasen.
 
 Debelak bi namreč moral vedeti, da si oseba brez stalnega bivališča (v tem primeru še nezakonito odvzetega) ne more urediti ničesar na področju pridobljenih pravic, vključno z otroškimi dodatki, pravico do svobodnega gibanja, razpolaganjem z lastnimi nepremičninami, zdravstvenim varstvom v primeru bolezni, itd, itd... Avtor depeše se je moral zavedati, da je administrativna  izselitev in brisanje iz CRP ravna civilnemu odvzemu vseh pravic - civilni usmrtitvi.
 
 2. odstavek depeše:
 a. Citat: »V tem času je realno pričakovati številne probleme v zvezi z osebami, ki bodo z dnem 28.2.1992 postali tujci…«
 
 -Ugotovitev:
 V kateri pravni državi na svetu, je možno pričakovati »številne probleme«, če poteka ravnanje z ljudmi v skladu z zakoni te države, v skladu s človečnostjo in mednarodnim pravom? G. Debelak torej potrjuje, da se popolnoma zaveda svojega delovanja zoper človečnost.
 
 -Posledice:
 b. Citiram: »Opozarjamo vas, da listine, ki jih posedujejo, tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb zanje ne veljajo več.«
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 11 Okt 2009 14:56    Naslov sporočila: ZLOČIN NA SLOVENSKI NAČIN, NADALJEVANJE |   |   
				| 
 |  
				| -Ugotovitev: V 1. odstavku depeše se Debelak sklicuje na  Zakon o tujcih. V oddelku XIV-Izkazovanje istovetnosti tujca, 60.čl. taistega zakona zelo jasno opredeljuje, da tujec izkazuje svojo istovetnost »……..z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost«. Nikjer, v istem zakonu pa ni možno najti niti približne določbe, ki bi lahko bila podlaga za takšno »opozorilo«, ukaz ali celo pretnjo upravnim organom, ki je imela za dejansko posledico uničenje vseh, še veljavnih identifikacijskih dokumentov ljudem navedene skupine.
 
 Tretji odstavek:
 Citat: »Zaradi različnega tolmačenja določil odpovedi prebivanja in prisilne odstranitve tujca po 23. in 28. členu Zakona o tujcih se  pojavljajo nejasnosti zlasti v primerih, ko tujci pri nas bivajo neprijavljeni, oziroma pridejo v našo državo na nedovoljen način«.
 
 -Ugotovitev:
 Kako se v pravnih državah morajo odzvati upravni organi, če pride do različnih tolmačenj in nejasnosti, predvsem v zakonskih določilih, čigar pravne posledice učinkujejo na skupino ljudi je, glede na svoj tedanji položaj moral zelo dobro vedeti tudi g.Debelak.
 
 V 4. in 5. odstavku ukazuje podrejenim upravnim organom protipravna dejanja uperjena proti skupini ljudi. Svoje dejanje utemeljuje z, namenoma o povsem nepravilni uporabi zakonskih določil. Uporabi le tista določila, za katera meni, da so v prid njegovim trditvam, ignorira ali celo zavrača pa tista, ki so njegovim trditvam nasprotna.
 V prvem odstavku napiše, da so za to skupino ljudi začele veljati določbe zakona o tujcih. V nadaljevanju pa, po njegovem, za to skupino nekatera določila veljajo, druga pa ne, kot recimo v navedbi: »Le v teh primerih občinski upravni organ za notranje zadeve na predlog operativnih policijskih enot izda odločbo o odpovedi prebivanja.« Nadalje namenoma uporabi povsem netočno trditev –»če pa tujec pride na naše ozemlje na ilegalen način in tu prebiva brez dovoljenja«, da bi se lahko (torej namenoma) v nadaljevanju skliceval na 28.člen citiranega zakona iz katerega po njegovem izhaja, da lahko tujca »pooblaščena uradna oseba ONZ privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo, brez kakršnekoli odločbe upravnega organa«! G.Debelak je zelo, celo predobro vedel, da noben posameznik zgoraj navedene skupine, ni prišel na ozemlje Slovenije na ilegalen način. Nadalje, v povezavi s samovoljnim pojasnjevanjem uporabe določil 28.čl., spet napotuje upravne organe na nezakonito ravnanje z namerno napačno uporabo 13. člena, ki se prav tako nanaša na tujce, ki pridejo na ozemlje Slovenije, ter nadalje še na tiste tujce, ki so že prejeli odločbo o začasnem prebivanju. Vse s ciljem, da sproži pregon in privede do deportacij ljudi, brez kakršnekoli odločbe ali drugega pravnega akta.
 
 Prvenstvena naloga g.Debelaka bi naj bila, če bi se ravnal po določilih humanitarnega prava, da ugotovi (kasneje ugotovljeno) nezakonitost določil Zakona o tujcih. Iz nezakonitosti same ne izhaja, da mora nujno povzročiti negativne posledice na ljudi. Te je, namesto, da bi ravnal v prid ljudem, le še poglobil in spravil v realno življenje šele prav Debelak s svojim ukazom. Že tako nezakonita in protiustavna določila 81.člena samega Zakona o tujcih, je v svoji depeši še presegel, nezakonitost še podvojil in določila zakona tolmačil v skrajno negativni smeri, z jasnim namenom povzročitve hudih kaznivih dejanj zoper skupino ljudi.
 
 Navedeni skupini ljudi je s svojim ravnanjem in ukazom upravnim enotam, kot tudi represivnim organom (policija) v dveh »preprostih« korakih odvzel vsa pravna sredstva za zaščito svojih pravic in jim spodrezal pravni obstoj. Na ta način je dobesedno »odprl lov na ljudi«.
 
 V drugem koraku, (navodilo policiji), izrecno narekuje sistematični in množični izgon določene skupine ljudi v kateri so  bili tudi  številni otroci, večinoma celo rojeni v Sloveniji.
 
 Ne moremo se izogniti dejstvu, da ukaz o brisanju in izganjanju popolnoma ustreza definiciji 373 člena KZ, ki kriminalizira izseljevanje prebivalstva.
 
 Z obzirom na Debelakov  položaj in delo, ki ga je takrat opravljal, tudi ni mogoče verjeti, da direktor uprave za upravno pravne zadeve ni vedel, vsaj približno, kolikšno število ljudi obravnava in ogroža na tako skrajno nehumani način. Namreč, ker direktor uprave za upravno pravne zadeve ima popoln in ne oviran dostop do evidenc, logično je sklepati, da je poznal število »tistih, ki niso zaprosili za državljanstvo,  ali im je izdana negativna odločba« in jih je, določil za »napotitev čez državno mejo«.
 (Listina - Interni dokument MNZ 0012/1-252/62-6 pod nazivom »Zadeva: UPRAVNI POSTOPKI V ZAHTEVAH TUJCEV-ODGOVOR-ZVEZA: Vaš sklep, št. 213-11/90-2/103 z dne 18.1. 1996. ki potrjuje predhodne trditve, da je Debelak poznal enormno število ljudi, ki so se po njegovem ukazu znašli v ne mogočih življenjskih razmerah.)
 
 Ne glede na to, da Debelak v depeši–ukazu uporablja »milejši« pojem »napotitev čez državno mejo«, se ni mogoče izogniti dejstvu, kaj v stvarnem življenju pomeni napotitev  čez državno mejo s strani represivnih organov. Opozoriti je treba da je, v tem času, RS že uvedla vizni režim za vse »državljane drugih republik bivše Jugoslavije«, razen Hrvaške. Tako je, veliki večini izbrisanih, ki so bili izgnani, ali tistim, ki so se v tem trenutku slučajno znašli izven Slovenije, trajno in  načrtno  preprečil vrnitev v svoj dom - pogosto k svoji družini.
 
 Po razumevanju dejstev, je storil kaznivo dejanje po 373.čl. KZ RS, saj je ukazal (ali napeljeval – ni pomembno) k nasilni  in množični izselitvi.
 
 G. Debelak je torej zelo dobro vedel, da ljudje iz skupine »državljani drugih republik«:
 -na ozemlje RS niso prišli na ilegalen način,
 -da so že imeli zakonito pridobljen status stalnih prebivalcev RS,
 -da nihče od njih ni sprejel kakršne-koli odločbe ali drugega pravnega akta o spremembi tega statusa,
 -da so na ozemlju RS bivali večinoma tudi več desetletij in imeli tesne povezave kot z RS, tako tudi s svojimi družinami.
 -da so bili mnogi rojeni na ozemlju RS
 -da so imeli na ozemlju RS družine in premoženje,
 -da so imeli urejeno, človeka vredno življenje, vključno z pravnim statusom, vse do trenutka, ko je g. Debelak izdal ukaz o njihovem »razčlovečenju.«
 
 Poleg odvzemov ali preluknjanih osebnih identifikacijskih dokumentov s strani UE, je ta, določena skupina ljudi nezakonito brisana tudi iz Centralnega registra stalnih prebivalcev.
 
 Na ta način je storjen popoln akt pravnega ne-obstoja skupine ljudi, ki si po tem dejanju niso mogli več ničesar urediti za izkazovanje svoje identitete, prepuščeni represivnim organom na milost in nemilost.
 
 Še več, Debelak se je moral zavedati, s kakšnimi težavami se bodo srečevale »napotene« osebe, da izkažejo svojo istovetnost v novih državah na tleh bivše države, ali kako  težko, pogosto nemogoče na novo prijaviti stalno bivališče v drugih sredinah, brez potrdila o odjavi starega. Niti tega ni naredil, da bi tej skupini ljudi poslal vsaj kakšen uradni papirček o (nasilnem) odvzemu oz. (nasilni) odjavi stalnega prebivanja.
 
 Iste posledice »administrativnega genocida« so utrpeli tudi tisti izbrisani, ki jim je po kakršnikoli zapustitvi Slovenije bila na meji preprečena vrnitev na dom, kar je povzročilo trpljenje ne samo njih, temveč tudi neštetih družin.
 
 HUDO IZPODKOPAVANJE TELESNEGA IN DUŠEVNEGA ZDRAVJA:
 
 Zaradi posledic, povzročenih z izdajo depeše je direktor za upravno pravne zadeve namenoma izpodkopal telesno in duševno  zdravje množice ljudi, med katerimi je tudi večje število otrok, invalidov, ki so to postali v Sloveniji in celotni skupini izbrisanih. Namreč g. Slavko Debelak je vedel, ali bi moral vedeti, (kot pravi 373. člen KZ), da bo njegov ukaz podrejenim o uničevanju osebnih dokumentov in brisanje posameznikov iz CRP posledično privedel tudi do tega, da posamezniki iz skupine izbrisanih ne bodo mogli uveljavljati pravice do zdravstvenega varstva. Res je, da bi morebitni oboleli izbrisani, kot samoplačniki lahko uveljavljali pravico do zdravstvene oskrbe proti plačilu, če jim ne bi z nezakonitim odvzemom statusa odvzeli tudi vse možnosti, da bi jih delodajalci obdržali na delu. Odvzete so jim torej tudi materialne možnosti za obstoj. Obenem pa je res tudi, da je večina izbrisanih, tudi dolga leta, plačevala prispevke za zdravstveno varstvo iz delovnega razmerja (dokler niso izgubili dela) Torej, po določenih pravilih jim je bila v bodočnosti zagotovljena zdravstvena oskrba v primeru bolezni – do izbrisa, seveda.
 
 Ukaz direktorja za upravno pravne zadeve Mag. Slavka Debelaka, strokovnjaka za urejanje statusnih zadev je določeni skupini ljudi odvzel to možnost, ne glede na predhodna vplačila za namen zdravstvenega zavarovanja. Pri enem številu izbrisanih so nastopile nepopravljive posledice.
 
 STRNJENO
 1. Izgovarjanje na takrat veljavno zakonodajo o tujcih in zlasti na 81. člen je ne moralno, ne etično. Je le retorično vprašanje v izogib ustavnem delovanju.
 
 2. vsakem upravnem postopku po takratnem in sedanjem ZUP mora slediti odločba.
 
 3. Besede »napotitev čez državno mejo« je nujno prepoznati kod ukaz o »napotitvi« vseh prav vseh izbrisanih, kar v stvarnem življenju pomeni dejanski izgon brez uradne predaje, obmejnim  organom druge države. To potrjuje namenoma in dejanski izgon brez dokumentiranih zaznamkov zaradi prikrivanja sledov nezakonitosti ter ukaz naperjen zoper mednarodno pravo.
 
 4. Napotitev, oziroma izgon iz države v veliki večini znanih primerov, je pripeljal do dejanskega in pogosto trajnega ločevanje družin.
 
 5. Sklicevanje na zamujen rok za vlogo/prošnjo za državljanstvo, kar tudi danes pogosto poslušamo, je deplasirano, ker status stalnega bivališča se ureja po povsem ločenem zakonu, ki ni vezan na državljanstvo. Absolutno se zavedamo, da so pogoji in roki za dodelitev državljanstva diskrecijska pravica vsake države in tudi Slovenije. Stalno bivališče je ne odtujiv pravni status, zlasti če se to zgodi brez kakršnega koli zakona ali pravnega akta. Imamo le depešo–ukaz Upravnim enotam, ki v dveh korakih počisti z ljudmi.
 
 6. izbris ima dejanski učinek kolektivnega kaznovanja, kar je izrecno prepovedano po Slovenski zakonodaji, ki je podpisnica EKČP (28.6.1994). Pred tem (od 25.6.1991-do ratifikacije EKČP) pa garantirant kontinuitete pred tem sprejetih in podpisanih aktov z strani SFRJ.
 
 V sled zgoraj utemeljenih obrazložitvah in priloženih dokumentov je nujno predlagati uvedbo kazenskega pregona.
 
 7. V sled vsega je nujno predlagati preiskavo za sum kaznivega dejanja po 373 členu KZ.
 
 8. Potrebno bo omeniti olajševalne okoliščine za nekdanjega direktorja uprave za upravno pravne zadeve v zvezi z genocidom, in sicer dokument katerega je avtor takratni minister na MNZ-u Igor Bavčar, iz katerega je razvidno  ministrovo mnenje, in je pričakovati, da je ga je g. Debelak upošteval na svoji instanci in položaju:
 
 MINISTRSTVO ZA NOTRANJEZADEVE
 VLADA REPUBLIKE Slovenije
 
 ZADEVA: ODPRTA VPRAŠANJA O IZVAJANJU ZAKONA O TUJCIH
 
 V tem dokumentu g. Bavčar je zapisal: »…da je pridobljene pravice treba odmisliti, saj so se jim odrekli zavestno in zato je potrebno dosledno upoštevati določbe zakona o tujcih.«
 
 Minister je, določeno skupino ljudi, de facto prepoznal za politično ne lojalno skupino, ter usmerjal njemu podrejenega direktorja za upravno pravne zadeve, g. Debelaka k množičnem in skupinskem kaznovanju.
 
 Slo-Izbrisani
 (gradivo: dr. Ljubo Bavcon)
 S spoštovanjem,
 slo-Izbrisani
 
 PRILOGA TUKAJ:
 1. Depeša, št. 0016/4- 1496 8 z dne 27/2-1992
 2. Pooblastilo Kerić Čedo
 3. Kopija potnega lista Kerić Čedo
 4. Kopija potnega lista Bago Ivan
 5. Izvleček iz na Internetu vztrajnega pljuvanja po Izbrisanih
 
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		| Ivan asistent
 
  
 
 Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34
 Prispevkov: 152
 
 
 | 
			
				|  Objavljeno: 11 Okt 2009 15:03    Naslov sporočila: KOJI NAROD JE KRIV, SLOVENSKI, MENDA NE KITAJSKI |   |   
				| 
 |  
				| Vsesplošna slovenska nestrpnost do neslovencev (celo do svojih slovencev živečih južno od Kolpe) je od vedno znana, razen ko gre za njihovo rit in to je bilo v času KOROŠCA, zato so tedaj lezli Srbom v "rit", ker jim je pasalo. Sedaj, ko jim to ne paše pa iz prvih sosedov s stalnim bivanjem v lastnih domovih ustvarjajo Izbrisane. Kako je to gnusno(!)
 
 Njemci su vjerovali Hitleru... Njemci su godinama gledali nepravdu, od 1933-e pa do pocetka rata 1938-e. Sto je Hitler bio gori prema manjinama, to mu je sve vise rasla podrska u narodu, a samim time i popularnost... Stoji da je propagandna masinerija strahovito efektivno radila svoj posao, stoji da je mrak jeo opoziciju... Jos njemacki narod nije bio neka varvarska nacija, nego nacija koja je vijekovima davala krucijalan doprinos sveopstoj ljudskoj kulturi i nauci...
 
 NO SLOVENCI SEDAJ JE NA VRSTI MURA, vam še ni jasno od kod vse to, po vrsti, prvo so bili tarča Izbrisani, a vi jim niste stopili v bran, radi svoje gen zadrtosti, tako ste sedaj še sami hrana svojim domačim FAŠISTOM (po slovensko TAJKUNOM, olastninjenim direktorjem, a vsemu temu je dalo žegen prav slovensko pravosodje...)[size=14][/size]
 |  |   
		| Nazaj na vrh |  |   
		|  |   
		|  |  
   
	| 
 
 | Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
 Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
 Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
 
 |  |