Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

ROMAN LELJAK
KAPELSKI VRH 14
9252 RADENCI

OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO
3000 CELJE

KAZENSKA OVADBA

zoper

1. RIČEK ANTON TONI, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3.
Brigade
2. JURČEC IVO, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
3. ALAUF, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
4. BREČKO, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
5. LAH, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
6. STARC, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
7. PAVČEK, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade
8. GOLC EDVARD, partijski vodja Teharskega taborišča in Celjskega starega piskra
9. ŠOLAR FRANC, vodja prehranjevanja zapornikov na Teharjih in Bežigradu (Celje)
zaradi kaznivega dejanja Hudodelstva zoper človečnost po 101. členu in kaznivega dejanja
Vojna hudodelstva po 102. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije.

1. RIČEK ANTON TONI
2. JURČEC IVO
3. ALAUF
4. BREČKO
5. LAH
6. STARC
7. PAVČEK
8. GOLC EDVARD
9. ŠOLAR FRANC
so
- kot tedanji oficirji in tedanji partijski funkcionarji neposredno izvrševali poboj
1. vojnih ujetnikov, ki so bili pripeljani iz taborišča Vetrini iz Avstrijske Koroške.
Partizanski vojski jih je uradno predala angleška vojska z dokumentom, ki ga je z
angleške strani podpisal gneral Toby Low in so bili začasno nameščeni v taborišču
na Teharjih.
2. civilnega prebivalstva iz okolice Celja in samega Celja, s tako imenovanim
statusom »vojni dobičkarji«
kar je bilo storjeno v času od maja do junija 1945 v kraju:
- Huda jama pri Laškem – Barbara rov
- Košnica pri Celju
- Teharji, dvorišče Mlinarjevega Janeza na Teharjih.
S tem so storili kaznivo dejanje Hudodelstva zoper človečnost po 101. členu in kaznivega
dejanja Vojna hudodelstva po 102. členu Kazenskega zakona Republike Slovenije.

O b r a z l o ž i t e v :
V kraju Huda jama pri Laškem – Barbara rov so storilci očitana kazniva dejanja izvrševali
ponoči. Ujetnike so zvezane pripeljali z železnico in s tovornjaki ter jih odpeljali v Barbara
rov ter jih približno 300 metrov po vhodu za roko zvezane zmetali v jašek. Tako so umorili
približno 750 jetnikov. Likvidacije je vodil partizanski major Riček Anton Toni, pripadnik 1.
Slovenske divizije narodne obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade. Po poboju so z namenom
prekritja svojih zločinskih dejanj jašek večkrat zabetonirali.
V kraju Košnica pri Celju so poboje izvrševali ponoči. Umorjene so z kamioni pripeljali iz
Teharskega taborišča in celjskih zaporov »Stari Pisker«. Ujetniki so si sami morali izkopati
grobove, nakar so jih postrelili. Pobitih je bilo približno 70 civilnih oseb (na primer Štiger,
Volf, Lajbnar, Žolman, Kramar, Mislaj, Veren) domačinov iz Celja in okolice, od tega
približno 20 otrok. Poboje sta vodila Ivo Jurčec in Golc Edvard.
V kraju Teharji na dvorišču posestva Mlinarjevega Janeza so poboje izvrševali ponoči.
Jetnike so pripeljali v treh kamionih in jih postrelili na dvorišču posestva Mlinarjevega
Janeza. Pred tem so si sami izkopali grobove.
Vsi ostali ovadbeni so sodelovali pri omenjenih zločinih.

Dokaz:
- knjiga: avtor Roman Leljak, naslov Teharske žive rane, založnik Cankarjeva založba
1990, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 886.3-94, 949.712«1945«(092),
Leljak Roman, Teharske žive rane/Roman Leljak; (za tisk priredil Ivo Zorman; spremna
beseda Jože Snoj; fotografija Dragiša Modrinjak), posebna izdaja Nove revije,
0015651328

Dob, 4.3.2009 Roman Leljak

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Eno takih jam - fojb prikrivajo krajani in celo POLICIST, sin nekdanjega "borca" pri Podgradu. Vaščani v jamo odvažajo odpadke še danes.
Prav tako pri Bazovici, v borovcu, kjer naj bi usmrtitvam botroval pokojni Cunja (bratje še živeči), jama tudi ni na seznamu in ni "odkrita". Torej jam je kar še nekaj, deset (morda celo sto).

GLEJ SEZNAM IN KOT Človek ukrepaj do vseh odkritij:

O b r a z l o ž i t e v :
V kraju Huda jama pri Laškem – Barbara rov so storilci očitana kazniva dejanja
izvrševali ponoči. Ujetnike so zvezane pripeljali z železnico in s tovornjaki ter jih
odpeljali v Barbara rov ter jih približno 300 metrov po vhodu za roko zvezane
zmetali v jašek. Tako so umorili približno 750 jetnikov. Likvidacije je vodil
partizanski major Riček Anton Toni, pripadnik 1. Slovenske divizije narodne
obrambe, 2. Bataljon, 3. Brigade. Po poboju so z namenom prekritja svojih
zločinskih dejanj jašek večkrat zabetonirali.
V kraju Košnica pri Celju so poboje izvrševali ponoči. Umorjene so s tovornjaki
pripeljali iz Teharskega taborišča in celjskih zaporov Stari pisker. Ujetniki so si
sami morali izkopati grobove, nakar so jih postrelili. Pobitih je bilo približno 70
civilnih oseb (na primer Štiger, Volf, Lajbnar, Žolman, Kramar, Mislaj, Veren)
domačinov iz Celja in okolice, od tega približno 20 otrok. Poboje sta vodila Ivo
Jurčec in Edvard Golc.
V kraju Teharje na dvorišču posestva Mlinarjevega Janeza so poboje izvrševali
ponoči. Jetnike so pripeljali v treh tovornjakih in jih postrelili na dvorišču
posestva Mlinarjevega Janeza. Pred tem so si sami izkopali grobove.
11
Vsi ostali ovadeni so sodelovali pri omenjenih zločinih.
Dokaz:
- knjiga: avtor Roman Leljak, naslov Teharske žive rane, založnik Cankarjeva
založba, 1990, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 886.3-94,
949.712«1945«(092),
Leljak Roman, Teharske žive rane/Roman Leljak; (za tisk priredil Ivo Zorman;
spremna beseda Jože Snoj; fotografija Dragiša Modrinjak), posebna izdaja Nove
revije, 0015651328

Dob, 4. 3. 2009

Roman Leljak

Žurnal24: Nauk izkopavanj v Hudi Jami (5. 3.)
Ljubljana, 4. marca (STA)

Posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev so pristojni neredko izkopavali vsega
nekaj tednov ali nekaj mesecev pred državnozborskimi oziroma lokalnimi
volitvami. Tak čas je bil morda komu všečen, a je bil povsem neprimeren.
Pustil je namreč grenak priokus po poskusu pridobivanja volilnih glasov, piše

Borut Hočevar v Žurnalu24.
Slovenska družba postaja vse zrelejša, da primerno zaznamuje grobove. Da
spiše svojo zgodovino tako, da jo bodo sprejele tudi mlajše generacije.
Simbolika pa je tudi v lastništvu rudnika, v katerem izkopavajo posmrtne
ostanke. Lastnica opuščenega rudnika je namreč Pivovarna Laško, podjetje, ki
je zaznamovalo slovensko tranzicijo bolj kot katerokoli drugo. Laško je več kot
kapitalska družba – nekaterim je sinonim za tajkunstvo, drugim za sprevrženost
kapitalizma po slovensko, tretjim najmočnejši branik slovenskih nacionalnih
interesov.
Laško si je pred leti kupilo največjo časopisno hišo v državi – Delo. Zdaj pa se
je izkazalo, da je tudi lastnik rudnika, v katerem se je zgodil eden od največjih
povojnih pomorov.
A bolj kot lastništvo rudnika je pomembno, da imamo tokrat priložnost opraviti
izkopavanja mirneje kot nekajkrat doslej, komentira Hočevar.
vi/mo
4. 3. 2009

Seznam prikritih grobišč v Sloveniji pa si oglejte na tem naslovu:
http://www.zurnal24.si/export/sites/z24/_data/downloads/lokacije_prikritih_grobi

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

SLOVENIJA EVROPSKA POVOJNA GROBNICA

Dejan S.

5.3.09 10:35
NAJBOLJ ELEGANTNA REŠITEV ZA SLOVENSKO PRAVOSODJE V PRIMERU OSUMLJENIH ZLOČINCEV ZA POVOJNE POMORE BI BILA IZROČITEV MEDNARODNEMU KAZENSKEMU SODIŠČU (ICC) V HAAGU

Včasih človek ostane brez besed. Včasih si zaželi, da bi odšel na dolgo potovanje, iz katerega se nikoli ne bi vrnil. Zlasti ne v deželo, katere naravne lepote so nedvomno navdušujoče, vendar se pod pravljično pokrajino skriva prava shakespearjanska pokrajina kosti in lobanj.
Medtem ko se civilizirani narodi ukvarjajo z vprašanji, kako omogočiti rešitev globalne krize, ko skratka gledajo v prihodnost in poskušajo vliti nekaj optimizma v teh recesijskih razmerah, se sredi Evrope dva milijona ljudi spreneveda, da živi v normalni državi z zdravimi medčloveškimi odnosi. Kako dolgo bo trajala ta sprevržena, nemoralna igra sprenevedanja in bolnega cinizma? Sploh pa v obdobju aktualnih gospodarskih in socialnih stisk, ko velik del prebivalstva že občuti pomanjkanje - kdo bo v takšnih razmerah hotel slišati za lobanje in kosti, ki so jih znova nekje našli?

Sprevrženost je del slovenske realnosti; kar slišim del mnenjskih voditeljev (politična elita je v tem pogledu postala bolj elegantna, bolj zadržana), kako se posmehujejo „iskalcem kosti“ in posledično karikirajo zločin, o katerem vemo samo to, da se je zgodil, nimamo pa niti zločincev niti kazni. To je svetovni fenomen per se: zločin brez zločincev!
Poboji kot „končna rešitev“

Že skoraj tri desetletja, od prvih javnih zapisov Spomenke Hribar, je jasno, kako krvavo se je v Sloveniji končala II. svetovna vojna. Ker je hkrati potekala še državljanska vojna s komunistično revolucijo, je bil 9. maj, ko se je Evropa uradno osvobodila fašizma, v Sloveniji začetek neusmiljene, skrbno pripravljene in organizirane „končne rešitve“, s katero se je nova oblast rešila nepregledne množice domačih izdajalcev, njihovih družin, vojnih ujetnikov, tujcev in pripadnikov manjšin (Nemcev in Avstrijcev v Mariboru, Kočevarjev ipd.) ter vseh tistih posameznkov, ki bi v novih družbenih razmerah lahko predstavljali opozicijo (npr. intelektualci, duhovščina).
Slovenska različica „končne rešitve“ je dandanašnji za vse skupaj zoprna tudi zaradi mednarodnega vidika, saj so na naših tleh pobijali tudi Hrvate (ustaše in civiliste), Srbe in Črnogorce (četnike, ljotičevce) ter ostale pripadnike poraženih vojaških skupin. Ob 15 do 20 tisoč Slovencev, kolikor naj bi jih leta 1945 pobila nova oblast, je svoj konec na slovenskih tleh dočakalo tudi sto ali celo dvesto tisoč (!) teh tujcev, kar z drugimi besedami pomeni, da glede na število prebivalcev živimo v enih najbolj krvavih dežel v Evropi ali celo na svetu. Tistega krvavega leta se je pri nas sprostilo toliko negativne energije, da jo na nek način čutimo še danes. Kriki groze, ki so prihajali iz tankovskih jarkov, brezen in jam ter rudniških jaškov, so preproste ljudi zaklenili v prepričanju, da je molk najboljše zdravilo za nočne more in slabo vest. Zarota molka, ki je trajala petdeset let, je bila strašna in morda še vedno ni povsem popustila. Šele pred dnevi, po odkritju kosti in lobanj v opuščenemu rudniku pri Laškem, se je zazdelo, da se je kljub vsemu nekaj spremenilo v našem dojemanju tega grozljivega fenomena slovenske zgodovine. Povojni pomori so najbolj sramotno dejanje v slovenski zgodovini. Zanje ne more nobenega opravičila, vsaj v civilizirani družbi ne.

Pri Vidi Tomšič

Spominjam se, kako sem pred desetletjem kot mlad reporter pisal o t.i. božičnem procesu v Celju, na katerem so iz povsem barabinskih in koristoljubnih razlogov v montiranih sodnih procesih na smrt z ustrelitvijo obsodili več znanih celjskih trgovcev. Takrat sem se prvič neposredno soočil s fenomenom sicilijanske mafije - z zaroto molka. Določeni ljudje enostavno niso bili pripravljeni govoriti z menoj, češ da je „še prezgodaj“. Tega odgovora takrat nisem razumel, vedel pa sem, da so se v bistvu nečesa bali. Toda česa? Česa jih je bilo strah?
Skratka, ko sem tistikrat zaključeval svoj novinarski izdelek, sem naletel tudi na ime Vide Tomšič, katere soprog Franc Novak je bil v tem procesu sodnik prisednik. Lahko si predstavljate, kako je bila tovarišica Vida osupla, ko sem ji nekega dne prišel zvonit na vrata njenega luksuznega partijskega stanovanja na Valvazorjevi ulici sredi Ljubljane, češ da bi rad govoril z njenim možem. Vrat ni hotela odpreti na stežaj, gledala me je skrajno nezaupljivo, celo jezno, češ kako si vendar drznem priti zvonit na vrata in ju z možem vznemirjati.
Po nekaj minutah vljudnega pogovora, v katerem kajpak nisem prišel daleč, mi je postalo jasno, da gre za vseobsegajoči molk med pripadniki nekdanje oblastne elite in da dlje kot do napol zaprtih vrat Vide Tomšič pač ne bom prišel (do tja mi je sicer nesebično pomagal Vinko Hafner, za kar sem mu še danes hvaležen). Vseeno pa sem opazil nekaj: tovarišica Vida, ki je bila svoje dni stran in trepet na Centralnem komiteju, se je počutila nelagodno in v njenih očeh sem poleg jeze zaznal tudi nekaj strahu...
Komunistična drhal
To je bilo leta 1999. Se je v tem desetletju sploh kaj spremenilo - razen tega da sta Vida in njen mož, ki je na smrt obsodil nedolžne trgovce, že nekaj let pod rušo?! Pred nekaj meseci je roki zgodovine ušla tudi Zdenka Kidrič. Vedno manj je tudi prič, ki bi lahko spregovorile, če že storilci ne morejo več ali nočejo. Bo kdaj svoje povedal Mitja Ribičič, zloglasni polkovnik, ki je po revoluciji zelo rad zasliševal sovražnike ljudstva? Ljubo Sirc, ki so ga obtoževali, da je britanski špijon, v svoji knjigi Med Hitlerjem in Titom piše, kako mu je polkovnik Mitja mimogrede navrgel, da se, če ne bo sodeloval z njim, lahko kaj zgodi njegovemu dekletu Katji Boh.
Me razumete, o čem govorim? To, kar se je dogajalo pri nas, ni ameriški akcijski film, v katerem skupina barab zaslišuje ujetnika; šlo je za režim, za zločinski politični sistem, ki je državo za leta in leta spremenil v norišnico, v kateri se je bilo najbolj pametno pretvarjati, da si slep in gluh.

Večina teh taborišč je bila kajpak v Sloveniji. Slovenci, ki so malce preveč verjeli v komunizem, vodila pa sta jih tudi prirojena sosedska nevoščljivost in sovraštvo do tujcev, so mu delali preglavice tudi kasneje; pozimi leta 1952 je naščuvana drhal v Novem mestu z bencinom polila in zažgala ljubljanskega nadškofa Vovka, ki je bil prav tako Ribičičeva žrtev zasliševanja. Zažig ljubljanskega nadškofa je bil eden izmed razlogov, zaradi katereih je Vatikan za dve desetletji prekinil diplomatske odnose z Jugoslavijo. Tito je moral biti besen na Slovence, ki niso razumeli, da gre za diplomacijo in se je zaklel, da ne bo nikoli prišel v „onaj grad, gdje pope pale“ - obljubo je tudi držal.

V kontekstu jugoslovanskega komunističnega režima je bila Slovenija bolj papeška od papeža, njena politično zmanipulirana raja pa je zganjala ekscese, ki se nam danes zdijo neverjetni. Je to posledica slovenskega nacionalnega značaja, ki želi ugajati in vestno izpolnjevati zahteve tujih gospodarjev, ali pa gre za neko skrito hudobijo, ki se vsake toliko prebudi v ljudeh in izbruhne v vsej svoji primitivni silovitosti?

Spomnite se na Nagodetov proces in profesorja Borisa Furlana, ki je bil eden izmed 32 intelektualcev, s katerimi je slovenska partijska nomenklatura neusmiljeno obračunala. Potek sojenja je bilo moč slišati po vsej Ljubljani, saj so na ulične svetilke obesili zvočnike. Taistega Furlana, ki ga je kot mladeniča v Trstu učil angleščine nihče drug kot James Joyce, je čez nekaj let, po že prestani kazni, v novem izbruhu protizahodnega šovinizma drhal v Radovljici zagrabila, naložila v samokolnico in vrgla v ledeno mrzlo Savo, ob tem pa kričala „spik ingliš, spik ingliš!“
Me zdaj razumete, o čem govorim?

Antigonin molk

Pri soočanju z grozljivimi poglavji naše polpretekle zgodovine nimamo opraviti le s tiho ignoranco politične elite v zadnjih dneh desetletjih, pač pa tudi s neverjetno strahopetnostjo vseh tistih, ki nekaj vedo, a si ne upajo govoriti. Na nek način smo celo na slabšem od Nemcev, ki so šli skozi dolgo in bolečo pot katarze; danes velika večina ve, da so bili njihovi predniki zločinci, ki so slepo sledili Hitlerju. Nasprotno pa v Sloveniji večina ljudi še vedno verjame, da se po letu 1945 ni dogajalo nič posebnega, da je bila tedanja oblast demokratična.

Dokler bomo vztrajali pri filozofiji zločina brez zločincev, dokler se mediji in šolski sistem ne bodo osvobodili nevidnega pritiska velike zgodovinske laži, bodo šla odkritja, kakršen je rov v Hudi jami, neopaženo mimo večine ljudi. Nikogar ne bo zanimalo, zakaj so „zmagovalci“ v rudniške jaške zmetali neugotovljeno število ljudi in jih žive zazidali.
Vendar pa takšna nasilna ignoranca ne more trajati večno, saj zgolj podaljšuje agonijo naroda, ki se že predolgo spreneveda glede svoje lastne zgodovine. Kot da bi bili Slovenci imuni pred osnovnimi zakonitosti človeškega zavedanja, kot da ne bi pripadali evropski civilizaciji, ki že od antičnega mita o tragediji tebanske Antigone gradi svojo humanost na temeljni, neodtujljivi moralni maksimi, da ima vsakdo pravico do groba...

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

da, PRAV Z MAYEM 1945 SO SE ZAČELI POVOJNI POBOJI, KI SO TERJALI V MIRU IN 3 MESECIH je bilo DOBRIH 600% VEČ ŽRTEV KAKOR V ČASU TRAJANJA 5 LETNE II.VOJNE

sLOVENIJA OD KOD LEPOTE TVOJE:

Oznaka Ime Tip Gesla Kategorija Oznacitev

Narodnost Status
1 BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri starem gasilskem domu urbano okolje, travnik hrvaški civilisti, ustaški vojaki jama ne Hrvati mešano
2 BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri novem gasilskem domu urbano okolje, travnik hrvaški civilisti, ustaški vojaki jama ne Hrvati mešano
3 GLAŽUTA - Grobišče Brezno pri Konfinu 1 brezno, gozd domobranci, ranjenci, ujetniki, domobranski ranjenci, ustaški vojaki, pripadnik nedićeve državne straže brezno da različne narodnosti - Slovenci in Hrvati vojaki
4 HUDA JAMA - Grobišče Barbara rov opuščen rudniški jašek slovenski domobranci, ustaški vojaki, hrvaški domobrani rudniški jašek, zaklonišče da različne narodnosti - Slovenci in Hrvati vojaki
5 KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 1 travnik, ob potoku slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne različne narodnosti civilisti
6 KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 2 travnik, ob potoku civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti jama ne različne narodnosti civilisti
7 KOŠNICA PRI CELJU - Grobišče 3 travnik, ob potoku civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti jama da različne narodnosti civilisti
8 ŽEJE PRI KOMENDI - Grobišče Kuharjev boršt gozd četniki, ustaški vojaki, civilisti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
9 BISTRICA OB SOTLI - Grobišče pri osnovni šoli urbano okolje hrvaški civilisti, ustaški vojaki jama ne Hrvati mešano
10 BUKOVJE - Grobišče Brezen v Martinovih Hrastnicah brezno, gozd nemški vojaki brezno ne Nemci vojaki
11 CELJE - Grobišče Selce 1 urbano okolje, travnik slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
12 CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 1 pokopališče neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
13 DIVAČA - Grobišče Kačna jama brezno nemški vojaki brezno ne Nemci vojaki
14 DOBRUŠKA VAS - Grobišče Dobruška vas njiva, ob potoku vojaki hrvaške narodnosti jama da Hrvati vojaki
15 DOVŽE - Grobišče ob kapelici pri domačiji Jevšnik travnik, ob kapelici neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
16 MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 4 gozd neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
17 MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 3 gozd neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
18 MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 2 gozd neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
19 MISLINJA - Grobišče ob železniški progi 1 gozd neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
20 MISLINJA - Grobišče Movže 2 protitankovski jarek civilisti, vojaki hrvaške narodnosti protitankovski jarek ne Hrvati mešano
21 MISLINJA - Grobišče Movže 1 protitankovski jarek vojaki hrvaške narodnosti, civilisti protitankovski jarek ne Hrvati mešano
22 DOL PRI HRASTNIKU - Grobišče Stari Hrastnik opuščen rudniški jašek, gozd, travnik slovenski domobranci, slovenski civilisti, osebe srbske narodnosti rudniški jašek, zaklonišče da različne narodnosti - Slovenci in Srbi mešano
23 GORNJI DOLIČ - Grobišče ob cesti na Kozjak ob potoku, gozd vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
24 GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Naveršnik gozd, graben civilisti jama ne Hrvati neznano
25 GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Krajcer travnik vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
26 GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 1 travnik, ob potoku vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti jama ne Hrvati mešano
27 GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 2 ob potoku, travnik vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti jama ne Hrvati mešano
28 GORNJI DOLIČ - Grobišče Gornji Dolič 3 ob potoku, travnik vojaki hrvaške narodnosti, hrvaški civilisti jama ne Hrvati mešano
29 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 13 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški vojaki - ujetniki jama ne Hrvati mešano
30 LJUTOMER - Grobišče Babji Ložič gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
31 GORENJA TREBUŠA - Grobišče Makčeva grapa 1 gozd slovenski domobranci jama ne Slovenci vojaki
32 GORENJA TREBUŠA - Grobišče Petrova grapa gozd, poseka, melišče slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
33 GORENJA TREBUŠA - Grobišče Podgrivška grapa gozd, ob potoku slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
34 IŠKA - Grobišče ranjencev gozd slovenski domobranci, ranjenci jama da Slovenci vojaki
35 IŠKA - Grobišče Romov travnik Romi jama da Romi civilisti
36 IDRIJSKI LOG - Grobišče Ajharjevo brezno brezno, gozd neznane žrtve brezno da različne narodnosti - Slovenci in Italijani neznano
37 IDRIJSKI LOG - Grobišče Andrejčkovo brezno brezno, gozd slovenski civilisti, italijanski civilisti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Italijani civilisti
38 JELIČNI VRH - Grobišče Brusova grapa 1 gozd, ob potoku slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
39 JELIČNI VRH - Grobišče Brusova grapa 2 gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
40 KALCE - Grobišče Brezno na Repišah brezno, jasa neznane žrtve brezno ne ni podatka neznano
41 KOMENDA - Grobišče Sveščeva jelša gozd četniki, ustaški vojaki, civilisti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
42 OBROV - Grobišče Kaserova jama brezno, gozd nemški vojaki, slovenski civilisti brezno ne Nemci vojaki
43 KNEZDOL - Grobišče za Lovsko kočo gozd, urbano okolje neznane žrtve jama ne Slovenci civilisti
44 LAŠKO - Grobišče pri pokopališki vežici urbano okolje, pokopališče vojaki hrvaške narodnosti, ujetniki jama ne Hrvati vojaki
45 LOGATEC - Grobišče Šemonovo brezno brezno, travnik slovenski civilisti brezno da Slovenci civilisti
46 LOGATEC - Grobišče Brezno na Košovcu brezno, gozd nemški vojaki brezno da Nemci vojaki
47 LOGATEC - Grobišče Jama Gradišnica brezno, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka neznano
48 ZGORNJI OTOK - Grobišče Zgornji Otok travnik ustaški vojaki jama da Hrvati vojaki
49 SELO PRI ŽIROVNICI - Grobišče Selo pri Žirovnici travnik ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
50 MOSTE - Grobišče Baudova ledina 1 jasa, travnik ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
51 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 1 gozd slovenski civilisti, nemški vojaki - ujetniki, hrvaški civilisti jama da Hrvati mešano
52 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 2 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški vojaki - ujetniki jama da Hrvati mešano
53 MOSTEC - Grobišče v protitankovskem jarku protitankovski jarek, njiva, travnik hrvaški civilisti, slovenski civilisti, slovenski domobranci protitankovski jarek ne različne narodnosti - Slovenci in Hrvati mešano
54 MARNO - Grobišče Zgornje Marno travnik, sadovnjak slovenski domobranci, civilisti jama ne Slovenci mešano
55 NAKLO - Grobišče Jama na Prevali 2 brezno, gozd slovenski civilisti brezno ne Slovenci civilisti
56 PLES - Grobišče pod hribom Vinagora 1 gozd neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
57 PLES - Grobišče pod hribom Vinagora 2 travnik neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
58 PONGRAC - Grobišče Britne sele gozd neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
59 PREDMEJA - Grobišče Brezno za Robom brezno, gozd nemški vojaki, civilisti brezno ne Nemci vojaki
60 PREDMEJA - Grobišče Brezno za Medvedovšem brezno, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka neznano
61 PODGORJE - Grobišče Podgorje 2 gozd ustaški oficirji jama da Hrvati vojaki
62 PODGORJE - Grobišče Podgorje 3 gozd, vrtača ustaški oficirji jama da Hrvati vojaki
63 PODGORJE - Grobišče Podgorje 4 gozd ustaški oficirji jama da Hrvati vojaki
64 PODGORJE - Grobišče Podgorje 1 gozd ustaški vojaki, četniki, civilisti, jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
65 PODKRAJ - Grobišče pri Brodarskem društvu urbano okolje, ob reki Savi nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
66 PODKRAJ - Grobišče pri mostu čez Savo urbano okolje, ob reki Savi nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
67 PONGRAC - Grobišče Dolina zvončkov gozd, ob potoku slovenski domobranci jama ne Slovenci vojaki
68 CRNGROB - Grobišče Crngrob 1 gozd, vrtača, brezno hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
69 CRNGROB - Grobišče Crngrob 2 gozd, brezno hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
70 CRNGROB - Grobišče Crngrob 3 gozd, brezno hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
71 CRNGROB - Grobišče Crngrob 4 gozd, brezno hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
72 CRNGROB - Grobišče Crngrob 5 gozd, jama hrvaški civilisti, ustaški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
73 PEVNO - Grobišče Matjaževa jama gozd, brezno slovenski domobranci, prekopano brezno ne Slovenci vojaki
74 TRNJE - Grobišče Podtrn travnik slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
75 GABROVO - Grobišče Lovrenška grapa 1 gozd, ob potoku slovenski domobranci jama da Nemci vojaki
76 GABROVO - Grobišče Lovrenška grapa 2 gozd, ob potoku slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
77 BODOVLJE - Grobišče Bodovlje gozd slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
78 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Macesnovec gozd, gomila slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
79 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Šimnov plaz gozd, gomila ustaški vojaki, ranjenci, civilisti jama da Hrvati mešano
80 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kraljev hrib poseka ustaški vojaki, ranjenci, civilisti jama da Hrvati mešano
81 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kopišča 1 drevesnica, gomila ustaški vojaki, civilisti, vojaki srbske narodnosti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
82 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Kopišča 2 gozd, gomila civilisti, ustaški vojaki, vojaki srbske narodnosti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
83 DOL PRI ŠMARJETI - Grobišče Dol pri Šmarjeti gozd slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
84 ZAVRŠE - Grobišče pri domačiji Herlah travnik, ob potoku neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
85 ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU - Grobišče pri Gortnarjevi kapelici travnik, ob kapelici ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
86 ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU - Grobišče pri hiši 143 travnik, urbano okolje neznane žrtve jama ne Hrvati neznano
87 SOCERB - Grobišče Socerbska jama za Vrhom brezno, gozd neznane žrtve brezno ne različne narodnosti - Slovenci in Italijani neznano
88 SLOPE - Grobišče Jama pod Kotarjevo ogrado brezno, gozd nemški vojaki, civilisti brezno ne Nemci vojaki
89 ROŽIČ VRH - Grobišče Zagradec gozd, vrtača Romi jama ne Romi civilisti
90 PREDMEJA - Grob Medvedovše gozd, gomila partizan jama da Slovenci vojaki
91 TREMERJE - Grobišče ob Savinji ob reki Savinji civilisti jama ne Slovenci civilisti
92 BISTRICA OB SOTLI - Grobišče strelski jarek pod hribom Čehovec protitankovski jarek, travnik hrvaški civilisti, ustaški vojaki protitankovski jarek ne Hrvati mešano
93 CERKNO - Grobišče Lajše brezno, gozd slovenski civilisti brezno da Slovenci civilisti
94 GORNJI IG - Grobišče Koščevo brezno brezno, gozd slovenski domobranci, ranjenci, civilisti brezno da Slovenci mešano
95 KAMNIK - Grobišče Cuzakov travnik travnik, urbano okolje vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, civilisti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
96 KAMNIŠKA BISTRICA - Grobišče Dolski plac gozd, gomila ustaški vojaki, civilisti, vojaki srbske narodnosti jama da različne narodnosti - Hrvati in Srbi mešano
97 PODKRAJ - Grobišče pri bencinskem servisu ob reki Savi civilisti jama ne ni podatka civilisti
98 RADUŠE - Grobišče Žančani gozd vojaki hrvaške narodnosti, slovenski civilisti, nemški civilisti jama da Hrvati mešano
99 RIBNICA - Grobišče Jama Žiglovica brezno, gozd slovenski civilisti brezno da Slovenci civilisti
100 RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 2 gozd četniki, ujetniki jama da Slovenci vojaki
101 SAJEVCE - Grobišče Krakovski gozd 1 gozd civilisti, ustaški vojaki, nemški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
102 SAJEVCE - Grobišče Krakovski gozd 2 gozd civilisti, ustaški vojaki, nemški vojaki, slovenski domobranci jama da Hrvati mešano
103 SIDOL - Grobišče Jevnik travnik ustaški vojaki, civilisti jama da Hrvati mešano
104 TEHARJE - Grobišče Mlinarjev Janez travnik, park slovenski domobranci, ustaški oficirji, civilisti nemške narodnosti, osebe slovenske narodnosti jama ne Hrvati neznano
105 USTJE - Grobišče Ajdovsko polje njiva, travnik, urbano okolje italijanski vojaki, nemški vojaki, prekopano jama ne različne narodnosti vojaki
106 VOJNIK - Grobišče Višnja vas 1 urbano okolje hrvaški civilisti, vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati mešano
107 VOJNIK - Grobišče Vojnik parkirišče, mrliška vežica hrvaški civilisti, vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati mešano
108 VRHE - Grobišče Teharje odlagališče odpadkov civilisti nemške narodnosti, slovenski domobranci jama ne različne narodnosti mešano
109 ZABUKOVICA - Grobišče ribnik Liboje ribnik neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
110 ZAPLANA - DEL - Grobišče pod Strmico opuščena apnenica, gozd, vrtača slovenski civilisti, prekopano jama ne Slovenci civilisti
111 ŽEJE PRI KOMENDI - Grobišče Smovc gozd četniki, ustaški vojaki, civilisti jama da različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
112 PODSTENICE - Grobišče Dvojno brezno pri Cink križu brezno, gozd slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Hrvati mešano
113 PODSTENICE - Grobišče ob Roški cesti gozd civilisti, domobranci brezno da Slovenci neznano
114 PODSTENICE - Grobišče Jama v Rugarskih klancih brezno, gozd slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti brezno da Hrvati mešano
115 TRNOVEC - Grobišče pri Žagi Rog gozd neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
116 TRNOVEC - Grobišče Jama pod Macesnovo Gorico brezno, gozd, vrtača slovenski domobranci, ujetniki, osebe srbske narodnosti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Srbi vojaki
117 TRNOVEC - Grobišče Spodmol pri Macesnovi Gorici brezno, gozd, vrtača neznane žrtve brezno da ni podatka neznano
118 ONEK - Grobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom brezno, gozd vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti brezno da različne narodnosti - Hrvati in Srbi vojaki
119 ONEK - Grobišče Jama pod Krenom brezno, gozd, vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, ruski Kozaki brezno da Hrvati vojaki
120 MOZELJ - Grobišče Mozelj travnik, vrtača četniki jama da Slovenci vojaki
121 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče peskokop Krpin 1 gozd vlasovci, civilisti jama ne Rusi mešano
122 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče peskokop Krpin 2 gozd vlasovci, civilisti jama ne Rusi mešano
123 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 1 gozd vlasovci jama ne Rusi vojaki
124 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 2 gozd vlasovci jama ne Rusi vojaki
125 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče smučišče Krpin 3 travnik vlasovci, civilisti jama ne Rusi vojaki
126 BEGUNJE NA GORENJSKEM - Grobišče Mazevčev pruh gozd nemški vojaki, civilisti jama ne Nemci vojaki
127 RADOVLJICA - Grobišče Andrejčevo polje travnik neznane žrtve protitankovski jarek ne ni podatka neznano
128 ZGORNJA LIPNICA - Grobišče Lancovo 1 jasa civilisti, vojaki hrvaške narodnosti jama da Hrvati mešano
129 ZGORNJA LIPNICA - Grobišče Lancovo 2 gozd civilisti, vojaki hrvaške narodnosti jama da Hrvati mešano
130 SPODNJA LIPNICA - Grobišče Jama za vrtcem gozd, brezno slovenski civilisti, prekopano brezno ne Slovenci civilisti
131 MOŠNJE - Grobišče Zgoša gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
132 MOŠNJE - Grobišče Senožeta gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
133 MOŠNJE - Grobišče Lisičji rep gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
134 ZGORNJA BISTRICA - Grobišče v rovu A zaklonišče slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti rudniški jašek, zaklonišče da Slovenci civilisti
135 ZGORNJA BISTRICA - Grobišče v rovu B zaklonišče slovenski civilisti, civilisti nemške narodnosti rudniški jašek, zaklonišče da Slovenci civilisti
136 FRAM - Grobišče Fram gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
137 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 6 gozd civilisti, četniki jama da ni podatka neznano
138 SLIVNIŠKO POHORJE - Grobišče Slivniško Pohorje gozd, graben civilisti, četniki jama ne ni podatka neznano
139 HOČKO POHORJE - Grobišče Hočko Pohorje gozd civilisti, četniki jama da ni podatka neznano
140 MARIBOR - Grobišče Spodnje Radvanje gozd, zaklonišče neznane žrtve rudniški jašek, zaklonišče da ni podatka neznano
141 MARIBOR - Grobišče za ribnikom ribnik, gozd neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
142 MARIBOR - Grobišče Tezenski gozd 1 protitankovski jarek, gozd vojaki hrvaške narodnosti, ustaški vojaki protitankovski jarek da Hrvati vojaki
143 GORENJA TREBUŠA - Grobišče Makčeva grapa 2 gozd, ob potoku slovenski domobranci jama ne Slovenci vojaki
144 LJUBLJANA - Grobišče Šentvid 1 travnik, ob pokopališkem zidu civilisti jama ne ni podatka neznano
145 LJUBLJANA - Grobišče Šentvid 2 travnik, ob pokopališkem zidu nemški vojaki, ranjenci, ujetniki jama ne Nemci vojaki
146 LJUBLJANA - Grobišče Veliko Brezarjevo brezno brezno, gozd slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti, civilisti, prekopano brezno da različne narodnosti - Slovenci in Hrvati mešano
147 LJUBLJANA - Grobišče žrtev povojnih pobojev v Kucji dolini travnik, gozd, gomila civilisti, slovenski domobranci, vojaki hrvaške narodnosti jama da različne narodnosti - Slovenci in Hrvati mešano
148 BREZOVICA PRI BOROVNICI - Grobišče Krimska jama brezno, gozd slovenski civilisti brezno da Slovenci civilisti
149 GORIČE - Grobišče Goriče pokopališče nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
150 KRANJSKA GORA - Grobišče v Savskem naselju travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
151 MOJSTRANA - Grobišče Mlačca gozd, graben nemški vojaki, civilisti jama ne Nemci mešano
152 KOČNA - Grobišče Kočna gozd nemški vojaki jama da Nemci vojaki
153 SPODNJE GORJE - Grobišče Na trati 1 gozd, jasa slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
154 SPODNJE GORJE - Grobišče Na trati 2 travnik slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
155 SPODNJE GORJE - Grobišče Brezno na trati 1 brezno, gozd nemški vojaki brezno ne Nemci vojaki
156 JAVORNIŠKI ROVT - Grobišče Jezerce gozd, vrtača slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
157 MRTVICE - Grobišče Mrtvice gozd vojaki hrvaške narodnosti, civilisti jama da Hrvati mešano
158 VOJNIK - Grobišče Višnja vas 2 travnik, ob kapelici hrvaški civilisti jama ne Hrvati civilisti
159 KRŠKO - Grobišče v zaklonišču urbano okolje hrvaški civilisti rudniški jašek, zaklonišče ne Hrvati civilisti
160 BRESTANICA - Grobišče Hafnarjev graben gozd, graben vojaki hrvaške narodnosti, vojaki srbske narodnosti, slovenski civilisti protitankovski jarek ne Hrvati mešano
161 PEČJE - Grobišče Lončarjev dol 1 gozd, travnik ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
162 TRNOVO - Grobišče Brezno Zalesnika brezno, gozd slovenski domobranci, civilisti, italijanski civilisti, italijanski vojaki, slovenski civilisti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Italijani mešano
163 VOGLARJI - Grobišče Brezno za Cvetrežem brezno, gozd slovenski domobranci, civilisti, italijanski civilisti, italijanski vojaki, slovenski civilisti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Italijani mešano
164 GRGAR - Grobišče Brezno Podgomila brezno, travnik slovenski domobranci, italijanski vojaki, italijanski civilisti, slovenski civilisti brezno da različne narodnosti - Slovenci in Italijani mešano
165 GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 1 gozd civilisti, Romi jama ne Slovenci civilisti
166 GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 2 gozd civilisti, Romi jama ne Slovenci civilisti
167 GRIČ PRI KLEVEVŽU - Grobišče Klevevž 3 gozd civilisti, Romi jama ne Slovenci civilisti
168 ČUŽNJA VAS - Grobišče Lukovnik 1 gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
169 ČUŽNJA VAS - Grobišče Lukovnik 2 gozd partizan jama ne Slovenci vojaki
170 STRELAC - Grobišče Jelenca gozd, vrtača neznane žrtve jama ne Slovenci neznano
171 BREZOVICA - Grobišče Sela gozd partizan, Madžar jama da Madžari vojaki
172 CELJE - Grobišče Zgornja Hudinja protitankovski jarek, travnik ustaški vojaki, civilisti protitankovski jarek da Hrvati mešano
173 CELJE - Grobišče Klukec urbano okolje neznane žrtve, prekopano jama ne ni podatka neznano
174 MEDLOG - Grobišče Slovenijales urbano okolje, njiva, ob potoku, travnik, cesta hrvaški civilisti protitankovski jarek ne Hrvati civilisti
175 MEDLOG - Grobišče Lipovškov travnik travnik, protitankovski jarek hrvaški civilisti protitankovski jarek ne Hrvati civilisti
176 ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 1 travnik slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama da Hrvati civilisti
177 ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 2 travnik, njiva slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
178 ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 3 travnik slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
179 DRUŽMIRJE - Grobišče Družmirje 1 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
180 DRUŽMIRJE - Grobišče Družmirje 2 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
181 CERKNO - Grobišče Zakriž gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
182 GORNJI DOLIČ - Grobišče pri domačiji Golčman travnik vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
183 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 3 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama da Hrvati mešano
184 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 4 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama da Hrvati mešano
185 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 5 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama da Hrvati mešano
186 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 6 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama da Hrvati mešano
187 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 7 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama da Hrvati mešano
188 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 8 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama ne Hrvati mešano
189 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 9 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama ne Hrvati mešano
190 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 10 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama ne Hrvati mešano
191 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 11 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama ne Hrvati mešano
192 MARIJA REKA - Grobišče Kregarjev graben 12 gozd slovenski civilisti, hrvaški civilisti, nemški civilisti - ujetniki jama ne Hrvati mešano
193 MALA VAS - Grobišče Mala vas gozd, vrtača slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
194 RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 1 gozd četniki, ujetniki jama da Slovenci vojaki
195 MOSTE - Grobišče Baudova ledina 2 gozd, graben ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
196 BUKOVEC - Grobišče Mačkovec gozd vaški stražarji jama da Slovenci vojaki
197 GOLO - Grobišče Golo vrtača slovenski domobranci brezno da Slovenci vojaki
198 BREZJE PRI DOBROVI - Grobišče na Ključu 1 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
199 BREZJE PRI DOBROVI - Grobišče na Ključu 2 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
200 BABNA GORA - Grob Martinčičeve družine graben civilisti jama da Slovenci civilisti
201 POLICA - Grobišče Bliska vas nad Polico gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
202 KOZARIŠČE - Grobišče Jama Kozlovka brezno vaški stražarji brezno da Slovenci vojaki
203 SETNICA - DEL - Grob srbskega častnika gozd pripadnik Srbskega prostovoljskega korpusa jama da Srbi vojaki
204 GROSUPLJE - Grobišče Koščakov hrib gozd vaški stražarji jama da Slovenci vojaki
205 SELO PRI PANCAH - Grobišče Cirje 1 gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
206 PANCE - Grobišče Cirje 3 gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
207 PANCE - Grobišče Cirje 4 gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
208 PANCE - Grobišče Cirje 5 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
209 PANCE - Grobišče Cirje 2 gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
210 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 1 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
211 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 2 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
212 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 3 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
213 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 4 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
214 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 5 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
215 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 6 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
216 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 7 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
217 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 8 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
218 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 9 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
219 SELO PRI PANCAH - Grobišče Vodice 10 gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
220 RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 3 gozd četniki, ujetniki jama da Slovenci vojaki
221 RAVNI DOL - Grobišče Travna gora 4 gozd četniki, ujetniki jama da Slovenci vojaki
222 SPODNJE BLATO - Grobišče Stehan 1 gozd slovenski domobranci, civilisti jama da Slovenci mešano
223 BUKOVŽLAK - Grobišče na Čatrovem travniku 2 gozd slovenski domobranci jama ne ni podatka neznano
224 STARI TRG - Grobišče v drevesnici na Gmajni drevesnica osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
225 STARI TRG - Grobišče v gozdu za Novo opremo gozd osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
226 GRADIŠČE- Grobišče Troblje graben, travnik osebe hrvaške narodnosti protitankovski jarek ne Hrvati neznano
227 GRADIŠČE - Grobišče na domačiji Tretjak gozd osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
228 BUKOVSKA VAS - Grobišče pri hiši 35 gozd osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
229 LEŠE - Grobišče Leše 1 gozd slovenski civilisti, osebe avstrijske narodnosti rudniški jašek, zaklonišče da različne narodnosti civilisti
230 LEŠE - Grobišče Leše 2 gozd osebe slovenske narodnosti, osebe avstrijske narodnosti, kulturbundovci rudniški jašek, zaklonišče ne različne narodnosti civilisti
231 POLJANA - Grobišče Poljana travnik osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
232 MISLINJSKA DOBRAVA - Grobišče Mislinjska Dobrava gozd osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
233 ŠOŠTANJ - Grobišče Gorica 4 grmovje slovenski civilisti, hrvaški civilisti, civilisti nemške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
234 ŠOŠTANJ - Grob Janeza Pirmanška travnik slovenski civilist jama ne Slovenci civilisti
235 VELIKI KAMEN - Grobišče v Šerbečevem gozdu gozd ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
236 MALI KAMEN - Grobišče Veliki Kamen (Čreta) grmovje ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
237 LEDINA - Grobišče Ledina jasa nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
238 ŠMARČNA - Grobišče Šmarčna na Čečkovi njivi njiva ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
239 BREG - Grobišče Breg 1 pri hiši Breg 1e vrt ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
240 BREG - Grobišče Breg 2 na travniku travnik ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
241 BREG - Grobišče Breg 3 na obrežju Save ob reki Savi ustaški vojaki, vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
242 LOG - Grobišče Boštanj kamnolom nemški vojaki, ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
243 LAŠKO - Grobišče na pokopališču pokopališče osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
244 LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 1 ob potoku oseba hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
245 LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 2 ob potoku oseb hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
246 LAHOMNO - Grobišče pri hiši Lahomno 62 ob potoku osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
247 LAHOMNO - Grobišče ob Lahomščici 3 ob potoku osebe hrvaške narodnosti, ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
248 TRLIČNO - Grobišče Trlično njiva Nemci iz Banata, osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
249 REKA - Grobišče pri domačiji Reka 20 sadovnjak hrvaški civilisti jama ne Hrvati civilisti
250 OLEŠČE - Grobišče Olešče travnik ustaški vojaki jama ne Hrvati vojaki
251 LAZE - Grobišče Brezno Logarček brezno slovenski civilist brezno ne Slovenci civilisti
252 BEZULJAK - Grobišče Matevževo brezno brezno brezno ne Slovenci neznano
253 BREZJE - Grobišče Kovačevo brezno vrtača jama ne ni podatka neznano
254 DOBEC - Grobišče Mihcovo brezno jama brezno ne Slovenci neznano
255 DOLENJA VAS - Grobišče Brezno v Balantovih dolinah vrtača brezno ne ni podatka neznano
256 DOBEC - Grobišče Vodiško brezno vrtača brezno ne Slovenci neznano
257 TUNCOVEC - Grobišče pod komunalno deponijo odlagališče odpadkov osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
258 CEROVEC PRI ŠMARJU - Grobišče Kolen jama travnik slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
259 CEROVEC PRI ŠMARJU - Grobišče na ribniku ribnik slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
260 DRENSKO REBRO - Grobišče pri hiši 8a ob potoku osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
261 DRENSKO REBRO - Grobišče ob potoku Sušica travnik osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
262 NOVO TEPANJE - Grobišče Mirnikov gozd gozd, močvirje civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti, kočevski Nemci jama da različne narodnosti civilisti
263 MARKEČICA - Grobišče Portovec gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
264 KAMNA GORA - Grobišče Kamna Gora gozd nemški vojaki slovenske narodnosti jama ne Slovenci vojaki
265 ZGORNJA PRISTAVA - Grobišče nad graščino Trebnik poseka slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
266 POLAJNA - Grobišče rudnik Polajna opuščen rudniški jašek vojaki hrvaške narodnosti, osebe hrvaške narodnosti rudniški jašek, zaklonišče ne Hrvati mešano
267 POLAJNA - Grobišče pod rudniško jalovino odlagališče odpadkov osebe hrvaške narodnosti, vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati mešano
268 STRANICE - Grobišče pri pokopališču ob pokopališkem zidu osebe hrvaške narodnosti, slovenski civilisti jama ne različne narodnosti - Slovenci in Hrvati mešano
269 JELENDOL - Grobišče Jelendol gozd vaški stražarji jama ne Slovenci vojaki
270 POLICA - Grobišče Polica gozd slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
271 ŠMARJETA PRI CELJU - Grobišče Hmezad hmeljišče, travnik nemški vojaki, ruski kozaki jama ne različne narodnosti vojaki
272 CELJE- Grobišče ob Tumovi ulici gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
273 BOVŠE - Grobišče Tudrež ob potoku, gozd pripadniki nemške manjšine jama ne Nemci civilisti
274 BEZOVICA - Grobišče Bezovica ob potoku, gozd, travnik civilisti nemške narodnosti, slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
275 BUKOVŽLAK - Grobišče na Čatrovem travniku 1 njiva jama ne ni podatka neznano
276 BUKOVŽLAK - Grobišče Bežigrad industrijska poslopja nemški vojni ujetniki, pripadniki nemške manjšine, slovenski domobranci, ustaški vojaki, Romi, kočevski Nemci protitankovski jarek ne Hrvati mešano
277 BUKOVŽLAK - Grobišče v pregradi Za travnikom pregrada jama ne ni podatka neznano
278 CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 2 pokopališče jama ne Hrvati neznano
279 CELJE - Grobišče na mestnem pokopališču 3 pokopališče jama ne ni podatka neznano
280 CELJE - Grobišče Selce 2 gozd jama ne ni podatka neznano
281 CELJE - Grobišče Žegnani studenec gozd, travnik jama ne ni podatka neznano
282 TEHARJE - Grobišče pri pokopališču ob pokopališkem zidu, hiša nemški vojaki, osebe hrvaške narodnosti, nemški vojni ujetniki jama ne Hrvati mešano
283 LJUBLJANA - Grobišče Orlov vrh jasa slovenski domobranci jama ne Slovenci vojaki
284 PEČOVJE - Grobišče Pečovnik gozd, rudnik rudniški jašek, zaklonišče ne ni podatka neznano
285 BUKOVŽLAK - Grobišča na območju vojaških skladišč gozd jama ne ni podatka neznano
286 BUKOVŽLAK - Grobišča pod komunalno deponijo odlagališče odpadkov jama ne ni podatka neznano
287 CELJE - Grobišče Sončni park travnik, nasip nemški vojni ujetniki protitankovski jarek ne Nemci vojaki
288 CELJE - Grob pri domačiji Babno 19 B njiva vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
289 MEDLOG - Grobišče Tirdrož travnik osebe hrvaške narodnosti protitankovski jarek ne Hrvati mešano
290 LUKANJA - Grobišče Lukanja gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
291 PUŠTAL - Grobišče Žovšče gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
292 SOPOTNICA - Grobišče Muretovina 1 travnik slovenski domobranci protitankovski jarek ne Slovenci vojaki
293 SOPOTNICA - Grobišče Muretovina 2 vodnjak slovenski domobranci jama ne Slovenci vojaki
294 ŠKOFJA LOKA - Grobišče na vrtu loškega gradu letno gledališče neznane žrtve jama ne Slovenci ni podatka
295 VINCARJE - Grobišče pri grajskem obzidju 1 pri grajskem obzidju neznane žrtve, slovenski civilisti, slovenski domobranci jama ne Nemci vojaki
296 ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 2 pri grajskem obzidju jama ne Slovenci ni podatka
297 ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 3 pri grajskem obzidju jama ne Slovenci ni podatka
298 ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 4 pri grajskem obzidju jama ne Slovenci ni podatka
299 ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 5 travnik nemški vojaki jama ne Slovenci neznano
300 ŠKOFJA LOKA - Grobišče pri grajskem obzidju 6 pri grajskem obzidju slovenski civilisti, neznane žrtve, slovenski domobranci jama ne Slovenci neznano
301 VINCARJE - Grobišče v Medvedovi dolini travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
302 VEŠTER - Grobišče Soteska gozd slovenski civilisti, domobranci jama da Slovenci mešano
303 ŠKOFJA LOKA - Grobišče Virško polje travnik, urbano okolje nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
304 PLANINCA - Grobišče Ledenica pri Planinci jama, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka ni podatka
305 POSTOJNA - Grobišče Brezno v borovcih brezno brezno ne ni podatka ni podatka
306 HODOŠ - Grobišče Mrzla dolina graben nemški vojaki ali osebe madžarske narodnosti jama ne ni podatka vojaki
307 DOLNJI SUHOR PRI METLIKI - Grobišče Zakutka vinograd slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
308 GORNJI GRAD - Grobišče Tičjek gozd, graben, ob potoku jama ne različne narodnosti civilisti
309 HODOŠ - Grobišče pri vojašnici vodnjak osebe madžarske narodnosti jama ne Madžari civilisti
310 SEKIRIŠČE - Grobišče Pavlinovo brezno brezno, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka ni podatka
311 DOBEC - Grobišče Cukalovo brezno brezno brezno ne ni podatka ni podatka
312 SV. TROJICA - Grobišče Severjevo brezno brezno, gozd slovenski civilist brezno ne Slovenci civilisti
313 RAVNI DOL - Grobišče Globoka jama na Veliki gori brezno, gozd brezno ne Slovenci ni podatka
314 PLANINA - Grobišče Lipeljska jama brezno brezno ne ni podatka ni podatka
315 BOJANJA VAS - Grobišče Šulnovka brezno, gozd civilisti brezno ne Slovenci civilisti
316 SREDIŠČE - Grobišče Središče brezno osebe madžarske narodnosti jama da Madžari ni podatka
317 PROSENJAKOVCI - Grobišče Prosenjakovci pokopališče oseba madžarske narodnosti jama ne Madžari vojaki
318 GRČ VRH - Grobišče Medvedova jama brezno brezno ne ni podatka ni podatka
319 ČRNOTIČE - Grobišče Špirnica brezno, pašnik, odlagališče odpadkov brezno ne ni podatka ni podatka
320 ČIKEČKA VAS - Grobišče Čikečka vas brezno osebe madžarske narodnosti jama ne Madžari vojaki
321 TRNJE - Grobišče Tičkova jama brezno brezno ne ni podatka ni podatka
322 JELENOV ŽLEB - Grobišče Brezno v Jelenovem žlebu brezno, gozd italijanski vojaki brezno ne Italijani vojaki
323 TRNJE - Grobišče Brezno 1 pri Muhovi ogradi brezno brezno ne Nemci vojaki
324 VRHPOLJE - Grobišče ob cerkvi ob cerkvi nemški vojak brezno ne Nemci vojaki
325 VRHPOLJE - Grobišče Zavetnikov grunt brezno slovenski civilist brezno ne Slovenci civilisti
326 SVETO - Grobišče Preserska jama brezno, travnik, odlagališče odpadkov brezno ne ni podatka vojaki
327 CEROVO - Grobišče Trontljevo brezno brezno, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka ni podatka
328 TIRNA - Grobišče Blažetova jama brezno, gozd brezno ne Slovenci civilisti
329 VIPAVA - Grobišče pri pokopališču ob pokopališkem zidu slovenski civilisti jama ne Slovenci ni podatka
330 VIPAVA - Grobišče Vipavsko polje travnik, njiva nemški vojni ujetniki jama ne Nemci vojaki
331 LIPICA - Grobišče Lipiško brezno brezno brezno ne ni podatka ni podatka
332 GRADNIK - Grobišče Pintarca brezno, gozd brezno ne ni podatka ni podatka
333 RAVNE V BOHINJU - Grobišče Brezno na Jatah brezno brezno ne ni podatka ni podatka
334 KORITNICE - Grobišče Jama pod klancem brezno brezno ne Nemci vojaki
335 PREDMEJA - Grobišče Bratinov brezen brezno brezno ne ni podatka ni podatka
336 BEZOVICA - Grobišče Bremce brezno brezno ne ni podatka ni podatka
337 ŠKEMLJEVEC - Grobišče Klemenca brezno brezno ne Slovenci civilisti
338 TREBANJSKI VRH - Grobišče Rojska jama 1 brezno, gozd, brezno da Slovenci ni podatka
339 VRH - Grobišče Nevinje jama brezno brezno ne Slovenci ni podatka
340 KOZARIŠČE - Grobišče Grobnica brezno brezno ne ni podatka ni podatka
341 PODGORJE - Grobišče Vrženca brezno brezno ne ni podatka ni podatka
342 PREDGRIŽE - Grobišče Brezno 2 SZ od Vranjega vrha brezno brezno ne ni podatka ni podatka
343 GORNJI GRAD - Grobišče V ravneh 1 gozd slovenski civilisti jama ne Slovenci ni podatka
344 SKADANŠČINA - Grobišče Jama v Bukovju brezno, gozd nemški vojaki brezno ne Nemci vojaki
345 PODPEČ - Grobišče Vilenica brezno brezno ne ni podatka ni podatka
346 HROVAČA - Grobišče Brezno na Bašlju 2 brezno, gozd brezno ne ni podatka ni podatka
347 VIPAVA - Grobišče Princova baronovka travnik nemški vojni ujetniki brezno ne Nemci ni podatka
348 VIPAVA - Grobišče na Bevkovi ulici urbano okolje nemški vojni ujetniki jama ne Nemci vojaki
349 DOL - Grobišče V ravneh 2 gozd slovenski civilisti jama ne Slovenci ni podatka
350 KORITA NA KRASU - Grobišče Kaverna v Koritah brezno brezno ne ni podatka ni podatka
351 GORNJI GRAD - Grobišče Zabrinovski hrib gozd nemški vojaki slovenske narodnosti jama ne Slovenci vojaki
352 URŠNA SELA - Grobišče Mihovska jama brezno, gozd brezno da Slovenci ni podatka
353 OTAVICE - Grobišče Otaviško svinjsko brezno brezno, gozd brezno ne ni podatka ni podatka
354 ŠKRAJNEK - Grobišče Brezno pri Škrajneku vrtača, brezno, gozd neznane žrtve brezno ne ni podatka ni podatka
355 GRGAR - Grobišče Joščevo brezno brezno brezno ne ni podatka ni podatka
356 LOKVE - Grobišče Lokve kotanja italijanski vojaki jama ne Italijani vojaki
357 BAČ PRI MATERIJI - Grobišče Mt 1 brezno brezno ne ni podatka ni podatka
358 ZAPOTOK - Grobišče Ozko brezno pri Zapotoku brezno brezno ne ni podatka ni podatka
359 VELIKO BRDO - Grobišče Ilovce travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
360 VELIKO BRDO - Grobišče Hrbe travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
361 VELIKO BRDO - Grobišče pri cerkvi ob cerkvi nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
362 DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče Brajda grmovje nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
363 DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče pri hiši številka 1 vrt nemški vojak jama ne Nemci vojaki
364 DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče pri hiši številka 8 vrt nemški vojak jama ne Nemci vojaki
365 DOLENJE PRI JELŠANAH - Grobišče Farbečkina travnik, njiva nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
366 NOVOKRAČINE - Grobišče Kupnica travnik, mrhovišče nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
367 JELŠANE - Grobišče Branček (prej Šušnjak) apnenica, gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
368 ILIRSKA BISTRICA - Grobišče pod Stražico njiva nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
369 ŠEMBIJE - Grobišče Vinograd travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
370 ŠEMBIJE - Grobišče Golak ob cesti nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
371 DOLNJI ZEMON - Grobišče Hrib grmovje nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
372 DOLNJI ZEMON - Grobišče Ločica travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
373 DOLNJI ZEMON - Grobišče Zahrib travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
374 DOLNJI ZEMON - Grobišče Stajnica travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
375 DOLNJI ZEMON - Grobišče pri osnovni šoli vrt nemški oficir jama ne Nemci vojaki
376 DOLNJI ZEMON - Grobišče Podnjive travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
377 GORNJI ZEMON - Grobišče Krnice travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
378 DOLNJI ZEMON - Grobišče Mlačca travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
379 ILIRSKA BISTRICA - Grobišče pod pokopališčem parkirišče, ob cesti nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
380 BOVEC - Grobišče na pokopališču pokopališče nemški vojaki jama da Nemci vojaki
381 KOBARID - Grobišče na pokopališču pokopališče prekopano, nemški vojaki jama da Nemci vojaki
382 ČEPOVAN - Grobišče Čepovan vrtača prekopano, italijanski vojaki jama ne Italijani vojaki
383 DOLNJI ZEMON - Grobišče Dolenji potok travnik, ob potoku nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
384 DOLNJI ZEMON - Grobišče Dula ob cesti, travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
385 JASEN - Grobišče Jasen graben, jasa nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
386 STOMAŽ - Grobišče Stomaž 1 graben jama da ni podatka ni podatka
387 STOMAŽ - Grobišče Stomaž 2 travnik slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
388 STOMAŽ - Grobišče Stomaž 3 travnik slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
389 STOMAŽ - Grobišče Stomaž 4 gozd, graben slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
390 LOKAVEC - Grobišče Lokavec travnik slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
391 BELE VODE - Grobišče Bele vode 1 ob potoku vojaki ukrajinske narodnosti jama ni podatka Ukrajinci ni podatka
392 BELE VODE - Grobišče Bele vode 2 hudourniška globel vojaki ukrajinske narodnosti jama ne Ukrajinci vojaki
393 VIPAVA - Grobišče na vojaškem pokopališču pokopališče četniki jama ne Srbi vojaki
394 SPODNJE BLATO - Grobišče Stehan 2 gozd amnestirani zaporniki slovenske narodnosti jama ne Slovenci ni podatka
395 VEŠTER - Grobišče Lovrčeva hiša gozd slovenski domobranci jama ne Slovenci ni podatka
396 LEHEN NA POHORJU - Grobišče Lehen gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
397 TRBOVLJE - Grobišče na opuščenem pokopališču park nemški vojaki jama ne ni podatka vojaki
398 STARI GRAD - Grobišče Stari Grad ob cesti osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati ni podatka
399 STRANJE - Grobišče Stranje gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
400 GLAŽUTA - Grobišče Brezno pri Konfinu 2 brezno domobranci, ranjenci, nemški vojaki, ujetniki brezno ne Slovenci ni podatka
401 PRELOŽE PRI LOKVI - Grobišče Jama Golobivnica brezno civilisti brezno ne različne narodnosti - Slovenci in Italijani civilisti
402 BOGOJINA - Grobišče na pokopališču pokopališče nemški vojak jama ne Nemci vojaki
403 ČRNOTIČE - Grobišče Jama Č12 brezno brezno ne ni podatka ni podatka
404 SOCERB - Grobišče Jama 2 nad socerbskim klancem brezno brezno ne ni podatka ni podatka
405 PETRINJE - Grobišče Osje brezno brezno brezno ne ni podatka ni podatka
406 PODGORJE - Grobišče Jama Pd6 brezno brezno ne ni podatka ni podatka
407 BREZNICA POD LUBNIKOM - Grobišče Breznica gozd civilisti jama da Slovenci civilisti
408 KRIŽNA GORA - Grobišče Vrh Soteske vrtača slovenski civilisti jama ne Slovenci civilisti
409 KRIŽNA GORA - Grobišče Križna Gora gozd slovenski civilist jama ne Slovenci civilisti
410 VEŠTER - Grobišče Cavrn gozd slovenski domobranci jama da Slovenci vojaki
411 SMRJE - Grobišče Rob travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
412 SMRJE - Grobišče Ločice 1 močvirje nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
413 SMRJE - Grobišče Ločica 2 sadovnjak, travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
414 SMRJE - Grobišče Breg grmovje, travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
415 SMRJE - Grobišče Ravence travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
416 PODBEŽE - Grobišče Zavrh gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
417 SABONJE - Grobišče Podbeže 40 ob cesti nemški vojak jama ne Nemci vojaki
418 PODBEŽE - Grob Čelo gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
419 RAČICE - Grob Gradac vrtača, gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
420 PODGRAD - Grobišče na pokopališču pokopališče nemški vojak jama ne Nemci vojaki
421 PREM - Grobišče Nogradec 1 ob pokopališkem zidu nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
422 PREM - Grob Nogradec 2 ob pokopališkem zidu nemški vojak jama ne Nemci vojaki
423 BRCE - Grobišče ob cerkvi ob cerkvi nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
424 BRCE - Grobišče Praput travnik, sadovnjak, grmovje nemški vojak jama ne Nemci vojaki
425 BRCE - Grobišče Ograda v dolini kotanja nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
426 BRCE - Grob Ograda grmovje, ob cesti nemški vojak jama ne Nemci vojaki
427 ZAREČJE - Grobišče Vrček grmovje, sadovnjak, travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
428 DOBRO POLJE - Grobišče ob cerkvi ob cerkvi nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
429 HARIJE - Grobišče ob pokopališču ob pokopališkem zidu nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
430 HARIJE - Grobišče Laze ob cesti nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
431 HARIJE - Grobišče Vidosovi ceri gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
432 HARIJE - Grobišče Studenčin potok travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
433 ZAREČJE - Grob Gmajna gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
434 ZAREČJE - Grobišče Klečet travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
435 STUDENA GORA - Grob Parti gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
436 MALA BUKOVICA - Grob Zparte travnik, sadovnjak nemški vojak jama ne Nemci vojaki
437 JABLANICA - Grobišče Solne travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
438 JABLANICA - Grob Vrt vrt, sadovnjak, travnik nemški vojak jama ne Nemci vojaki
439 JABLANICA - Grobišče Njivce v gorah travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
440 ZABIČE - Grob na vrtu vrt nemški vojak jama ne Nemci vojaki
441 ZABIČE - Grobišče Mlaka pri Jernakovih ob cesti nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
442 ZABIČE - Grobišče Rebrice travnik, sadovnjak nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
443 JELŠANE - Grob Božična vala gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
444 JELŠANE - Grobišče Brežine ob cesti, ob potoku nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
445 JELŠANE - Grobišče Kršnjak uta nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
446 JELŠANE - Grobišče za pokopališkim zidom ob pokopališkem zidu nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
447 JELŠANE - Grob pri mostiču ob potoku, ob cesti, ob mostu italijanski oficir jama ne Italijani vojaki
448 NOVOKRAČINE - Grobišče Šušnjak gozd nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
449 NOVOKRAČINE - Grob pri desetem križu gozd, ob cesti, kotanja nemški vojak jama ne Nemci vojaki
450 NOVOKRAČINE - Grobišče Sv. Katarina jasa nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
451 JASEN - Grobišče pri hiši Jasen 11 vrt nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
452 JASEN - Grob pri hiši Jasen 4 vrt nemški vojak jama ne Nemci vojaki
453 JASEN - Grob pri cerkvi travnik, ob cesti nemški vojak jama ne Nemci vojaki
454 JASEN - Grobišče Pod babo grmovje četniki jama ne ni podatka vojaki
455 TRPČANE - Grob pri lipi ob cesti, urbano okolje nemški vojak jama ne Nemci vojaki
456 TRPČANE - Grobišče Breg travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
457 KUTEŽEVO - Grobišče Poliščice travnik nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
458 FABCI - Grob pri cerkvi ob cerkvi oseba hrvaške narodnosti jama ne Hrvati civilisti
459 FABCI - Grob Hbt ob cesti, gozd jama ne Nemci vojaki
460 SUŠAK - Grobišče pri lovskem domu ob cesti, ob potoku nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
461 KUTEŽEVO - Grobišče Hadrovec jasa nemški vojni ujetniki jama ne Nemci vojaki
462 TOPOLC - Grobišče pri topolškem mlinu ob potoku, ob cesti nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
463 MEREČE - Grob pri železniškem mostu grmovje nemški vojak jama ne Nemci vojaki
464 SLIVNIŠKO POHORJE - Raščenkova bukva gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
465 SLIVNIŠKO POHORJE - Lebejeva frata 1 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
466 SLIVNIŠKO POHORJE- Lebejeva frata 2 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
467 SLIVNIŠKO POHORJE- Lebejeva frata 3 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
468 FRAJHAJM - Jurjevo sedlo 1 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
469 FRAJHAJM - Jurjevo sedlo 2 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
470 FRAJHAJM- Jurjevo sedlo 3 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
471 FRAJHAJM - Pod Zarjo 1 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
472 FRAJHAJM - Pod Zarjo 2 ob cesti neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
473 FRAJHAJM - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 1 gozd, ob cesti neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
474 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 2 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
475 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 3 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
476 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 4 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
477 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 5 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
478 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 7 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
479 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 8 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
480 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 9 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
481 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 10 gozd neznane žrtve jama da ni podatka ni podatka
482 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 11 gozd neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
483 FRAJHAJM - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 12 gomila, ob cesti neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
484 LOBNICA - Grobišče pri Ruški koči na Arehu 13 gozd, ob cesti neznane žrtve jama ne ni podatka ni podatka
485 VELENJE - Grobišče Koželj gozd slovenski civilisti jama da Slovenci civilisti
486 POKOŠE - Grobišče Velenik strelišče civilisti protitankovski jarek ne ni podatka civilisti
487 ZGORNJA KAPLA - Grobišče Četrtnikov križ gozd civilisti jama ne Slovenci civilisti
488 SPODNJA KAPLA - Grobišče pri Breznikovi kapeli ob kapelici jama ne ni podatka ni podatka
489 SPODNJA KAPLA - Grobišče Sršenovo gozd oseba avstrijske narodnosti jama ne različne narodnosti ni podatka
490 ZGORNJA KAPLA - Grobišče pri Pušnikovi kapeli pašnik nemški vojak slovenske narodnosti jama ne Slovenci vojaki
491 ZGORNJA KAPLA - Grobišče Zgornji Pavlič gozd civilisti madžarske narodnosti jama da Madžari civilisti
492 ZGORNJA KAPLA - Grobišče Sršenovo 3 gozd jama ne ni podatka ni podatka
493 DOBROVNIK - Grob pri Štihthaberjevih gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
494 DOBROVNIK - Grob pri križišču za Pap-hegy grmovje, gramoznica nemški vojak jama ne Nemci vojaki
495 DOBROVNIK - Grob pri Gönterjevi kleti Pap-hegy vinograd nemški vojak jama da Nemci vojaki
496 DOBROVNIK - Grob Szent Janos ob potoku, gozd nemški vojak jama ne Nemci vojaki
497 DOBROVNIK - Grob pri banki parkirišče nemški vojak jama ne Nemci vojaki
498 KOČNA - Grobišče v peskokopu peskokop medicinske sestre jama ne Nemci civilisti
499 VRBA - Grobišče Belejeva lipa travnik jama ne ni podatka vojaki
500 HLEBCE - Grobišče Lesce 1 cesta vlasovci jama ne Rusi vojaki
501 HRUŠICA - Grobišče za hišo Hrušica 56 vrt slovenski domobranci jama ne ni podatka ni podatka
502 HRUŠICA - Grobišče Hrušica 1 hudourniška globel slovenski domobranci jama ne ni podatka ni podatka
503 HRUŠICA - Grobišče Hrušica 2 pašnik slovenski domobranci jama da ni podatka neznano
504 BRITOF - Grobišče Britof grmovje civilisti jama ne ni podatka civilisti
505 PREDDVOR - Grobišče pri vili Danica jasa jama ne ni podatka neznano
506 KRANJ - Grobišče Planina gozd domobranci, nemški vojni ujetniki, slovenski civilisti jama da različne narodnosti mešano
507 ŽAŽAR - Grobišče v Rupah vrtača civilisti jama ne Slovenci civilisti
508 ŽAŽAR - Grobišče Koprivnik jama ne Slovenci civilisti
509 VRHNIKA - Grobišče pri Pikčevi dolini vrtača nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
510 KIDRIČEVO - Grobišče Sterntal 1 industrijska poslopja jama ne ni podatka neznano
511 KIDRIČEVO - Grobišče Sterntal 2 gozd jama ne ni podatka neznano
512 HLEBCE - Grobišče Lesce 2 travnik vlasovci jama ne Rusi vojaki
513 PEČJE - Grobišče Lončarjev dol 2 jama ne Hrvati ni podatka
514 SEVNICA - Grobišče Vrtača jama ne ni podatka ni podatka
515 SEVNICA - Grobišče ob Florjanski cesti jama ne ni podatka ni podatka
516 SEVNICA - Grobišče pod Dobravo vrt nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
517 SEVNICA - Grobišče na Hrastah jama ne ni podatka ni podatka
518 KAL - grobišče Rajska dolina travnik civilisti jama ne Slovenci civilisti
519 HRASTNIK - grobišče Senicatov graben sadovnjak jama ne ni podatka neznano
520 MARNO - grobišče Krištandol sadovnjak neznane žrtve rudniški jašek, zaklonišče ne Slovenci vojaki
521 DOL PRI HRASTNIKU - grobišče na pokopališču pokopališče nemški vojaki jama ne Nemci vojaki
522 OBREŽJE - grobišče Bunker zaklonišče vojaki srbske narodnosti rudniški jašek, zaklonišče ne Srbi vojaki
523 VRH PRI BOŠTANJU - grobišče ob Grahovici travnik vojaki hrvaške narodnosti ni podatka ne Hrvati vojaki
524 ROGATEC - grobišče Kutnerjev greben graben osebe madžarske narodnosti, osebe ali vojaki ukrajinske narodnosti jama ne različne narodnosti ni podatka
525 ROGATEC - grobišče Reharjev kot travnik neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
526 ROGATEC - grobišče na parkirišču parkirišče neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
527 ROGATEC - grobišče v parku Strmol 1 park jama ne ni podatka vojaki
528 ROGATEC - grobišče za Strmolom graben ujetniki jama ne ni podatka ni podatka
529 ROGATEC - grobišče pri sv. Jerneju ob cerkvi neznane žrtve jama ne ni podatka neznano
530 ROGATEC - grobišče Špurnova kapela ob cesti civilisti, oseba avstrijske narodnosti, nemški vojak jama da različne narodnosti ni podatka
531 ROGATEC - grobišče pri sv. Hiacinti graben ujetniki jama ne ni podatka ni podatka
532 ZGORNJA KOSTRIVNICA - grobišče na pokopališču ob pokopališkem zidu ujetniki jama ne ni podatka neznano
533 ROGAŠKA SLATINA - Sovinčev graben graben osebe hrvaške narodnosti jama ne Hrvati neznano
534 ROGAŠKA SLATINA - grobišče Cvetlični hrib graben neznane žrtve jama ne različne narodnosti mešano
535 TRBOVLJE - grobišče Retje jama ni podatka ni podatka ni podatka
536 RAVENSKA VAS - grobišče Snežet gozd protitankovski jarek ne ni podatka ni podatka
537 DOBOVEC - grobišče Dobovec ob cesti jama ni podatka ni podatka ni podatka
538 RAVENSKA VAS - grobišče Pod brezo jama ni podatka ni podatka ni podatka
539 DOBOVEC - grobišče Ustašev graben jama ni podatka ni podatka ni podatka
540 RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 1 jama ni podatka ni podatka ni podatka
541 RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 2 jama ni podatka ni podatka ni podatka
542 RAVENSKA VAS - grobišče Ravenska vas 3 jama ni podatka ni podatka ni podatka
543 ROGATEC - grobišče v parku Strmol 2 jama ni podatka ni podatka ni podatka
544 KNEŽJA LIPA - grobišče nad Vidmom jama ni podatka ni podatka ni podatka
545 KRALJI - grobišče pod Vidmom jama ni podatka ni podatka ni podatka
546 ROŽIČ VRH - grobišče Rožič Vrh jama ni podatka ni podatka ni podatka
547 GORNJA LOKVICA - grobišče jama Jastrebenca jama ni podatka ni podatka ni podatka
548 ČRNOMELJ - grobišče v farovški loži jama ni podatka ni podatka ni podatka
549 BUKOVEC - grobišče Romov gozd jama ni podatka Romi ni podatka
550 SELO PRI ROBU - grob Janeza Klančarja gozd jama da Slovenci ni podatka
551 BUKOVEC - grobišče italijanskih vojakov gozd italijanski vojaki jama ne Italijani vojaki
552 LOGARJI - grobišče Jama Oplotje jama jama da ni podatka ni podatka
553 VELIKE LAŠČE - grobišče Jamnikov gozd gozd civilisti, vaški stražarji jama da Slovenci mešano
554 VELIKE LAŠČE - grobišče nad postajo jama jama da ni podatka ni podatka
555 BOHOVA - grobišče Bohova jama ni podatka ni podatka ni podatka
556 RETJE - grobišče pri Bezlju 1 nemški vojni ujetniki jama ni podatka Nemci vojaki
557 RETJE - grobišče pri Bezlju 2 domobranci, vlasovci jama ni podatka različne narodnosti vojaki
558 KRŽETI - grobišče Petrinjska gmajna 1 vlasovci jama ni podatka Rusi vojaki
559 KRŽETI - naselje Petrinjska gmajna 2 civilisti jama ni podatka ni podatka civilisti
560 KRAČALI - grobišče Kračali 1 jama ni podatka ni podatka ni podatka
561 KRAČALI - grob Kračali 2 neznane žrtve jama ni podatka ni podatka neznano
562 BETONOVO - grob Betonovo cesta domobranci jama ni podatka ni podatka vojaki
563 VELIKE LIPLJENE - grobišče Velike Lipljene jama ni podatka ni podatka ni podatka
564 LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 14 gozd jama da ni podatka neznano
565 LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 15 gozd jama ne ni podatka neznano
566 LOBNICA - grobišče pri Ruški koči na Arehu 16 gozd jama ne ni podatka neznano
567 DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 2 pokopališče protitankovski jarek ne različne narodnosti - Hrvati in Črnogorci mešano
568 DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 3 park jama ne ni podatka neznano
569 DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 4 gozd jama ne ni podatka neznano
570 DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 5 gozd jama ne ni podatka neznano
571 DOGOŠE - grobišče Tezenski gozd 6 gozd jama ne ni podatka neznano
572 SELOVEC - Grobišče Jeglijenkov travnik travnik vojak hrvaške narodnosti in Kozak jama ne različne narodnosti vojaki
573 ŠENTJANŽ PRI DRAVOGRADU - Grobišče Škitek 2 travnik vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
574 ŠENTJANŽ PRI DRAVOGRADU - Grobišče Škitek 1 travnik vojaki hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
575 SELOVEC - Grobišče Zdihov gozd gozd vojaki hrvaške narodnosti jama ne različne narodnosti vojaki
576 GMAJNA - Grobišče Svetečev gozd gozd oseba hrvaške narodnosti jama ne Hrvati vojaki
577 PAMEČE - Grobišče Fuks 1 jama ne Hrvati vojaki
578 PAMEČE - Grobišče Fuks 2 jama ne Hrvati vojaki
579 SELOVEC - Grobišče Bricl jama ne Hrvati vojaki
580 OTIŠKI VRH - Grobišče Pod Bauhom gozd neznane žrtve jama da ni podatka vojaki
581 SREDNJI DOLIČ - grobišče Kot jama ne Hrvati vojaki

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

izbrisani d.o.o. · član Pridružen/-a: 26.12. 2008, 09:55 Prispevkov: 8

Lepo, da vsaj nekdo skrbi za genetski oris SEDANJE OBLASTI.
Pa ne, da si umišljate, da ima RS kaj več od partijske policije in partijskega sodstva.
VSAKDO, KI V SLOVENIJI KAJ VELJA JE MAFIJSKI PARTIJEC.
Je pa res tudi, da je po 25.6.1991 partijska mafija tudi požegnana in bo šla v nebesa.
LE ČAKAT NI KEJ.
KOJ V NEBESA Z TAJKUNSKIMI KLOŠARJI IN BANDO PODPORNIKOV.
_________________
Preambula USTAVE RS str. 5
ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, ... HA,HA,HA

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

"za zločine staršev obsojati potomce je rasizem".
(j)anez (s)tanovnik izjavil (25.4.09, indirekt.si):

(se to morda g. Stanovnik spreneveda ali je vzrok demnca)
Iz tega stavka je za razumeti, da so zločine izvajali slovenski fantje-starši (predniki potomcev-slovencev), saj ravno njih-slovence g.stanovnik zagovarja, a po zakonu je zločin dolžan obelodaniti.

Jaz izjavljam, nasprotno:
Dejstva so da, da prav na zaslugah teh ZLOČINOV se kultivira-rastejo prav njihovi potimci in se njim zelo dobro godi (materialno in politično, vsestransko, saj žanjejo plodove svojih očetov, pazi, a krivdo-zločina ne sprejemajo), medtem preostala raja še naprej strada, da ne omenjam, če so le samo tujega-neslovenskega rodu je že dovolj velik razlog za SLOVENSKI RASIZEM(!) nad 90letnikom, samo zato, ker je Mađarskega rodu. MRŠ-konjušaru brkati.

Ravno ti potomci (Krivic, Ribičič...) visoko pozicionirani, sprenevedajoč se ščitijo pred sojenjem riti-glave svojih še živih staršev odgovornih zločina in povojnega-poboja(!) Tak povojni poboj je tudi IZBRIS, le da je v času primerni obliki, sicer bi tudi Izbrisani bili "zabrisani" v nekih "Hudih jamah" (kot je tedaj izrečeno v prostorih koprskega gasilskega društva).
Torej, ti poboji, če bi jih še ne-vem kako hotel opravičiti, saj so obstajali zapori, Goli otok... je bilo nujno pobijanje? (velikega števila nedolžnih, ki so izvedeli o nameri velikega »klanja« so želeli oditi na zahod predvsem iz ekonomskih razlohov, da ne omenjam preživelih taboriščnikov, ki so ob vrnitvi domov tudi končali v jamah, tudi pregon svojih-slovenskih duhovnikov in nun, ki so dobili zatočišče po drugih republikah, kar dokazuje ZLO-venski-zločin in ne mečite krivdo na druge republike-narode, ZLO-venski povojni-poboji so vendar slovenska stvarnost!). To je bilo tedaj, kaj pa danes, današnji Izbris-poboji (da ne omenjam še javnosti prikrite konstrukt izvršbe in že kar rutinsko »otimanje« premoženja neslovencem, kot jih doživljamo!), čemu so ti tako nujno potrebni, ko še slo-ustavno sodišče ta zločin obsoja, mislite, da niso preučili vse varjante, da to nebi priznali, a mimo DEJSTVA-priznanja "zločin-izbrisa" niso mogli (o nezakonitosti izbrisa se je US-RS izreklo že 9krat!) Kaj sedaj rečete, slovenceljni? Bo tudi za te zločine sledila rehabilizacija v stilu: »postreliti, nato pomilostiti!« Koliko časa je že minilo od ZLOČINA izvršenega 25.2.1992 nad Ivanom in ostalimi tisoči stalno živečih na tej zemlji, ki ste jo poimenovali slovenija in ste si jo v vročih glavah zamislili kot nacionalno.

Slovenija, moja dežela množičnih grobišč

Slovenija se poizkuša predstavljati svetu kot mala, butična turistična destinacija, kjer lahko na majhnem koščku ozemlja najdeš vse, od morja, jezer, gora, vinogradov, prekmurskih ravnic in čudovitih podzemnih jam.
Ampak te jame-fojbe očitno skrivajo v sebi tudi temno skrivnost naše revolucionarne zgodovine.

Dokler podatki o odkritih množičnih grobiščih po vojni pobitih ljudi na našem ozemlju kapljajo po delčkih, človek verjetno na te številke niti ni pozoren. Vendar ko pa enkrat slišiš podatke o 50.000 žrtvah tu, 30.000 tam in to na tako majhnem ozemlju in v tako kratkem času, pa po moje ne moreš več ostati ravnodušen.

Če se spomnim enega najhujših genocidov po drugi svetovni vojni v Srebrenici, ko so Srbi pobili približno 8000 ljudi in to številko primerjam z 80.000 ali morda celo več kot 100.000 pobitimi po vojni pri nas, kot rečeno, enostavno ne morem ostati ravnodušen in po moje nam za to ne sme biti čisto vseeno, češ da gre za zgodovino, ki smo jo pa itak izbrisali oziroma zamolčali. To je za moje pojme naravnost enormna številka, saj tako izpademo kot eden najbolj morilskih in krvoločnih narodov sploh. Pravi barbari.

In kot kaže sedaj, bomo prej kot zaželena turistična destinacija postali nekakšno romarsko središče, kamor se bodo svojci po vojni pobitih iz bližnje in daljne okolice hodili množično poklanjati svojim sorodnikom in prižigati sveče k spominskim obeležjem. Namreč žrtve, če prav razumem, niso bili samo Slovenci, ampak predvsem Hrvati, Srbi in še nekateri drugi, ki so jih zavezniki po koncu vojne predali v “naše roke”, roke krvnikov, ali pa so jih ujeli na begu čez naše ozemlje.

Samo za primerjavo, nemški okupator naj bi v letih od 1941 do konca vojne 1945 (torej v petih letih) pobil 31.700 ljudi (vir: wiki), a v vojnem času, kar je kljub vsemu nekaj drugega. Mi (domnevam partizani) pa očitno več kot 100.000 ljudi (cca. 200.000ljudi) v nekaj mesecih in to po koncu vojne.

Sram me je, da sem del te vrste, za vse te gnusobe, ki jih generalno zmore le človek-vrsta, prav imajo nekateri, ko častijo Krave, očitno si (Ž)ival zasluži več spoštovanja kakor človek.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Mag. Jelka Zorn
POLITIKE IZKLJUČEVANJA MED NASTAJANJEM
SLOVENSKE DRŽAVNOSTI

Raziskava o vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki so bili leta 1992 izbrisani iz
Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije
Raziskava v okviru projekta raziskovalnih štipendij
Mirtovnega inštituta 2002
©Mirovni inštitut, Ljubljana, 2003
2
[size=12][size=10]POLITIKE IZKLJUČEVANJA MED NASTAJANJEM SLOVENSKE DRŽAVNOSTI [/size][/size]
(zgodil se je zločin nad civilisti, a v mirnodobnem času, kakor "povojni poboji")
Raziskava o vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki so bili leta 1992 izbrisani iz Registra stalnega
prebivalstva Republike Slovenije
Raziskava se ukvarja z nekaterimi ključnimi, značilnimi izkušnjami ljudi, ki so bili leta 1992
izbrisani iz Registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (skrajšano: RSP). Ministrstvo
za notranje zadeve je 26. februarja 1992 izbrisalo iz RSP tiste posameznike in posameznice,
katerih stalno prebivališče je bilo v Sloveniji, a niso bili vpisani v slovensko republiško knjigo
državljanstev, 1 leta 1991 in 1992 pa niso pridobili državljanstva po 40. členu zakona o
državljanstvu RS.
Za izbrisane je začel veljati zakon o tujcih2 tako, da je izničil do tedaj pridobljene pravice in
stalni naslov bivanja ter jih pravno izenačil s tujci, ki so v Slovenijo stopili prvič.
Z izbrisom iz RSP so državljani nekdanje skupne države Jugoslavije postali tujci in hkrati
nelegalni prebivalci Slovenije, čeprav so si v Sloveniji ustvarili domove, družine, socialne
vezi, zaposlitve, bili bolj ali manj vključeni v lokalne skupnosti itd. Nekateri od izbrisanih so
bili rojeni v Sloveniji3 in druge domovine sploh nikoli niso imeli.
Namen te raziskave je ugotoviti vsakdanje izkušnje ljudi, ki jih je prizadel izbris iz RSP, za
katerega je leta 1999 Ustavno sodišče RS odločilo, da je protiustaven. Raziskava je pokazala,
da so bile ljudem brez slovenskega državljanstva, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve
izbrisalo iz RSP, kršene človekove pravice. Kršitve niso bile naključne. To je bilo
sistematično kršenje: prva kršitev je bil sam izbris iz RSP, z njegovo implementacijo v praksi
pa so mu sledili še druge, od primera do primera različne kršitve pravic in značilno
poniževalno vedenje uradnih oseb do »novonastalih tujcev«.
1 O pravni instituciji republiškega državljanstva običajni ljudje niso vedeli ničesar. Matevž Krivic, nekdanji
ustavni sodnik, je v svojih javnih govorih večkrat poudaril, da je bila v nekdanji Jugoslaviji institucija
republiškega državljanstva nepoznana celo mnogim poklicnim pravnikom.
2 Zakon o tujcih uporablja formulacijo »tujci, ki nezakonito bivajo na teritoriju Republike Slovenije«. Uradno so
postali tujci, ki nezakonito bivajo na teritoriju Republike Slovenije, tudi osebe, ki so bile rojene v Sloveniji.
3 Čeprav rojeni v Sloveniji, so bili vpisani v republiško knjigo državljanstev glede na rojstni kraj očeta, kar je
pridobivanje državljanstva po principu ius sanguinis.
3
Ljudje, ki so bili izbrisani iz RSP, niso imeli vpliva na izbris: niso vedeli, da se bo začel
izvajati ta ukrep. In ko se je začel, o tem sploh niso bili obveščeni. O njem so izvedeli
slučajno. Ukrep jih je prizadel kot posameznike in tako – individualno – so se mnogi tudi
lotili reševanja problema. Odnos države do izbrisanih je vplival na (ne)možnost njihove
politične subjektivizacije; šele deset let po izbrisu so se prizadeti pojavili v javnosti kot
zagovorniki lastnih pravic in se zanje začeli bojevati kolektivno.
METODOLOGIJA
Glavna metoda raziskovanja na terenu (ki ima značilnosti etnografskega raziskovanja) so bili
polstrukturirani, poglobljeni intervjuji z izbrisanimi posamezniki in posameznicami. Z njimi
sem se večinoma pogovarjala na njihovih domovih. Opravila sem 21 poglobljenih intervjujev,
od tega 14 na njihovih domovih, tri v Zavodu za prestajanje zaporne kazni na Dobu in štiri v
Centru za tujce v Ljubljani. Druga ključna metoda je bila zbiranje osebne dokumentacije
prizadetih. Dokumentacijo večinoma sestavljajo razne odločbe, pritožbe in druga
korespondenca z ministrstvom za notranje zadeve, sodišči, vlado, predsednikom države,
varuhom človekovih pravic idr.. Dokumentacija je iz let, ki so sledila izbrisu. Terensko delo
je vključevalo tudi mnoge neformalne, nestrukturirane pogovore z izbrisanimi, udeležbo z
opazovanjem ter nekaj pogovorov (od popolnoma formalnih in strukturiranih do neformalnih
in nestrukturiranih) z uradniki, policaji in drugimi, ki so pomagali izvajati izbris po svoji
službeni dolžnosti.
Poglobljeni intervjuji, med njimi sta bila dva skupinska, ki sem jih opravila s posamezniki in
posameznicami, izbrisanimi iz RSP, so trajali različno dogo: od dveh do osem ur. Vsakega
sem posnela s pomočjo diktafona in doma naredila transkripte intervjujev (ki obsegajo od
dveh do sedemnajst tipkanih strani). Transkripte intervjujev sem shranila skupaj s
pripadajočimi fotokopijami osebnih dokumentacij.
Analiza podatkov morda še najbolj ustreza analizi, kot jo opisuje t. i. grounded theory
(dobesedno: »utemeljena teorija«), to je »odkrivanje« teorije iz konteksta, iz podatkov,
sistematično pridobljenih pri kvalitativnem raziskovanju (Glaser, Strauss 1999 [1967]; Mesec
1998). Podlaga za oblikovanje teoretskih razlag je material, ki sem ga pridobila na terenu
(intervjuji, osebna dokumentacija in drug pisni material, kot na primer transkripti državnega
zbora RS ipd.). S pomočjo natančnega branja in kodiranja zapisanih intervjujev sem določila
4
koncepte. Nekatere od njih sem uporabila kot naslove posameznih poglavij, ki vključujejo
odlomke intervjujev in teoretsko razlago. Uporabila sem predvsem induktivno metodo, katere
izhodišče so izjave izbrisanih oseb, in ne obratno, da bi s pomočjo etnografskega materiala
potrdila veljavnost vnaprej zastavljenih teorij (ibid.; Emerson, Fretz, Shaw, 1995; Charmaz,
2000).
Perspektiva v raziskovanju
Na področju družbenih ved so si avtorji in avtorice v zadnjih desetletjih enotni, da znanstveno
raziskovanje ni ideološko in vrednotno nevtralen proces (Denzin, Lincoln 2000; Lincoln,
Guba 2000; Reinharz 1992). Naša raziskava, vključno z zastavljanjem raziskovalnih vprašanj,
načinom zbiranja podatkov na terenu, analize itd. temelji na zagovorniški perspektivi v
raziskovanju. To pomeni, da sem pri raziskovanju izhajala iz pripovedi izbrisanih in da je bilo
v ospredju vprašanje pravic oziroma raziskovalna občutljivost za njihovo kršenje. Tak pristop
je zapleten zato, ker je izključevanje močno normalizirano in razširjeno: ločevanje na
privilegirano in deprivilegirano prebivalstvo se vzpostavlja in opravičuje (tudi) s
sprejemanjem in izvajanjem zakonov in ukrepov, ki so diskriminatorski.4
Koliko in kako so se uresničevale (druge) človekove pravice izbrisanih, ko jim državljanske
naenkrat niso več pripadale? V korpus človekovih pravic kajpada sodi tudi pravica do
državljanstva, vendar nas zanima, kako so bile zagotovljene (ali pa kršene) človekove pravice
ljudem, ki naenkrat niso bili več državljani ali tujci s stalnim bivanjem. Sledeč Hannah Arendt
lahko trdimo, da je prav oseba brez državljanstva ali dovoljenja za bivanje (denimo begunec,
izbrisana oseba ipd.) oseba človekovih pravic par excellence, kajti pripadajo ji zgolj te, ne pa
tudi državljanske pravice oziroma pravice, ki izhajajo iz stalnega bivanja (in ki obsegajo
ekonomske in socialne pravice). Empirični podatki kažejo, da v vsakdanjem življenju
uresničevanje človekovih pravic pogosto sovpada z državljanskim statusom in dovoljenjem za
(stalno) bivanje, kar je eden od razlogov, zaradi katerega je še posebej pomembno zagovarjati
pravico do državljanstva in stalnega bivanja.
Način vstopa v raziskovalni položaj
4 Kakor je poudarila Jasminka Dedić, je koncept državljanstva že sam po sebi diskriminatorski, kajti gre za
ločevanje na državljane in nedržavljane (Dedić, v tej publikaciji).
5
Raziskave o diskriminaciji izbrisanih prebivalcev Slovenije smo se (lahko) lotili šele,
ko smo izvedeli za ta problem. To je bilo v času, ko se je začel izbris artikulirati kot
pomembno javno vprašanje. To se je zgodilo, ko so o njem spregovorili prizadeti sami,
deset let po administrativnem izbrisu iz RSP.
Naslove večine oseb, ki sem jih obiskala in z njimi uspešno opravila polstrukturirane
intervjuje, sem dobila v Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki so ga prizadeti ustanovili
februarja 2002, natanko deset let po izbrisu iz RSP.5 Običajno so posamezniki in posameznice
poklicali predsednika društva (Aleksandra Todorovića) in mu predstavili svoj osebni položaj.6
Želeli so biti »slišani«, želeli so govoriti z nekom, ki bi razumel njihove probleme, predvsem
pa so želeli, da bi javnost izvedela, kakšna krivica se jim je zgodila. Celo M. S., enemu od
intervjuvancev, katerega komunikacija z zunanjim svetom je močno omejena zaradi
prestajanja večletne zaporne kazni, se je posrečilo kontaktirati z najvidnejšim članom društva
izbrisanih. Večina oseb, ki sem jih obiskala, je že vedela s čim se ukvarjam; za intervju so se
odločili z veseljem in hvaležnostjo.
Ljudje, ki so z mano delili najhujše izkušnje svojega življenja, so se včasih bali, da ne bom
prenesla njihovih tragičnih zgodb, ki jih je dolga leta krojila birokracija, popolnoma v
nasprotju z načeli demokracije, enakosti in nepojmljivih za »zdravi razum«. »Trak vse
prenese,« je dejal nekdo ob začetku intervjuja. Nekateri so se na intervjuje pripravili:
poskušali so pripovedovati čim bolj kronološko in prej naredili izbor pomembnejše
dokumentacije, ki so mi jo želeli pokazati. Ta naj bi služila tudi kot dokaz, da se je vse, kar so
pripovedovali, v resnici zgodilo. Eden od intervjuvancev, S. M., je večkrat ponovil: »Vse, o
čemer vam govorim, lahko podprem z dokazi. Tu je zbrana vsa dokumentacija, iz katere je
razvidno, da sem bil izbrisan in izgnan. Vse si lahko v miru ogledate.« (Posneto pričevanje,
13. 6. 2002.).
5 Enega od intervjujev sem opravila s pomočjo Jasminke Dedić.
6 Ne gre za to, da bi zgolj Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije imelo podatke o prizadetih. Helsinški
monitor, denimo, ima morda še daljši seznam ljudi, ki so bili izbrisani in so prišli k njim po pravno pomoč,
vendar jih zavezuje etika varovanja osebnih podatkov. Društvo izbrisanih so ustanovili prizadeti sami, da bi tako
javno delovali, hoteli so biti »slišani« in zato so želeli sodelovati z mano kot raziskovalko.
6
Politična subjektivizacija izbrisanih (njihova zavest o tem, kaj se je zgodilo, in
prepričanje, da se morajo za pravice bojevati kolektivno) mi je močno olajšala, če že
ne omogočila moje raziskovanje na terenu.
Vprašanje politične subjektivizacije izbrisanih
Zakaj je moralo preteči deset let, preden so prizadeti začeli javno zagovarjati lastne
pravice? Zakaj se niso uprli že prej, zakaj so molčali? Morda bi se bilo bolje vprašati,
zakaj niso bili »slišani« že prej in zakaj izbris ni postalo pomembno javno vprašanje že
takrat, pred desetimi leti. Odgovor je obsežen, lahko rečemo, da zajema vsebino
celotne raziskave. Posredno so vse zgodbe govorile o razlogih za molčanje in
nezmožnost javnega delovanja. Odgovor na zgornja vprašanja lahko v grobem
povzamemo v dveh točkah.
Prvič, izbris je ljudi osebno prizadel; pahnil jih je v skrajno neznosen in ranljiv
položaj: ljudje o izbrisu iz RSP sploh niso bili obveščeni, o tej radikalni spremembi
svojega statusa niso dobili nobenega uradnega dokumenta. To pomeni, da so o izbrisu
izvedeli slučajno ali pa so že občutili njegove posledice (na primer izgubo zaposlitve,
odvzem dokumentov ipd.) in šele pozneje ugotovili, za kaj je pravzaprav šlo. Na
upravnih enotah so od njih zahtevali, da prinesejo tuji potni list in zaprosijo za
postopek legalizacije bivanja znova, kakor da so v Slovenijo pravkar prišli. Takšno
»obveščanje« je izbrisane individualiziralo, pahnilo v izolacijo in preložilo
odgovornost za nastali položaj na njihova ramena. Poleg tega jim je po zakonu o
tujcih grozil izgon iz države ali »vsaj« plačilo kazni za prekršek, kajti zaradi izbrisa je
bilo njihovo bivanje v Republiki Sloveniji nelegalno. Njihov položaj je postal
neznosen in skrajno ranljiv tudi zato, ker so jim bile odvzete vse socialne in
ekonomske pravice (pravica do zaposlitve, združevanja družine, socialne pomoči,
pokojnine, odkupa stanovanja, zdravstvenega zavarovanja ipd.), kar pomeni, da je bila
ogrožena ne le njihova pravno-formalna integriteta, ampak tudi njihova gola
eksistenca in njihovo zdravje, celo življenje.
Mnogi posamezniki in posameznice, ki jih je doletel izbris iz RSP, so v polstrukturiranih
intervjujih pripovedovali, da so se krvavo borili za preživetje. Nekateri so poročali o drugih
izbrisanih osebah, ki so jih poznali, in so umrle. Izbrisana oseba je umrla zato, ker je v
bolnišnici niso hoteli več zdraviti. Ni imela namreč zdravstvenega zavarovanja. Opozarjanje
7
mnogih izbrisanih na umrlo izbrisano osebo razkriva razsežnost posledic izbrisa in strah
izbrisanih, tudi pred smrtjo. Eksistenčna ogroženost, strah, individualizacija problema, hkrati
pa preložitev odgovornosti za izbris na izbrisane posameznike in posameznice ter občutek
zapuščenosti (razen Helsinškega monitorja se ni nihče zavzel zanje) so zavrli njihovo
združevanje in javno delovanje za deset let.
Drugič, prevladujoča ideologija v Sloveniji v devetdesetih letih je bila sovražna do vseh, ki
niso etnični Slovenci, tudi do tistih, ki so slovensko državljanstvo že pridobili. V letih 1993,
1994 in 1995 je bilo več javnih predlogov za revizijo in odvzem državljanstva tistim, ki so ga
pridobili po 40. členu zakona o državljanstvu. Predlagan je bil celo razpis ljudskega
referenduma o tem vprašanju. Dvakrat so bili ti predlogi obravnavani v državnem zboru RS.
Take javne razprave so del diskurza, ki je prispeval h konstruiranju kulturnega Drugega, to je
skupine ljudi, imenovane »Neslovenci«. Tak odnos je še dodatno, najhuje obremenjeval
položaj izbrisanih in zmanjševal njihovo priložnost in pogum za javno delovanje. Hannah
Arendt je zapisala, da je ključna kršitev človekovih pravic prav ta, da je ustvarila pogoje, v
katerih se ljudje sploh ne morejo boriti za svoje pravice: da nimajo nobenega statusa oziroma
nobenega prostora v svetu, iz katerega bi bila njihova mnenja pomembna in delovanje
učinkovito (Arendt 1979 [1948]).
Šele ko se je spremenil osebni položaj nekaterih posameznikov in posameznic, potem ko so
pridobili dovoljenje za začasno ali stalno bivanje in s tem določene pravice, in ko so med
seboj vzpostavili neformalno socialno mrežo7 (za izmenjavo informaciji in medsebojno
podporo), so lahko nastopili v javnosti kot izbrisani – in se kot izbrisani začeli bojevati za
svoje pravice. Obenem se je spremenilo tudi javno izražanje etnonacionalističnih teženj: po
desetletju obstoja samostojne države Slovenije ni bilo več zahtev po odvzemu slovenskega
državljanstva državljanom in državljankam neslovenskega porekla. (Žrtve rasističnega
zatiranja so približno od leta 2000 čedalje bolj postajali novi prihajajoči imigranti in begunci.)
7 K vzpostavitvi neformalne mreže je največ pripomogel Helsinški monitor. Bila prva in več let edina nevladna
organizacija, ki se je borila za pravice izbrisanih. Helsinški monitor je omogočal pravno zagovorništvo v
individualnih primerih ter se zavzemal za popravo krivic, tudi na sistemski ravni. Izbris so skušali
internacionalizirati in po tej poti prisiliti slovensko oblast, da bi popravila nastale krivice in škodo.
8
Leta 2002, deset let po izbrisu iz RSP, so prizadeti ustanovili Društvo izbrisanih prebivalcev
Slovenije.8 Pridružil se jim je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je pravno zagovarjal
posameznike v individualnih pravnih postopkih in kolektivno (načelno) vse ljudi, ki so bili
izbrisani iz RSP.9
Društvo je močno izboljšaloinformiranost širše javnosti o obstoju in razsežnostih tega
problema ter pomagaloizbrisanim, da so spoznali svoje pravice ter smiselnost kolektivnega
samozagovorništva (to je boja za pravice). Ključno pri vsem tem je bilo vprašanje
poimenovanja tega, kar se je zgodilo.
Besedo »izbris« uporabljamo dobro leto; pred tem je prevladoval birokratski formalizem:
uradniki in uradnice so zatrjevali, da so zgolj prestavili ljudi iz ene evidence v drugo (iz
evidnece državljanov v evidenco tujcev). Poleg tega je vladajoči diskurz ustvaril predstavo o
Sloveniji kot edini zgodbi o uspehu na območju nekdanje Jugoslavije. Prizadeti so se znašli
ujeti med poveličevanjem Slovenije kot države, ki spoštuje človekove pravice, in svojimi
lastnimi izkušnjami brutalnega kršenja pravic. Razlika med pomeni je bila seveda prevelika in
prizadeti, skupaj z Matevžem Krivicem, Helsinškim monitorjem in drugimi zagovorniki ter
zagovornicami, so poimenovali na novo to, kar se je zgodilo – torej izbris iz RSP in ne
prestavljanje iz ene evidence v drugo. Novo poimenovanje je opozorilo na dejstvo, da je šlo
za sistematično kršenje človekovih pravic in ne za individualne kršitve ali napake.
V nadaljevanju bom s pomočjo pričevanj izbrisanih predstavila delovanje prevladujoče
sovražne ideologije (občutek narodove ogroženosti, rasizem), ki se je odražalo v odnosu
uradnikov, policije, sosedov in drugih do izbrisanih, ter kaj je za prizadete pomenilo biti
izbrisan in pri tem popolnoma zapuščen in izoliran (od vzvodov družbene in politične moči,
od somišljenikov, »sotrpinov« itd.).
8 Največje zasluge za ustanovitev društva ter medijski preboj ima njegov predsednik Aleksandar Todorović.
9 Matevž Krivic zagovarja pravice izbrisanih v svojih številnih javnih pisanjih in govorih ter v dialogu s
predstavniki oblasti. Bistvo njegovega zagovora je ugotovitev, da je bil izbris oseb iz RSP protiustaven, zato
mora država popraviti nastalo krivico in izbrisane osebe vpisati v RSP za nazaj, od datuma izbrisa. (To zahtevo
je zakonodajalcu naložilo že Ustavno sodišče RS.) Poleg tega kot pravnik, vendar brezplačno, zagovarja številne
posameznike in posameznice.
9
KULTURNA ANESTEZIJA
Izbrisani so torej skupina ljudi, ki je leta 1992 izgubila državljanske pravice v širšem pomenu
besede. Postali so formalni in simbolni tujci (v grozečem smislu), ki jih je »posrkal« vrtinec
birokratskih postopkov, zahtev in dajatev10. Večini državljanov Republike Slovenije njihove
izkušnje in trpljenje, ki so ga doživeli v povezavi z izbrisom, niso (bili) poznani. Natančneje,
izkušnje fizičnega preganjanja, diskriminacije in z njima povezanega trpljenja izbrisanih niso
(bile) del javnega, medijskega, znanstvenega, političnega itd. diskurza. Poleg tega se družba
na kolektivni ravni ni bila sposobna soočiti z njimi in prenesti njihove bolečine, ki je bolečina
Drugega. Take razmere je Allen Feldman imenoval kulturna anestezija: gre za zamolčanje
neprijetnih in protislovnih izkušenj in občutkov tistih, ki so konstruirani v kulturnega Drugega
(Feldman 1996; Zaviršek 2000). Na primer, eden od udeležencev na javni skupščini Društva
izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki je izbris iz RSP doživel na svoji koži, je povedal:
V tej državi je bolje biti pes kot pa izbrisani, kajti pravice psov se bolj varujejo
in se o njih v javnosti več razpravlja kot o naših pravicah. Vsak dan smo na
televiziji lahko gledali poročilo o usodi psov Milene Močivnik, medtem ko
našega trpljenja in zavzemanja za naše pravice sploh niso omenjali (pričevanje,
izrečeno na javni skupščini, 26. 10. 2002).
Gre za utišanje razmer in občutkov, ki bi – če bi jim pustili priti v javnost – začeli
spodkopavati normalizirajoče, tihe predpostavke vsakdanjega življenja in legitimnost oblasti
(Feldman 1996). Darja Zaviršek je poudarila, da gre za kulturno anestezijo takrat, kadar ljudje
nočejo slišati izkušenj nasilja in trpljenja, ki so ju preživeli Drugi, in zato prihaja do
»getizacije nasilja« (Zaviršek 2000, 138). Feldman se pri definiranju kulturne anestezije
navezuje na Adorna, ki je analiziral posledice holokavsta; zanj je holokavst zgled
objektivacije Drugega, ki je nujna, da se sprosti socialna sposobnost Drugemu prizadeti
bolečino (ibid., 139). M. B., človek srbskega etničnega izvora, ki mu je ministrstvo za
notranje zadeve leta 1993 pridobljeno državljanstvo odvzelo pod pretvezo, da ogroža javni red
in mir, je po vseh preživetih kršitvah človekovih pravic (ponižanjih, matretiranjih, nasilju
policije, izgonih, odvzemu pravice do odkupa stanovanja itd.) izjavil, da se o preživetem ni
mogel (več) z nikomer pogovarjati: »Z nikomer se nisem mogel več pogovarjati, samo
razmišljal sem, kaj bom naredil…« M. B. se ni mogel z nikomer pogovarjati zaradi javnega
10 Tu mislim predvsem na plačevanje sodnih in upravnih taks. Denimo dovoljenje za delo za nedoločen čas stane
približno 30.000 tolarjev, oseba, ki ga želi pridobiti, pa mora imeti dovoljenje za stalno bivanje in zdravniško
spričevalo, kar spet stane.
10
molka in kulturne anestezije, ki je preprečila sočustvovanje in razumevanje njegovega
trpljenja in izkušenj. Mnogi sogovorniki in sogovornice so ugotovili velikansko nasprotje med
javno zagovarjanimi vrednotami pravne enakosti in pravne države na eni in njihovimi
osebnimi izkušnjami na drugi strani. Poleg preživetih izkušenj administrativnega in/ali
policijskega šikaniranja sta njihovo bolečino povzročala tudi javni molk in prezrtje njihovega
trpljenja. Član društva izbrisanih M. B. je govoril natanko o tem:
Zame niso razne kršitve, odvzemi dokumentov ipd. najbolj boleče. To že nekako
preživiš. Tisto, kar me najbolj boli, je prepad med stalnim govorjenjem o
demokraciji, pravni državi in človekovih pravicah in tem, kar smo mi preživeli.
Naši problemi v javnosti sploh niso omenjeni. Zato, ker bi lahko pokvarili
popolno sliko Slovenije kot demokratične države. To zamolčanje je najhujše, kar
se nam je zgodilo (dnevniški zapis, november 2002).
Kako prevesti v besede in teorijo izkušnjo večletnega izključevanja, mučenja in poniževanja
te skupine ljudi (oseb brez papirjev), torej izkušnjo, katere večina od nas ni doživela
neposredno, na sebi, niti o njej nismo veliko slišali (pred začetkom raziskave)? Ali um lahko
dojame, česar ni izkusilo telo? Kaj vse pomeni biti izbrisan smo zvedeli od intervjuvancev, ne
zgolj z besedami (vsebino) in iz kupov dokumentacije (z vlogo birokratskega zidu), ampak je
bilo njihove izkušnje izključevanja mogoče zaznati tudi v njihovi govorici telesa in njihovem
glasu. Z aktivističnim vstopom izbrisanih in njihovih zagovornikov v javnost je kulturna
anestezija nekoliko popustila, vendar je še vedno precej močna in predstavlja sestavni del
raziskovalne študije.
S pomočjo kolektivnega pripovedovanja in poslušanja o preživelih izkušnjah, so se izbrisani
začeli povezovati v skupnost. Povezovanje in delitev izkušenj sta prispevala k začetkom
njihovega kolektivnega zagovorništva, torej politične subjektivizacije, ki je po mnenju
Hannah Arendt posebna in temeljna človekova sposobnost; ta se razlikuje od vseh drugih
sposobnosti, ki so povezane z delom, ustvarjanjem itd. ter verjetno edina človekova dejavnost,
ki je sposobna preprečiti katastrofe, kakršna je totalitarizem. Politično delovanje oziroma vito
activo (dejavno življenje) razume kot razmerje, od katerega je odvisno življenje vsakega
posameznika na tem svetu (Arendt 1996 [1958]; Jalušič 1996).
11
Ustvarjanje simbolnih tujcev in dejanskih »pravnih frikov«11 (brezpravnih oseb)
Vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije, je tujec, piše v prvem odstavku 1. člena zakona
o tujcih. To ni problematično samo po sebi (razen v tistih primerih, ko ljudje niso zaprosili za
državljanstvo po 40. členu, ker so menili, da jim avtomatično pripada, ker so bili rojeni v
Sloveniji). Problem je v tem, da so ljudje naenkrat postali tujci brez dovoljenja za bivanje
(residental citizenship), čeprav so ta status ob osamosvojitvi Slovenije že imeli. Leta 1991, ko
so sprejemali zakon o tujcih, sta dve stranki (ZSMS in ZKS) poskušali sprejeti amandma k
81. členu zakona o tujcih, ki je predpisoval, da se državljanom drugih republik SFRJ, ki ne
vložijo zahteve za državljanstvo Republike Slovenije in imajo v Sloveniji prijavljeno stalno
bivališče ali so v njej zaposleni, izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Če
bi takrat amandma sprejeli, do izbrisa ne bi prišlo (Mekina 2003). Pozneje se je izkazalo, da je
pridobivanje dovoljenja za bivanje (najprej je bilo treba pridobiti dovoljenje za začasno in
šele potem je bilo mogoče pridobiti dovoljenje za stalno bivanje) izredno zapleteno in
zamudno.
Izbris in njegova implementacija v praksi sta potrebovala ustrezno ideološko podlago oziroma
neko simbolno konstrukcijo realnosti. Ljudje neslovenskega etničnega izvora so bili po
osamosvojitvi Slovenije transformirani v kulturno Druge, ne dovolj »slovenizirane«12, tujce, z
vso negativno simbolno navlako vred. Tujec je postal oznaka s slabšalnim prizvokom,
pravzaprav stigma. Take razmere so ustvarile ozračje, v katerem je postala mogoča opustitev
etične dileme in po prepričanju uradnikov zakonita izvedba izbrisa – torej izvajanje zakona o
tujcih; kakor da bi šlo za ljudi, ki so prvič v življenju prišli v Slovenijo, in ne za ljudi, ki so v
Sloveniji imeli svoje domove in uradno stalno bivališče.
Osebe, ki so bile 26. 2. 1992 izbrisane iz RSP, o tem niso prejele odločbe ali kakšnegakoli
drugega pisnega obvestila. Za odvzem prijave stalnega bivanja so izvedele posamično, ob
11 Z izrazom »pravni frik« je Hannah Arendt poimenovala človeka brez državljanstva, brez stalnega bivanja in
kot takega brez vseh pravic. Ta izraz je uporabila za begunce med prvo in drugo svetovno vojno; predvsem je
imela v mislih vzhodnoevropske Jude, ki so jim odvzeli nemško državljanstvo, pridobljeno v času Weimarske
republike (Arendt 1979 [1948], 278). V začetku 19. stoletja so z besedo frik označevali nenavadna telesa, ki so
bila predmet zabave in profita. Frik ali nakaza je predstavljal odklon od norme, medicinskega gledišča je veljal
za patološko bitje (Zaviršek 2000, 96).
12 Izraz »slovenizirati se« je leta 1993 v dopisu poslanski skupini državnega zbora RS uporabil takratni poslanec
Marjan Poljšak. O tem več v nadaljevanju.
12
različnih (naključnih) priložnostih. To je pomenilo, da se na ukrep izbrisa niso mogle pritožiti.
Matevž Krivic je to dejanje države poimenoval prevara, ki je hujša od roparskega napada,
kajti ljudje sprva sploh niso vedeli, da so jim bile odvzete vse pravice; če bi doživeli roparski
napad, bi vsaj takoj vedeli, da so bili oropani. T. D., ki leta 1991 ni vložil prošnje za
državljanstvo, se spominja, kako je ostal brez dokumentov. Takrat ni mogel vedeti, kakšne
razsežne posledice bo zanj imel izbris, niti ni vedel, da se je v enakem položaju znašlo več
tisoč ljudi.
Leta 1992 sem v Dravogradu hotel podaljšati vozniško dovoljenje. Uradnica mi
je rekla, naj ji dam še potni list, da mora nekaj vpisati. Vzela je moj potni list,
šla v drugo sobo in ga preluknjala. Tako ali tako sem nameraval zaprositi za
državljanstvo [po 10. členu zakona o državljanstvu RS], zato se mi uničenje
potnega lista ni zdelo tako zelo pomembno. Bilo pa je čudno, kajti potni list je bil
izdan v Dravogradu in je veljal do leta 1995. Rekla mi je: »Vi ne morete imeti
naših dokumentov.« Ostal sem brez vseh dokumentov. Vozniškega dovoljenja mi
ni podaljšala. Rekla mi je, da ga bom moral iti podaljšat v svojo državo.
Vozniški izpit sem opravil v Dravogradu in seveda je bil tudi izdan v
Dravogradu. »Vi ne morete več imeti naše vozniške,« je rekla (posneto
pričevanje, 26. 6. 2002).
Podobne epizode z luknjanjem osebnih izkaznic in potnih listov na občinskih uradih so
doživeli tudi mnogi drugi, ki so bili izbrisani iz RSP. Verjetno so na ta način mnogi ljudje
izvedeli, da nimajo več stalnega bivališča v Sloveniji, na svojem domu. Podobnost navedb
mnogih prizadetih ustvarja sklep, da je šlo pri uničevanju osebnih dokumentov izbrisanih za
določeno »taktiko« uradnikov (ki so od prizadetih s prevaro oziroma zavajanjem izvabili
dokumente in jih nato preluknjali), ki ni bila plod slučajne »iznajdljivosti«, ampak rezultat
uradnih navodil, ki so jih dobili od nadrejenih. M. B., ki so mu poleg stalnega bivanja odvzeli
tudi dodeljeno državljanstvo (kar je bila redkost), je doživel enak postopek odvzema
dokumentov kot T. D., in, kot že rečeno, še veliko drugih:
Leta 1992 sem dobil državljanstvo po 40. členu. Leta 1993 sem prišel na občino
po nove dokumente. Uradnica mi je rekla, naj pustim stare dokumente pri njej in
se vrnem čez teden dni. Stare dokumente so mi preluknjali. Dali so mi odločbo o
odvzemu državljanstva (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
13
Ko so ljudem, izbrisanim iz RSP, na upravnih enotah uničili dokumente, so od njih zahtevali,
da si prijavo, najprej začasnega in šele nato stalnega bivanja, uredijo popolnoma na novo.
Prijaviti so se morali s tujim potnim listom, ki pa ga večina ni imela. Če so hoteli pridobiti tuji
potni list ene od držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije, katere republiško državljanstvo naj bi
imeli (dodeljeno v času skupne Jugoslavije), so morali najprej pridobiti njihovo državljanstvo
in stalno bivanje v tisti državi (matični državi). To je bilo še posebej zapleteno za osebe, ki so
bile rojene ali so večino svojega življenja preživele v Sloveniji in v resnici niso imele druge
domovine kot Slovenijo. M. U., ki je bila rojena v Sloveniji v petdesetih letih in katere mama
je Slovenka, ni vedela, da bi morala po osamosvojitvi Slovenije zaprositi za slovensko
državljanstvo. Leta 1992, ko je rodila in šla z možem na občinski urad vpisat otroka v rojstno
matično knjigo, je izvedela, da ni postala državljanka Slovenije. Tako kot vse druge, ki leta
1991/92 niso pridobili državljanstva, so jo izbrisali iz RSP. M. U. je močno prizadel odnos
države in uradnikov, ko je uradno postala tujka, čeprav je zase vedno mislila, da je Slovenka.
Birokratski postopki so prevladali nad vsemi drugimi načini razmišljanja. Vprašanje škode in
kršenja človekovih pravic, ki so jih doživeli posamezniki in posameznice, pa sploh ni bilo
pomembno.
Junija leta 1992 sem rodila. Z možem sva odšla na občinski urad vpisat otroka.
Matičarka nama je povedala, da ravno pošilja potrdila o državljanstvu in da
mene ni med njimi, zato ker sem Hrvatica. Zanimivo, mama je bila Slovenka, oče
Srb, jaz pa sem rojena v Sloveniji, in so me uvrstili med Hrvate. Napotila me je
k referentki, ki je pristojna za te zadeve. Referentka ni bila prav nič prijazna.
Vrgla mi je neki obrazec, kjer so bili navedeni pogoji in zahtevani dokumenti za
sprejem v državljanstvo. Med drugim je pisalo, da moram opraviti izpit iz
slovenskega jezika. Moja mama je vse življenje delala na občini in ta referentka
je bila pri njej na praksi, ko je še hodila na ekonomsko šolo. Približno mojih let
je. Prekipelo mi je: »Ali te ni sram, vse življenje me poznaš, dobro veš, da sem
končala ptujsko gimnazijo, pa me pošiljaš na izpit slovenščine!« To sem ji rekla
in vrgla tisti papir. Odgovorila mi je, da so predpisi pač taki in da moram
prinesti vsa ta dokazila. Bila sem zelo razburjena, izgovorila sem nekaj grdih
besed. Oblile so me solze in odšla sem. Pozneje me je bila groza, samo če sem
pomislila na ta urad.
Bila sem zelo obupana, kajti v tistem času so mi potekli dokumenti. Nisem
vedela, kaj naj storim. Šla sem do sošolca, ki je odvetnik in mu opisala položaj.
Telefonirala sva na hrvaško veleposlaništvo v Ljubljani. Oglasil se je neki
14
prijazni gospod in mi rekel, naj se nikar ne sekiram – da lahko dobim domovnico
takoj, samo če se prijavim pri nekom na Hrvaškem. Ampak pri kom? Na
Hrvaškem nimam nikogar. Tast se je spomnil, da pozna nekoga iz službe, ki živi
na drugi strani meje, na Hrvaškem. Z možem sva se zapeljala na Hrvaško, do
tega človeka in ga vprašala, ali bi se lahko prijavila na njihovem naslovu. Takoj
je bil za to in naredili smo pogodbo. Jaz sem bila podnajemnica, on pa
stanodajalec. Pogodbo sem poslala na hrvaški urad in kar po faksu so mi poslali
domovnico. Z njo sem šla na občino v Varaždinu in jim opisala položaj. Rekla
sem jim, da na Hrvaškem ne bom nikoli živela in ničesar zahtevala od njih,
vendar da potrebujem osebno izkaznico in potni list – da bom človek – pri
štiridesetih. Referentka me je začudeno gledala in rekla, da mora vprašati
načelnika. Tudi tam sem se zjokala, bila sem na koncu z živci. Če mi še oni ne
dajo dokumentov, sem si mislila, potem pa ne vem, kam naj grem – samo še pod
zemljo… Referentka je šla vprašat načelnika in se vrnila čez pet minut. Povedala
mi je, da mi bodo izdali dokumente. Dobila sem hrvaški potni list in osebno
izkaznico (to je bilo leta 1993). Prošnjo za bivanje sem na uradu na Ptuju
oddala šele leta 1999. Vsa ta leta sem bivala na črno v svojem stanovanju. Prej
nisem bila sposobna urejati dovoljenja za bivanje, ker me je vse to tako močno
razburilo. Stalno bivanje sem dobila, ampak preden so mi ga dali, so klicali
priče, da so potrdile, ali sem res živela tukaj.
Na občini me vsi poznajo in vedo, da nisem nikoli živela na Hrvaškem (posneto
pričevanje, 15. 8. 2002).
KAKO JE BILO MOGOČE?
Rasizem (na ravni države)
Kako je bilo mogoče, da so uradniki izvajali vse te administrativne procedure in postopke, če
pa je bilo očitno, da gre za kršenje človekovih pravic, in da »nekaj ni v redu«? Na občini so
vsi vedeli, da denimo M. U. ni nikoli živela na Hrvaškem, da se je rodila v Sloveniji in da ima
v Sloveniji družino, pa so vseeno zahtevali, da prinese hrvaški potni list, s hrvaškim naslovom
stalnega bivališča. Večina ljudi, ki jih je doletel izbris iz RSP, ni bila rojena v Sloveniji,
ampak so bili, tako kot mnogi, ki so dobili državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu
Republike Slovenije, rojeni v eni od republik nekdanje Jugoslavije. To ni nepomemben
podatek, zato ker je bilo kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenije v javnem diskurzu mogoč
15
zaznati negativen, odklonilen in celo sovražen odnos do priseljencev iz nekdanjih
jugoslovanskih republik (Kuzmanić 1999; Erjavec, Hrvatin, Kelbl 2000; Olup 2003).
Območje nekdanje Jugoslavije je bilo v javnem, zlasti medijskem diskurzu transformirano v
imaginarni Balkan, ki naj bi predstavljal območje nasilja, primitivnosti, neracionalnosti itd..
Od njega naj bi se Slovenija popolnoma razlikovala, saj naj bi spadala v evropsko kulturno
območje, bila sinonim za demokracijo in spoštovanje človekovih pravic (Vodopivec 2001;
Kuzmanić 1999; Rizman 1999). »Nazaj v Evropo, ki smo ji vedno pripadali« (Drnovšek v
Žarkov 1995), je denimo zgolj ena od značilnih izjav tistega časa, ki do danes ni izgubila
aktualnosti. Pri izjavi Janeza Drnovška iz leta 1995 »To je izbira med Evropo in Balkanom«
(citirano v Močnik 1999, 141), gre prav tako za balkanizem13, ki utrjuje prepričanje, »da
mora, kdor hoče v Evropo, zapustiti Balkan, saj naj bi bilo 'biti na Balkanu' nezdružljivo z 'biti
v Evropi'« (Vodopivec 2001, 396). Močnik je zapisal, da je v takih primerih »balkanizem
mešanica laskanja, ki hoče 'Evropo' in trenutnega hegemona napeljati k priznanju, da ta ali
ona dežela ne sodi na 'Balkan', in mobilizacijskega progresizma, ki domorodce spodbuja, naj
se potrudijo in dokažejo, da niso 'Balkan'« (Močnik 1999, 146).
Mnogi mediji pa tudi nekateri poslanci v parlamentu so dokazovali, da niso »Balkan«, tako da
so utrjevali prepričanje, da je vse, kar je povezano z Balkanom, škodljivo in nezdružljivo s
slovensko kulturo, torej tudi prebivalci Slovenije (državljani in drugi), katerih etnični izvor je
v eni od nekdanjih jugoslovanskih republik. Desničarsko usmerjeni parlamentarni poslanci so
(predvsem leta 1993, 1994 in 1995) zahtevali celo revizijo in odvzem že pridobljenih
državljanstev po 40. členu, kajti Neslovenci se po njihovem mnenju niso dovolj
»slovenizirali«, imeli naj bi dvojno državljanstvo, nekateri pa naj bi ga celo pridobili na
kazniv način. Denimo Marjan Poljšak, parlamentarni poslanec, član Slovenske nacionalne
stranke, je v predlogu za pripravo novega zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ga
je poslanski skupini državnega zbora RS posredoval 25. 2. 1993, zapisal:
Novi zakon o državljanstvu RS mora določati, da lahko postane priseljeni
neslovenec državljan RS le, če ni nikoli deloval proti interesom slovenskega
naroda in s svojim delom in življenjem dokazuje, da se slovenizira.
Verodostojnost slovenizacije morajo potrditi ustrezni državni in lokalni organi.
… Skladno s tem določilom je treba izvesti revizijo že podeljenih državljanstev
13 Balkanizem je izraz, ki pomeni nekritično in poenostavljeno pripisovanje negativnih značilnosti Balkanu (gre
za zahodni pogled na Balkan kot imaginarni prostor). Poenostavljanje in posploševanje sta pogosto utemeljeni na
kulturnih, verskih, etničnih ipd. predsodkih (Todorova 2001).
16
po sedanjem zakonu. Tako se bomo rešili vseh možnosti nastajanja novih
narodnih manjšin in slovenskemu narodu bodo prihranjeni mednacionalni
konflikti. Neslovenci, ki se ne poslovenijo, bodo tukaj tujci ali pa se bodo vrnili
tja, od koder so prišli.
Ta citat izraža rasizem, kajti eden od ključnih vidikov rasizma je prav izražanje prepričanja,
da se neka kategorija ljudi ne more vključiti v obstoječi racionalni red, ne glede na vloženi
trud (Bauman 1999 [1989], 65). Rasizem pomeni prakso in racionalizacijo poskusa, ustvarjati
umetni družbeni red tako, da se odstranijo elementi (neke kategorije ljudi), ki v dani realnosti
ne ustrezajo popolni vizualni podobi realnosti, niti ni mogoče, da bi se spremenili in ustrezali
(ibid.). Nekatere kategorije ljudi ne morejo biti »kultivirane«, kajti kulturna konverzija v
njihovem primeru ni mogoča, saj so brezupno imune na nadzor in vse poskuse prilagajanja,
zato morajo ostati za vselej tuje. Rasizem, kakor ga razume Bauman, je povezan s strategijo
odtujitve. Če razmere dovoljujejo, rasizem zahteva, da se neprilagojena kategorija ljudi
(»neslovenizirana«) odstrani z ozemlja, na katerem živi »kultivirana« skupina ljudi. Podobno
Balibar razlaga rasizem kot zagovarjanje distance med prevladujočo skupino in skupinami, ki
so žrtev rasizma, kajti mešanje teh skupin, kultur bi nujno povzročilo medetnične konflikte,
zato je treba skupine, ki ne ustrezajo, ki imajo »drugačno« kulturo, segregirati od preostale
populacije (Balibar 1991). Natanko o tem govori tudi zgornji citat: če bi s slovenskega
ozemlja izginile »neslovenizirane« skupine, bi se izognili medetničnim konflikom in dosegli
idealno homogeno slovensko družbo.
Realnost groženj o odvzemu slovenskega državljanstva so je negativno vplivalo na odnos do
izbrisanih – torej do ljudi, ki v prevladujočem rasističnem diskurzu niso pokazali niti toliko
želje po »slovenizaciji«, da bi zaprosili za slovensko državljanstvo. Ponazorimo
dehumanizacijo in sovražni odnos do ljudi neslovenskega porekla s citatom Saša Lapa iz
parlamentarne razprave, ki govori o značilnem tedanjem »stanju duha« pri obravnavi vprašanj
o državljanstvu priseljencev in njihovih potomcev ter na splošno o odnosu do narodov
nekdanje skupne Jugoslavije in pri tem poda še značilno »samorefleksijo«:
Naš nacionalizem se vseskozi poraja okrog državljanstev in je še vedno v mejah
patriotizma … Tisti nacionalizem, proti kateremu se bori vsa Evropa, je
nacionalizem balkanskih narodov, ki stalno sproža vojne in poulični terorizem!
Edini nacionalizem, ki je v Sloveniji vreden obsojanja, je albansko mafijski
17
tribalizem, srbski šovinizem in muslimanski fundamentalizem. Zato našega
državotvornega patriotizma ne moremo metati v isti koš.14
Kmalu po ustanovitvi samostojne Slovenije se je v javnih razpravah uporabljal rasistični
govor (kot kažejo tudi zgornji citati), ki je hierarhiziral, ločeval med »nami« in »njimi« in je
bil očitno dovolj naturaliziran in razširjen, da ga je birokracija osvojila in uporabljala pri
svojem delu z izbrisanimi: hkrati ga je potrjevala in ustvarjala. S pomočjo rasističnega predin
podteksta je bil odvzem prijave stalnega bivališča videti naraven in normalen.
Vloga birokracije pri izbrisu iz RSP: opustitev etične dileme
Prevladujoči, naturalizirani rasistični podtekst delovanja birokracije je delni odgovor na
zgornje vprašanje, kako je bilo mogoče, da so uradniki izvajali take administrativne postopke,
s katerimi so kršili človekove pravice, oziroma da so implementirali izbris iz RSP, ki je bil
sam po sebi protiustaven – torej v nasprotju z načeli pravnosti in enakosti. Do natančnejšega
odgovora si lahko pomagamo z ugotovitvami avtorja Zygmunda Baumana (1999 [1989]), ki
je proučeval zgodovino holokavsta. Baumana je predvsem zanimalo, kako je bilo mogoče, da
so se običajni Nemci naenkrat spremenili v storilce masovnih umorov. Pokazal je na tri
ključne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni med spodkopavanjem moralnih zadržkov, da pride
do izvajanja nasilja: nasilje mora biti avtorizirano (avtorizirati ga morajo državni uradi),
naloge in dela morajo postati rutina (natančna specifikacija posameznih nalog in vlog) in
žrtve nasilja morajo biti dehumanizirane (s pomočjo ideoloških definicij in indoktrinacij)
(ibid., 21). Izbris iz RSP še zdaleč ni bil tako grozljiv in uničujoč kot holokavst – omenjena
dogodka nista primerljiva niti z intenzivnostjo, brutalnostjo in niti s svojo razširjenostjo. Sta
pa primerljiva s svojo logiko delovanja, pravno strukturo ter odgovorom na vprašanje, kako je
bilo to mogoče. Kako je bilo mogoče, da je uradnica zahtevala opravljanje izpita iz znanja
slovenskega jezika od osebe, ki je bila rojena v Sloveniji in je v Sloveniji tudi končala
gimnazijo? Kako je bilo mogoče, da so policaji izgnali osebo, ki je 30 let živela v manjšem
slovenskem kraju s svojo družino in je veliko prispevala k življenju in razvoju lokalne
skupnosti? Kako je bilo mogoče, da je sodnica za prekrške podpisala odločbo, ki krši
človekove pravice, izvaja nasilje nad posameznikom in njegovo družino? Zakaj ni nihče
protestiral? Kako je bilo mogoče, da so človeka, ki je bil izbrisan iz RSP, policaji hudo
14 Sašo Lap, 33. izredna seja državnega zbora RS, 27. oktober 1995. Sašo Lap je bil takrat poslanec v državnem
zboru RS in predsednik Slovenske nacionalne desnice (SND) (Olup, 2003).
18
pretepli in poškodovali, sodišče pa je ugotovilo, da je policija zgolj opravljala svojo dolžnost?
Kako je bilo mogoče, da je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo prošnje za sprejem v
državljanstvo ljudem, ki so bili rojeni v Sloveniji in so vse življenje živeli v Sloveniji, in jim
tudi odvzelo pravico do bivanja v Sloveniji? Kako je bilo mogoče, da so ljudem odvzeli v
Sloveniji prislužene vojaške pokojnine in pravico do odkupa vojaških in nevojaških
stanovanj? Kako je bilo mogoče, da so nekatere ljudi hoteli izgnati in jih s tem namenom
zaprli v center za odstranjevanje tujcev, kjer so preživeli več let?
Če sledimo Baumanovi razlagi, lahko ugotovimo, da je bilo sistematično kršenje človekovih
pravic mogoče zato, ker 1. je izbris prišel »od zgoraj«, iz enega od glavnih organov oblasti,
ministrstva za notranje zadeve, 2. dela in naloge »implementacije izbrisa« so bile rutiniirane
(uradniki so se morali držati zakona, v tem primeru zakona o tujcih), 3. žrtve kršenja pravic,
torej žrtve izbrisa iz RSP so bile dehumanizirane (s pomočjo rasističnega diskurza, ki je
skušal dehumanizirati Neslovence).
Birokracija je delala po svojih notranjih pravilih: jasno je določila in registrirala svoj predmet
( izbrisane) in ga ločila od preostale populacije (njihove zadeve so obravnavali referenti za
tujce). Svoje »objekte« birokratske operacije je dehumanizirala takrat, ko jih je začela
obravnavati na tehnično, etično nevtralno, kot predmete in ne kot ljudi. Bauman je poudaril,
da birokracijo zanimata učinkovitost in racionalizacija postopkov, ne pa raznovrstne človeške
usode in njihova osebna mnenja. Ta etična nevtralnost se lahko hitro sprevrže v
neodobravanje in obsojanje tistih, ki se upirajo ali ne sodelujejo dovolj in s tem upočasnjujejo
birokratsko rutino. Etično nevtralna drža prispeva k učinkoviti depersonalizaciji in
dehumanizaciji »objektov« v birokratskem postopku. In nasprotno, ko so ljudje enkrat
dehumanizirani, se poniževalni odnos in ignoriranje njihovega stvarnega življenjskega
položaja (na katerega sploh niso imeli vpliva in ni bil odvisen od njihove volje) sploh ne zdita
problematična. Sogovornica E. O. je odlično izrazila to, o čemer so pripovedovali vsi
informatorji:
Vsakič, ko sem prišla na upravno enoto kaj vprašat ali oddat vlogo, in sem
hotela uradnicam pojasniti karkoli v zvezi z mojim položajem, so vedno vse
zatrjevale: »Tako pravi zakon, gospa, me se držimo zakona.« To je bil vselej
njihov odgovor. Nihče ni hotel slišati, da so me ti njihovi zakoni spravili v
nemogoč položaj, začarani krog birokracije (posneto pričevanje, 15. 8. 2002).
19
Ali opustitev etične dileme lahko pripišemo tudi temu, da so administrativne delavke
pravzaprav sovražile E. O. in druge izbrisane? Darja Zaviršek je v analizi psiholoških odzivov
ljudi na neenakost, izključevanje in krivice poudarila, da je poleg odkritega sovraštva, ki je
redko, pogostejše nevidno in nenamerno sovraštvo, ki se kaže v opustitvi etične dileme
oziroma v tem, da ljudje, ki so priča krivicam in zlorabam, ne reagirajo (Zaviršek 2000, 87).
Ne gre za to, da bi bili birokrati in drugi ljudje, ki niso reagirali, zlobni ali da bi odobravali
sovraštvo in diskriminacijo, temveč za to, da odobravajo razmišljanje, ki se skriva za
administrativnim zatiranjem (ibid.). Skoraj nihče ne odobrava sovraštva do tujcev in
državljanov neslovenskega etničnega porekla, vendar se mnogi »tiho strinjajo« s tem, da sta
slovenski jezik in kultura »ogrožena«, da v Sloveniji živi preveč Neslovencev, da so
»prelahko prišli do slovenskega državljanstva« ipd. Brezbrižnost prebivalstva ni bila
posledica nevednosti, temveč posledica tega, da so se strinjali z razmišljanjem, ki je bilo
podlaga za izključevanje oziroma za izbris iz RSP (ibid. 88). Izvrševalci izbrisa (ministrstvo
za notranje zadeve, upravne enote, lokalne policijske postaje, centri za tujce) in tisti poslanci,
ki so leta 1991 glasovali proti sprejetju amandmaja k 81. členu zakona o tujcih, so v
simbolnem smislu opravili izbris tudi za druge: za »slovensko« prebivalstvo Slovenije
oziroma vse zagovornike razmišljanja, ki je utemeljevalo izbris iz RSP.
Hannah Arendt (v Zaviršek 2000), ki je skušala razumeti, kako je bil holokavst sploh mogoč,
je poudarila, da so bili birokrati in administratorji odločilno soudeleženi in celo bolj
odgovorni za pobijanje ljudi kakor sami nacisti. Elie Wiesel (v Zaviršek 2000), ki je sam
preživel koncentracijsko taborišče, se je spraševal podobno. Najpomembnejše, kar je hotel
razumeti, je bilo, zakaj je prebivalstvo ostalo brezbrižno. Prišel je do sklepa, da se je večina
ljudi strinjala z razmišljanjem, ki je utemeljevalo poboje: strinjali so se z nacisti, da je treba
odstraniti vse, ki so veljali za »kulturno okužbo«. Zaradi istega razloga je ostala tudi večina
prebivalstva brezbrižna. »Navadni ljudje, katerih prepričanje je legitimirala znanstvena
avtoriteta zdravnikov, pravnikov in uradnikov, so verjeli, da je treba uničiti tiste, ki spravljajo
v nevarnost njihove družine, telesa in življenja.« (Ibid. 88, op. 33.)
Naslednja značilnost birokracije po Baumanu je, da s svojega horizonta izgubi prvotni cilj,
namen (zakon o tujcih, ki naj bi bil namenjen urejanju statusa tujcev) in se namesto nanj
osredotoči na sredstva izvrševanja, ki postanejo samim sebi cilj. Mnogi izbrisani niso imeli
zunaj meja slovenske države nobenega naslova ali bivališča. To je pomenilo, da so morali v
vlogo za pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji navesti lažni naslov v tujini. Uradnikom
20
je bilo vseeno, ali je naslov pravi ali izmišljen, pomembno je bilo, da so zadostili pravilu, po
katerem mora imeti tujec za pridobitev dovoljenja za bivanje v Sloveniji najprej naslov v
tujini – saj drugače ne bi bil tujec. Pričevanje Ž. N. opisuje taken načina dela birokracije:
V novem potnem listu, izdanem v Srbiji, imam vpisan izmišljen naslov in tudi v
vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje v RS sem moral vpisati
izmišljen naslov. Tako zahtevajo uradniki. To je naslov vojaške bolnišnice v
Nišu. Moraš se nekam privezati, na telegrafski drog se ne moreš (posneto
pričevanje, 28. 5. 2002).
To so bili poskusi slepega sledenja zakonu, ne oziraje se na ljudi. To se je lahko izcimilo v
popolne absurde, kot denimo pri osebah, ki so bile rojene v Sloveniji in so vse življeneje
preživele v Sloveniji. V. V., rojen v Sloveniji, ki je bila takrat del nekdanje SFRJ,15 je bil
izbrisan iz RSP kot mladoleten. Za državljanstvo je zaprosil kmalu po pretečenem roku 40.
člena zakona o državljanstvu, vendar je bila njegova vloga (po šest let trajajočem postopku)
rešena negativno. V. V. so uradniki določili tri administrativne naslove, v resnici pa je imel
vedno samo enega:
Mojo vlogo za državljanstvo so zavrnili. Leta 1999 sem vložil vlogo za
pridobitev stalnega bivanja po tistem zakonu [ZUSDDD]. Vizo za stalno bivanje
sem dobil pred dvema tednoma (avgusta 2002, zahtevek je vložil 6. decembra
1999). Na vizumu piše, da sem državljan Bosne in Hercegovine. Ampak nisem.
To so mi povedali na bosanskem veleposlaništvu, ker sem hotel pridobiti vsaj
njihov potni list, če že slovenskega nisem mogel. Nekdaj sem bil državljan
Jugoslavije, tako kot vsi, zdaj pa nisem državljan nobene države. V evidencah
me vodijo pod različnimi naslovi: prvi je naslov, na katerem je nekdaj živel oče,
drugi je naslov, kjer je živela mama, in tretji je tisti, na katerem res živim v
Kranju. Imam tri stalne naslove, v resnici pa živim samo na enem, na dveh nisem
nikoli živel. Še sam ne vem, kje imam uradno stalno bivališče (posneto
pričevanje, 28. 8. 2002).
15 Pri tem naj opozorimo, da smo pravzaprav vsi prebivalci novih držav na območju nekdanje Jugoslavije
privolili, da v razne obrazce vpisujemo kot državo rojstva sedanje mednarodno priznane države (denimo
Slovenijo, Hrvaško itd.), kljub temu da v času naših rojstev teh držav ni bilo – v mednarodnem pravu je takrat
obstajala izključno in samo SFRJ. Pravilno bi torej bilo v rubriko »država rojstva« vpisati SFRJ, kajti to je bila
država, v kateri smo se rodili, česar pa državne administracije novih držav ne dovolijo.
21
Kar je še vzdrževalo ta birokratski stroj, da je tako deloval, sta njena lastni zagon in rutina
(Bauman, ibid., 106). Ko se je začel uporabljati zakon o tujcih za izbrisane osebe, skupaj z
varstvenim ukrepom odstranitve tujca z ozemlja Republike Slovenije, se je to kar nadaljevalo,
vkljub odločbi ustavnega sodišča iz leta 1999, s katero je sodišče ugotovilo, da je bil izbris
protiustaven, in naložilo, da se morajo nastale krivice popraviti.
KOLEKTIVNO / JAVNO POZABLJANJE: »ZA NJIH JE SVET NASTAL LETA
1991«
V ozadju simbolnega ločevanja od nekdanje večnacionalne Jugoslavije, in z njim povezanega
opravičevanja diskriminacije, je bil etnonacionalizem, ki se je ustvarjal in izražal tudi s
»kolektivnim/javnim pozabljanjem«. Politiki, uradniki, mediji in sosedi so »pozabili«, kdo so
(bili) ljudje, s katerimi so skupaj živeli in delali (še posebej so spremenili odnos do tistih, ki
so bili nekoč zaposleni v JLA). Nanje je vplival javni, vladajoči spomin, ki nastaja na temelju
družbeno konstruiranih procesov pozabljanja enih dogodkov in poudarjanju drugih (Zaviršek
2000, 118). Ljudje, ki so jih izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, so prenahali biti
sovaščani, sosedi, uslužbenci, spoštovani člani lokalnih skupnosti, v katerih so živeli ipd. –
postali so Tujci. (Kot smo že zapisali, ne bi bilo problema, če bi uradno postali tujci s stalnim
bivanjem – ampak so postali simbolni tujci brez dovoljenja za bivanje.) Prav to, da so postali
Tujci, pa je omogočilo njihovo depersonalizacijo in dehumanizacijo, kar je bila očitno dovolj
učinkovita podlaga za opravičevanje in racionalizacijo vseh nadaljnjih postopkov, s katerimi
so kršili njihove človekove pravice, jih izključevali in jim povzročali trpljenje.
S. M., nekdanji vojaški uslužbenec JLA, je pripovedoval o tem, da se je v vasi, kjer je živel s
svojo družino in bil zaposlen v bližnji vojašnici, nekdaj počutil sprejetega in vključenega, tudi
zaradi svoje zaposlitve. Kot zaposleni v JLA je imel možnost, da je organiziral projekte, v
katerih je vojska prispevala h gradnji lokalne infrastrukture.
Vedno sem bil zraven, kadar se je v vasi kaj dogajalo – ponavadi sem bil
predsednik odbora ali sem imel kakšno drugo vlogo.
Bil sem višji gasilski časnik, istočasno sem bil tajnik gasilskega društva, tajnik
turističnega društva itd. Z mojo vojsko sem ogromno delal v vasi: zgradili smo
plažo ob reki, kopali smo kanale za telefon, obnavljali vodovod itd., tako da sem
dobil republiško priznanje OF, ki mi ga je vročil takratni predsednik izvršnega
sveta RS. Bil sem zelo ponosen; čutil sem, da ljudje cenijo moje delo in da sem
koristen član naše skupnosti (posneto pričevanje, 13. 6. 2002).
22
Po osamosvojitvi se je odnos do priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, še posebej
tistih, ki so bili zaposleni v JLA, popolnoma spremenil. Nekdanje vojaške osebnosti so bile
konstruirane v »javnega sovražnika«16. Njihovo (dolgoletno) sobivanje in soustvarjanje nista
bili več pomembni: nova politična enota je svojo zgodovino, ki vsebuje tudi pozitivne
izkušnje življenja v prejšnjem sistemu, »izbrisala« iz kolektivnega spomina. Slovenija se je
tudi tako skušala distancirati od simbolnega, imaginarnega Balkana, ki je po padcu
Berlinskega zidu začel postajti »grozeči«, nezaželeni Balkan.
Doživel sem, da sem se hotel pozdraviti s človekom, pa se mi je izognil. Z
nekaterimi smo se poznali 30 let, zdaj me pa ne poznajo več. Takrat, ko so me
izgnali … tega nikoli ne pozabiš … Žena se je skoraj onesvestila, otroci so
jokali. Vsi so vedeli, v Brežicah in Cerkljah, da sem izgnan, vsi sosedje, pa ni
nihče nikamor pisal ali vprašal, zakaj. Lahko bi povedali, da so me poznali in
da sem v redu človek, da nisem agresor.
Zakaj so mi moji prijatelji, s katerimi smo si delili zadnji košček kruha, obrnili
hrbet? Kaj sem naredil? Zakaj so se obrnili stran od mene? Niti pogledati me ni
hotel nihče (posneto pričevanje, 13. 6. 2002).
Ni bilo pomembno, ali so osebe, ki so bile leta 1992 izbrisane iz RSP, na plebiscitu podprle
ustanovitev samostojne Slovenije, vlagale v invalidsko pokojninski in vojaški stanovanjski
sklad, prispevale h gradnji infrastrukture Slovenije (nekdanja JLA je veliko prispevala h
gradnji cest, železnic, vojaških vadbišč, polagala kable ipd.), plačevale samoprispevke za
lokalne potrebe (gradnjo vrtcev, šol itd.), si tu ustvarile dom in družino itd. Vse to ni bilo
pomembno zato, ker je obstajala težnja po pozabi, po izbrisu tega iz kolektivne zavesti,
spomina. Darja Zaviršek je opozorila, da od številnih zgodovinskih dogodkov ostanejo
»resnični« le tisti, ki jih nekdo pripoveduje, torej tisti, ki so del javnega diskurza oziroma
16 Schmitt, ki je svojo teorijo političnega gradil na odnosu sovražnik – prijatelj, je zapisal, da nam sovražnika
politično ni treba osebno sovražiti, zato ker gre za javnega in ne osebnega sovražnika: »Politični sovražnik ni
nujno moralno zel ali estetsko grd … Je samo drugi, tujec, in za njegovo bistvo zadostuje, da je v nekem zelo
intenzivnem smislu eksistencialno nekaj drugega in tujega, tako da so v ekstremnem primeru mogoči z njim
konflikti …« (Schmitt 1932 [1994], 85). Seveda ni šlo za ljudi, ki bi bili »eksistencialno nekaj drugega in
tujega«, ampak so bili za take narejeni s pomočjo različnih ukrepov in tehnik oblasti, medijev in ljudskega
rasizma. Vse to pa je imelo opravičilo v etnonacionalistični gradnji nove države in ločevanju od namišljenega
Balkana.
23
vladajočega pripovedovanja (master narrative) (Zaviršek 2000, 117–118). »Za javni spomin
se je zgodilo samo tisto, o čemer se pripoveduje, torej tisto, kar ima prek vladajočih institucij
dostop do prostora javnega.« Po drugi strani pa je javni spomin izpostavljen družbeno
konstruiranim procesom pozabljanja (ibid. 118).17
Nekdanji vojaški uslužbenci so bili, kot sem že omenila, konstruirani v »javnega sovražnika«;
izbris iz RSP, kolikor se je v javnosti sploh omenjal, pa se je skušal prikazati kot nekaj, kar
zadeva zgolj njih, ki so po definiciji postali sumljive osebe. Predstavljali naj bi »nevarnost za
javni red, varnost in obrambo države« (3., dopolnjeni odstavek 40. člena zakona o
državljanstvu RS). Naslednji odlomek pripovedi M. S. jasno pokaže nenadno spremembo
odnosa znancev in uradnih oseb do ljudi, ki so jih spoznali za »javnega sovražnika«, in
opustitev etične dileme pri urejanju statusa v novi državi.
Takoj v ponedeljek sem se odšel prijavit na občino. Nisem vedel,, kakšen je bil
moj status in kaj je treba urediti. Poznam ljudi, ki delajo na občini, ker sem delal
blizu njih. Z načelnikom sva se videvala vsako jutro, tamle pri progi, jaz sem šel
v kasarno, on pa na občino. Ko sem prišel na občino mi je zelo uradno dejal:
»Kdo ste pa vi?« Nekoliko smešno je bilo to njegovo vprašanje, pa sem mu v šali
odgovoril: »Gospod Niko, jaz sem okupator – M. S.« Rekel mi je, da bom pri
referentki vse uredil. Izpolnil sem formularje in plačal takso. Uvrstila me je med
tujce, kot da sem ravnokar prišel, ne pa, kot da sem v Sloveniji živel od leta
1965. Osebno izkaznico sem moral pustiti pri njih in nikoli mi je niso vrnili
(izdana je bila v Sloveniji, veljala je do leta 2001). Referentka mi je takrat
povedala, da moram najprej zaprositi za dovoljenje za začasno bivanje. Zaprosil
sem zanj in so me zavrnili. Na negativno odločbo sem se pritožil. Zaradi tistega
njihovega neustavnega zakona [izbrisa iz RSP] sem naenkrat postal tujec, po
17 V zvezi z izbrisom želijo vladajoče institucije v Sloveniji pozabiti vsaj dvoje. Prvič, da so prispevale h
konstruiranju »javnega pozabljanja« kontinuitete s prejšnjo državo in zakoni, ki so veljali pred ustanovitvijo
samostojne Slovenije (denimo status stalnega bivališča, vojaške pokojnine ipd.), drugič pa želijo pozabiti, da se
je izbris sploh zgodil. To se je predvsem pokazalo pri sprejetju novele zakona o državljanstvu, ki v svojem 19.
členu poskuša odpraviti nekatere posledice izbrisa, vendar tako, da ga hkrati že pozablja oziroma ga ne priznava
kot protiustavni ukrep. Novela zakona vsebuje pravico, da lahko ljudje, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v
Sloveniji prijavljeno stalno bivanje, pridobijo slovensko državljanstvo z veliko lažjimi pogoji kot drugi tujci,
vendar pri tem niti z eno besedo ne omenja izbrisa niti ne omogoča priznavanja statusa stalnega bivanja za nazaj,
od takrat, ko ga je ministrstvo za notranje zadeve nezakonito odvzelo.
24
tridesetih letih bivanja v Sloveniji. Vsi nadaljnji odgovori ministrstva in vlade so
bili negativni (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
Kljub nenehnim poskusom, ki trajajo deset let, M. S. do danes ni uspelo legalizirati njegovega
bivanja v RS; nabral pa je približno pol metra visok kup papirjev: odločb, pritožb in druge
»korespondence« s sodnimi in izvršilnimi oblastmi.
M. S., ki ga je nova slovenska oblast oropala pravice do bivanja na ozemlju Republike
Slovenije, pravice do zaslužene pokojnine, pravice do odkupa vojaškega stanovanja, ter ga za
več let izgnala iz Slovenije, je svoje razmišljanje o funkcioniranju in »pozabljanju« nove
države povzel v odlomku:
Zanje [slovensko oblast] je svet nastal leta 1991, nobenega zakona od prej ne
priznavajo. Ničesar se ne spomnijo od prej. Pijani so od državnosti. Lahko me
sovražijo, kolikor hočejo, ampak – to naj bi bila vendar pravna država! (posneto
pričevanje, 24. 7. 2002).
25
VPRAŠANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC IN RANLJIVOST NEDRŽAVLJANOV
Leta 2001 so mi državljanstvo vrnili.18 Zdaj sem popolnoma drug človek.
Policaji me ne mučijo več. Kadar me ustavijo, jim dam dokumente: pogledajo
jih, se zahvalijo in me izpustijo. Prej so me zmerjali s četnikom, lahko so me
pretepli, zdaj ne rečejo nič. Vedeli so, da sem bil brez papirjev in srbske
nacionalnosti – zaradi tega so z mano lahko počeli, kar se jim je zljubilo
(posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
Izbrisani so se znašli v položaju, ko so že samo s svojim obstojem in bivanjem na ozemlju
Republike Slovenije prekršili zakon. Zaradi tega so bili lahko kaznovani z denarno kaznijo in
z »varnostnim ukrepom odstranitve tujca iz RS« (zakon o tujcih, 50. člen, »prisilna
odstranitev tujca«). Nekatere je policija, da bi jih odstranila iz države, zaprla v enega od
centrov za tujce.19 Z drugimi besedami, izbrisanim se je lahko zgodilo, da jih je policija
zaprla20, ne da bi sploh storili kakršno koli kriminalno dejanje. Eden od intervjuvancev, V. P.,
se je izrazil: »Ubili so nas kot imetnike pravic. Če ljudje, ki živijo tukaj, pravno ne obstajajo,
se jim lahko zgodi marsikaj.« Hannah Arendt21 je zapisala, da nacionalna država ne more
obstajati, kadar je princip enakosti pred zakonom enkrat uničen: »Brez te pravne enakosti, ki
je originalno nadomestila starejše zakone in fevdalni red, nacija razpade v anarhično maso
nad- in podprivilegiranih individuumov.« (Arendt 1979 [1948], 290.) Nezmožnost, da bi
obravnavali vse posameznike in posameznice kot pravne osebe (ki bi imele status
državljanov, tujcev z začasnim ali stalnim bivanjem) predstavlja nevarnost, ki se skriva v tem,
18 M. B. je leta 1992 dobil državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Leta 1993 so mu ga odvzeli in ga
avtomatično izbrisali tudi iz RSP. V odločbi o odvzemu državljanstva so navedli, da so izvedli revizijo postopka
in da je odvzem dokončen. Odločitev vrhovnega sodišča iz leta 1994, da mu mora ministrstvo za notranje zadeve
državljanstvo vrniti, ni bila spoštovana. Državljanstvo so mu vrnili šele na zahtevo ustavnega sodišča.
19 Mnogim je policija izdala sklep, na podlagi katerega so jim dovolili živeti na njihovih domovih z zahtevo, da
morajo sprožiti postopek za legalizacijo bivanja v RS. To je pomenilo, da so se morali vsak mesec javiti na
lokalni policijski postaji. Ukrep je mogoče razumeti kot poskus kriminalizacije te skupine ljudi.
20 Uradna formulacija tega zapiranja je zajeta v 57. členu (»strožji policijski nadzor«) in se glasi: »Strožji
policijski nadzor pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra. « (Zakon o tujcih, 57. člen, tretji
odstavek.) Zelo podobno formulacijo navaja novela zakona o tujcih iz leta 2002: »Strožji policijski nadzor
pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra.« (48. člen Zakona o
spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, Ur. l. RS 87/2002.)
21 V svoji kritični analizi moderne nacionalne države je Hannah Arendt izhajala tudi iz primerov novih
nacionalnih držav pred prvo svetovno vojno in po njej, ki v državljanstvo niso vključile pripadnikov novih
etničnih manjšin.
26
da za to skupino ljudi postane pristojna policija in tako zapadejo pod policijski režim. To pa je
lahko prvi korak na poti k popolni dominaciji, to je položaju, v katerem je delovanje
(zavzemanje za pravice in možnosti, da te v javnem prostoru »slišijo«) onemogočeno. O
popolni dominaciji lahko govorimo takrat, ko ima država v obliki birokracije in policije
neposredno oblast nad ljudmi (njihovimi življenji in telesi). Izbris je ustvaril razmere, da so
ljudje že s tem, ker so bili na ozemlju Slovenije, kršili zakon, za take primere pa je pristojna
policija. V sociologiji policije je znano, da pod policijski režim hitro zapadejo tiste kategorije
ljudi, za katere je značilno, da jim v pomembnih institucijah družbe in države primanjkuje
moči. Neka skupina postane področje policije (police property) takrat, ko vladajoče elite
prepustijo probleme te skupine policiji (Lee 1981 v Neocleus 2000, 81–82). Policijski režim
učinkuje kot onemogočanje delovanja (vita activa), kot smo omenili, simbolno pa lahko
rečemo, da je v takem kontekstu policija varuhinja državljanskih statusov.
Izničenje principov pravne države in enakosti pred zakonom se kaže tudi v tem, da je bil
izbris arbitrarni ukrep: niti širša javnost niti prizadeti niso vnaprej vedeli, kakšna pravila in
zakoni bodo doleteli to skupino ljudi. Prav nasprotno, Slovenija je leta 1991 sprejela izjavo o
dobrih namenih (glej raziskovalno poročilo Jasminke Dedić v tej publikaciji). Celo takrat, ko
se je izbris iz RSP že zgodil, torej 26. 2.1992, nismo vedeli zanj niti širša javnost niti
prizadeti. Ta arbitrarni ukrep kaže na arbitrarnost celotnega sistema. V odstotkih gledano je
izbris prizadel veliko število ljudi; približno en odstotek prebivalstva Slovenije, torej je bil iz
RSP izbrisan vsak stoti prebivalec.
Policijska prevlada nad izbrisanimi ne pomeni, da je policija dosledno izvajala svoja
pooblastila nad vsemi izbrisanimi posamezniki in posameznicami, ampak grožnjo oziroma
zavedanje izbrisanih o tem, da se v trenutku lahko znajdejo v policijski obravnavi in da v
Sloveniji ni nobene institucije, ki bi jih lahko zaščitila. V postopkih odstranjevanja iz države
pa je policija kršila njihove pravice predvsem do družinskega življenja, osebne varnosti in
dostojanstva.
M. M., ki je bil rojen v Sloveniji, vendar ni imel slovenskega imena, se je pred samovoljo in
nadlegovanjem policije hotel zaščititi ta

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

M. M., ki je bil rojen v Sloveniji, vendar ni imel slovenskega imena, se je pred samovoljo in
nadlegovanjem policije hotel zaščititi tako, da si je spremenil ime in priimek, vendar to ni
pomagalo, ker mu je bila leta 1994 zaradi prestajanja zaporne kazni zavrnjena prošnja za
državljanstvo (po 40. členu zakona o državljanstvu). Po spremembi imena ga niso več
27
nadlegovali zaradi njegovega imena; nadlegovali so ga zato, ker zaradi izbrisa iz RSP ni imel
nobenega dokumenta, s katerim bi se lahko izkazal:
Potrebujem neki dokument, da se izkažem kot oseba, kdo sem, kaj sem. Če nimaš
nobenega dokumenta, se ti lahko zgodi karkoli. Preden policaju obrazložim svoj
položaj… Ničesar ne morem delati legalno, nobene firme ne morem odpreti na
svoje ime.
Boli me, da vse življenje živim v Sloveniji, pa nimam državljanstva. Najbolj me
je bolelo, ko me niso hoteli vpisati kot očeta mojega otroka. Tudi mojo mamo
boli, da nimam državljanstvo. Včasih reče: tri otroke sem rodila, dva imam,
tretjega pa ne. Večkrat sem od policije slišal: »Poberi svoje stvari in izgini v
Bosno.« Ne morem vsakokrat vsakemu policaju razlagati, kako je z mojim
statusom, da imam vloženo vlogo za državljanstvo, da imam slovensko vozniško
dovoljenje, potnega lista pa ne itd. Rekli so mi tudi, da imam srečo, da me ne
peljejo na mejo in me pošljejo dol. Kam bi me pravzaprav poslali? To v človeku
zbuja jezo, sovraštvo (posneto pričevanje, 28. 8. 2002).
M. B. je doživel, kako je policija zaščitila samo sebe pred pritožbo in s tem še utrdila svojo
premoč in oblast (nad izbrisanimi):
Zgodilo se je, da sem se prišel na policijo pritožit, ker me je pretepel policaj. Dal
sem izjavo o tem, kaj se je zgodilo. Rekli so mi, da moram počakati, da bo prišel
policaj, ki je pristojen za to področje. Čakal sem toliko časa, da je prišel v
službo in stopil predme polica,j zoper katerega sem se prišel pritožit (posneto
pričevanje, 26. 6. 2002).
Z drugimi besedami, škoda, ki so jo utrpeli izbrisan,i ni samo njihova osebna škoda, ampak
tudi škoda za ves pravni sistem in za druge javne institucije, ki bi morale biti podrejene
načelom pravičnosti, pravne enakosti, pravne varnosti itd. Škoda, ki je bila storjena pravnemu
redu, se kaže v večletnem izvajanju protiustavnega ukrepa izbrisa ter pristojnosti policije za
skupino ljudi, ki ni povezana s kriminalnimi dejavnostmi, ampak z dejstvom, da jo je država
oropala vseh pravic.22
22 Zgodovinsko gledano je bila policija v tridesetih letih v zahodni Evropi prvič pooblaščena za delovanje z
ljudmi, ki so izgubili zaščito države, v kateri so živeli. Značilno za takratno delovanje policije na tem področju je
bilo, da ni zgolj izvajala zakona, ampak je postala neodvisna od vlade in ministrstev (Arendt 1979 [1948], 287).
28
M. B., ki so mu leta 1993 pridobljeno državljanstvo protiustavno odvzeli, se je spomnil velike
vloge policije na Koroškem:
Na Ravnah so delali racije. Na domovih, po cestah. Če nisi odprl vrat, so jih
razbili. Med seboj smo se obveščali, če je kdo kaj zvedel. Če so na primer prišli po
T. D. in še koga, sem lahko pričakoval, da bodo prišli tudi pome. Zgodilo se je, da
sem spal pod mostom, da bi se izognil policijskemu matretiranju in izgonu
(posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
»Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv!«
Policija je imela nad prebivalci brez papirjev (torej izbrisanimi) veliko zakonskih pooblastil in
pollegalnih možnosti za ustrahovanje in nadzor. Denimo bivanje pod strožjim policijskim
nadzorom v centru za tujce lahko odredi kar policija. Strožji policijski nadzor pomeni
omejitev svobode gibanja23 na prostore centra (57. člen zakona o tujcih). V razlagi tega člena
zakona piše, da mora policija »tak ukrep sprejeti, če sumi, da se skuša tujec izogniti temu, da
bi zapustil državo« (Rakočevič 1999, 140).24 Torej, gre za preventivni ukrep (protectiv
custody). Center za tujce lahko po Goffmanovi klasifikaciji totalnih institucij uvrstimo v
skupino ustanov »za zavarovanje skupnosti pred nekaterimi nevarnostmi« (Goffman 1961 v
Flaker 1998, 19). Zapiranje izbrisanih v center za tujce jih je simbolno označilo za
potencialno nevarne.
B. R., ki se je v Slovenijo preselila v začetku osemdesetih let in je bila do osamosvojitve
Slovenije zaposlena v tekstilni tovarni, je izvedela, da nima več pravne podlage za bivanje v
Sloveniji, ko so prišli ponjo na dom policaji. To je bilo leta 1994. Z B. R. sem se pogovarjala
v začetku leta 2002, ko je še vedno živela v centru za tujce.
Nekega dne je pri meni na vratih pozvonila policija. Bilo je čudno, ko sem
zagledala policaje na vratih. Nisem vedela, zakaj so prišli, saj nisem nič naredila,
ničesar ukradla, nikomur nič žalega storila …
23 Dejansko ne gre samo za omejitev svobode gibanja, ampak tudi za odvzem osebne svobode.
24 Novela zakona o tujcih iz leta 2002 definira razloge za strožji policijski nadzor podobno: »Bivanje pod
strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, če: - obstaja sum, da se bo skušal tujec prisilni
odstranitvi izogniti, oziroma se je takemu ukrepu že izognil; - to terjajo razlogi javnega reda, varnosti države ali
mednarodnih odnosov …« (48. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, Ur. l. RS 87/2002.)
29
Pripeljali so me v ta dom [center za tujce, takrat še »prehodni dom«], v neko
sobo in tako sem ostala v njej. Ko sem prišla prvič [leta 1994], se mi je zdelo
zelo neobičajno. Jokala sem. Mislila sem si: pripeljali so me v neki zapor
(posneto pričevanje, 11. 2. 2002).
N. D., pripadnik romske skupnosti iz Ljubljane, ki so ga leta 1992 prav tako izbrisali iz RSP
in ki do leta 2002, ko sem se z njim pogovarajala, še ni pridobil dovoljenja za bivanje, čeprav
si za to močno prizadeva že leta, je povedal:
Težko je, če si brez dokumentov. Šel sem delat. Delam s starim železom. Policija
me je zaustavila in zahtevala, da pokažem dokumente. Rekli so mi, da nimam niti
bivalnega vizuma niti delovnega dovoljenja, samo potrdilo o vlogi za
državljanstvo pa da ne velja in da moram z njimi na policijsko postajo.
Spraševali so me in na vse sem odgovoril. Zastavljali so mi vprašanja, na katera
so že poznali odgovore. Naredili so po svoje – moral sem v Viator25. Poglejte,
jaz sem odrasel človek, 33 let imam. Ko pa se, na primer, vozim po cesti z avtom
in zagledam policaje, se jih ustrašim. Pa tudi, če sem stoodstotno pošten. Bojim
se, da me ne bi ustavili, ugotovili, da nimam državljanstva, in poslali v Bosno ali
v Viator ali pa držali pet ur na policijski postaji. Tudi če sem z otrokom, se mi
lahko zgodi isto. Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv (posneto pričevanje, 9. 8.
2002).
Zgornja odlomka iz intervjujev govorita o nastajanju nenavadnega vrednostnega sistema
(»Nič ne pomaga, tudi če nisi nič kriv!«) Za izbrisane torej ne velja običajni pravni red: njih
so lahko »kaznovali« (zaprli, izgnali, naložili plačilo denarne kazni ali odpeljali na policijsko
postajo na zaslišanje), ne da bi storili kaznivo dejanje. Kazen jih je doletela samo zato, ker so
se znašli v položaju, ki ga je ustvarila oblast sama in na katero niso imeli vpliva. Čeprav so
prav vladajoče institucije ustvarile »pravne frike«, osebe brez državljanstva ali stalnega
bivanja, pa te iste institucije niso »prenesle« ljudi brez papirjev na svojem ozemlju. Policijsko
izpraševanje N. D. zato ni imelo namena pridobivati informacije, ampak ohranjati in izvajati
dominacijo nad ljudmi brez dokumentov, med njimi izbrisanimi iz RSP. Spraševanje ni bilo
namenjeno pridobivanju informacij, saj so policaji zastavljali »vprašanja, na katera so že
25 Center za tujce, ki je sorazmerno mlada institucija, so nekateri sogovorniki imenovali kar Viator, ki je v resnici
sosednja stavba, vendar starejša in predvsem neomadeževana s stigmo, ki jo nosi tako center za tujce, kakor tudi
sama beseda »tujec« v povezavi z njim.
30
poznali odgovore«. Kot je opozorila Silke Bercht, pridobivanje informacij v takih primerih
služi zgolj za opravičilo ali pretvezo za policijsko mučenje, ki ima namen zlomiti človekovo
osebnost in širiti simbolno sporočilo, ki ga ima to dejanje (to je policijsko izpraševanje) na
neko skupnost, v tem primeru romsko skupnost (Bercht 2003). Berchtova je opozorila, da je
lahko že sámo zasliševanje sredstvo mučenja. Zasliševanje lahko daje mučenju navidezno
legitimnost in ustvarja fikcijo o tem, da naj bi bila krutost zgolj pomožno sredstvo resnice in
da naj bi bila žrtev konec koncev sama odgovorna za vse, kar se ji dogaja (Sofsky 2001 v
Bercht 2003).
»Če bi bil takrat [v osamosvojitveni vojni] koga ubil, bi bil do zdaj kazen že odsedel in
bil svoboden«
Arendtova je opozorila, da se je v državah, kjer je prišlo do takih anomalij v pravnem redu,
celotna hierarhija vrednot obrnila na glavo. Kot merilo, po katerem bi lahko ugotovili, ali je
bil nekdo izrinjen iz odsega splošnega zakona26, je Hannah Arendt predlagala vprašanje, ali bi
neka oseba imela korist od izvršitve kriminalnega dejanja. Če bi denimo neka mala tatvina
izboljšala njen pravni položaj vsaj začasno, smo lahko prepričani, da gre v njenem primeru za
temeljno pomanjkanje varovanja človekovih pravic. Enega od nekdanjih vojaških časnikov
JLA, M. A.-ja je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 »kaznovalo« z odvzemom
državljanstva in izbrisom iz RSP brez ugotovitvenega postopka in obsodbe na kaznivo
dejanje. Kaznovali so ga tudi tako, da so ga izgnali in da mu pet let niso dovolili, da bi se
vrnil v Slovenijo, na svoj edini dom. V položaju zunaj dosega splošnega zakona mu država ni
omogočila niti brezplačnega odvetnika niti ga nihče ni hotel poslušati – kot bi poslušali osebo,
ki je storila kaznivo dejanje in bi bila v preiskovalnem postopku. M. A. ni bil kaznovan kot
običajni storilci kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku, ampak je z odločitvijo ministrstva
prenehal obstajati kot pravna oseba v Sloveniji (čeprav ima vse svoje premoženje, zasluženo
pokojnino, svoj dom in družino tukaj). M. A., ki je prepričan, da bi bilo zanj bolje, če bi storil
hujše kriminalno dejanje, kot pa da je bil izbrisan in s tem izrinjen iz dosega splošnega
zakona, se spominja:
Najhuje od vsega je bilo, da nisem mogel uporabljati pravnih sredstev za svojo
obrambo. To je največji greh tistih, ki so nas izbrisali. Nisem imel možnosti za
26 Termin »splošni zakoni« je mišljen kot nasprotje posebnega, izrednega zakona, ki velja v posebnih, izjemnih
razmerah. Eden takih zakonov je zakon o tujcih, ki velja samo za nedržavljane. Značilnost izrednih razmer, ki so
pravno utemeljene v instituciji izrednih razmer, je, da lahko na zakoniti način odpravijo nekatere temeljne
človekove pravice (Agamben 1998).
31
boj z njimi, politični boj, seveda; da se borim z rokami in puško, za to so mi dali
možnost. Nisem neumen, da bi ubijal, streljal. Če bi bil takrat [leta 1991 v
osamosvojitveni vojni] streljal in koga ubil, bi bil dobil 10 let zapora. Do zdaj bi
bil kazen že odsedel ini bil svoboden … Storili so vse, da bi iz mene naredili
sovražnika … Kaznovali so me tudi tako, da mi pet let niso dovolili, da bi stopil v
državo. Kot tujec bi imel pravico, da pridem v državo in da v njej živim … To
vam pripovedujem kot zgodbo, ki se je zgodila nekomu drugemu, ne meni. Ne
morem verjeti, da se je vse to zares zgodilo. V tistem prehodnem obdobju
spreminjanja sistema, v začetku devetdesetih, sem verjel, da bo ta prehod
demokratičen. Borili smo se za pravno državo, kjer bi imel vsakdo pravico reči
to, kar misli, borili smo se za moč argumenta, ne pa za argument sile – meč
države in da bom jaz postal »niko i ništa«. Njihova dejanja so bila drugačna od
njihovih besed (posneto pričevanje, 20. 6. 2002).
Hannah Arendt je opozorila: če bi bila oseba brez državljanstva kriminalec, ne bi bila
obravnavana slabše od drugih kriminalcev; če bi te osebe (apatridi, izbrisani) storile kakšno
kaznivo dejanje, bi bile deležne enake obravnave kot drugi. S storitvijo kaznivega dejanja bi
si izbrisani posameznik prislužil pravice, ki pripadajo osebam v kazenskem postopku: v roke
bi dobil odločbo o storjenem kaznivem dejanju, na katero bi se lahko pritožil, vedel bi, česa je
obdolžen in kakšna kazen sledi nekemu kaznivemu dejanju. Iz »anomalije«, ki jo zakon ni
predvidel (izbrisani), bi postal »anomalija, ki jo je zakon predvidel« (kriminalec). Tako pa
niso vedeli, čemu jih država »kaznuje«, kaj vse se jim lahko pripeti v tem času, kako dolgo bo
to »kaznovanje« trajalo in na podlagi česa in komu naj se pritožijo.
Primer policijskega mučenja in poskus izgona iz države
R. N. se je v Slovenijo preselil leta 1984. Leta 1991 je vložil zahtevo za državljanstvo.
Odgovora ni dobil – niti pozitivnega niti negativnega. Iz RSP je bil izbrisan kot vsi, ki niso
pridobili slovenskega državljanstva. S pomočjo socialne delavke na zavodu za duševno in
živčno bolne, kjer je nekaj let živel, si je pridobil dovoljenje za začasno bivanje, ki ga je
vsako leto podaljševal. R. N. je leta 1999 pretrpel policijsko nasilje: kaznivo dejanje iz
sovraštva (hate crime). Darja Zaviršek je zapisala, da je značilnost kaznivega dejanja iz
sovraštva ta, da ni uperjeno le zgolj proti osebi kot individuumu, temveč proti nekomu, ki že
uteleša simbol nečesa, kar predstavlja »drugo«, nezaželeno, in ga je zato treba uničiti in
32
zavreči. Viktimizacija osebe je v takih primerih manj vezana na določeni subjekt; v ospredju
je sporočilo, ki govori o tem, kaj je v družbi zaželeno in kaj zavrnjeno (Zaviršek 2003).
Prekršek, ki naj bi ga bil R. N. zagrešil in zaradi katerega ga je policaj lahko kaznoval, je bil,
da ni imel urejenih dokumentov (dovoljenje za začasno bivanje mu je poteklo). Policaj je
prekoračil svoja pooblastila, ker je v R. N. videl tujca brez državljanstva, muslimana,
moškega z dolgimi lasmi, skratka kulturno Drugega. Njegovo telo je postalo »rasizirano telo«,
telo na katerega je pripet rasistični imaginarij. Navajamo nekoliko daljši odlomek pripovedi
R. N., kajti gre za simptomatični primer kršenja človekovih pravic povezanih z izbrisom.
Odlomek ponazarja izvajanje zakonitega ukrepa policije in sodnika za prekrške zaradi
nelegalnega bivanja osebe na ozemlju Republike Slovenije, to je odstranitev tujca iz države.
Na koncu daje zgodba vpogled tudi v neučinkovitost pritožbenih postopkov zaradi kršenja
pravic. R. N. se je spominjal:
Leta 1992 sem zaprosil za slovensko državljanstvo po vseh pravilih, vendar nisem
dobil nobenega odgovora. Socialna delavka (v zavodu za duševno in živčno bolne,
kjer sem živel zaradi težav z duševnim zdravjem) mi je zagotovila, da
državljanstva zagotovo ne bom dobil in mi je pomagala pridobiti bosanski potni
list in dovoljenje za začasno bivanje. Leta 1999 mi je bosanski potni list potekel in
bilo mi je zares že dovolj negotovosti. Odločil sem se, da moram na vsak način
dobiti pozitiven ali negativen odgovor na svojo vlogo za državljanstvo. Ko sem
klical na Beethovnovo, sektor za naturalizacijo, sem vztrajal, da uradnica pogleda
v računalnik in ugotovi, kakšen je moj status. Našla me je in mi poslala vabilo za
pogovor v zvezi s podelitvijo državljanstva. Uradna oseba mi je zagotovila, da
bom stoodstotno postal slovenski državljan in da nima smisla, da bi podaljšal
bosanski potni list, kajti dobil bom slovenskega. Teden dni kasneje, 14. septembra
1999, mi je po telefonu sporočila, da ima v rokah mojo odločbo o državljanstvu in
da mi jo bodo poslali po pošti.
Kot tujec sem vedno nosil s sabo potrdilo o začasnem bivanju. Takrat, ko sem
uradno že postal slovenski državljan, 15. 9. 1999, sem šel k okulistu. Srečal sem
dolgoletnega prijatelja iz Celja. Povedal sem mu veselo novico, da sem postal
slovenski državljan in šla sva na pivo. Tisto popoldne sta me legitimirala dva
policaja. Izročil sem jima listek o bivalnem vizumu in povedal, da sem dan pred
tem postal slovenski državljan. Dal sem jima tudi bosanski potni list, ki je sicer že
potekel. Policaj je rekel, da sem naredil prekršek. Prosil sem ga, naj pokliče na
33
MNZ in se pozanima o mojem statusu. Bil je uradni dan, sreda ob pol dveh
popoldne, vendar tega ni storil. Policaj je vztrajal, da sem storil zelo velik
prekršek in moral sem z njima. Šli smo mimo lokala, kjer je sedel prijatelj in
pomahal sem mu. Policajem je povedal, da sva ravnokar govorila o tem, da sem
postal slovenski državljan. Policaj je rekel, da me peljejo k sodniku za prekrške.
Prijatelj je rekel, da bi me rad spremljal. Eden od policajev se je obnašal zelo
sovražno do mene, zato ker je videl, da imam bosansko ime, da sem musliman.
Drugi je bil ves čas tiho. Najprej sta me peljala na policijsko postajo Center. Tam
sem čakal približno pol ure. Dali so me v posebno sobo. Potem smo šli k sodniku
za prekrške. Prijatelj je šel povsod z mano.
Ta policaj, ki je vodil vso zadevo, je najprej sam stopil k sodniku za prekrške.
Mene je zunaj pazil drugi, mirni policaj. Čez deset minut so me poklicali noter in
na mizi sem zagledal položnico. Razveselil sem se, misleč, da bom samo plačal
neko kazen – sicer nisem vedel, za kaj – in da me bodo spustili. Sodniku sem dal
roko in mu začel zatrjevati: »Saj bom plačal, saj bom plačal…« Šli smo ven iz
zgradbe, policaja sta tesno hodila ob meni, vsakega sem imel na eni strani, pa
nisem vedel, zakaj. Ko smo stopili na ulico, ju je prijatelj vprašal: »Kaj vama pa
je? Zakaj ga ne izpustita?« Ta, ki me je sovražil in je pod roko nosil vse moje
papirje, je odgovoril: »On nič ne ve. Dobil je izgon iz države v spremstvu
policije.« Tega mi sploh ni povedal sodnik za prekrške, ampak šele policaj na
ulici, oziroma sploh ne meni, ampak mojemu prijatelju. Ko sem to slišal, takrat
smo šli ravno mimo nekega lokala, kjer so imeli mize zunaj, sem se odtrgal od
njiju, zgrabil kozarec za pivo z bližnje mize in se z njim udaril po glavi. Oba sta
skočila name in me podrla na tla. Eden mi je sedel na vrat. Kričal sem, naj me
izpustijo. Skoraj me je zadušil. Kri je brizgala okoli. Noge sta mi vklenila v lisice.
Po hrbtu sem imel rane od tega, ker je ta policaj sedel in skakal po meni. Prijatelj
je takrat zbežal stran. (Kasneje sem izvedel, da je obvestil mojo socialno delavko27
o dogodku in potem je ona vso noč klicala na policijsko postajo, da bi izvedela,
kje sem in kaj se dogaja z mano. Nobenih informacij ji niso dali, zato je takoj
zjutraj klicala na MNZ, oddelek za naturalizacijo.)
27 To je bila socialna delavka iz stanovanjske skupnosti Altra, kjer zdaj stanuje R. N.
34
Policaja sta poklicala okrepitev. Prišla je marica in vsega krvavega so me vrgli
noter. Mislil sem, da me bodo ubili. Govoril sem: »Pustite me!« zelo na glas.
Odpeljali so me na policijsko postajo. Tam so me tepli. Eden me je udaril v
glavo … Bil sem vklenjen v lisice, roke in noge. Izživljali so se na meni. Postavili
so me pokonci in mi rekli: »Ajde, zdaj pa hodi.« Nisem mogel hoditi v lisicah.
Padel sem.
Ne vem, koliko časa je preteklo. Bila je že noč. Peljali so me na polikliniko. V
lisicah, krvavega, so me dali na voziček in me peljali po bolnišnici. Videti sem bil
kot kriminalec. Ko sem prišel v ambulanto, so me polegli na posteljo. Obe nogi in
eno roko sem imel v lisicah, ranjeno roko pa sta mi držala dva policaja. Zdravnik
me je šival. Eden od policajev mu je rekel: »Pazite, da vas ne ugrizne,« zdravnik
pa: »Ah, džanki…« Od stekla sem imel prerezano kito. Operirali so me. Kasneje
sem imel na tem mestu še eno operacijo.
Zunaj me je tisti policaj, ki je vse to opvzročil, vprašal: »Če obljubiš, da boš
miren, ti bom snel lisice, da boš lahko pokadil cigareto.« Cigareto sem takrat res
potreboval. »Obljubim,« sem rekel. Dal mi je cigareto, prižgal sem jo in potegnil
en dim. Naenkrat mi jo je izbil iz roke in zakričal: »Ali si znorel, pička ti
materna?«
Takega, brez kakršnih koli tablet proti bolečinam, so me vrgli v marico.
Iz kliničnega centra so me peljali na policijo in me vrgli v neko celico. Mislil sem,
da bo nekdo prišel in me ubil. Verjetno je minila kakšna ura ali več, dokler niso
prišli trije policaji. Eden od njih je imel več činov, verjetno je bil komandir
postaje. Razveselil sem se, da bom končno lahko povedal, da je bil nesporazum in
da me bo kdo razumel. Nihče me ni hotel poslušati. Rekli so, da me bodo
odpeljali. »Kam pa?« »Boste videli.« Povedal sem jim, da sem uporabnik
psihiatrije in če mi lahko dajo kakšne tablete za pomiritev. Odgovoril mi je: »Mi
nismo psihiatri, mi smo policisti.« Odpeljali so me.
Vodili so me po neki kleti, prišli smo do vrat. Prižgali so luč. To je bila klet
azilnega doma. Doli je bil črno-beli svet. Ljudje so spali po tleh. Jaz sem bil ves
krvav. Bilo mi je grozno, pomislil sem, da v Bosni nimam kam iti …hodil sem gor
35
in dol kot duh. Neki kosovski Albanec, ki je bil tam, me je tolažil. Tam je bil že
mesec dni. Dal mi je cigarete in se pogovarjal z mano. Tudi drugi so me tolažili.
Neki Bosanec je rekel, da je 25 let delal v Sloveniji v nekem podjetju, ima hčerko,
z ženo pa sta se ločila in takrat se je preselil v samski dom. Verjetno si ni
podaljšal dovoljenja za bivanje. Policaji to lahko odkrijejo z računalnikom in
potem jih lovijo. Zjutraj so prišli po nekatere in jih odpeljali.
Zjutraj je prišel pome neki paznik [inšpektor]. Dal mi je moj potni list in mi rekel:
»Izvolite, svobodni ste, gospod N.« »Aha, svoboden, sem. Komu pa naj se pritožim
za vse to, kar sem preživel?« »Zakaj pa?« se je začudil.
Kasneje sem izvedel, da je Altrina socialna delavka zjutraj poklicala na MNZ,
oddelek za državljanstva, jim povedala, kaj se je zgodilo in potem so oni v azilni
dom po faksu poslali mojo odločbo o državljanstvu. Potem so me takoj izpustili.
Kasneje sem se pritožil pri varuhu človekovih pravic. Povabili so me na pogovor.
Vprašali so me, zakaj sem si sploh pridobil dovoljenje za bivanje. Kdo mi je sploh
rekel, naj si pridobim dovoljenje za bivanje. Bil sem zelo jezen, izpadlo je, kot da
sem sam kriv za vse. Rekli so mi, da sem že takrat, leta 1992, postal slovenski
državljan, kajti vlogo sem oddal po vseh pravilih in izpolnjeval vse pogoje.
Uradni pisni odgovor Bizjaka je bil, rečeno na kratko, da se mi v prihodnje kaj
takega ne bo več pripetilo.
V časopisu, v črni kroniki Dela, pa so ta dogodek cinično zabeležili pod
naslovom: »Noče domov.«
Dan po tem dogodku sem dobil odločbo o državljanstvu in odšel v psihiatrično
bolnišnico. Bil sem popolnoma iz sebe. Pol leta sem potreboval, da sem prišel k
sebi (posneto pričevanje, 6. 8. 2002).
36
Ta primer (kakor tudi drugi primeri policijskega nasilja nad izbrisanimi ter izgonov iz države)
kaže na nasilje, ki je povezano in definira kulturnega Drugega.28 Zakon o tujcih je deloval kot
racionalizacija in opravičilo za policijsko agresijo. Država si je v svojih pravnih inkarnacijah
prizadevala normalizirati nasilje nad kulturnim Drugim tako, da je skrivno, posredno
podpirala policijsko nasilje. Podpirala ga je različno: s samim izbrisom, z izvajanjem zakona
o tujcih, ki za prekršek nelegalnega bivanja, ki ga je v tem primeru država sama ustvarila,
predpisuje izgon, z neučinkovitostjo pritožbenih postopkov ter z dolgoletno brezbrižnostjo do
tega problema. Svojo odgovornost za nasilje je policija uspešno skrila za pravne procedure,
državni formalizem in sklicevanje na zakonodajo.
S pomočjo policijske »obravnave« (agresije) je bil R. N. interpeliran v kulturnega Drugega,
konstruiran v animalno telo, balkansko telo, ki je primitivno, krvavo, neracionalno, agresivno,
necivilizirano. Policaj je zdravniku na urgenci, ki je R. N. šival prerezano kito, dejal: »Pazite,
da vas ne ugrizne.« Policijsko nasilje je bilo, kot že rečeno, racionalizirano s tem, ko je policaj
odkril, da je R. N. v »velikem prekršku« in to je potrdil tudi sodnik za prekrške.
V celotni epizodi implementacije zakona o tujcih, od prve legitimacije do privedbe pred
sodnika za prekrške, obiska bolnišnice in vrnitve na policijsko postajo, zavzema posebno
mesto sovražni odnos enega od policajev do R. N. Telo R. N. je v tem odnosu, ki ga
razumemo kot značilni primer zatiranja kulturnega Drugega, postalo objekt popolne
dominacije: porazdelitev moči je bila nedvoumna: mučitelj je imel vse možnosti, žrtev pa
nobene (Bercht 2003). Silke Bercht vidi natanko v tem bistvo mučenja: kot preračunljivo
krutost, ki se izvaja z namenom zlomiti osnovno zaupanje in voljo človeka ter trajno
poškodovati njegovo osebnost. Glavni cilj mučenja ni izsiljenje priznanja, niti prisilna
prevzgoja, temveč zlom osebnosti (ibid.). Mučenje ima namen uničiti voljo žrtve ter
vzpostaviti ali ohraniti določen red v razmerjih moči (ibid.). Policaj je z uporabo svojih
»pooblastil«, s sovražnim vedenjem, potrdil skrito idejo izbrisa iz RSP: nekatere skupine ljudi
se ne morejo integrirati v slovensko družbo in zato jim ni dovoljeno živeti na ozemlju
Slovenije.
28 Pri analiziranju pomena nasilja policije nad R. N. se opiramo na članek Allena Feldmana (1996) »On Cultural
Anaesthesia«, v katerem analizira nasilje policije nad Rodneyjem Kingom, kjer je šlo prav tako za rasistično
motivirano nasilje, in na članek Silke Bercht (2003), v katerem se ukvarja z značilnostmi in učinki mučenja.
37
Kot (domnevno) oseba brez državljanskih pravic ali pravic, ki izhajajo iz dovoljenja za
bivanje, je bil R. N. za policijo zgolj rasizirano telo, telo brez glasu, volje in mišljenja, ki ga je
treba izgnati. Nihče ga ni slišal, ko je povedal, da je slovenski državljan in da po zakonu ne
more biti izgnan: ne dva policaja, ki sta ga prva legitimirala, ne sodnik za prekrške, ne policaj
z višjim činom na policijski postaji Ljubljana Center, ne zdravnik na urgenci in ne policaj (ali
inšpektor), ki ga je sprejel v center za tujce. Nihče ga tudi ni slišal, ko je prosil za tablete proti
bolečinam in tablete za pomiritev zaradi težav z duševnim zdravjem. Silke Bercht (2003) je
poudarila, da so za obstoj in ohranjanje mučenja odgovorni ne le tisti, ki ga uporabljajo in
izvajajo, temveč tudi vsi tisti, ki ga tolerirajo, zamolčijo ali tajijo. Mučenje je sredstvo
preprečevanja in uničevanja nasprotij, opozicij, raznovrstnosti, skratka svoboščin, ki jih
povezujemo z demokracijo (Bercht 2003). To, da R. N. ni nihče »slišal«, je povzročilo
njegovo popolno dehumanizacijo, kot da ni človek in nima človeških občutkov in pravic.
»Man is before he acts« je po Baumanu filozofsko bistvo rasizma. Karkoli človek stori, ne
spremeni tega, kar je (Bauman 1999, 60).
Če bi bil R. N. resnično oseba »brez papirjev« oziroma mu ministrstvo za notranje zadeve še
ne bi dodelilo državljanstva, bi policija svoj posel izpeljala do konca, v svoje popise del in
nalog pa bi zapisala en zakoniti izgon tujca več, ki je nezakonito bival na ozemlju Republike
Slovenije. Morda bi se zgodilo, da ga sploh ne bi izgnali, ampak bi ga čez nekaj dni izpustili,
da bi šel domov, kakor sem pogosto slišala od izbrisanih oseb, ki so to doživele na lastni koži.
A simbolno sporočilo bi ostalo: določena skupina ljudi je odveč in očitno nima pravice živeti
v Sloveniji.
Izgone je vselej spremljala odločba o prekršku, ki je temeljila na zakonu o tujcih in zakonu o
prekrških. Sodnik za prekrške, ki je izrekel R. N. varstveni ukrep odstranitve tujca iz
Republike Slovenije za šest mesecev, je hotel, da poleg individualnega kaznovanja njegova
odločba učinkuje tudi vzgojno, preventivno in na kolektivni ravni. V utemeljitvi naložene
kazni je sodnik za prekrške, v tem primeru Franc Dobrovnik, 15. 9. 1999 zapisal:
Upoštevaje okoliščino, da število takšnih oseb v RS stalno narašča in da jih ni
mogoče evidentirati, je gotovo na mestu izrek takšnega varstvenega ukrepa.
Sodnik za prekrške R. N. torej ni kaznoval zgolj kot osebo, ki naj bi storila prekršek, ampak
tudi kot pripadnika neke skupine. Na simbolni ravni tako kaznovanje zlahka prevedemo v
zahtevo po podreditvi in absolutni poslušnosti, predvsem pa kot zastraševanje neke skupnosti.
38
Ravnanje policije kot popolnoma razumno in zakonito je prikazal osrednji dnevni časopis
Delo. V rubriki Kronika so dne 17. 9. 1999 objavili tale zapis dogodka o poskusu odstranitve
R. N. iz Slovenije:
NOČE DOMOV. Ljubljana – Policisti iz Centra so v sredo ob pol štirih popoldne
na Petkovškovem nabrežju legitimirali 33-letnega R. N., državljana BiH. Ker so
odkrili, da mu je dovoljenje za začasno bivanje v Sloveniji poteklo že zadnjega
decembra lani, so ga odpeljali k sodniku za prekrške. Ta ga je kaznoval z 21 tisoč
tolarji kazni in ga za šest mesecev izgnal iz Slovenije. Ko so policisti R. N.
spremljali do policijske postaje Center, je mimogrede z mize na letnem vrtu
nekega lokala vzel kozarec, ga razbil in se z njim začel tolči po glavi, ob tem pa je
še kričal. Policisti so ga vklenili in spravili v intervencijsko vozilo, kjer pa je spet
z glavo butal ob stene, tako da so mu vklenili še noge, a je odločen, da se
poškoduje, potem z glavo tolkel ob tla. Policisti so tako R. N. morali zapeljati še
na urgenco v Klinični center, kjer so ga oskrbeli, nato pa so ga odpeljali v center
za odstranjevanje tujcev iz države.
V nasprotju z razumnim in skrbnim ravnanjem policije je ravnanje R. N. prikazano kot
nerazumno in samoagresivno. Bolečine, ki jih je pretrpel R. N. zaradi policijskega
posredovanja, so v članku spremenjene v poškodovanje samega sebe. Policija naj ne bi imela
nič pri tem, nasprotno, prikazana je kot tista, ki mu je olajšala bolečine, poskrbela za njegovo
fizično integriteto, zdravje, mu omogočila medicinsko oskrbo. Gre za značilno neobčutljivost
za bolečino Drugega, kar smo imenovali kulturna anestezija. V članku je pisalo, da »noče
domov«, namesto, da ni hotel zapustiti doma.
Na koncu ene najhujših noči, ki jih je preživel R. N. v svojem življenju, ko mu je inšpektor
centra za tujce vrnil njegov potni list in mu povedal, da lahko oddide, da je svoboden in ga je
R. N. vprašal, komu naj se pritoži za to, kar je moral preživeti, je bil inšpektor močno
začuden: zakaj neki bi se R. N. želel pritožiti (namesto da bi bil vesel, ker so ga izpustili,
moral bi biti srečen, da ga niso izgnali)? Čeprav je bil 16. 9. 1999 državljanski status R. N.
nedvoumno dokazan, je rasistični podtekst deloval še naprej. R. N. je še vedno rojen v Bosni
in ima kljub slovenskemu državljanstvu muslimansko ime. Zakaj bi se torej želel pritožiti?
Poleg tega se je inšpektor verjetno začudil še nečemu. Zakaj bi se nekdo želel pritožiti nad
postopki, ki so popolnoma običajni, normalni, saj tujce zapirajo in odstranjujejo vsak dan?!
39
Prvzaprav je poleg uresničevanja temeljnih človekovih pravic (hrane, bivanja, osnovnega
zdravstvenega zavarovanja, spoštljivega ravnanja) to glavni namen ustanove centra za tujce.
Primeri izgonov iz države
Popolna nadvlada policije kot izvršilne veje oblasti je mogoč in zakonita zgolj v primerih,
kadar oseba nima dovoljenja za bivanje, državljanstva ali drugega formalnega statusa.
Po M. B. so prišli policisti domov, ker so ga poznali. To je bilo leta 1997. Najprej so ga hoteli
izgnati na Madžarsko, vendar ga madžarska obmejna policija ni hotela sprejeti, ker ni imel s
seboj nobenega dokumenta (denimo bosanskega ali srbskega potnega lista, preluknjano
slovensko osebno izkaznico ipd.). M. B. je pripovedoval, kako so ga po neuspelem izgonu čez
slovensko-madžarsko mejo peljali na hrvaško mejo:
Po narodnosti sem Srb in ne bi me smeli izgnati na Hrvaško. S tem so kršili vse
konvencije o človekovih pravicah. Na slovenski meji smo se presedli v drug avto:
iz policijskega v navaden bel karavan. Hrvaški obmejni policisti me niso hoteli
sprejeti. Policaja sta me morala odpeljati nazaj. Na mejnem prehodu Gruškovje
je med slovensko in hrvaško mejo nekaj kilometrov širok pas, ki ni niti od ene
niti od druge države. Tam na sredini, vmes med obema mejama, smo se ustavili.
Izvlekli so me iz avta. Policist mi je dal avtomatsko puško v usta in mi zagrozil,
da bo naslednjič sprožil petelina – če se vrnem. Potem me je še brcnil. Pustili so
me kar tam, v tem vmesnem pasu, češ, naj grem sam na Hrvaško. Nisem vedel
kaj bi. Odločil sem se, da grem na mejo k hrvaškim policistom. Zdeli so se mi
bolj človeški, kot slovenski, ker so me na meji zavrnili (kot Srba me niso hoteli
sprejeti). Razložil sem jim, kakšen je položaj. Eden od njih mi je skuhal kavo.
Povedali so mi, da jim Slovenci vsak dan pripeljejo po 10, 12 ljudi. Če so bili
Hrvati, so jih vzeli – potrebovali so borce – poslali so jih na fronto. Nas, Srbe,
so zavračali.
Počakali smo, da se je stemnilo in potem so mi pokazali, kje lahko ilegalno
prestopim slovensko mejo in se vrnem domov (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
Kot je poudaril Foucault (1991) v svojih metodoloških izhodiščih, je mehanizme oblasti
najbolje proučevati tam, kjer se umeščajo in ustvarjajo svoje realne učinke: na najnižjih
ravneh, na skrajnih točkah izvajanja, torej tam, kjer je oblast čedalje manj legalna. Odlomki iz
pogovora razkrivajo resnične postopke izključevanja in taktike dominacije.
40
T. D. so policaji večkrat ustavili, ker ni imel urejenih dokumentov. Štirikrat je moral plačati Policijsko nasilje in izgoni izbrisanih sta bili dve najradikalnejši tehniki popolne dominacije
in ustrahovanja. Nekateri policaji se pri svojem delu – izvrševanju zakonov – niso ustavili
niti, ko so osebo poznali in je bilo več kot očitno, da je izvedba določenega zakona v
nasprotju z etiko in človekovimi pravicami.

kazen zaradi tega »prekrška«, enkrat pa so ga celo izgnali za leto dni. T. D. je na policijski
postaji, ko je čakal, da ga peljejo na mejo in izženejo, srečal komandirja, ki ga je poznal iz
obdobja, ko je bil zaposlen kot varnostnik v železarni Ravne. Ko ga je zagledal, si je oddahnil.
Mislil je, da bo komandir preprečil njegov izgon.
Dva dni pred božičem, 23. 12. 1997, sem šel v Avstijo po opravkih. Na meji so
mi vzeli hrvaški potni list in me vprašali, ker so me poznali, če sem uredil
papirje. Moral sem čakati, dokler ni carinik preveril … Poklicali so policijo iz
Raven. Prišli so pome in me peljali k sodniku za prekrške. Spet so me obtožili za
isto stvar, da nimam urejenega bivanja, in mi naložili kazen za 9000 tolarjev
(6000 tolarjev kazni in 3000 sodnih stroškov). Sodnica me je vprašala, če imam
denar pri sebi. Ker ga nisem imel, je naročila policaju, naj me pelje domov po
denar. Preden smo odšli iz njene pisarne, mi je še rekla: »Gospod, to še ni vse,
dobili ste izgon iz države za eno leto.« Izročila mi je odločbo o izgonu. Na njej je
pisalo, da pritožba ne zadrži izvršitve. Podpisana je sodnica za prekrške Kristina
Pregel.
Še isti dan sem bil izgnan. Najprej me je policaj peljal domov. Žena je bila
doma, ker je bila na porodniškem. Pričakovala je, da bom prišel šele zvečer, z
lučkami, in da bova okrasila stanovanje. Bila je zelo začudena, ker sem prišel s
policajem. »Moral bom zapustiti državo,« sem ji rekel. Začela je vpiti na
policaja, da so fašisti in ali so normalni. »Jaz nisem nič kriv,« ji je rekel policaj.
Mlajša hčerka, še dojenček, je jokala. Hotela je, da jo nekdo vzame v naročje.
Policaj je šel ven, ni hotel gledati vsega tega. Starejša hčerka je bila še v šoli.
Policaj mi je rekel, naj vzamem denar in da greva. »Nimam denarja,« sem rekel.
»Potem pa nič. Greva.« Prišla sva nazaj k sodnici. »Ali ste prinesli denar?« me
je vprašala. »Nisem.« Moje dokumente, ki so bili med tem časom pri njej, je
zapakirala in dala policaju. Peljal me je nazaj na policijo. Videl sem, da mislijo
čisto resno. Prosil sem ga, če me lahko še enkrat pelje domov, da vzamem topla
41
oblačila in nekaj denarja. Policaj mi je rekel, da ima on ravno konec izmene in
naj rečem naslednji. Čakal sem na policiji.
Upal sem, da bom srečal komandirja policije, on me pozna, sodelovali smo vsa
leta, ko sem bil varnostnik v železarni in v samskem domu pri železarni. Gotovo
bi preprečil moj izgon ... Res sem ga srečal. Veste, kaj mi je rekel? »Kako je,
gospod D.? Bomo šli malo na južno mejo?« Nisem mogel verjeti, da se je tako
odzval, da mi je tako obrnil hrbet. Po tej njegovi izjavi ga nisem mogel prositi za
pomoč.
Komandir je napisal potne naloge in rekel, naj gremo. Pred policijo je čakal tisti
čudni policijski avto. Policaj je odprl zadnja vrata policijskega kombija in moral
sem vstopiti. Notri je bila čista tema. Zelo hladno je bilo, zeblo me je. Nobenega
gretja ni bilo. Nekje sva se ustavila in policaj me je vprašal, če me kaj zebe
zadaj. Vprašal sem ga, zakaj me drži zadaj, saj nisem nikogar ubil. Rekel mi je,
da se lahko usedem naprej, vendar mi bo prej zvezal roke. Prišla sva do
slovenske meje. Tam je vzel v avto še enega policaja. Vprašal ga je, če bo
problem na hrvaški meji. Oni drugi je odgovoril, da če ima moj potni list s sabo,
ne bo nobenega problema. Hrvaška policija me bo morala vzeti, sta se
pogovarjala. Prišli smo na mejo. Hrvaškim carinikom sta dala moje dokumente
in se takoj odpeljala nazaj, še preden bi kdo lahko rekel, da je neki problem in
da me ne morejo sprejeti na Hrvaško (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
Tako so izgnali T. D., čeprav je imel doma manj kot eno leto starega otroka. Policaj, ki je bil
odgovoren za izgon, je z njim ravnal kot s kriminalcem: vozil ga je zadaj, v zatemnjenem delu
kombija, pozneje pa mu je na roke priklenil lisice. Kriminalce se mora kaznovati, to je
povsem običajno in zakonito, zato je policaj poskušal sam sebi prikazati T. D. kot kriminalca.
Sicer bi lahko kot kriminalec deloval policaj, saj se nedolžnih ljudi (ki morajo povrhu skrbeti
še za svoje mladoletne otroke) ne sme kaznovati oziroma odpeljati na mejo s potnim listom, v
katerem piše: »Imetnik tega potnega lista mora zapustiti RS 23. 12. 1997 in nima pravice
vrnitve do 23. 12. 1998.«
42
Pravica do družinskega življenja
Družina je družbena skupina in pravna institucija. Povezana je z zasebnim življenjem oziroma
pravico do zasebnosti. Pravica do zasebnega in družinskega življenja je zapisana v
pomembnih mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, kakor tudi v slovenski ustavi.
Država ni le dolžna spoštovati zasebnosti in družinskega življenja posameznika, ampak tudi
ustvarjati razmere za varstvo družine, očetovstva, materinstva, otrok in mladine (53. člen
Ustave Republike Slovenije). Ustava tudi določa, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke.
Podrobnosti glede družinskih odnosov in varstva družine ter način njihove izvedbe seveda
ureja zakon. Deseti člen mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
denimo določa, da mora biti družina deležna čim širšega varstva in pomoči, zlasti tisti čas, ko
je odgovorna za preživljanje in vzgojo otrok, za katere skrbi. Podobno določata tudi
mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in splošna deklaracija o človekovih
pravicah. Preambula konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah pa poudarja, da
mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju, v sreči,
ljubezni in razumevanju. 7. člen te konvencije zagotavlja otroku pravico, da zanj skrbijo
njegovi starši. Skratka, pravo po eni strani družino ščiti pred vmešavanjem države v njeno
zasebno življenje, po drugi strani pa nalaga državam skrb za njen obstoj in razvoj.
Najbrutalneje je bila pravica do družinskega življenja kršena v tistih primerih, ko so izbrisano
osebo izgnali iz države, kljub temu da je imela doma mladoletne otroke. Z izbrisom, tudi če
osebe niso izgnali, je seveda formalno razpadla integriteta družine, saj izbrisani družinski član
ni imel več istega stalnega naslova kot njegovi otroci in zakonski partner.
E. O. je bila zelo prizadeta, ko je na občini prvič izvedela, da je izbrisana. Z možem sta se
odpravila na občino, da bi si uredila novi osebni izkaznici in potna lista. To je bilo aprila
1992. Mož je oddal vlogo brez problema, E. O. pa so napotili na oddelek za tujce. E. O. se je
spominjala:
Uradnica mi je povedala, da si bom morala najprej priskrbeti tuji potni list,
potem pa bom lahko zaprosila za začasno bivanje. Mož, ki je stal zraven mene, ji
je rekel: »Ampak gospa, midva sva že 15 let poročena!« Ona pa je odgovorila:
»Ampak gospod, zdaj vam to nič več ne velja.« Z drugimi besedami je rekla, naj
izginem iz Slovenije, naj se kar ločim od moža in grem … Teh besed – da najin
zakon zdaj nič več ne velja – ne bom nikoli pozabila (posneto pričevanje, 15. 8.
2002).
43
V odločbi o izgonu T. D., ki na Koroškem živi več kot dvajset let, je sodnica za prekrške
Kristina Pregl ugotovila, da je obdolženi T. D. oče dveh otrok. Kljub temu mu je izrekla
plačilo denarne kazni in »varnostni ukrep odstranitve tujca z ozemlja RS za čas 1 (enega)
leta«. V odločbi o prekršku je namenoma navedla netočne oziroma zavajajoče podatke. T. D.
je vložil zahtevo za državljanstvo leta 1992, ko je izgubil službo v železarni in po tej poti
izvedel, da nima več stalnega bivanja. Dokončno negativno odločbo v zvezi z državljanstvom
je prejel leta 1996. Pozneje si je urejal dovoljenje za začasno in stalno bivanje, vendar brez
uspeha, v veliki meri zaradi sovražnega vedenja (napačnih informacij) referenta Pečnika na
lokalnem uradu za tujce. Pred plačilom kazni in izgonom se je skušal zavarovati tako, da se je
registriral na policijski postaji kot turist. Dan pred božičnim večerom (23. 12.) leta 1997 so ga
izgnali. Sodnica za prekrške pa je v odločbi o prekršku zapisala, da je:
T. D. odgovoren za prekršek po čenu 80/I točka 1 zakona o tujcih, ki ga je storil
s tem, ker je bival v RS od 2. 6. 1997 do 23. 12. 1997, to je po preteku treh
mesecev, ko je 1. 3. 1997 stopil v RS z veljavnim potnim listom in turistično
prijavo in tako ostal v R. Sloveniji dlje, kot mu je bilo dovoljeno na podlagi
veljavnega potnega lista oz. prijave za turistično bivanje.
Iz tega odlomka je mogoče ugotoviti: izgon človeka, ki ima doma dva mladoletna otroka, je
sodnica za prekrške poskušala opravičiti z navajanjem zavajajočih, torej lažnih podatkov – T.
D. ni bil turist, ampak oseba, izbrisana iz RSP.
M. S. je šest let preživel v izgnanstvu (od leta 1993 do leta 1999). Z izgonom so M. S. ločili
od njegovih dveh otrok, komaj polnoletnih. M. S. se spominja, kako hudo mu je bilo zaradi te
ločitve in kako ju je kljub svoji odsotnosti skušal čustveno podpreti, toliko bolj, ker je menil,
da je edini od roditeljev, ki je skrbel za njiju.
Dvakrat na teden sem jima pisal, da bi ju nekako zaščitil. Vsako pismo je bilo
zalito s solzami. Ko bi jih človek bral, bi mu počilo srce. Skrbel sem za sina in
hčer, da sta ostala poštena, da ne pijeta in se ne drogirata, čeprav jima je mati
obrnila hrbet. Sin je živel z mamo, hčerka je živela sama v tem stanovanju.
Redno sem ju klical, če ni bilo zveze, pa prek Nemčije (posneto pričevanje, 11. 6.
2002).
M. A., ki so ga prav tako izgnali za več let, se je spominjal:
44
Moji soprogi so operirali kolk, ko sem bil v izgnanstvu. Ležala je doma, sama,
otroka sta hodila v službo. Nikogar ni imela, da bi skrbel zanjo. Na slovenskem
veleposlaništvu sem prosil za vizum, pisal sem na pomembne institucije v
Sloveniji, da bi me pustili, da se vrnem, da bi skrbel zanjo. Tudi žena je pisala
Drnovšku, sam sem pisal Pahorju, velikemu borcu za demokracijo. Vizuma za
vstop v Slovenijo takrat nisem dobil (posneto pričevanje, 20. 6. 2002).
Ž. N. je enako kot zgornja informatorja preživel v izgnanstvu več let, prav tako v Srbiji:
Med letoma 1992 in 1998 me niso pustili v Slovenijo. Z ženo in otrokom smo se
videvali na Madžarskem in v Italiji. Avtobus gre iz Beograda ob dveh popoldne
in pride ob šestih zjutraj na avtobusno postajo v Trstu … Ženi in hčerki sem
telefoniral vsak dan, ne glede na nedelje in praznike – ne glede na to, ali je v
vrsti pred mano čakalo 100 ljudi. Ni mi bilo težko čakati v vrsti tri ure, ni mi
bilo težko voziti se z vlakom ali avtobusom 10 ur … samo, da sem ju videl ali
slišal. Hudo je bilo, kadar ni bilo telefonskih zvez. Tako smo živeli sedem let in
pol. Trpeli sta tudi hčerka in žena, ne samo jaz. Moja hčerka je vsa ta leta
odraščala brez očeta (posneto pričevanje, 28. 5. 2002).
M. B., ki je sprva dobil državljanstvo, pa so mu ga kmalu vzeli, so izgnali trikrat. Drugič leta
1997. Policaji so prišli ponj na njegov dom. Peljali so ga na policijo in k sodniku za prekrške,
ki mu je izročil odločbo o izgonu. Niso ga izgnali takoj, kot je bilo običajno, ampak šele čez
11 dni. V odlomku iz njegove pripovedi je najbolj pretresljiva izjava takratne načelnice
lokalne upravne enote, iz katere je mogoče razbrati opustitev etične dileme, podpiranje kršitve
pravice do združevanja družine in sovraštvo.
V tem vmesnem času je šla moja žena vprašat načelnico upravne enote, gospo
Irmo Pavlinič - Krebs, kako je mogoče, da so mi vzeli državljanstvo po 25 letih
bivanja in kako je mogoče, da me izganjajo, ko pa je pritožba v zvezi z
odvzemom državljanstva še v postopku na sodišču. Povedala ji je, da sem oče
mladoletnega otroka, in jo vprašala, zakaj pustijo, da tako ravnajo z mano.
Načelnica Irma Pavlinič - Krebs je odgovorila, da je v Sloveniji veliko mater
samohranilk in da so zdržale in tako bo tudi ona. Moji ženi je dala nasvet, da bi
bilo zame najbolje, da sam zapustim državo, sicer me bo čez mejo vrgla policija.
Ta gospa je danes poslanka v državnem zboru [in podpredsednica državnega
zbora] (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
45
A. T. se spominja, da je bil eden najbolj tragičnih trenutkov v njegovem življenju, ko se mu je
rodila hčerka in je pri matičarki podpisal, da je oče otroka, ko pa sta z ženo prejela otrokov
rojstni list, očetovega imena ni bilo nikjer: kakor da je oče neznan. A. T. je potreboval tri leta,
preden mu je uspelo pridobiti vsa zahtevana potrdila in dokumente, da so ga vpisali kot očeta
v rojstni list njegovega otroka. Pa še potem, ko so A. T. vpisali kot očeta v otrokov rojstni list,
so kot naslov njegovega stalnega bivanja navedli drugačen naslov (v tujini) kot ga imata otrok
in mati, čeprav dejansko živijo vsi skupaj že vse otrokovo življenje, otrokova oče in mati pa
še veliko dlje.
Podobno se je zgodilo M. M., ki je bil rojen v Sloveniji. Leta 1991 je zaprosil za
državljanstvo po 40. členu, vendar ga ni dobil, ker je bil kaznovan z večletno zaporno kaznijo.
Zaradi izbrisa je imel M. M. težave tudi pri poroki. Ko se mu je rodil otrok, so v otrokov
rojstni list pod rubriko stalno bivališče očeta napisali nekdanji naslov njegovega očeta v
Bosni. To je M. M. zelo prizadelo:
Že pri poroki sem imel težave. Takrat sem imel še staro slovensko osebno
izkaznico. Rekli so mi, da sem bosanski državljan. Šel sem na bosansko
veleposlaništvo, da bi mi izdali neki papir, na podlagi katerega bi se lahko
poročil. Tam so mi povedali, da nisem bosanski državljan, ampak da mi bodo
vseeno izdali neko potrdilo, na podlagi katerega se bom lahko poročil. Na ta
dokument so napisali moj naslov, ne iz Ljubljane, ampak nekdanji naslov mojega
očeta v Bosni. Ko se je rodil otrok, sem šel s tem istim papirjem na Mačkovo, da
me vpišejo kot očeta. Ni mi prišlo na misel, da bodo na otrokov rojstni list
vpisali naslov v Bosni. Jaz tam nisem nikoli živel, pa tudi ni dobro, da otrokov
oče živi na drugem naslovu kot živita mati in otrok. Vedno smo živeli skupaj.
Takrat, ko sem vložil prošnjo za državljanstvo po 40. členu bi mi ga morali dati,
saj leta 1994, ko sem dobil negativno odločbo, nisem bil več v kazenskem
postopku. Družino imam tukaj, rodil sem se tukaj. Oni bi radi, da bi kar odšel iz
Slovenije, ampak nimam kam. Ponovno prošnjo za državljanstvo sem vložil s
pomočjo H.M. leta 2000. Ta postopek še ni rešen. Če bi bil samski, bi zares
odšel iz Slovenije. Do zdaj bi že pridobil državljanstvo v Italiji ali kakšni drugi
državi. Milijonkrat mi je bilo hudo zaradi tega, ampak kdor tega ni doživel, si ne
more predstavljati, kakšen položaj je to in kako se počutim zaradi tega. Najhuje
46
mi je zaradi otroka. Veste, zelo sem se trudil, da bi sebi in družini olajšal stvar,
tudi ime in priimek sem si spremenil s tem namenom. Na meji, na primer, ko so
zagledali priimek, so pomislili, jugović … Zdaj bi pogledali in rekli, aha,
slovenska družina in ne bi imeli težav. Nočem se izpostavljati. Sprejemam to
kulturo in navade, nisem noben divjak, ampak tega nihče ne upošteva. Priimke
so si nekdaj spreminjali Judje, zato da bi bili videti kot Nemci in da bi jih pustili
pri miru. Zelo žalostno je, da je to treba početi tudi danes (posneto pričevanje,
28. 8. 2002).
Zgornji citat M. M. nazorno prikazuje več značilonsti v delovanju oblasti: prepletajo se
vprašanja o tem, kdo ni bil »vreden« pridobitve slovenskega državljanstva, o nekaterih
posledicah izbrisa na družinsko življenje ter o tem, kako deluje in prizadene rasizem.
Uresničevanje pravice do sodnega varstva
V zborniku razprav Nova ustavna ureditev Slovenije je Ljubo Bavcon o človekovih pravicah
in temeljnih svoboščinah v novi ustavi zapisal:
Za spoštovanje in varstvo človekovih pravic je še veliko bolj kot njihova
razglasitev z ustavo, pomembno njihovo sodno, pravno in drugačno varstvo,
kadar je do kake kršitve že prišlo. Toda najprej je v tej zvezi treba poudariti
načelo neodvisnosti sodnikov, kajti če to ni zagotovljeno, potem postane
brezpredmetno vse, kar je o človekovih pravicah svečano razglašeno z ustavo
(Bavcon 1992, 47).
M. B. je leta 1992 dobil državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu. Po letu dni so mu
ga vzeli. Po več pritožbah in več let trajajočih postopkih so mu ga vrnili leta 2001. V času, ko
ni imel državljanstva (čeprav je bil v postopku), so ga policaji trikrat izgnali in večkrat
pretepli. Zmerjali so ga s četnikom. Leta 1995 so ga huje pretepli. Javni tožilec ni sprožil
kazenskega postopka proti policajem z argumentom, da se je M. B. upiral aretaciji. M. B. je
zaradi tega vložil zasebno tožbo. Tudi lokalno sodišče je krivdo za preživeto policijsko nasilje
pripisalo M. B. in vrhovno sodišče prav tako. Postopek pritožbe še ni končan. Zdaj je zadeva
na ustavnem sodišču. M. B. se je spominjal:
Policaji so prišli pome domov, češ da moram z njimi na policijsko postajo, ker
naj bi kršil javni red in mir. Nisem hotel iti. Upiral sem se, pa so mi dali na roke
lisice in me na silo odpeljali. Na policijski postaji so me privezali za steber in me
47
mučili. Čez glavo so mi dali pokrivalo monitorja. Imel sem zlomljena rebra in
natrgane sklepne vezi. Moral sem iti na operacijo mod, ker so me tako brcali, da
so mi jih zmečkali. Eden od njih me je brcnil v mednožje in rekel: »Na, tukaj
imaš, da ne boš več slovenskim kurbam pankrte delal.« Bil sem pri zdravniku, ki
je zapisal poškodbe.
Vzel sem odvetnico za spremljanje na kriminalistično službo in vložil tožbo
zaradi kaznivega dejanja. Odvetnica je šla z menoj kot jamstvo, da me ne bi še
kriminalisti pretepli. Tožbo sem napisal sam. Kriminalisti so zadevo predali
javnemu tožilcu, ki je ugotovil, da sem se upiral aretaciji. Potem sem vložil
zasebno tožbo na slovenjgraško sodišče in potem še na vrhovno. Obe sodišči sta
ugotovili, da sem se upiral aretaciji, da sem zato dobil take poškodbe. Postopek
pritožbe še ni končan. Zdaj je zadeva na ustavnem sodišču (posneto pričevanje,
26. 6. 2002).
Nasilje policije, ki ga je pretrpel B. M., je bilo rasno motivirano: pretepli so ga kot osebo
srbskega etničnega izvora. Sodišče je zaščitilo policijo, njeno nasilje je racionaliziralo in
opravičilo z ugotovitvijo, da se je M. B. upiral aretaciji. Sodišče v tem primeru, ko se je
kršitev pravic že zgodila, ni odločalo neodvisno, ampak je zaščitilo policijo, ki je ravnala
nasilno, nesorazmerno in v nasprotju z načelom varstva človekovih pravic. Kakor smo
omenili že pri policijskem nasilju nad R. N., so za mučenje odgovorni ne le tisti, ki ga
uporabljajo in izvajajo, temveč tudi vsi tisti, ki ga tolerirajo, zamolčijo ali tajijo (Bercht
2003), torej v tem primeru odgovornost za policijsko mučenje nosijo tudi sodišča. Pretvorba
B. M. iz cilja agresije v vir agresije je bila mogoč zaradi rasistične premestitve: B. M. so
sodišča, tako kot prej policija, videla zgolj v luči rasističnih stereotipov in zgolj to je
omogočilo, da so v njem videli vir agresije namesto cilja agresije.
M. S., ki je vložil osem tožb29, je na podlagi številnih izkušenj pri iskanju pravnega varstva na
sodiščih povzel:
Največja svinjarija v tej državi je sodstvo. Lahko me sovraži policija ali vlada …
ampak sodišče … sled za njimi bo ostala v dokumentih, ki mi jih pošiljajo. Na
29 Osem tožb je M. S. vložil zaradi: odvzema osebne dokumentacije, neizdanega dovoljenja za stalno bivanje,
kršenja pravice do sodnega varstva, zavrnitve vstopa v državo, druge zavrnitve vstopa v državo, izdaje netočnega
potrdila o času stalnega bivanja v Celju, izbrisa iz RSP in nepravilnega upravnega postopka.
48
primer, moja pritožba v zvezi z odvzemom osebne dokumentacije čaka na
sodišču že 10 let. Niti potrdila, da mi je bila odvzeta osebna izkaznica, nimam …
Vso svojo dokumentacijo bom odstopil nekomu, ki se bo hotel ukvarjati s tem.
Mene kmalu ne bo več … 12 let mučenja je bilo dovolj …
V Sloveniji je bilo etnično čiščenje, vsi to vedo, ampak nihče noče priznati. To je
zločin, sramota. Sodišča pa v 10 letih niso mogla ničesar rešiti (posneto
pričevanje, 11. 6. 2002).
M. S. je navedel tudi posamezne primere, iz katerih je mogoče razbrati, da je šlo za kršitev
človekove pravice do sodnega varstva. Doživel je mnoge nepravilnosti v delovanju sodišč: od
izsiljevanja, nerazumno dolgih sodnih postopkov, pa do kršenja načela o neodvisnosti sodišč.
M. S. je menil, da sodišča v resnici nočejo rešiti njegovih primerov in da so »podaljšana roka«
tistih, ki so izvedli nezakonitosti, da ga želijo samo psihično in finančno izčrpati, da bi vse
skupaj opustil. M. S. se spominja obiska na vrhovnem sodišču leta 1999:
Vsega skupaj sem sprožil osem tožb. Vse imam pospravljeno po predmetih. Na
vrhovnem sodišču so te tožbe čakale po pet let. Predstavnica na sodišču je bila
Marija Ude - Marinček. Enkrat mi je uspelo priti k njej na pogovor. Rekla mi je:
»Veliko tožb ste sprožili. Če vam damo dovoljenje za bivanje, ali jih boste
umaknili?« »Ali mislite, da bom jaz še enkrat živel, da si bom zaslužil denar?
Uničili ste mi družino, me izgnali … Ne rabim vaše miloščine,« sem ji odgovoril.
Šele takrat, ko sem šel osebno k njej, mi je vročila negativno odločbo, ki jo je
držala v predalu dve leti in pol, od leta 1997. V oči se mi je zlagala, da so mi jo
pošiljali dol, v Srbijo, in da je nisem prejel. Imeli bi sled o tem, da so jo pošiljali.
»To pa ne vem, kje je,« je bil odgoovr sodnice na vprašanje o vračanju pošte, ki
jo kot naslovnik nisem prejel (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
Na vrhovno sodišče in druge državne institucije (ministrstva in državni zbor RS) je M. S.
pisal s prošnjo za pospešeno, prednostno obravnavo. Odgovori so bili negativni, kljub temu da
je zaradi izgona M. S. živel v izgnanstvu.
Z drugimi besedami so mi rekli: »Izgnali smo vas, vi živite v Srbiji, kakor znate,
ampak niste na vrsti.« To, da sem bil zavrnjen na meji in da sem moral živeti v
tuji hiši, za njih ni merilo prednostne obravnave. Kaj mi je pa manjkalo? Živel
sem pri sorodnikih, v tuji hiši, kjer nisem imel niti svoje žlice, spal sem v tuji
49
postelji ... jedel iz tujega krožnika, da so mi solze tekle vanj … Veste, kako je, ko
človek dela 35 let, na koncu pa ga izženete in nima ničesar?
Vrhovno sodišče je nekaj let kasneje (v letu 2001) odstopilo vse zadeve nižjemu
sodišču – upravnemu sodišču. Mislim, da so dobili navodilo, naj vse moje tožbe
zavrnejo. Vse so zavrgli. Na vse sem se pritožil na višjo instanco, tako da so
zadeve ponovno na vrhovnem sodišču. Tam so enkrat že čakale pet let, zdaj bodo
še pet, medtem pa bom jaz umrl ali znorel … zbolel sem že. Cilj jim ni rešitev,
ampak pošiljanje od sodišča do sodišča, formo izpolnijo, v resnici pa gre za
šikaniranje. Pisal sem predsedniku upravnega sodišča, ki mi ni nikoli odgovoril
(posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
Navedli smo odlomek, v katerem Bavcon poudari, da je za varstvo človekovih pravic eno od
najpomembnejših načel neodvisnost sodnikov. M. S. je doživel, da je po pošti prejel
neposreden dokaz odvisnosti in prilagajanja sodišč ministrstvu za notranje zadeve, torej
izvršilni veji oblasti. Sodnica se je zmotila in skupaj z drugo dokumentacijo po pomoti poslala
dopis M. S., ki je bil odgovor ministrstva za notranje zadeve vrhovnemu sodišču. V tem
dopisu ministrstvo sodišču predlaga, kako naj odloči v primeru pritožb M. S. (kopijo tega
dopisa mi je M. S. izročil). »To je dokaz, da sodišča ne delajo po zakonu, ampak tako, da
sprašujejo ministrstva, kako naj rešijo zadeve,« je razložil M. S.30
M. S. je poročal tudi o nepravilnem postopku odločanja ustavnega sodišča:
Ustavna sodnica Modrijan je sama odločila o moji zadevi, namesto da bi
odločal senat US. Ena ustavna odločba, popolnoma enaka kot moja (to se vidi
tudi po številki), je že bila rešena v tožnikovo korist, medtem ko moja ni bila.
Ustavna sodnica je naredila še to napako, da je rešitev pritožbe, to je negativno
odločbo poslala moji zastopnici v Ljubljani, ki mi jo je določila popolnoma brez
potrebe, kajti takrat sem že živel v Celju [in ne več v izgnanstvu v Srbiji].
Sodnica je morala to vedeti, kajti nedolgo tega mi je pisala zaradi dopolnitve
tožbe: pismo je poslala na moj naslov v Celju in odzval sem se. Zastopnica je
30 Dopis ministrstva za notranje zadeve, številka 0001/7-1-SL.406/97, datum 14. 4. 1997 (vrhovno sodišče, senat
za upravne spore, ga je prejelo 16. 4. 1997, številka U 154/96-1), tožeča stranka M. S. pa ga je prejel, čeprav mu
ni bil namenjen, dne 2. 4. 2001.
50
negativno odločbo poslala v Srbijo k ljudem, pri katerih sem živel, oni pa meni v
Celje (posneto pričevanje, 11. 6. 2002).
Socialna ogroženost: »Ko pomisliš, da bi ti samo en navaden papir pomagal, da se lahko
zaposliš… Ampak ne, ne dajo ti ga.«
Vsi sogovorniki in sogovornice s katerimi smo prišli v stik med raziskavo, so poročali o
poslabšanju svojega ekonomskega položaja; nekateri so se znašli celo na robu preživetja.
Država jim je z izbrisom onemogočila, da bi preživljali sami sebe in svoje otroke ter da bi bili
zdravstveno in socialno zavarovani. Vsa zdravila in zdravniške preglede so morali plačevati
sami. Poleg tega so ljudje, ki so se začeli ukvarjati s postopki legalizacije svojega bivanja,
porabili sorazmerno veliko denarja za plačilo upravnih in sodnih taks, vlog za državljanstvo,
podaljševanja dovoljenj za začasno bivanje ipd.; plačilo kazni, ker niso bili prijavljeni – kajti
bili so izbrisani iz RSP; pokritje potnih in drugih stroškov, ki so jih imeli s pridobivanjem
zahtevanih dokumentov iz države (ene od nekdanjih republik SFRJ) njihovega rojstva
oziroma države rojstva njihovega očeta; plačilo stroškov sodnih prevodov dokumentov iz
držav, nastalih na ozemlju nekdanje SFRJ; opravljanje preskusa znanja slovenskega jezika in
plačilo odvetnikov (razen Matevža Krivica, ki je pravno pomagal in zagovarjal ljudi
brezplačno, prav tako Helsinški monitor) itd.
Ljudje, ki so razlagali o svojih poskusih ponovne legalizacije bivanja, so pogosto rekli, da so
se znašli v začaranem krogu birokracije. Eden od pogojev za pridobitev državljanstva (pogoji
redne naturalizacije) ali pridobitev začasnega ter pozneje stalnega bivanja je dokazilo, da ima
oseba v Sloveniji zagotovljeno socialno varnost. Država je torej od njih zahtevala dokaze, da
imajo sredstva za preživljanje. Mnogi sredstev za preživljanje niso imeli prav zaradi tega, ker
so bili izbrisani: prav zaradi izbrisa iz RSP so izgubili službo ali niso prejemali pokojnine.
Nove službe niso mogli dobiti, ker niso bili državljani ali tujci s stalnim bivanjem in delovnim
dovoljenjem. Druga možnost za dokazovanje socialne varnosti je bila, da so priložili
pogodbo, s katero so dokazali, da jih preživlja zakonski partner. Vendar je morala biti plača
partnerja dovolj visoka, da se je štelo, da zagotavlja socialno varnost vsem družinskim
članom.
Skratka, izbrisani in njihove družine, ki so živeli v slabših gmotnih razmerah (poslabšale pa
so se prav zaradi izbrisa iz RSP) niso izpolnjevali pogojev za pridobitev dovoljenja za bivanje
ali državljanstva z redno naturalizacijo. Ker pa niso imeli dovoljenja za bivanje, delovnega
51
dovoljenja ali državljanstva, se niso mogli zaposliti in tako je bil krog ohranjanja socialne
izključenosti sklenjen.
B. M., ki so mu leta 1993 protiustavno odvzeli državljanstvo in ga zaradi tega izbrisali iz
RSP, je pripovedoval o izrazitem poslabšanju družinskega ekonomskega položaja:
Leta 1988 sem bil eden bogatejših Korošcev. Imel sem firmo rent-a-car in druge
dejavnosti. Mene in mojo družino so spravili na rob socialne varnosti. Vse sem
moral prodati. Imel sem dober avto, čoln na morju … Zdaj nimam ničesar več.
Ostal sem brez službe in imetja. K sreči sem bil zdrav, tako da sem delal na
črno.
Imel sem pravico do odkupa stanovanja. V Bosni sem prodal vse svoje imetje.
Bližala se je vojna, zato sem ga lahko prodal samo za zelo majhen denar. Ker so
mi vzeli državljanstvo in stalno bivanje, mi je propadla pravica do odkupa
stanovanja. Ta denar, ki sem ga imel od prodanega imetja v Bosni, sem porabil
za odvetnike. Hodil sem od enega do drugega in zapravil ogromno denarja
(posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
T. D. je bil zaposlen v železarni. Zaradi izbrisa iz RSP je izgubil službo. Šef mu je obljubil, da
bo službo dobil nazaj, ko si uredi papirje (državljanstvo ali stalno bivanje), kar pa T. D. do
danes ni uspelo: enkrat ni izpolnjeval pogojev zaradi izpita iz slovenščine, drugič pa zato, ker
ni mogel dokazati, da ima zagotovljen vir preživljanja. T. D. je izrazil razočaranje in
zaskrbljenost, ker mu je država preprečila, da bi skrbel zase in za svojo družino:
Pravzaprav me je sram pred sosedi … Rečejo: »Mlad je, zdrav, samo … pač noče
delati. Uboga žena, ona ga mora vzdrževati.« Že sedem let pojasnjujem, v čem je
problem, kot papagaj. Mnogi mislijo, da sem jaz kriv. Ampak država dobesedno
naredi siromaka iz tebe. Če bi bil kriminalec, bi jo bolje odnesel. Ostal sem brez
kruha za otroke. Živci zelo trpijo. Ne morem spati.
Ko pomisliš, da bi ti samo en navaden papir pomagal, da se lahko zaposliš …
Ampak ne, ne dajo ti ga (posneto pričevanje, 26. 6. 2002).
M. S., upokojeni častnik nekdanje JLA, ki so mu odrekli pravico do pokojnine in do odkupa
vojaškega stanovanja, se je spominjal:
52
Prej smo dobro živeli. Imeli smo stanovanje, avto, garažo in vikend. Tam smo
pridelovali sadje in zelenjavo. Še sosedom smo prinesli, toliko smo imel.
Sodelavci so najprej prišli mene vprašat, kadar so si hoteli sposoditi denar … Z
otroki smo šli vsako leto na morje itd. Zdaj nimam ničesar. Včasih pogledam v
kontejner, če so ljudje kaj uporabnega vrgli stran (posneto pričevanje, 11. 6.
2002).
Koliko ljudi je zaradi izbrisa iz RSP izgubilo službo ali ni moglo uveljaviti pravice do
pokojnine in odkupa stanovanja, zdaj (še) ni znano. Helsinški monitor, denimo, ima samo
podatke o nekdanjih vojaških uslužbencih. V svojih izjavah za javnost so navedli podatke
ministrstva za obrambo, ki je leta 1993 sprožilo postopek odvzema stanovanjske pravice in
deložacije iz stanovanj za 1060 družin častnikov nekdanje JLA, od katerih je bilo deložiranih
445 družin (nakar je predsednik vlade zaustavil deložacije). Helsinški monitor je tudi
ugotovil, da je leta 1991 ostalo 158 nekdanjih vojaških uslužbencev brez pokojnine; 24
upokojenih častnikov še do leta 2002 ni prejemalo nobene pokojnine. Namesto da bi uživali
zasluženo pokojnino, so torej postali ekonomsko odvisni od svojih družinskih članov ali pa so
našli težka in slabo plačana dela na črnem trgu. Eden od sogovornikov je pripovedoval, da
njegovi kolegi, vojaški častniki v pokoju, delajo kot nočni čuvaji, dostavljalci, gradbeni
delavci, čistilci odpadnih snovi ipd., kljub starosti in zdravstvenim težavam.
Sklep: človekovo dostojanstvo kot merilo spoštovanja človekovih pravic
Človekovo dostojanstvo je ena od ustavnih pravic ter skupno vrednostno izhodišče vseh
temeljnih pravic in merilo pravnosti (Pavčnik 1997; Arendt [1948] 1979). Argument
človekovega dostojanstva se pogosto prepleta z načelom pravne države (enakost pred
zakonom, zaupanje v pravo) in socialne države (zagotavljanje človeka vrednega življenja)
(Pavčnik 1997). Pripovedi izbrisanih so govorile o grobem kršenju človekovega dostojanstva:
skrajnem obupu in občutku zapuščenosti. Nekateri so iz obupa lahko samo še jokali. Denimo
gospod, ki sem ga srečala v centru za tujce in katerega imena se ne spominjam, je
pripovedoval:
V Slovenijo sem prišel aprila 1967. Takrat se vi še niste rodili, kajne? Ja,
takrat sem prišel. Kot zidar. V Bosni sem naredil dva razreda kmetijske šole,
potem sem se izučil za zidarja. V Sloveniji sem delal v gradbenem podjetju
Grosuplje. Ogromno smo gradili po vsej Jugoslaviji. Zmeraj sem bil zelo
pošten …
53
Kako nizko sem padel! Tu je še slabše kot v zaporu. Ko si v zaporu, vsaj veš,
zakaj so ti odvzeli prostost … Včasih zvečer kar jokam v svoji sobi (dnevniški
zapis iz centra za tujce, 27. 2. 2002).
V. B., ki sem ga prav tako srečala v centru za tujce, je izrazil podobne občutke brezizhodnosti
in da njegovo življenje ni več človeka vredno življenje. Na hodniku centra za tujce sem se
pogovarjala z njim in njegovimi kolegi. Povedali so:
»Trideset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa so nas zaprli sem noter,«
je povedal in pokazal na majhno sobo s tremi pogradi. »N

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

»Trideset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa so nas zaprli sem noter,«

je povedal in pokazal na majhno sobo s tremi pogradi.
»Nekateri so nas hoteli pregnati že prej, ob osamosvojitvi, nekateri kasneje. Zdaj so postavili taka pravila, da jim je to uspelo.« »Najlepša leta smo pustili v Sloveniji,« je rekel njegov kolega.
»Vse življenje sem delal, zdaj pa nimam ničesar. Vse se je
nehalo, ko sem prišel sem noter [v center za tujce]. Veste kakšen psihični
pritisk je to za človeka! Naenkrat se ti vse podre.« »Verjetno mislijo, da se jim
to bolj splača, kot če bi nam dali državljanstva ali stalno bivanje. Kot
državljani bi imeli pravico do socialne pomoči, pokojnine, pomagati bi nam
morali reševati stanovanjsko vprašanje.« (Dnevniški zapis iz centra za tujce,
27. 2. 2002)
Ob neki drugi priložnosti, ko sem V. B. hotela pomagati v njegovi stiski, ki jo je
ustvaril izbris iz RSP, mi je odgovoril:
Nič ne morete storiti, nič mi ne morete pomagati, edino jokate lahko z mano.
Jaz včasih kar jokam (dnevniški zapis, 1. 3. 2002).
Raznovrstnost kršitev človekovih pravic in administrativnega mučenja je neprimerno
obsežnejša od tiste, ki smo jo lahko zajeli v tej kratki študiji. Na podlagi etnografskega
materiala (polstrukturiranih intervjujev, osebne dokumentacije izbrisanih, opazovanja z
udeležbo v Centru za tujce v Ljubljani, obiska Centra za tujce pri Postojni in obiska Zavoda
za prestajanje zaporne kazni na Dobu) sem izdelala seznam kršitev pravic, ki naj pokaže
širino tega problema in totalnost izkušnje »biti izbrisan iz RSP«:
– Odvzeta možnost legalne zaposlitve ali izguba zaposlitve;
– povzročitev materialne škode (prenehanje zaposlitve in prenehanje delovne dobe;
plačevanje upravnih in sodnih taks, plačevanje odvetnikov itd.);
54
– odrekanje pravice do prislužene pokojnine;
– odvzeta možnost odkupa stanovanja;
– kršenje pravice do osnovnošolskega izobraževanja za odrasle;
– razdruževanje družinskih skupnosti, kršenje pravice otrok do življenja z njihovimi starši
(ločevanje družin zaradi izgonov iz države in administrativni izbris ljudi kot družinskih
članov na uradnih zaznamkih o gospodinjskih skupnostih);
– ustvarjanje slovenskih beguncev (nekateri ljudje, ki so jih izgnali, so se v republikah
nekdanje Jugoslavije znašli kot begunci, saj tam že več desetletij niso imeli svojega doma;
eden od informatorjev je pripovedoval, da je med izgonom živel v begunskem centru v
Srbiji);
– kršenje pravice do izbire kraja bivanja (ljudje so bili prisiljeni pridobiti naslov stalnega
bivanja v tujini);
– kršenje pravice do formalnega združevanja družine, natančneje do formalnega priznavanja
očetovstva (očeta otroka niso hoteli vpisati v otrokov rojstni list z obrazložitvijo, da je
tujec);
– odvzeta možnost nakupa ali prodaje nepremičnine, ustanovitve firme, odpretja bančnega
računa, sklenitve naročniškega razmerja za mobilni telefon, registriracije avtomobila na
svoje ime ipd.;
– onemogočanje prostega gibanja čez državno mejo (nekateri niso mogli niti na pogreb
svojih sorodnikov, denimo v Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno Goro ipd.);
– onemogočanje legalne vožnje z avtomobilom: tisti, ki so imeli tuja vozniška dovoljenja
(izdana tako v Sloveniji kakor v drugih republikah nekdanje Jugoslavije) so jih morali
zamenjati za slovenska v pol leta od časa bivanja v Sloveniji oziroma do določenega
datuma – problem je nastal, ker nihče ni vedel, da mora to storiti; po pretečenem roku so
se ljudje znašli v položaju, da so kršili zakon, samo zato, ker so se vozili s hrvaškim ali
bivšim jugoslovanskim vozniškim dovoljenjem;
– izključenost iz politične participacije in onemogočanje javnega delovanja (nihče jih ni
hotel »slišati«);
– vsakodnevna izpostavljenost samovolji policije;
– kršenje pravice do pravnega in sodnega varstva;
– kršitev pravice do informiranosti: mnogi na upravnih enotah niso dobili pravih informacij;
– izpostavljenost brutalnosti uradnikov in uradnic; njihovo poniževanje izbrisanih in
zamolčanje informacij je zavlačevalo postopke legalizacije bivanja;
55
– sosedsko nadlegovanje izbrisanih po telefonu, s pismi in nesankcioniranje policijskega
nadlegovanja;
– kršenje pravice do zasebnosti pisemskih pošiljk;
– kršenje pravice do kandidiranja za prejem socialne pomoči;
– kršenje pravic oseb na prestajanju zaporne kazni (tistim, ki grozi izgon iz države niso
dovoljeni občasni izhodi iz zapora).
Omenjene kršitve človekovih pravic so posledica izbrisa in njegovega izvajanja, pri čemer se
je uporabljal zakon o tujcih. Izbris iz RSP je bil že sam po sebi huda kršitev človekovih
pravic, protiustavno dejanje. Zato vse nadaljnje kršitve niso bile naključne ali posledica
malomarnosti nekega uradnika ali uradnice, ampak je šlo za sistematično kršitev pravic
določene skupine ljudi.
Z izbrisom so postali ti ljudje zgolj subjekti človekovih pravic. Vse, kar se jim je zgodilo,
govori tudi o tem, kako je država Slovenija sposobna varovati človekove pravice, kajti
izbrisani drugih pravic razen človekovih niso več imeli.
VIRI IN LITERATURA
Viri:
Intervju z V. B., Center za tujce v Ljubljani, marec 2002.
Intervju z G. P., Center za tujce v Ljubljani, marec 2002.
Intervju z B. R., Center za tujce v Ljubljani, februar 2002.
Intervju z A. T., Ptuj, 23. 5. 2002.
Intervju z Ž. N. in njegovim kolegom iz Ilirske Bistrice, Pivka, 28. 5. 2002.
Intervju z dr. V. P., Ljubljana, 4. 6. 2002.
Intervju z M. S., Celje, 11. 6. 2002.
Intervju s S. M., Cerklje ob Krki, 12. 6. 2002.
Intervju z M. A., Golnik pri Kranju, 20. 6. 2002.
Intervju z M. A. (nadaljevanje), Ljubljana, 21. 6. 2002.
Intervju s Č., Ljubljana, 25. 6. 2002.
Intervju z T. D. in M. B., Ravne na Koroškem, 26. 6. 2002.
Intervju z R. N., Ljubljana, 6. 8. 2002.
56
Intervju (skupinski), barakarsko romsko naselje v Koželjevi ulici v Ljubljani, 9. 8. 2002.
Intervju z M. U., Ptuj, 15. 8. 2002.
Intervju z E. O., Maribor, 15. 8. 2002.
Intervju z M. Si., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
Intervju z M. M., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
Intervju z V. V., Zavod za prestajanje zaporne kazni, Dob, 28. 8. 2002.
Odločba o prekršku sodnika za prekrške v Ljubljani, št. P-33655/99 – 18, z dne 15. 9. 1999.
Odločba o prekršku sodnika za prekrške na Ravnah na Koroškem , št. P-2558/97, z dne 23.
12. 1997.
Pogovor na Ministrstvu za notranje zadeve RS, urad za upravne notranje zadeve, z Alenko
Mesojedec - Pervinšek (svetovalka ministra za notranje zadeve in vodja urada za
državljanstvo in naturalizacijo), 20. 9. 2002.
Izjave Helsinškega monitorja: izjava številka 1, 11. 2. 1998, izjava številka 2, 11. 3. 1998 in
izjava številka 10, 20. 2. 2001 (interni dokumenti).
Transkript 33. izredne seje državnega zbora RS, 27. 10. 1995.
Pismo Marjana Poljšaka poslanskim skupinam državnega zbora RS: Predlog za pripravo
novega zakona o državljanstvu RS, državni zbor RS, 26. 2. 1993.
»Noče domov«, Delo, 17. 9. 1999.
Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka, Klaudija Stroliga in stvarnim
kazalom dr. Vida Jakulina. 2000. Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. Ur.
Marko Polutnik in Alenka Leskovic. Uradni list RS: Ljubljana.
Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih (Ztuj-1A), prva obravnava,
EPA 367 – III, Poročevalec št. 96, Ljubljana, 8. december 2001, str. 109–137.
Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem mag. Slobodana Rakočeviča. 1999. Uradni list RS:
Ljubljana.
Ustava Republike Slovenije. 1996. IV. spremenjena dopolnjena izdaja. Časopisni zavod,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) iz leta 1991, zadnji popravki l. 1999,
Uradni list RS: Ljubljana.
Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji
(ZUSDDD), 1999, Uradni list RS: Ljubljana.
Literatura:
57
Agamben, Giorgio.1998. Homo Sacer. Sovereign Power and Bare Life. Standford University
Press: Standford California.
Arendt, Hannah. [1948] 1979. The Orgins of Totalitarianism. Harvest: San Diego, New York,
London.
Arendt, Hannah. [1963] 1992. Eichmann in Jerusalem. A Report on the Banality of Evil.
Penguin Books: USA.
Balibar, Etiene in Wallerstein, Immanuel. 1991. Race, Nation, Class. Ambigous Identities.
Verso: UK, USA.
Bauman, Zygmunt. 1989. Modernity and the Holocaust. Polity Press: UK.
Bercht, Silke. 2003. »Totalnost mučenja«. Časopis za kritiko znanosti, v pripravi.
Dedić, Jasminka. 2002. »Diskriminacija v postopkih pridobivanja državljanstva v Sloveniji«,
raziskovalno poročilo pri Mirovnem inštitutu, prirejeno besedilo v tej knjigi.
Denzin K., Norman in Lincoln, Ivona S. 1994. »Introduction. Entering the Field of
Qualitative Research«. V: Norman K. Denzin in Ivona S. Lincoln (ur.). Handbook of
Qualitative Research. Sage, Thousand Oaks: London.
Faulks, Keith. 2000. Citizenship. Routledge: London, New York.
Feldman, Allen. 1996. »On Cultural Anesthesia: From Desert Storm to Rodney King«. V:
Nadia Serementakis (ur.). The Senses Still: Memory and Perception as Material Culture. The
University of Chicago Press: Chicago.
Fontana, Andrea in Frey, James H. 1998. »Interviewing«. V: Norman K. Denzin in Ivona S.
Lincoln (ur.). Collecting and Interpreting Qualitative Materials. Sage Publications: London.
Foucault, Michel. 1991. Vednost – oblast – subjekt. Krt: Ljubljana.
Goffman, Erving. 1968. Asylums. Pelican: UK.
Jalušič, Vlasta. 1996. Hannah Arendt: Politika kot možnost. Spremna študija. V: Hannah
Arendt. Vita activa. Krtina: Ljubljana.
Jalušič, Vlasta. 2001. »Ksenofobija ali samozaščita?«. V: Skupina za spremljanje nestrpnosti
in Brankica Petković (ur.). Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti št. 1.
Mediawatch/Mirovni inštitut: Ljubljana.
Kaučič, Igor (ur.). 1992. Nova ustavna ureditev Slovenije. Zbornik razprav. Uradni list RS:
Ljubljana.
Kuzmanić, A. Tonči. 1999. Bitja s pol strešice. Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem.
Mediawatch/OSI– Slovenia: Ljubljana.
Mekina, Borut. 2003. »Kako so sprejemali Zakon o tujcih – pobrskali smo po arhivih
nekdanje skupščine. Izbrisani za en sam delegatski glas«. Večer, 12. 3. 2003.
58
Močnik, Rastko. 1999. 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Zložba *cf.: Ljubljana.
Pavčnik, Marijan, Polajnar Pavčnik, Ada in Wedam Lukić, Dragica (ur.). 1997. Temeljne
pravice. Cankarjeva založba: Ljubljana.
Rizman, M. Rudolf. 1999. »Radical Right Politics in Slovenia«. V: Sabrina P. Ramet (ur.).
The Radical Right in Central and Eastern Europe Since 1989. Str. 147–170. The
Pennsylvania State University Press: University Park, Pennsylvania.
Rovšek, Jernej (ur.). 1993. Slovenija in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zbornik
razprav. Uradni list RS: Ljubljana.
Schmitt, Carl. 1994. Tri razprave. Knjižna zbirka Krt: Ljubljana.
Tropey, John. 2000. The Invention of Passport. Surveillance. Citizenship and the State.
University Press: Cambridge.
Vodopivec, Peter. 2001. »O Evropi, Balkanu in metageografiji«. V: Marija Todorova.
Imaginarij Balkana. 381–401. Vita Activa: Ljubljana.
Wallerstein, Immanuel. [1983] 1999. Historical Capitalism with Capitalist Civilization. V:
London, New York.
Wallerstein, Immanuel. 1999. Utopistike. Dediščina sociologije. Založba /*cf.: Ljubljana.
Zaviršek, Darja. 2000. Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih
praks prizadetih ljudi. Založba/*cf.: Ljubljana.
Zaviršek, Darja. 2003. »Nevidno nasilje – normativnost in normalizacija nasilja nad ljudmi z
gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami«. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
letnik 45, številka 1, str. 3–15. Inštitut za kriminologijo: Ljubljana.__

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Tanja Lesničar-Pučko
11.09.2008
Vprašanje izbrisanih nima po mojem na žalost nobenih možnosti, da bi bilo kadarkoli ustrezno razrešeno. Ustrezno v smislu prava in etike, se pravi v smislu povrnitve statusa in vseh pravic za nazaj, v smislu uradnega opravičila države za strojeni državni zločin in v smislu dostojne odškodnine za povzročeno škodo. Krivda za izbris in za nereševanje problema je namreč tako 'pravično' razporejena po celotnem slovenskem političnem spektru, da je pozaba tega skupnega greha tako rekoč edini resnični, četudi skrivni konsenz med levico, desnico in sredino v slovenski politiki. Izbrisani so incest te družine, ki se ji reče slovenska politika, in kot vsaka dobra družina tudi ta umazanega perila ne obeša na okna, ampak zgolj utiša posiljenega otroka. Treba je prikriti in pozabiti, ne razčiščevati, to je ta družinska dikcija, ki ima v Sloveniji od nekdaj domovinsko pravico. In res sta čas ter milijon novih afer, od katerih se državljanom dnevno obrača želodec, že zdavnaj prerasla izbrisane, ta gnili madež, ki nam ga je politika vsem vžgala na rame, (dakle tu se vade, kao kriv je Hitler, a dok je Nemačkom narodu išlo dobro svi su Hitlera sledili, dakle slovenačka posla) pa če se tega zavedamo ali ne.

Dakle ko je za to kriv, političari, a čiji su oni Kineski, ne slovenski su , dakle od slovenskog naroda i sude u ime naroda , dakle KRIV JE ZLOVENSKI NAROD U CELINI. Ako to ne žele neka opravdaju delima, dakle priznanje odšteta i zamena političara sa normalnim ljudima.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

LE NEKAJ DROBTINIC O NACIFAŠISTIČNI GONJI NAD OSTARELIM BAGOTOM, SAMO ZARADI NJEGOVEGA POREKLA. V :ZLOveniji

http://www.dossierkorupcija.com/forum3/datoteke/DK_Ivan_Bago_dokumenti_1.pdf

ilegalni · član Pridružen/-a: 20.12. 2007, 17:53 Prispevkov: 11

izbrisani d.o.o. · član Pridružen/-a: 26.12. 2008, 09:55 Prispevkov: 8

Prispeval/a: izbrisani d.o.o. dne sobota, 6. avgust 2005 @ 12:10 CEST
Vrana vrani oči ne izkljuje.

JA, PA SAMI SEBE NIKAKOR NE NAJDEJO

http://www.nsi.si/modules.php?op=modload&name=phorum&file=read&f=3&i=276095&t=275931

http://www.nsi.si/modules.php?op=modload&name=phorum&file=read&f=3&i=227866&t=227866

Komentrček:
Zakon o finančnem poslovanju podjetij jasno predvideva IZBRIS iz sodnega registra v takih primerih...
Očitno pa zakon velja samo za plebos - rajo - tisti del ljudi, ki ne deluje pod okriljem mafije.
Za mafijo pa so v Sloveniji permisivni zakoni...
Njim je dana možnost uporabe tistih zakonov, ki so za mafijo ustrezni...

SLOVENIJA MOJA DEŽELA...

http://www.sds.si/forum/viewtopic.php?id=1158

http://www.pozitivke.net/comment.php?mode=view&cid=8183

SAMOOKLICANI VARUHI ČLOVEKOVIH PRAVIC PA, KOT OBIČAJNO NAMERNO KRŠIJO ČLOVEKOVE PRAVICE....

Zato je varuhinji sporočeno:

---------- Forwarded message ----------
From:
Date: 2009/5/5
Subject: Fwd: odgovor Varuha človekovih pravic RS
To:

IZ SLEDEČEGA DOPISA JE MOGOČE RAZUMETI, DA
URAD VČP NOČE RAZUMETI, DA PRAVNI SUBJEKT
NI ZGOLJ PRALNICA DENARJA ZA ORGANIZIRAN KRIMINAL...

PRAVNI SUBJEKT, KI GA JE MAFIJA IZBRISALA
NE MORE ZAKLJUČITI UPRAVNEGA POSTOPKA ...

OČITNO SO ČP NEKATERIM ZAGOTOVLJENE PO GENETSKI SLIKI
OSTALI PA SI JIH BOMO MORALI IZBORITI Z OROŽJEM, KER
RS SISTEMATIČNO IN NAČRTNO ONEMOGOČA UVELJAVLJANJE ČP
IN NAMERNO IZVAJA GENOCID NAD LASTNIMI DRŽAVLJANI.

RS SISTEMATIČNO ONEMOGOČA PRAVNO ASISTENCO OŠKODOVANCEM
IN NAČRTNO KRŠI TČP.

---------- Forwarded message ----------
From: <varuh>
Date: 2009/4/30
Subject: odgovor Varuha človekovih pravic RS
To:

Številka: 1.0 - 7 / 2009 - 3 - VE
Datum: 29.04.2009

Gospa
_________________
Preambula USTAVE RS str. 5
ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, ... HA,HA,HA

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Dan mladosti
Dán mladósti je bil v času SFRJ praznik jugoslovanske mladine. CK SKOJ je 25. maj določil za dan, ko se je praznoval rojstni dan takratnega predsednika države Josipa Broza Tita in ga poimenoval Dan mladosti. Na ta dan so potekale razne športne prireditve, proslave v šolah, kjer se je prepevalo in recitiralo.
Še posebej je vsakoletno praznovanje zaznamovala Štafeta mladosti oz. Titova štafeta. Štafeta je vsako leto štartala iz drugega mesta in druge republike, prvič iz Kumrovca, ki je bil rojstni kraj Tita. Potekala je skozi vse jugoslovanske republike in svojo pot zaključila 25. maja v Beogradu, ki je bilo glavno mesto SFRJ. Na stadionu JLA je bila veličastna prireditev, v kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije. Eden od njih je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan. Štafeto so lahko nosili le mladi, ki so se izkazali pri učenju, družbeno političnemu delovanju ali dobri športniki. To je bila velika čast, še posebej za tistega, ki je predal štafeto Titu. Predajo štafete so spremljali skoraj vsi preko televizijskega prenosa. Štafeta mladosti je potekala kar 43 let zapored.
Na ta dan so bili mladi iz vrst pionirjev sprejeti v ZSMJ, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Vse je potekalo pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je dolga leta povezoval sicer zelo različne narodnosti znotraj Jugoslavije. Danes je sicer težko razumeti, toda takrat je mladim vstop v ZSMJ, sodelovanje v delovnih akcijah in druženje z ostalimi narodi nekaj pomenil. Slogan bratstvo in enotnost je med tako različnimi narodi in kulturami skoraj nedoumljiv, takrat pa je bil kot posledica ideološke vzgoje zelo sprejemljiv in verjeten.

To je uvodoma: kaj pa to predstavlja za slovenijo?

Dejstvo je,da je za slovenijo TITO večji od Trubarja, Prešerna in Mačka. Zakaj Mačka: zato ker so se tedaj slovenci lotili povojnih pobojev, glede na število prebivalcev so to bile megalomanske razmere sovraštva…, Da bi se prikupili Titu. Tito pa to ni ukazal, ko je za to izvedel je zaukazal zaustavitev te svinjarije.

In zakaj TITO: zato ker je ta nredil pogoje za državotvornost nekega pašaluka, sicer bi slovenija ostala le pokrajina južne Austrije.
Torej Tito je »kriv« za nastanek slovenije. Izbrisani pa so narodnost, zato se piše z veliko začetnico, sestavljeni iz vseh narodov Yugoslavije, Romov in Židov. In so spet rezultat povojnih pobojev v novi obliki, če bi to bilo 60 let nazaj, bi spet kočevski rog zaudarjal po TRUPLIH.
DOKAZ O "CIVILNIH USMRTITVAH", kako to poteka danes: http://www.dossierkorupcija.com/forum3/datoteke/DK_Ivan_Bago_dokumenti_1.pdf

Eto, toliko o DNEVU MLADOSTI, kdor ima kaj proti naj se javi z argumenti(!) To omenjam zato, ker bi se že enkrat MALI-slovenci-raja-drhal lahko kaj naučili na mukah Izbrisanih, saj to tudi njih čaka napram svoji slovenski oholi KASTI, izgleda kakor bi spali zimski spanec in tako KASTI dajali možnost da jim eden po eden sekajo glave in uničujejo premoženje.

LE V KUP UBOGA GMAJNA, ZDRUŽITE SE, SICER NIKOLI NEBOSTE MOČNI IN KASTA VAS BO POVSEM STRLA.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Nekateri med slovenci, ki bi se radi šlepali kar ilegalno, med izbrisane, ne doumejo, da gre za KASTO. To pomeni, da preprosti slovenci, včasih so jim rekli drhal, za kasto niso nič večji od Izbrisanih. Zato poglejmo kako slovenski naci-fašisti mlatijo po ljudstvu v katerega imenu sodijo tem istem ljudstvu, a z namenom potom teatralnega sodstva izvajati ropanje. Sodstvo je temelj vseh krivic ki se dogajajo in naprej klonirajo-množijo:

ČE SE ČLOVEKU GODI KRIVICA, JE PRIPRAVLJEN TUDI NA NASILJE NAD DRUGIMI IN NAD SEBOJ
Država Slovenija je pokazala svoj pravi obraz
Izvršitelj, deset silakov, 37 do zob oboroženih specialnih policistov, pes, bombaši, ostrostrelci in gasilci nad eno družino – Ko je pravna država le »pravna«, vse več žrtev preti v roke vzeti sekiro, kol, bombo...
Aktualno - sreda, 27.05.2009
Tekst: Ciril Brajer

Prekmurska družina Berden je javnosti razgalila, kako je zaradi najetja hipotekarnega posojila pri avstrijski banki vse svoje premoženje izgubila na dražbi. Dražbo je kajpak sprožila banka upnica, premoženje nesrečne družine pa so odkupili ljudje, ki so z banko tako ali drugače poslovno povezani. Mi pa smo na Hrvaškem izvedeli o civilnem združenju iz Lesc, ki se bori za nesrečnike te vrste. Toliko jih je, da ustanavlja združenje svoje podružnice po vsej Sloveniji, prav v teh dneh tudi na Obali in glas o njegovem delu že seže čez meje.

Natisni članek »
Pošlji članek »
Povečaj pisavo
Zadnje objavljeno »Lepe pozdrave z avtoceste! Policija«

Voda je pravo zlato

Veselje ob Napoleonovi reki

Sogovornik: »Celo v psihiatrični bolnišnici menim, da sem na prostosti, za kar sem hvaležen civilnemu združenju. Edino je, ki mi pomaga. Pa na Kosovo komisijo še računam.«

Rade Stanič, predsednik združenja, pravi, da se jim množično oglašajo posojilojemalci, ki so vse bolj prepričani, da gre za sumljive posle. Vanje jih vpletejo in jim življenje zapletejo vseh vrst posredniki, celo odvetniki. Zgodbe potem zelo spominjajo na razvpito afero Orion: »Po naših izkušnjah gre že za več kot sto posameznikov, ki so posojila z nejasnimi pogodbenimi obveznostmi najemali v Avstriji. Tja jih odpeljejo posredniki, vračila posojil so zaradi visokih obresti nerazumno visoka in na prvi pogled dobri posli postanejo usodne tragedije! Pojavi se kup poslovnih in družinskih vezi, od banke do odvetništva, ki na posle te vrste vržejo senco resnega dvoma.«
Takšnemu početju smo njega dni rekli zelenaštvo.

»Saj mu še. Na prvi pogled je vse zakonito, žrtev pa tako prinesejo okoli, da gre na koncu na beraško palico. Posodijo ti 100, vrneš 200, dolžan pa si jim še 1000. Ker si za posojilo zastavil vse premoženje, te ženejo pred sodnike in s pomočjo odvetnikov, notarjev, cenilcev, policistov in sodišč te izmolzejo do konca. Temu po novem pravimo ‚pravna in socialna država’.«

Ker je tako »pravna in socialna«, vse več žrtev preti v roke vzeti sekiro, kol, bombo celo...
»Ko je človek na dnu, ko mu ne pomaga nobena državna inštitucija, ko ga, nasprotno, še pomaga tunkati, zlahka prekipi.«

Pobrskali smo po spletu: »Če bi se meni to zgodilo, bi tekla kri.« »Mafija so odvetniki in notarji, ki delajo za tujce, požrešni naivneži pa jim nasedajo kot muhe na med.« »Etika je za naše odvetnike in sodnike tako ali tako španska vas...«

»Vidite, koliko ljudi pritrjuje mojim izkušnjam! Naj jih ponazorim le z eno kruto zgodbo našega člana Petra Benedičiča. Leta 1995 je v Avstriji najel 80.000 mark ‚avstrijskega kredita’. Želel je posodobiti in razviti svojo družinsko mesarijo. Za poroka sta mu šli žena in tašča. Finančni posel je bil skregan s takratno zakonodajo. Ta je določala, da morajo biti vsi kreditni posli s tujino registrirani pri Banki Slovenije in da to velja tudi za vse dodatke h kreditnim pogodbam in za spremembe kreditnih pogojev. Kreditne pogodbe s tujino so začele veljati šele z dnem, ko so bile registrirane pri Banki Slovenije. Z istim zakonom je bilo prepovedano tujim finančnim družbam dajati kakršna koli hipotekarna jamstva za protipravno najete kredite v tujini!«

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Spoštovani,
Ob obletnici smrti 2.6.2008- MILANA MAKUCA, slovenca po obeh starših, izbrisan in kriv je le zato KER JE NJEGOVA MATI DOBILA POPADKE NA HRVAŠKEM, seveda tedanji enotni državi YUGOSLAVIJI. IZBRISALI SO GA zlovenci in ga povsem življenjsko onemogočili, ljudje različno reagiramo ob stresu, a ta je bil za Makuca tako hud, da je obnemel in ni bil sposoben nič. Skratka postal je "opravilno nesposoben", nad njim je izvršen civilni umor.

Zakaj CZPNN: ker to spada v rubriko: zdravstvo, UE, Durs in največ SLOVENSKO ogledalo do svojih, kaj šele do tujcev, sociala...na kratko TO JE DOKAZ GNILOSTI IN NEOBSTOJA SLOVENSKE DRŽAVE. sLOVENIJA JE LE SKUPEK ČLANOV KASTE, ki v ljudeh živečih na tem tlu vidi svojo priložnost, pa tudi pobili bi vse svoje, če bi bil profit, e to je bit slovenstva, ki ga nažalost tudi žrtve same, ki so do te mere izblesane, podpirajo.

1. Namesto pravic, le davčna številka (DŠ)

V tednu izbrisanih smo bili priča številnim dogodkom, ki so ponovno spomnili na administrativni genocid iz leta 1992.

Z izbrisom se je zgodila družbena smrt, nemalokrat se je iztekla v fizično. Zelo blizu smrti je bil tudi Milan Makuc, ki so ga slovenske oblasti, kljub temu, da je imel po razdružitvi in osamosvojitvi od SFRJ stalno prebivališče v Sloveniji, nezakonito izbrisale iz slovenskega registra stalnih prebivalcev. Zaradi posledic izbrisa je Milan pred šestimi leti zbolel za kožnim rakom,izgubil je vse temeljne pravice, tudi pravico do zdravstvenega varstva. Danes 61 let star Makuc, še vedno ne more verjeti, da mu je lastna država odvzela ime.
Njegovo zgodbo je avgusta 2006 objavil tednik Mladina, ki jo lahko preberete tukaj.

Milan Makuc
http://www.vest.si/wp-content/uploads/2008/02/makuc.jpg
Foto/Dare Čakeliš

MLADINA.si | Dnevnik - Umrl Milan Makuc, izbrisani prebivalec ...

Potrebno je opozoriti na dejstvo, da je zavrnitev zdravstvene pomoči na Obali pomenila kršitev 7. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki med drugim govori, da Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za nujno zdravstveno varstvo oseb neznanega prebivališča.
Dr. Aleksander Doplihar iz ljubljanske Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva, ki je sprejel Makuca, je povedal, da je pri Makucu šlo za maligni tumor na zgornji ustnici in delu desne strani lica in da je bil ta defekt viden z večtrimetrske razdalje. Tako ne najde pravega opravičila za ravnanje zdravstvenih delavcev na Obali. Domneva, da je bilo njihovo odklonilno stališče morda posledica dopisa državnega sekretarja za zdravstvo, g. Marušiča (št. 515 – 5/2006) , v katerem je dne 15.05.2006 obvestil zdravstvene ustanove in zdravnike, da v kolikor sprejmejo v zdravljenje nezavarovano osebo, morajo podpisati izjavo, ki se glasi:«Z vso odgovornostjo izjavljam, da je bilo v skladu s 7. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju osebi (….) nudeno nujno zdravstveno varstvo«. Doplihar tako meni, da so zdravstveni delavci na Obali, v izogib vsej odgovornosti, eventuelno tudi finančni, pacienta raje odklonili, kot bi se spuščali v nepotrebni konflikt s sekretarjem Ministrstva za zdravje.

Ob spremljanju Milanove zgodbe sem leta 2006 v pogovoru z njegovo socialno delavko ugotovila, da ima le ta, kljub temu, da je bil leta 1992 izbrisan, davčno številko.
Zanimivo je, da je Davčna uprava RS, ko je preko pristojnih davčnih uradov na podlagi 30. člena o davčni službi leta 1996 davčnim zavezancem izdajala potrdilo o vpisu v davčni register »davčno oštevilčila« tudi ljudi, ki tako rekoč niso obstajali.
Na davčno upravo sem naslovila vprašanje, kako je mogoče, da osebe, ki so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev in tako rekoč še danes ne obstajajo, obstajajo v davčnih registrih RS? V odgovoru generalnega direktorja DURS, Ivana Simiča, je med drugim zapisano: »Nekatere osebe, ki so bile 26.2.1992 brisane iz registra stalnih prebivalcev in še do danes nimajo urejenih dokumentov, so obstajale v evidenci Republiške uprave za javne prihodke, ker so bile davčni zavezanci, ne glede na to, da so bile brisane iz registra stalnih prebivalcev«.Paradoks, ki sledi iz tega, dokazuje, da ne živimo v pravni državi.

Odgovor generalnega direktorja DURS objavljamo v celoti:

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

NARODNA ZAVET, ZADRTOST, ŠOVINIZEM, RASIZEM po ZLOvensko :

Jože Vogrinc

04.05.2009
Izbris in poniglavo ravnanje slovenske politične elite, ki je pri njem vztrajala in ga poskušala bodisi ideološko upravičiti, bodisi prikrivati pred slovensko in svetovno javnostjo, je najsramotnejše dejanje samostojne slovenske države. Kot državljana me je ob tem kratko malo sram.

Del politične elite še zdaj ideološko upravičuje izbris ali pa ga želi prikazati kot domoljubno, žrtve pa prikazati kot sovražnike. To je razlog za globoko skrb, saj kaže na grozljivo nizko raven politične kulture pri tistih, ki tako ravnajo. Skrbi ne toliko zbuja »argumentacija«, ki se prilagaja trenutku in je raznorodna, saj se poslužuje pravnih trikov, formalizma, laži. Bolj zaskrbljujoče so tihe, praviloma neizrečene podmene: fundamentalistično, rasistično prepričanje o temeljni neenakosti med umišljenimi »nami« (= klenimi, pravimi Slovenci, ki smo »tu« »že od nekdaj« in »moramo braniti sleherno ped naše zemlje«) in enako umišljenimi Drugimi (»tujci«, ki »nas ogrožajo« itn.). Agresivnost fundamentalističnega nacionalnega šovinizma v Sloveniji me skrbi zato, ker je odkrita in se izraža z enako lahkoto v državnem zboru, na javni televiziji in v drugih vodilnih informativnih medijih enako neženirano in neovirano kakor v zabavnih oddajah radia in TV, v zasebnem komuniciranju ali v sovražnem govoru v komentarjih spletnih različic informativnih medijev. Ta agresivnost pomeni, da se razpečevalci šovinističnega sovraštva do vseh, na katere lepijo oznako, da so premalo Slovenci, počutijo močne in da so prepričani, da imajo med ljudmi tiho podporo.

Zato predlagam, da dan izbrisa zabeležimo kot poseben dan 25.2.1992, na katerega je treba ohraniti spomin tudi z javnimi manifestacijami. Vsebina teh manifestacij bi morala biti skrb, da se krivice vsem izbrisanim popravijo, da vzamemo pod drobnogled druge diskriminativne predpise in prakse, ki so v Sloveniji še žive, in da analiziramo vzroke šovinizma, nanje opozarjamo slovensko javnost, in jih poskušamo onemogočiti.

Dr. Jože Vogrinc, sociolog

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

[quote="ilegalni"]

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Romi in izbrisani – črna pika Slovenije

113Komentiraj Pošlji Tiskaj Velikost pisave Ljubljana, 28.05.2009, 13:34 | STA
Slovenija še vedno krši človekove pravice izbrisanih in ovira dostop romskih otrok do izobraževalnega sistema, meni Amnesty International.

Amnesty International (AI) v poročilu, ki zajema obdobje od januarja do decembra 2008, poudarja, da slovenske oblasti še vedno niso zagotovile pravic skupini stalnih prebivalcev, znanih kot izbrisani. Izbris 18.000 posameznikov iz registra stalnih prebivalcev je bil po mnenju AI diskriminatoren, saj so bili državljani nekdanjih jugoslovanskih republik obravnavani strožje kot drugi tujci, ki so prebivali v državi in so status stalnih prebivalcev dobili avtomatično.

(Foto: J.D.)

AIS pozdravlja napredek, ki je bil narejen letos. Oblasti so namreč sprejele prve korake v procesu razrešitve kršitev človekovih pravic izbrisanih in začele izdajati dopolnilne odločbe tistim izbrisanim, ki so si stalno prebivališče medtem že uredili. Hkrati so napovedale sprejetje posebnega zakona, ki bo primerno uredil statusni položaj preostalih izbrisanih.

Poročilo omenja, da so bili izbrisani pomembna tema tudi med kampanjo pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami. Osnutek zakona, ki ga je vlada Janeza Janše predstavila leta 2007, bi po mnenju AI pomenil nadaljevanje diskriminatorne obravnave izbrisanih. Zakon bi pomenil novo pravno podlago za diskriminatorno ravnanje oblasti, vključno z možnostjo razveljavitve posameznih odločb o vrnitvi stalnega prebivališča. Prav tako zakon ne bi vrnil statusa izbrisanih, ne bi priznal odgovornosti države in izrecno izključil možnost poprave krivic, piše v poročilu, ki ga je Amnesty International Slovenije (AIS) danes predstavila na novinarski konferenci v Ljubljani.

AI v poročilu nadaljuje, da so slovenske oblasti lani sprožale postopke za deportacijo posameznih izbrisanih, čeprav do samih deportacij ni prišlo. Oblasti prav tako niso priznale diskriminatorne narave izbrisa in niso izpolnile dveh odločb ustavnega sodišča, v katerih so izbris označile kot nezakonit in protiustaven.

Glede Romov poročilo AI opozarja, da oblasti niso izvedle neodvisne in temeljite evaluacije modela na osnovni šoli v Bršljinu, ki naj bi učencem, ki potrebujejo dodatno pomoč, omogočal, da nadoknadijo izgubljeno in se vrnejo k običajnemu pouku. Čeprav je bil namen drugačen, bi model lahko vodil k segregaciji, saj so bili nekateri razredi v preteklosti sestavljeni le iz romskih otrok, piše v poročilu. AI dodaja, da oblasti niso posredovale nobenih dokazov, da so imeli romski otroci od ločenih razredov koristi.

(Foto: Dare Čekeliš)

AIS pozdravlja nekatere pozitivne premike na področju Romov. Z letošnjim šolskim letom se namreč končuje prvo leto uvedbe romskih pomočnikov, kar je posledica pozitivnega sodelovanja oblasti z romsko skupnostjo, saj je nosilec projekta Zveza Romov Slovenije. Po mnenju AIS gre za pomemben prvi korak v postopku sistemske uveljavitve romskih pomočnikov v izobraževalnem sistemu.

Oblasti prav tako niso predložile načrtov za razvoj modela v javno razpravo, ki bi vključevala tudi romsko skupnost. AI je dobil dostop do določenih informacij o evaluaciji modela, šele ko je sprožil postopek pri informacijskem pooblaščencu. Otroci poleg tega niso imeli na razpolago šolskih programov in materialov v romskem jeziku.

AIS meni, da je prav izobraževanje romskih družin, staršev in otrok v predšolski vzgoji tisto področje, ki bi moralo biti prioriteta izboljšanja položaja v izobraževanju. Romski otroci se praviloma ne vključujejo v predšolsko vzgojo, zato v prvi razred osnovne šole pridejo s pomanjkljivim znanjem slovenščine in brez stika z izobraževalnim sistemom. Zaradi tega so avtomatično v zaostanku v učnem procesu, kar zgolj prispeva k drugim dejavnikom, ki povzročajo ogromen osip romskih otrok iz izobraževalnega sistema, opozarja AIS.

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

IZBRIS Politični zločin, ne "administrativna napaka" (Pederle)

Nekoč: Philosophia ancilla theologiae.
Danes: pravo – služkinja politike in KSTE-novodobnega fašizma.

O čem naj bi ob 15-letnici nezakonitega izbrisa 18.305 "južnjakov"-Krivic manipulacija (dejansko 87.560 ljudi) iz registra stalnega prebivalstva pisal za Pravno prakso, če ne o sramotni vlogi pravnikov pri tej največji sramoti nove, neodvisne Slovenije? Zainteresirani to zagrešiti so bili seveda politiki – ampak brez pravniške "strokovne pomoči" to ne bi bilo izvedljivo. VEČ O TEM NA:http://www.izbrisani.org/Stalisce%20IO%20za%20MNZ.htm

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Naslov mednarodnega sodišča:
Monsieur le Greffier de la
Cour europeenne des Droits de l'Homme
Conseil de l'Europe
F-67075 STRASBOURG CEDEX
slo-Izbrisani, slo-Neslovenci:...
slovenija
v Izoli, 30.9.2009

COUR EUROPEENNE DES DROITS DE L’HOMME

EVROPSKEM SODIŠČU ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC

V L O G A
KLjUČNEGA DEPEŠA-DOKAZA
in dokazov o z vsakim dnem več verbalnega nasilja nad Izbrisanim slo-prebivalcem

2. P R O Š Nj A Z A P O S P E Š I T E V
zaradi nevzdržnosti in nevarnosti, da nacistično podivjana slo-masa vzame zadevo v svoje roke do krvoločnosti

Zadeva št.: 10546/08 (z dne 4. marca 2008)
(po ECHR-PSvn0, AV/up)

Spoštovano Evropsko Sodišče za Varstvo Človekovih Pravic v Strasbourgu,

z v nadaljevanju priloženim gradivom Vam sporočamo, da v sloveniji sovražno nasilje nad nama 26.2.91 Izbrisanim iz RSP in drugimi SFRJ-Neslovenci ne pojenja, temveč z vsakim dnem nevzdržno narašča. Internet je ŠE V EDNO prepoln, in VZTRAJNO DOPOLNJEVAN, najnevarnejših groženj, ki so posledica dolgoletnega slo-političnega zavajanja slo-javnosti z najhujšimi lažmi o nas Izbrisanih, zaradi katerih nas je vse kar diši na slovenstvo zasovražilo do perverznosti in pripravljenosti na krvoločno klanje. Klanje?! Da, klanje! Naša sreča je, da ni leto 1945, ker bi po FOJBAH pod slovensko krvoločno roko končali tako, kot na tisoče nedolžnih, ki jih med več kot 600 grobišč Neslovencev šele po 60ih letih zadnje dni odkrivajo v rudniku Huda jama, čeprav so vseh 60 let nedvomno vedeli za te svoje na svetu najhujše zločine, a nezadostno pozornem zunanjem svetu so se spretno »prodali« kot napredna visoko civilizirana nacija. V sloveniji vedno imajo opravičilo, za kaj so kateri koli zločin proti človeštvu izvedli.

V prejšnjo sredo je ključni borec za pravice slo-Izbrisanih Aleksander Todorovič zaradi nevzdržnosti vztrajnega pljuvanja po njem poskusil samomor z plinsko jeklenko, končal je, tako kot drugi pred njim že zaprti, z zapor-grozečo-mu ovadbo.

Pred nekaj dni nam je v roke prispela (v nadaljevanju priložena) genocidna DEPEŠA Slavka Debelaka št. 0016/4- 1496 8 z dne 27/2-1992, ki je ključni in neizpodbitni in, sprenevedno-neučinkovitem slo-pravosodju že od obstoja dobro znani, dokaz drugačne podlage izbrisa nas iz RSP, kot jo slo-politika (janša, peterle, grims,…) zlonamerno blateč nas vztrajno uporablja za slepljenje javnosti, da bi nas ta zasovražila in da bi prikrili svoje genocid-zločine. Ves čas obstoja je to depešo poznala tudi celotna slo-politika in, kar neizpodbitno dokazuje popolnoma zavestno zločinsko zavajanje slo-in tuje javnosti o temelju množičnega izbrisa SFRJ-slo-Neslovencev iz RSP zaradi genocidnega čiščenja slo-teritorija.

Sledi kopija DOKAZA/DEPEŠE in te obrazložitev:

Slovenije na podlagi veljavnega potnega lista, izdanega vizuma,

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

D E P E Š A – Z L O Č I N I – D O K A Z I

ki jih je v tej zadevi s svojo 0016/4-1496-8-depešo z dne 27.2.1992 zagrešil Slavko Debelak

Utemeljitev-pojasnilo podanega suma kaznivega dejanja genocida: »CIVILNI UMOR«

PROSIM, GRADIVO PREBRATI DO KONCA, SAJ POJASNJUJE IN DOKAZUJE TEMELJ TE ZADEVE
TUKAJ PRILOŽENA DEPEŠA
(prejeli smo jo 1.9.2009 po e-pošti)
I. Splošno

373. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije natančno opredeljuje dejanja genocida. Med drugim navaja tudi:

Kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže
-njenim članom hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali
-prisilno izseljevati prebivalstvo ali
-spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali
-prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino,

se kaznuje…

»Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni socialni ali politični skupini.«

»Značilnost te skupine kaznivih dejanj je, da jih je treba dopolnjevati skladno z razvojem mednarodnega prava, ki nudi mednarodnopravno varstvo vse bolj širokemu krogu pravnih dobrin.«

»V zadnjih petnajstih letih so bile sprejete in so postale veljavno mednarodno pravo še nekatere druge mednarodne pogodbe. Iz njih izvira obveznost držav, seveda tudi Republike Slovenije, da s svojo kazensko zakonodajo zavarujejo v teh pravnih aktih določene objekte varstva.«

-Op.: Tožilstvu je gotovo znana vsebina vseh teh pravnih aktov, kot tudi datumi, ko je Slovenija ratificirala dva dodatna protokola EKČP.

KZ RS, v skladu z mednarodnim pravom, obravnava široki spekter skupin kot možni predmet napada, oz. objekt kazenskopravnega varstva. Obravnava torej tudi hudodelstva proti političnim in socialnim skupinam. Ogromna množica Izbrisanih je vsekakor skupina, kot jo v depeši, o kateri bo govora v nadaljevanju, opredeljuje tudi sam Debelak.

Ugotovitve (ki izhajajo iz ukvarjanja s to problematiko) zadnjih nekaj let, so, da je šlo za pavšalno politično kaznovanje tistih, ki niso v »ekspresnem« času zaprosili za Slovensko državljanstvo, oziroma za čiščenje tistih, ki so iz raznih (tudi nezakonitih) razlogov sprejeli negativno odločbo za slovensko državljanstvo.

Citat iz depeše: »...

II. Depeša
Dne 27.2.1992 je direktor Uprave za upravno pravne zadeve, podsekretar Mag. Slavko Debelak izdal Depešo št. 0016/4-1496 8 vsem občinskim Upravnim organom za notranje zadeve v Republiki Sloveniji in Mestnemu sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane. (v nadaljevanju depeša).

Celotna vsebina navedene depeše je ukaz za načrtno, protizakonito in kaznivo delovanje (po vseh alinejah iz tč.I) usmerjeno proti natančno določeni skupini ljudi. Da je bil cilj prav to, danes ni potrebno ugotavljati, saj je njeno izvajanje, kot posledica njenega namena, povzročilo ne-sluteno trpljenje na tisoče ljudi te skupine. Tudi sam S.Debelak v svoji depeši opredeli skupino, proti kateri naj bo delovanje usmerjeno in sicer: »vsi državljani drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe.«

1. odstavek depeše:
a. Debelak se sklicuje na (protiustavni) 81.čl. Zakona o tujcih in navaja, da za »vse državljane drugih republik, ki niso zaprosili za državljanstvo RS, ali je poteklo dva meseca od vročitve negativne odločbe«, začnejo veljati določbe zakona o tujcih.
»Vsem tem osebam je zato potrebno pričeti urejati njihov status. Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc. V ta namen je že izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev, za kar bo potekalo tudi usposabljanje. Le to bo izvedeno po regijah, o čemer boste pravočasno obveščeni.«

-Ugotovitev:
Iz navedenega je nesporno razvidna načrtnost delovanja.

»Vsem tem osebam je potrebno pričeti urejati njihov status«?? Vse te osebe so imele že desetletja pred tem ta, isti, status urejen!!

»Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc«?? Množico ljudi je dobesedno pahnil v ilegalno stanje. Glede na njegovo delovno mesto, direktorja uprave za upravno pravne zadeve, in tudi glede na izobrazbo, mag. prava, je naklep za izpodkopavanje pravnega obstoja, posledično eksistence, ter spodkopavanje telesnega in duševnega zdravja, jasen.

Debelak bi namreč moral vedeti, da si oseba brez stalnega bivališča (v tem primeru še nezakonito odvzetega) ne more urediti ničesar na področju pridobljenih pravic, vključno z otroškimi dodatki, pravico do svobodnega gibanja, razpolaganjem z lastnimi nepremičninami, zdravstvenim varstvom v primeru bolezni, itd, itd... Avtor depeše se je moral zavedati, da je administrativna izselitev in brisanje iz CRP ravna civilnemu odvzemu vseh pravic - civilni usmrtitvi.

2. odstavek depeše:
a. Citat: »V tem času je realno pričakovati številne probleme v zvezi z osebami, ki bodo z dnem 28.2.1992 postali tujci…«

-Ugotovitev:
V kateri pravni državi na svetu, je možno pričakovati »številne probleme«, če poteka ravnanje z ljudmi v skladu z zakoni te države, v skladu s človečnostjo in mednarodnim pravom? G. Debelak torej potrjuje, da se popolnoma zaveda svojega delovanja zoper človečnost.

-Posledice:
b. Citiram: »Opozarjamo vas, da listine, ki jih posedujejo, tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb zanje ne veljajo več.«

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

-Ugotovitev:
V 1. odstavku depeše se Debelak sklicuje na Zakon o tujcih. V oddelku XIV-Izkazovanje istovetnosti tujca, 60.čl. taistega zakona zelo jasno opredeljuje, da tujec izkazuje svojo istovetnost »……..z drugo javno listino, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost«. Nikjer, v istem zakonu pa ni možno najti niti približne določbe, ki bi lahko bila podlaga za takšno »opozorilo«, ukaz ali celo pretnjo upravnim organom, ki je imela za dejansko posledico uničenje vseh, še veljavnih identifikacijskih dokumentov ljudem navedene skupine.

Tretji odstavek:
Citat: »Zaradi različnega tolmačenja določil odpovedi prebivanja in prisilne odstranitve tujca po 23. in 28. členu Zakona o tujcih se pojavljajo nejasnosti zlasti v primerih, ko tujci pri nas bivajo neprijavljeni, oziroma pridejo v našo državo na nedovoljen način«.

-Ugotovitev:
Kako se v pravnih državah morajo odzvati upravni organi, če pride do različnih tolmačenj in nejasnosti, predvsem v zakonskih določilih, čigar pravne posledice učinkujejo na skupino ljudi je, glede na svoj tedanji položaj moral zelo dobro vedeti tudi g.Debelak.

V 4. in 5. odstavku ukazuje podrejenim upravnim organom protipravna dejanja uperjena proti skupini ljudi. Svoje dejanje utemeljuje z, namenoma o povsem nepravilni uporabi zakonskih določil. Uporabi le tista določila, za katera meni, da so v prid njegovim trditvam, ignorira ali celo zavrača pa tista, ki so njegovim trditvam nasprotna.
V prvem odstavku napiše, da so za to skupino ljudi začele veljati določbe zakona o tujcih. V nadaljevanju pa, po njegovem, za to skupino nekatera določila veljajo, druga pa ne, kot recimo v navedbi: »Le v teh primerih občinski upravni organ za notranje zadeve na predlog operativnih policijskih enot izda odločbo o odpovedi prebivanja.« Nadalje namenoma uporabi povsem netočno trditev –»če pa tujec pride na naše ozemlje na ilegalen način in tu prebiva brez dovoljenja«, da bi se lahko (torej namenoma) v nadaljevanju skliceval na 28.člen citiranega zakona iz katerega po njegovem izhaja, da lahko tujca »pooblaščena uradna oseba ONZ privede do državne meje in ga napoti čez državno mejo, brez kakršnekoli odločbe upravnega organa«! G.Debelak je zelo, celo predobro vedel, da noben posameznik zgoraj navedene skupine, ni prišel na ozemlje Slovenije na ilegalen način. Nadalje, v povezavi s samovoljnim pojasnjevanjem uporabe določil 28.čl., spet napotuje upravne organe na nezakonito ravnanje z namerno napačno uporabo 13. člena, ki se prav tako nanaša na tujce, ki pridejo na ozemlje Slovenije, ter nadalje še na tiste tujce, ki so že prejeli odločbo o začasnem prebivanju. Vse s ciljem, da sproži pregon in privede do deportacij ljudi, brez kakršnekoli odločbe ali drugega pravnega akta.

Prvenstvena naloga g.Debelaka bi naj bila, če bi se ravnal po določilih humanitarnega prava, da ugotovi (kasneje ugotovljeno) nezakonitost določil Zakona o tujcih. Iz nezakonitosti same ne izhaja, da mora nujno povzročiti negativne posledice na ljudi. Te je, namesto, da bi ravnal v prid ljudem, le še poglobil in spravil v realno življenje šele prav Debelak s svojim ukazom. Že tako nezakonita in protiustavna določila 81.člena samega Zakona o tujcih, je v svoji depeši še presegel, nezakonitost še podvojil in določila zakona tolmačil v skrajno negativni smeri, z jasnim namenom povzročitve hudih kaznivih dejanj zoper skupino ljudi.

Navedeni skupini ljudi je s svojim ravnanjem in ukazom upravnim enotam, kot tudi represivnim organom (policija) v dveh »preprostih« korakih odvzel vsa pravna sredstva za zaščito svojih pravic in jim spodrezal pravni obstoj. Na ta način je dobesedno »odprl lov na ljudi«.

V drugem koraku, (navodilo policiji), izrecno narekuje sistematični in množični izgon določene skupine ljudi v kateri so bili tudi številni otroci, večinoma celo rojeni v Sloveniji.

Ne moremo se izogniti dejstvu, da ukaz o brisanju in izganjanju popolnoma ustreza definiciji 373 člena KZ, ki kriminalizira izseljevanje prebivalstva.

Z obzirom na Debelakov položaj in delo, ki ga je takrat opravljal, tudi ni mogoče verjeti, da direktor uprave za upravno pravne zadeve ni vedel, vsaj približno, kolikšno število ljudi obravnava in ogroža na tako skrajno nehumani način. Namreč, ker direktor uprave za upravno pravne zadeve ima popoln in ne oviran dostop do evidenc, logično je sklepati, da je poznal število »tistih, ki niso zaprosili za državljanstvo, ali im je izdana negativna odločba« in jih je, določil za »napotitev čez državno mejo«.
(Listina - Interni dokument MNZ 0012/1-252/62-6 pod nazivom »Zadeva: UPRAVNI POSTOPKI V ZAHTEVAH TUJCEV-ODGOVOR-ZVEZA: Vaš sklep, št. 213-11/90-2/103 z dne 18.1. 1996. ki potrjuje predhodne trditve, da je Debelak poznal enormno število ljudi, ki so se po njegovem ukazu znašli v ne mogočih življenjskih razmerah.)

Ne glede na to, da Debelak v depeši–ukazu uporablja »milejši« pojem »napotitev čez državno mejo«, se ni mogoče izogniti dejstvu, kaj v stvarnem življenju pomeni napotitev čez državno mejo s strani represivnih organov. Opozoriti je treba da je, v tem času, RS že uvedla vizni režim za vse »državljane drugih republik bivše Jugoslavije«, razen Hrvaške. Tako je, veliki večini izbrisanih, ki so bili izgnani, ali tistim, ki so se v tem trenutku slučajno znašli izven Slovenije, trajno in načrtno preprečil vrnitev v svoj dom - pogosto k svoji družini.

Po razumevanju dejstev, je storil kaznivo dejanje po 373.čl. KZ RS, saj je ukazal (ali napeljeval – ni pomembno) k nasilni in množični izselitvi.

G. Debelak je torej zelo dobro vedel, da ljudje iz skupine »državljani drugih republik«:
-na ozemlje RS niso prišli na ilegalen način,
-da so že imeli zakonito pridobljen status stalnih prebivalcev RS,
-da nihče od njih ni sprejel kakršne-koli odločbe ali drugega pravnega akta o spremembi tega statusa,
-da so na ozemlju RS bivali večinoma tudi več desetletij in imeli tesne povezave kot z RS, tako tudi s svojimi družinami.
-da so bili mnogi rojeni na ozemlju RS
-da so imeli na ozemlju RS družine in premoženje,
-da so imeli urejeno, človeka vredno življenje, vključno z pravnim statusom, vse do trenutka, ko je g. Debelak izdal ukaz o njihovem »razčlovečenju.«

Poleg odvzemov ali preluknjanih osebnih identifikacijskih dokumentov s strani UE, je ta, določena skupina ljudi nezakonito brisana tudi iz Centralnega registra stalnih prebivalcev.

Na ta način je storjen popoln akt pravnega ne-obstoja skupine ljudi, ki si po tem dejanju niso mogli več ničesar urediti za izkazovanje svoje identitete, prepuščeni represivnim organom na milost in nemilost.

Še več, Debelak se je moral zavedati, s kakšnimi težavami se bodo srečevale »napotene« osebe, da izkažejo svojo istovetnost v novih državah na tleh bivše države, ali kako težko, pogosto nemogoče na novo prijaviti stalno bivališče v drugih sredinah, brez potrdila o odjavi starega. Niti tega ni naredil, da bi tej skupini ljudi poslal vsaj kakšen uradni papirček o (nasilnem) odvzemu oz. (nasilni) odjavi stalnega prebivanja.

Iste posledice »administrativnega genocida« so utrpeli tudi tisti izbrisani, ki jim je po kakršnikoli zapustitvi Slovenije bila na meji preprečena vrnitev na dom, kar je povzročilo trpljenje ne samo njih, temveč tudi neštetih družin.

HUDO IZPODKOPAVANJE TELESNEGA IN DUŠEVNEGA ZDRAVJA:

Zaradi posledic, povzročenih z izdajo depeše je direktor za upravno pravne zadeve namenoma izpodkopal telesno in duševno zdravje množice ljudi, med katerimi je tudi večje število otrok, invalidov, ki so to postali v Sloveniji in celotni skupini izbrisanih. Namreč g. Slavko Debelak je vedel, ali bi moral vedeti, (kot pravi 373. člen KZ), da bo njegov ukaz podrejenim o uničevanju osebnih dokumentov in brisanje posameznikov iz CRP posledično privedel tudi do tega, da posamezniki iz skupine izbrisanih ne bodo mogli uveljavljati pravice do zdravstvenega varstva. Res je, da bi morebitni oboleli izbrisani, kot samoplačniki lahko uveljavljali pravico do zdravstvene oskrbe proti plačilu, če jim ne bi z nezakonitim odvzemom statusa odvzeli tudi vse možnosti, da bi jih delodajalci obdržali na delu. Odvzete so jim torej tudi materialne možnosti za obstoj. Obenem pa je res tudi, da je večina izbrisanih, tudi dolga leta, plačevala prispevke za zdravstveno varstvo iz delovnega razmerja (dokler niso izgubili dela) Torej, po določenih pravilih jim je bila v bodočnosti zagotovljena zdravstvena oskrba v primeru bolezni – do izbrisa, seveda.

Ukaz direktorja za upravno pravne zadeve Mag. Slavka Debelaka, strokovnjaka za urejanje statusnih zadev je določeni skupini ljudi odvzel to možnost, ne glede na predhodna vplačila za namen zdravstvenega zavarovanja. Pri enem številu izbrisanih so nastopile nepopravljive posledice.

STRNJENO
1. Izgovarjanje na takrat veljavno zakonodajo o tujcih in zlasti na 81. člen je ne moralno, ne etično. Je le retorično vprašanje v izogib ustavnem delovanju.

2. vsakem upravnem postopku po takratnem in sedanjem ZUP mora slediti odločba.

3. Besede »napotitev čez državno mejo« je nujno prepoznati kod ukaz o »napotitvi« vseh prav vseh izbrisanih, kar v stvarnem življenju pomeni dejanski izgon brez uradne predaje, obmejnim organom druge države. To potrjuje namenoma in dejanski izgon brez dokumentiranih zaznamkov zaradi prikrivanja sledov nezakonitosti ter ukaz naperjen zoper mednarodno pravo.

4. Napotitev, oziroma izgon iz države v veliki večini znanih primerov, je pripeljal do dejanskega in pogosto trajnega ločevanje družin.

5. Sklicevanje na zamujen rok za vlogo/prošnjo za državljanstvo, kar tudi danes pogosto poslušamo, je deplasirano, ker status stalnega bivališča se ureja po povsem ločenem zakonu, ki ni vezan na državljanstvo. Absolutno se zavedamo, da so pogoji in roki za dodelitev državljanstva diskrecijska pravica vsake države in tudi Slovenije. Stalno bivališče je ne odtujiv pravni status, zlasti če se to zgodi brez kakršnega koli zakona ali pravnega akta. Imamo le depešo–ukaz Upravnim enotam, ki v dveh korakih počisti z ljudmi.

6. izbris ima dejanski učinek kolektivnega kaznovanja, kar je izrecno prepovedano po Slovenski zakonodaji, ki je podpisnica EKČP (28.6.1994). Pred tem (od 25.6.1991-do ratifikacije EKČP) pa garantirant kontinuitete pred tem sprejetih in podpisanih aktov z strani SFRJ.

V sled zgoraj utemeljenih obrazložitvah in priloženih dokumentov je nujno predlagati uvedbo kazenskega pregona.

7. V sled vsega je nujno predlagati preiskavo za sum kaznivega dejanja po 373 členu KZ.

8. Potrebno bo omeniti olajševalne okoliščine za nekdanjega direktorja uprave za upravno pravne zadeve v zvezi z genocidom, in sicer dokument katerega je avtor takratni minister na MNZ-u Igor Bavčar, iz katerega je razvidno ministrovo mnenje, in je pričakovati, da je ga je g. Debelak upošteval na svoji instanci in položaju:

MINISTRSTVO ZA NOTRANJEZADEVE
VLADA REPUBLIKE Slovenije

ZADEVA: ODPRTA VPRAŠANJA O IZVAJANJU ZAKONA O TUJCIH

V tem dokumentu g. Bavčar je zapisal: »…da je pridobljene pravice treba odmisliti, saj so se jim odrekli zavestno in zato je potrebno dosledno upoštevati določbe zakona o tujcih.«

Minister je, določeno skupino ljudi, de facto prepoznal za politično ne lojalno skupino, ter usmerjal njemu podrejenega direktorja za upravno pravne zadeve, g. Debelaka k množičnem in skupinskem kaznovanju.

Slo-Izbrisani
(gradivo: dr. Ljubo Bavcon)
S spoštovanjem,
slo-Izbrisani

PRILOGA TUKAJ:
1. Depeša, št. 0016/4- 1496 8 z dne 27/2-1992
2. Pooblastilo Kerić Čedo
3. Kopija potnega lista Kerić Čedo
4. Kopija potnega lista Bago Ivan
5. Izvleček iz na Internetu vztrajnega pljuvanja po Izbrisanih

Ivan · asistent Pridružen/-a: 11.06. 2007, 09:34 Prispevkov: 152

Vsesplošna slovenska nestrpnost do neslovencev (celo do svojih slovencev živečih južno od Kolpe) je od vedno znana, razen ko gre za njihovo rit in to je bilo v času KOROŠCA, zato so tedaj lezli Srbom v "rit", ker jim je pasalo.
Sedaj, ko jim to ne paše pa iz prvih sosedov s stalnim bivanjem v lastnih domovih ustvarjajo Izbrisane. Kako je to gnusno(!)

Njemci su vjerovali Hitleru... Njemci su godinama gledali nepravdu, od 1933-e pa do pocetka rata 1938-e. Sto je Hitler bio gori prema manjinama, to mu je sve vise rasla podrska u narodu, a samim time i popularnost... Stoji da je propagandna masinerija strahovito efektivno radila svoj posao, stoji da je mrak jeo opoziciju... Jos njemacki narod nije bio neka varvarska nacija, nego nacija koja je vijekovima davala krucijalan doprinos sveopstoj ljudskoj kulturi i nauci...

NO SLOVENCI SEDAJ JE NA VRSTI MURA, vam še ni jasno od kod vse to, po vrsti, prvo so bili tarča Izbrisani, a vi jim niste stopili v bran, radi svoje gen zadrtosti, tako ste sedaj še sami hrana svojim domačim FAŠISTOM (po slovensko TAJKUNOM, olastninjenim direktorjem, a vsemu temu je dalo žegen prav slovensko pravosodje...)[size=14][/size]

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli